• About

Kavarna Hayek

~ "If socialists understood economics they wouldn't be socialists." (Friedrich August von Hayek)

Kavarna Hayek

Tag Archives: Bruselj

Popoln scenosled za pospešeno zatiralsko politiko nove vlade: mafija pač počne mafijske stvari – vsiljevanje in ustrahovanje

23 Četrtek Jun 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ Komentiraj

Značke

birokracija, Bruselj, Evropska unija, Gibanje svoboda, kulturni marksizem, robert golob, RTV Slovenija, Vlada RS

Resnica je vedno realna, (na nek način) materializirana, na dosegu roke, luč v temi vsem na očeh. A vendar se o njej ne poroča. Prevladujoči mediji kot v transu slepo prepisujejo ali berejo vnaprej pripravljen scenarij; kaj je res in kaj ne, ni pomembno. Treba je opisovati svet, kot so naročili. Pišoče roke in govoreče glave pač ne mislijo, niti se ne trudijo; premiki ustnic in gibi rok so refleksno avtomatični.  Nič tega ne spremeni.

Ko je bil Janša na Gregorčičevi ulici, so mediji delovali sovražno, iskali napake, oni branijo ljudstvo pred avtoritativno pošastjo. Tako je bilo 2004, tako je bilo 2012, tako je bilo 2020. Ko so bili tam Bratuškova, Cerar, Šarec in zdaj Golob je demon sedel v opoziciji. In demon je tvoj nasprotnik. Mediji in novinarska soldateska se ne zavedajo, da so s temi ljudmi v vladni palači postali ustvarjalci in podporniki mafijskega močvirja, njihovi sokrivci. Mafija pač počne mafijske stvari: vsiljevanje in ustrahovanje. Vedno enako, ne glede na izhodišče: ko niso pravi na vladi, so shodi in protesti proti vladi; ko so pravi na vladi, so shodi in protesti proti opoziciji.

Zdaj, na tej točki zadeve postanejo zelo osebne; zanikanje realnosti nenadoma ni več ne politični, ne ideološki problem. Demokracija ne umre v kot oglje črni temi. Ne, demokracija umre v pristranskem poročanju, ki je namensko usmerjeno (v laž) in nikoli ne sme zgrešiti. Ve se, kdo je tarča. Vedno en in isti človek. Priročen krivec za vse. In to so dvignili na raven umetniškega performansa, da vsaj za del javnosti nekoliko zakrijejo svoje zavržno početje. Prevaro fantastično obvladajo, čemurkoli znajo dati težnost; ta potem naredi svoje, oni pa nedolžno roke na prsa. Da bi 30 let po samostojnosti (in vsaj na deklarativni ravni demokratični državi) imeli pluralen medijski prostor je frustrirajoča želja, počasen, nikoli končan tranzicijski proces. RTV Slovenije partija nikoli ni izpustila iz rok. Vedno je bila v rokah globoke države, kljub morebitnemu vodstvu z ideološko drugačnimi pogledi. In danes protestirajo. Zakaj že? In kličejo na pomoč koalicijo. Čemu?  Vse je v njihovih rokah. Ampak, saj veste, makiavelistična taktika je, da kritike in zahteve po svetovnonazorski uravnoteženosti razglasiš za sovražnike demokracije, svobode in države. In z ustvarjanjem agitpropa o težnjah janšističnih skrajnežev ljudstvo dobi predstavo o domačem ekstremistu, ki ogroža njihovo nacionalno televizijo. Popoln scenosled za pospešeno zatiralsko politiko nove vlade.

Če medijski mainstream ne bi živel v ideološkem mehurčku (od tam se ne meče kamenja, mar ne), bi mogoče spregledal, da bo politika prevladujočega Gibanja svoboda v Slovenijo prinesla težave tretjega sveta. Ne samo užitke za požrešne leve elite kaviarskih avtokratov, ampak pomanjkanje vsakodnevnih dobrin za povsem običajne in poprečne ljudi, tudi za tiste, ki so Golobu pomagali premakniti volilno telo. Vprašanje je seveda, ali bo volivce to streznilo ali pa so si v resnici zaželeli romantike pomanjkanja. Prve reakcije, ko je zmanjkalo goriva na bencinskih črpalkah, niso ravno naklonjene četici kuštravo-tatujskega parčka, čeprav so mediji skušali zadevo obrniti v dve smeri: proti nekdanji Janševi vladi in proti pohlepnim bencinskim trgovcem. Ni se najbolj posrečilo, kar ne pomeni, da so ljudje (že) prišli k pameti. Po vsej verjetnosti rabijo še nekaj udarcev po glavi, da se bodo začeli zavedati, da jih levica ob podpori medijev rabi samo na volilni dan, ko od njih zahteva, da ni pomembno razumeti, za kaj glasujejo. Drugače jih v resnici sovraži. Zanjo so ne bodi ga treba, tepčki, ki jih je lahko zapeljati in speljati na led. In držati v upajočem prepričanju, da bo boljše.

Že pred leti sem na tem blogu in kasneje v Demokraciji opozarjal, da so politični smerokazi (ne samo v Sloveniji) obrnjeni v napačno smer in da je ideološka ureditev (tudi zaradi novih obrazov) porušena. Vprašal sem se, ali je to mogoče popraviti. Glede tega sem bil pesimističen. Po vsej verjetnosti so razni eksperimenti povzročili naši civilizaciji nepopravljivo škodo (tostran Alp je Golobova vlada rezultat zadnje faze), zato se je treba pripraviti na socialno-ekonomski kaos. Nehote so to povzročili (sicer) dobri ljudje, ki so izvolili slabe vlade, še posebej bruseljsko birokracijo. Ta je postala tako močna in obdana s vplivnimi ljudmi, da jo je skoraj nemogoče zamenjati.

Ostane le, da se bogaboječi ljudje pripravimo na nesrečo, jo preživimo in ustvarimo nov svet; in pri tem ne smemo ravnati racionalno, če se želimo znebiti kulturnega marksizma. Ljudje, ki nas danes v imenu nekakšne socialne pravičnosti in novodobnih agend označujejo za sovražnike, tudi ne izbirajo sredstev. Napihnjeni z iluzijo, da njihovo razmišljanje že ne more biti napačno, če ga poganja pravičniški vzorec, so ustvarili miselno parabolo, da lahko obvladujejo vse – od sladoleda do človekove narave. Ta sekularna vzvišenost, ki je pomanjkanje ponižnosti pred Bogom, je povzročila stopnjujoče se ekscese. Za njimi stojijo ljudje, ki imajo največji potencial zla. Vse to je posledica 100-letne komunistične propagande. Ki se bo, v to sem prepričan, končala na grd način. Žal. Premalo ljudi se je pravočasno uprlo, preveč ljudi je izgubilo občutek za dobro in poštenost.

Bruseljski birokrati, prekleto, tace stran od kriptovalut! Tudi če imate benigne namene, zgodovina uči, da se tudi v najboljših srcih skriva košček zla

14 torek Jun 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ Komentiraj

Značke

Aleksander Solženicin, bitcoin, Bruselj, Digitalni denar, Evropska komisija, kriptovaluta, Milton Friedman, Paul Krugman, regulativa, svoboda, Ursula von der Leyen

Veste, kako je prišlo do regulacije trga s sladkorjem v Evropski uniji (EU)? Anekdota, ki ni nujno resnična, je pa povsem mogoča, gre nekako takole.

Bil je dolgočasen dan, bruseljski uradniki so okoli poldneva pili že tretjo kavo. Ker ima ta črna tekočina (še posebej sladkana) nenavaden vpliv na črevesje, je enega končno pregnala tja, kamor gre še cesar peš. Medtem ko je birokrat štel črte na keramičnih ploščicah, je pomislil, da bi bilo manj težav, če bi dal v kavo manj sladkorja. »Khm, sladkor, sladkor … sladkor,« je premišljeval, »kaj, ko bi sprejeli regulativo, ki bi se nanašala na sladkor. Kako to, da se tega nisem prej spomnil?«  Popoldne je idejo delil s kolegi, ki so ga trepljali po ramenih. Naslednji dan so si ob drugi kavi domislili odličen izgovor za to regulativo, ki jo bodo čez nekaj tednov prenesli na papir. Zgodba naprej je znana:tovarno sladkorja v Ormožu so leta 2006 morali po nalogu EU nalogu Evropske unije, ki je za vsako članico določila proizvodne kvote, zapreti.

Nekaj podobnega se zdaj dogaja s trgom kriptovalut. V Bruslju pravijo, da bodo ta trg regulirali in tako poskrbeli za varnost vlagateljev. Seveda, varnost je vedno priročen izgovor birokratov, ki hočejo zagreniti življenje ljudem.

Prva kriptovaluta (bitcoin) se je pojavila leta 2008. Bila je odgovor na globalno finančno krizo, ki je bila posledica pretirane regulative v ZDA in vmešavanja centralnih bank, nikakor ne kot posledica nereguliranega kapitalizma (kar širijo levičarji). Internetno valuto je leta 1999 predvidel že ekonomist Milton Friedman. Takrat so se mu vsi smejali. Bolj so poslušali ekonomista in kolumnista levičarskega New York Timesa Paula Krugmana, ki je trdil, da bo svetovni splet kmalu propadel. Kakorkoli, bitcoin je bil »izumljen« kot decentraliziran in svobodnjaški odgovor na krizo, ki so jo povzročile vlade in centralne banke. Sčasoma je postal globalna valuta, kmalu so se ji pridružile še druge.

Trg kriptovalut (temeljijo na tehnologiji blockchain) je bil lani vreden okoli 2,6 bilijona ameriških dolarjev. Največja njegova vrednost je, da vlade nad transakcijami nimajo nadzora: kriptovalute temeljijo na zaupanju med posamezniki (zasebniki) in ne na političnem vodstvu, transakcije pa potekajo neposredno brez uporabe bančnih sistemov, ki so pod regulativo oblasti. Ne pozabimo. Oblast najbolj sovraži svobodo posameznikov, tisto, na kar nima vpliva in tisto, kar ni regulirano. Brez tega nima nadzora.

Vlagatelji v kriptovalute seveda prevzamejo tveganje, da vse izgubijo. Ampak izgubijo svoje, ne denarja davkoplačevalcev in tretjih oseb. Tvegajo s svojim denarjem, EU ni nihče prosil, naj poskrbi za varnost naložbe. Sicer obstaja strah, da kriptovalute uporablja organiziran kriminal, ampak nepridipravi vedno najdejo način, kako zaobiti organe pregona. Če bo trg kriptovalut zdaj reguliran, da kriminalci pač ne bodo več uporabljali. To še kako dobro vedo v Bruslju, kateremu gre očitno zgolj za nadzor nad početjem povsem običajnih ljudi, ki z vlaganjem in nakupom internetnega denarja vstopijo v povsem svoj valutni trg in decentralizirajo trg denarja, kar pomeni grožnjo monopolom centralnih bank. S tem izgubita vpliv tako politika (vlade) kot bančni sistem. Kar je za svobodo dobro, pri k avtoritarnosti nagnjenih bruseljskih glavah pa povzroča glavobole.

Kriptovalute so (tako kot gotovina, ki je eden zadnjih simbolov svobode) torej pomembne za uresničevanje svobodne volje posameznika brez nadzora vlade. Slednja ima s svojim aparatom birokratov neizmerno željo ne samo, da ljudem pobere polovico zaslužka, ampak da nadzoruje, kaj počnejo s preostalim denarjem, ki jim ostane od bruto plače. Želi vedeti kdaj, kje, komu, zakaj in koliko je kdo plačal.

Ne glede na to, da kriptovalute niso denar v klasičnem smislu (čeprav je tudi denar košček papirja, ki ima zgolj menjalno vrednost), ustvarjajo virtualne ekonomske svetove in je poslovanje z njimi tvegano, se države ne bi smele vpletati.

Ayn Rand je dejala: »Politična svoboda ne more obstajati brez ekonomske svobode.« Ali če obrnemo: naredimo nekoga ekonomsko odvisnega in postal bo suženj naše politike. To dobro vedo vlade po svetu (vključno z Evropsko komisijo), zato kar tekmujejo, katera bo regulirala trg s kriptovalutami, kasneje bo sledil razvoj lastnih kriptovalut (o tem sanja tudi predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen). To bi jim omogočilo nadzor nad porabo denarja slehernika, pravzaprav nad življenjem slehernika, bo instrument moči tistih, ki pravijo, da delajo za naše dobro, da imajo benigne namene, naj jim damo in zaupamo to moč. Ampak saj veste, kar je rekel Aleksander Solženicin: »Črta, ki loči dobro in zlo, ne gre med državami, niti med razredi, niti med političnimi strankami, ampak poteka skozi vsako človeško srce – in skozi vsa človeška srca. …. In tudi v najboljših srcih obstaja majhen košček zla.« Zato ne nasedajte, ne pustite, da se kdorkoli igra z vašimi svoboščinami. Že tako nam jih vlade trgajo košček za koščkom, dokler od njih ne bo ostalo prav ničesar in bomo vsi pokorjeni. Zlepa ali zgrda. Pot v pekel je vedno tlakovana z dobrimi nameni.

Če koga zanimajo sveže informacije iz sveta kriptovalut, jih najde na portalu Digitalni denar.

Primer Ljudmile Novak ali (nihilistična) hinavščina za telebane: kaj je govorila decembra 2021, kaj govori danes

01 sreda Jun 2022

Posted by Kavarna Hayek in Politika

≈ Komentiraj

Značke

Bruselj, desnica, hinavščina, hipokrizija, Irena joveva, Janez Janša, Klemen Grošelj, Levica, levičarji, Ljudmila Novak, Matjaž Nemec, Milan Brglez

Lani sem v komentarju za Demokracijo zapisal: »Če levičarji ne bi imeli dvojna merila, jih sploh ne bi imeli.« Danes dopolnjujem: »Če levičarji in Ljudmila Novak ne bi imeli dvojna merila, jih sploh ne bi imeli.« Tej ´vrednoti´, na gosto posejani med progresivnimi (in ´desničarji samo po imenu´), pravimo tudi hipokrizija (ali hinavščina).

Hinavščina je eden tistih delov levičarske morale, ki je tako privlačen, kot je njihovo razglabljanje o socialni pravičnosti, poštenem plačilu, enakosti in pravljičnem svetu, ki je tik za vogalom – samo slediti morate njim. Toda preden se zdravorazumski človek na desnici lahko spopade z levico, se mora najprej spopasti in otresti tistih, za katere velja oznaka, če imaš take prijatelje, sploh ne potrebuješ sovražnikov. Ti so v marsičem še slabši od progresivnih.

Včeraj se je Ljudmila Novak (NSi) na zasedanju Evropske ljudske stranke zapletla v besedni dvoboj z Milanom Zverom (SDS). Potem je na družbenem omrežju Twitter zapisala: »Nekoč sem dejala, da desnica potrebuje več demokracije. Danes dodajam še samorefleksije. Kdor ob porazu ni zmožen pogledati resnici v oči in je zaradi svoje šibkosti pripravljen celo pod vprašaj postaviti suverenost in integriteto lastne domovine, ne more biti moj sogovornik.« Ljudmila Novak, Twitter, 31. maj 2022

Novakova je torej Zverovo kritiko Roberta Goloba in navedbe, da bo nova vlada naklonjena Kremlju, označila kot blatenje lastne domovine. (Na tem mestu pustimo ob strani, da »demokracija« in »ne more biti moj sogovornik« ne gre skupaj.) No, pred skoraj pol leta je Novakova na sestanku Evropske ljudske stranke napadla tedanjega predsednika vlade Janeza Janšo. Ko ji je slednji to omenil, je zapisala:

»Moje mnenje v Bruslju zoper tvoj način vodenja vlade je bilo izraženo na internem zasedanju skupine EPP. Izražati kritiko znotraj lastne politične družine je v okoljih z zrelo demokracijo nekaj povsem običajnega. Ne želiš pa me javno vpletati v svoje predvolilne boje.« Ljudmila Novak, Twitter, 19. december 2021

Če prevedemo v načela in vrednote Novakove, krščanske demokratke: napad na Janeza Janšo je izraz demokracije, kritika Roberta Goloba je blatenje Slovenije. Temu lahko rečemo nihilistična hinavščina. Novakova je (p)ostala glavna operativka levice v Bruslju, kjer se Klemen Grošelj, Irena Joveva, Milan Brglez in Matjaž Nemec lahko do konca mandata posvetijo vezenju gobelinov.

Upor Poljske proti povampirjeni bruseljski oligarhiji

30 nedelja Jul 2017

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ 1 komentar

Značke

Beato Szydło, Bruselj, Donald Tusk, EU, Evropska unija, Gazeta Polske Codziennie, NVO, Poljska, pravosodje, reforme, sodstvo, Wprost, Zakon in pravičnost

Najbrž ne bi nikoli uganili, da je Švedska tista članica Evropske unije, ki krši največ njenih predpisov in direktiv. Francija in Nemčija, najbolj glasni, ko je treba obsoditi protekcionizem Donalda Trumpa, in ki z vsemi sredstvi ščitita svoji avtomobilski industriji ter zamižita na obe očesi pred kartelnimi dogovori njunih korporacij, nista daleč zadaj. Vprašajte se, katere države evroobmočja so v tem tisočletju največkrat kršile pravilo o javnofinančnem primanjkljaju? To so Nemčija, Grčija, Italija in Portugalska. A glede na poročanje mainstream medijev se zdi, da je največja težava Evropske unije Poljska.

V zadnjem mesecu je bila Poljska spet tarča neuravnovešenih verbalnih napadov bruseljskih birokratov, češ da s svojo reformo pravosodja resno krši pravni red Evropske unije. In da jih bodo odvzeli glasovalne pravice, če reforme ne umakne. A to ni prvič, da Bruselj, ki ga podpihuje na poljskih volitvah poraženi Donald Tusk, danes predsednik Evropskega sveta, grozi najbolj krščanskemu narodu v Evropi. Poljaki so mu že poslali sporočilo, naj se ne vrača, saj toliko škode, kolikor jo je on povzročil Poljski, je ni še nihče v zgodovini.

Vse se je začelo leta 2015, ko je na volitvah premočno zmagala stranka Zakon in pravičnost (PiS) in je vročica s peno v ustih postala normalno stanje poljskih (in evropskih) levičarjev. Od takrat naprej Bruselj vsako leto najde vsaj eno „napako“ nove varšavske oblasti. Najprej je bila „skrb glede svobode tiska“. Čeprav je večina medijev ostala pod vplivom levice, je Bruselj napadel predsednico vlade Beato Szydło, češ da duši svobodo medijev. Resnica je bila seveda povsem drugačna. Z novo vlado (PiS) se je prenehala kršiti svoboda izražanja. Dokler je do leta 2015 vladala sredinska koalicija, je bilo povsem nekaj običajnega, da so agenti Agencije za notranjo varnost opravljali tajne in javne hišne preiskave na domovih novinarjev in sedežih medijev (od Gazete Polske Codziennie leta 2011 do tednika Wprost leta 2014). Bruselj ni ukrepal, njegovi birokrati niso zagnali medijske gonje, šele po zamenjavi oblasti, ko je začela vladati PiS, so zahodni mediji (vključno s slovenskimi) v en glas začeli tuliti, da bo radikalna desničarska vlada peljala Poljsko v diktaturo.

Sledila je globalistična skrb za človekove pravice na Poljskem, na udaru je bila predvsem prepoved splava. Da na Poljskem vladajo katoliški fanatiki, smo lahko brali. In ko je poljska policija sestrelila nekaj brezpilotnih letal, s katerimi so retardirani aktivisti zahodnih nevladnih organizacij pošiljali na Poljsko tablete za splav, je bilo to označeno za fašistično dejanje. Pomislite! Nevladniki so kršili suverenost Poljske. In ko je država branila svojo suverenost, je bila označena za fašistično. Nato je prišla obsodba, da Poljska zavrača vsiljene migrante, letos je na tapeti skrb za neodvisnost poljskega sodstva.

Najnovejši zločin Poljske lahko strnemo v štiri točke: spolna diskriminacija sodnikov (sodnice se upokojijo pri 60 letih, sodniki pri 65 letih), kršenje neodvisnosti splošnih sodišč (pravosodni minister lahko sodnikom odloži upokojitev, ima tudi možnost odstaviti ali imenovati predsednike splošnih sodišč), vmešavanje politike v sodstvo (člane sodnega sveta ne bodo več izbirali izključno sodniki, vrhovne sodnike imenuje parlament) in stroka ne podpira reforme pravosodja.

Večina očitkov Poljski ne vzdrži resne kritike, saj imajo podobne rešitve tudi v drugih državah EU, poljski pravosodni sistem pa je enak kot je bil ob padcu Berlinskega zidu, zato tudi reforma.

Najprej o spolni diskriminaciji glede upokojitve. Skoraj vse države EU (tudi Slovenija) imajo za spola različne upokojitvene starosti, a jih še nihče ni obsodil spolne diskriminacije. Poljska ima tudi sicer na splošno predpisano starost ob upokojitvi za moške 65 let in za ženske 60 let. Ta splošna predpisana starost bo po novi zakonodaji veljala tudi za sodnice in sodnike. Prav tako ne zdrži očitek, da bo (vrhovne) sodnike imenoval parlament. Kdo jih imenuje v Sloveniji? Poslanci državnega zbora! Se pravi parlament. Sicer se ne reče imenovanje, ampak potrjevanje, ker jih predlaga sodni svet. Toda v bistvu jih na koncu imenuje politika.

In naprej. Po sedanji zakonodaji so 15 od 25 članov sodnega sveta izbrali sodniki med sabo, po novem bo vseh 25 članov potrdil parlament. Potrdil poudarjam zato, ker mainstream mediji pišejo, da bo imenovanje vseh 25 članov sodnega sveta v domeni politike. Kar ne drži. Ne samo, da bo morala politika glede novih članov sodnega sveta doseči soglasje s sodniki, za potrditev v parlamentu po potrebna 60-odstotna večina (3/5 poljskega sejma). Kar je dovolj velika varovalka, da ne bo prihajajo do zlorab.

Prav tako ne drži trditev, da so sodniki in pravna stroka proti reformi. Velika večina uglednih pravnikov podpira predlagane reforme. Enako je s sodniki. „Spremembe podpirajo predvsem mladi sodniki na okrožnih sodiščih, ki so sedanjem sistemu nimajo nikakršnih možnosti za napredovanje, saj so povsem odvisni od volje svojih šefov,“ je za NASZ Dziennik dejal eden od sodnikov, ki ne želi biti imenovan, saj se boji maščevanja starejših kolegov: „Nekdo, ki bi si upal javno podpreti predlog vlade, tvega, da bo izobčen iz sodniškega ceha.“

In še nekaj. Poljski sodniki bodo morali po novem (o tem nihče ne poroča) razkriti svoje premoženje in premoženje njihovih družin. Temu se nekateri sodniki zelo upirajo, saj menijo, da gre za nedopusten pritisk na neodvisnost sodstva. Kar je seveda smešen argument.

Skratka, kar evropska klika prikriva svoji javnosti, ko obsoja Poljsko, je konkekst, v katerem so bile reforme predlagane. Ni šlo za željo vladajoče stranke, da bi si pridobila vpliv na sodstvo, ampak za željo, da se poljsko sodstvo končne enkrat in za vselej poslovi od komunističnega sodnega sistema. Veliko sodnikov je še iz časa socializma, zato je nova zakonodaja predvsem korektivni ukrep, da se levičarskim pravnim aktivistom prepreči, da delujejo proti interesom lastnega naroda, kot je to že praksa na zahodu, kjer aktivisti razlagajo zakonodajo tako, da se ujema z njihovimi dekadentnimi ambicijami. In te ambicije so, da se Evropska unija zmeša v kotlu multikulturnosti, nacionalnost pa odpravi. To je tudi razlog za napade ne samo na Poljsko, ampak tudi Madžarsko oziroma na države Višegrajske skupine, ki ne želijo, da bi njihove dežele preplavili muslimanski migranti. Skrb Bruslja za neodvisnost sodstva na Poljskem je samo fasada, za katero se skrivajo napadi na suvereno državo.

Ali kot so nedavno na mestnih ulicah sporočili ljudje, ki podpirajo poljsko vlado: „To je Poljska, to ni Bruselj! (…) Na Poljskem so ljudje tisti, ki vladajo, ne oligarhi iz Bruslja, ki nam govorijo: ´Ta zakon je dober, ta zakon je slab.´ Mi se s tem ne strinjamo. Poljska bo svoje težave rešila na Poljskem. Zato, provokatorji, ven iz Poljske!“

Kavarno Hayek lahko spremljate in sledite na Twitterju.

Sladkor, kazen in bruseljski birokrati

11 Četrtek Feb 2016

Posted by Kavarna Hayek in Gospodarstvo, Politika

≈ 1 komentar

Značke

birokracija, birokrati, Bruselj, EU, Evropska unija, Katkapital, Luka Popov, sladkor, Tovarna sladkorja Ormož

Mediji že več dni iščejo krivca, da mora Slovenija zaradi nepravilnosti in zamud pri zapiranju tovarne sladkorja plačati 8,7 milijona evrov kazni. Vendar zadeva sploh ni zgodba o »zločinu in kazni«, ampak še en v celi vrsti primerov, ki kažejo nesmiselnost regulativ, s katerimi evropski (in tudi slovenski) birokrati opravičujejo svoj obstoj na odlično plačanih delovnih mestih.

Zgodba s sladkorjem je znana. Tovarno sladkorja v Ormožu so leta 2006 morali po nalogu Evropske unije, ki je za vsako članico določila proizvodne kvote (Slovenija jih še nima), zapreti, v zameno so (nizozemski) lastniki in kmetje dobili 38 milijonov evrov. Vse v želji, da bi Bruselj odločal in določal smeri evropskega gospodarstva. Če imamo v mislih še cel kup nesmiselnih regulativ, ki so proizvod »možganskih trustov« v prestolnici EU (od ukrivljenosti kumar do tega, kako naj kuhamo), potem je jasno, da so birokrati tam zato, da škodijo ljudem. Drugega racionalnega in logičnega odgovora namreč ni. Zato ne gre iskati, kdo je kriv, da bo Slovenija plačala kazen, vprašati se moramo, ali tako Evropsko unijo, ki želi posegati v najmanjše detajle posameznika in ga usmerjati s svojimi neumnimi regulativami, sploh še potrebujemo.

Kako je sploh prišlo do regulative v povezavi s sladkorjem, je zelo duhovito razložil hrvaški publicist in bloger Luka Popov, eden idejnih vodij Novega konzervativizma pri južnih sosedih. Takole je zapisal na svojem blogu KatKapital:

Bil je siv in dolgočasen dan. Okoli 11.30 je tretja popita kava birokrata v Bruslju končno pognala na stranišče. Medtem ko je praznil svoje črevesje in štel črte na keramičnih ploščicah WC-ja, je pomislil, da bi imel mogoče manj težav, če bi dal v kavo manj sladkorja. »Sladkor, sladkor … sladkor. Kaj, ko bi sprejeli regulativo, ki bi se nanašala na sladkor. Kako to, da se tega nismo prej domislili? Če bi lahko to regulativo dvignili na raven držav članic EU, bi imeli vsaj 18 mesecev dela z načrti, glasovanjem in implementacijo,« je razmišljal na straniščni školjki. To popoldne je idejo delil s kolegi birokrati, ki so jo sprejeli z navdušenjem. Naslednji dan so si ob drugi kavi domislili odličen izgovor za to regulativo, ki jo bodo čez nekaj tednov prenesli na papir.

Popov je dodal, da je v vsaki šali polovica resnice, a se boji, da je v tej šali resnice veliko več.

Subscribe

  • Entries (RSS)
  • Comments (RSS)

Arhivi

  • junij 2022
  • maj 2022
  • april 2022
  • marec 2022
  • februar 2022
  • januar 2022
  • december 2021
  • maj 2021
  • avgust 2018
  • januar 2018
  • december 2017
  • november 2017
  • oktober 2017
  • september 2017
  • avgust 2017
  • julij 2017
  • junij 2017
  • maj 2017
  • april 2017
  • marec 2017
  • februar 2017
  • januar 2017
  • december 2016
  • november 2016
  • oktober 2016
  • september 2016
  • avgust 2016
  • julij 2016
  • junij 2016
  • maj 2016
  • april 2016
  • marec 2016
  • februar 2016
  • december 2015
  • november 2015
  • oktober 2015
  • september 2015
  • avgust 2015
  • julij 2015
  • junij 2015
  • maj 2015
  • april 2015
  • marec 2015
  • februar 2015
  • januar 2015
  • december 2014
  • november 2014

Kategorije

  • Družba
  • Ekonomija
  • Gospodarstvo
  • Islam
  • javni sektor
  • katoliška cerkev
  • Politika
  • posilstvo
  • Poučne zgodbe
  • Uncategorized
  • Zgodovina
  • Zgodovinski spomin

Meta

  • Registriraj se
  • Prijava

Blog at WordPress.com.

Privacy & Cookies: This site uses cookies. By continuing to use this website, you agree to their use.
To find out more, including how to control cookies, see here: Cookie Policy
  • Follow Sledi
    • Kavarna Hayek
    • Join 96 other followers
    • Already have a WordPress.com account? Log in now.
    • Kavarna Hayek
    • Prilagodi
    • Follow Sledi
    • Prijavi se
    • Prijava
    • Report this content
    • Poglej stran v bralniku
    • Manage subscriptions
    • Skrij to vrstico
 

Nalagam komentarje...