Se spomnite, bilo je dve leti nazaj, ko je revija Gloss na naslovnici objavila fotografijo Olivie Sangin napisala »vsa življenja štejejo«? Ni bilo hujšega rasizma, saj je slogan, da neka življenja štejejo, očitno rezerviran samo za črnce: Black Lives Matter – BLM (črna življenja štejejo). Kdor trdi drugače (ali pa ne sledi slepo BLM), je rasist. Revija (urednico so zmerjali kot umsko zaostalo) se je kasneje morala opravičiti, čeprav ni želela povedati nič drugega kot to, da je vsako življenje dragoceno, ne glede na barvo kože.
Gibanje BLM se je kasneje razkrilo kot prava kriminalna, koruptivna in prevarantska združba, a z miselno gimnastiko, kaj je in kaj ni rasizem, so levičarji nadaljevali. Nov veličasten ognjemet (tega očitno res dolgoletnega treninga možganov) smo doživeli pred dnevi. Po objavi posnetka, ki prikazuje, kako se je pet policistov v Memphisu spravilo na 29-letnega Tyra Nicholsa, ki je kasneje umrl, so izbruhnili nemiri in protesti. Nichols je seveda črnec in to je bil nov dokaz za sistemski rasizem in brutalnost policije nad črnci. To, da je vseh pet policistov, ki so zakrivili smrt 29-letnika, črncev (kasneje so bili suspendirani), je le neljuba, a ne nepremostljiva ovira rasnih prevarantov. Andrea Widburg, kolumnistka portala American Thinker, pravi, da levičarji kognitivno disonanco nevtralizirajo z rasno teorijo, ki prežema njihovo razmišljanje.
Pogresivni vse belce vidijo kot supramaciste, ki so sami po sebi rasistični že zato, ker so belci. Po drugi strani so vsi črnci, ne glede na njihovo nedolžnost ali krivdo, avtomatično žrtve bele nadvlade. To velja tudi za odnos med policijo in kriminalci, kjer so policisti belci, žrtve (kriminalci ali ne) črnci. Toda ko pride so situacije, ko črnski policisti do smrti pretepejo črnsko žrtev, nastopi kognitivna disonanca, meni Widburgova. V tem primeru samooklicani antirasisti sporočajo, da črnski policisti, čeprav imajo tako barvo kože, sploh niso »pravi« črnci, ampak so črnci s »ponotranjeno ideologijo belega supramacizma«. Nekako tako, kot je pred volitvami rekel sedanji predsednik Joe Biden, da črnci, ki podpirajo Donalda Trumpa, niso pravi črnci.
Ja, ko prevaranti ideologije kritične rasne teorije ne morejo sprejeti realnosti in dejstev, ki so v nasprotju z njihovim (zmotnim) prepričanjem, si morajo izmisliti rešitev. Tudi zato smo lahko na CNN brali in poslušali, da so bili policisti, ki so ubili Nicholsa, res črnci, toda k temu dejanju jih je morda vodil rasizem oziroma beli supramacizem.
In ne ženite si preveč k srcu, če ne morete »ponotranjiti« levičarske možganske telovadbe. To samo pomeni, da ste – normalni.
Živite morda v hiši ali stanovanjskem bloku s fasado bele barve? Če je odgovor pritrdilen, potem se bodisi preselite bodisi naredite fasado bolj barvno. Če tega ne naredite in vztrajate pri beli fasadi, ste rasist. Tako namiguje skupina norveških znanstvenikov in akademikov, ki se je lotila raziskovalnega projekta z naslovom »Kako je Norveška naredila svet bolj bel«. Učene glave, kakopak, financira norveška levičarska »prebujena« vlada.
»Belina je danes ena ključnih družbenih in političnih skrbi. Znotraj in zunaj akademskih krogov po vsem svetu se z akcijami upora in obžalovanja poskušamo soočiti z našo rasno preteklostjo. V ključnih delih študija beline v zgodovini umetnosti in arhitekture je belina razumljena kot del kulturne in vizualne strukture privilegijev. Nov raziskovalni projekt ‘Kako je Norveška naredila svet bolj bel, ki ga financira Raziskovalni svet Norveške (1,2 milijona evrov), obravnava izrazito drugače politiko beline v umetnosti in arhitekturi. Dve ključni premisi sta značilni za projekt: belina ni le kulturno in družbeno stanje, povezano z barvo kože, privilegiji in sistematično izključenostjo, ampak se materializira povsod okoli nas. Drugič, te materializacije ni mogoče razumeti brez razumevanja družbenih, tehnoloških in estetskih pogojev same barve,« je zapisala izredna profesorica Ingrid Halland, nosilka projekta in glavna raziskovalka.
To ni prvoaprilska šala. Po besedah skandinavskih znanstvenikov bi morali izraza, kot sta »belina« ali »prevlada bele barve« jemati dobesedno. To pomeni, da je vse, kar je belo, povezano z rasizmom; tudi bela barva fasade na hiši.
Norvežani so se lotili projekta, ker obžalujejo in opravičujejo, da so bili prav oni tisti (čeprav niso bili kolonialna sila), ki so »naredili svet bolj bel«. Kako? V začetku 20. stoletja sta norveška kemika Peder Farup in Gustav Jebsen odkrila revolucionarno snov, ki je danes v splošni uporabi in v veliki meri kroži po naših materialnih, bioloških in ekonomskih sistemih, večino časa je popolnoma neopazna: v hrani, ki jo jemo, v papirju, na katerega tiskamo, barvah na stenah in naših polnilcih za iPhone. Imenuje se TiO2 in je kemična spojina titanovega dioksida. Proizvodnja za globalni trg se je začela v rudniku Titania AS v Sokndalu in v tovarni Kronos Titan AS v Fredrikstadu leta 1916. Patent TiO2, ki je revolucioniral barvno industrijo, je na trg prinesel čisto belo barvo, ki je bila odporna na umazanijo in rjo. »TiO2 so poimenovali ´najbolj beli beli´ in njegove lastnosti so neločljivo povezane z nevidnostjo, vzdržljivostjo in homogenizacijo,« pravi skupina, ki se loteva protirasističnega projekta.
V prejšnjem stoletju se je material vse pogosteje uporabljal v kombinaciji z drugimi barvami (kot premaz za beton, glazura za keramiko in dodatek za plastiko), s čimer se je spremenila estetika površin v umetnosti, arhitekturi in oblikovanju. Izredna lstnost prekrivanja TiO2 je naredila površine bolj gladke in svetlejše. Po sto letih je pridobivanje pustilo nepopravljivo škodo v lokalni pokrajini – puščano rudarskih odpadkov. »Ali to potrebujemo, da bo naš svet bolj bel?« se sprašujejo »prebujeni« akademiki. Po njihovo je čas, da se razkrije, kako se je rasizem po svetu širil prek bele barve: »Obstaja sistemski rasizem in njegova materializacija v družbi prek estetike.«
S pepelom sta se posuli tudi podjetji, ki proizvajata in sta zaslužni za popularizacijo te svetle, titanovo bele barve. Zato bosta denarno pomagali raziskovalcem.
Ni mi jasno, kako je bela barva lahko kogarkoli zatirala in zasužnjevala. Toda saj bo to odkrila skupina progresivnih norveških znanstvenikov in cel svet razsvetlila, mar ne. Skoraj prepričan sem, da bodo našli dokaze, da sta bila kemika Farup in Jebsen zadrta rasista in supremacista, ki sta ločila titan in železo v ilmenitu ( temno rjava rudnina – železov titanat) izključno ter proizvedla čisto in belo barvo, ki je bolj bela od bele, izključno zato, da bi širila belo nadvlado. Samo malo domišljije je treba uporabiti in se do takih zaključkov z lahkoto pride. In ko bo to črno na belem, se boste vi, ki živite v hišah z belo fasado, morali na hitro odseliti iz svojih rasističnih lukenj.
(Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na istoimenskem YouTube kanalu)
Kaj se zgodi, če skupina znanstvenikov, ki želi avtomatizacijo interpretacij rentgenskih slik, samoučeči umetni inteligenci (AI) raso predstavi »kot družbeni, politični in pravni konstrukt«? Šokirane (in zgrožene) znanstvenike.
Portal Quillette v članku »Več kot le družbeni konstrukt« navaja številne primere, ko je prepričanje, da rasa nima biološke podlage, ogrozilo življenja bolnikov. Potem ko so številne ameriške ustanove (Ameriško zdravniško združenje ali Ameriška akademija za pediatrijo) v zadnjih letih v imenu politične korektnosti in boja proti »sistemskemu rasizmu« sprejele tezo, da rasa ni biološka danost, ampak družbeni konstrukt, ki je namenjen marginalizaciji in hierarhični rasni kvalifikaciji, je temu podlegla tudi večina medicinskih raziskav.
Skupina znanstvenikov je tako želela ustvariti samoučeče sisteme umetne inteligence, da bi poenostavila in avtomatizirala interpretacije rentgenskih slik. To, kar je naredila AI, je presenetilo vse. Ugotovili so, da lahko umetna inteligenca zazna raso pacienta zgolj z oceno rentgenskega posnetka; in to z veliko gotovostjo. »Čeprav sistem umetne inteligence ni bil nikoli programiran za zaznavanje rase, je to sposobnost razvil z branjem zelo subtilnih sledi rasnih razlik, ki jih človeško oko ne zazna,« piše Robert J. Morris na portalu Quillette.
»V tej študiji smo opredelili raso kot družbeni, politični in pravni konstrukt, ki se nanaša na interakcijo med zunanjimi zaznavami (to je, ´kako me drugi vidijo?´) in samoidentificiranjem. Samoidentificiranje rase uporabljamo v vseh naših študijah,« so zapisali znanstveniki.
Raziskovalci so bili tako šokirani in prestrašeni, da jih ne bo kdo obtožil rasizma, da so se celo opravičili in zapisali, da zadeva predstavlja »tveganje za vse modele uporabe v medicinskem slikanju«.
V drugi študiji je bilo ugotovljeno, da je umetna inteligenca sposobna ugotoviti raso z radiografijo prsnega koša. Raziskovalci spet niso mogli pojasniti, kako je sistemu AI to uspelo. Natančnost AI je presegala 91 odstotkov (za primerjavo: spol je AI ugotovila z 99-odstotno zanesljivostjo).
»Tisti, ki trdijo, da “odločitve o zdravljenju na podlagi rase ohranjajo strukturni rasizem”, običajno ne predložijo nobenih dokazov v podporo tej trditvi. Zdi se, da takšni argumenti temeljijo zgolj na ideologiji in preprosto zanemarjajo vse več empiričnih dokazov o nasprotnem. V primerih “zdravljenja na podlagi rase”, o katerih sem razpravljal, je praksa povzročila izboljšanje kliničnih rezultatov za temnopolte bolnike, kar bi moral biti cilj učinkovite in humane medicinske prakse. Če želimo zmanjšati zdravstvene razlike, bomo morali začeti s priznavanjem biološke resničnosti rase,« tekst zaključi Robert J. Morris.
»V čem je problem skrajne desnice? V tem, da svojih stališč ne more razumsko utemeljiti. Njene ‘utemeljitve’ rasizma, seksizma, zanikanja človekovih in demokratičnih pravic so tako kilave, tako enostavno jih je ovreči s splošnim znanjem, univerzalno humanostjo in vsakomur dostopnimi informacijami, da jih ne more prodati kot resnico. Zato jih vsiljuje s silo. Sila je govorica, ki nastopi tam, kjer demokracija nima državljanstva.« (Tanja Lesničar Pučko, Dnevnik, 27. oktobra 2022)
Toliko, da veste, da je (skrajna) desnica rasistična in seksistična, ne zna utemeljiti svojega početja. Zato imajo ljudje, kot je Dnevnikova novinarka in cela vrsta progresivnih ´intelektualcev´ lahko nalogo, da »s splošnim znanjem, univerzalno humanostjo in vsakomur dostopnimi informacijami« ovržejo njihove poglede na svet. Čudno je le, da se zatekajo k omejevanju svobode govora, če lahko javnost brez večjega truda prepričajo v svoj prav. Dve ali tri besede Lesničar Pučkove in ljudje bodo spoznali resnico.
Da bomo vedeli, o čem govorimo, si oglejmo nekaj primerov, kjer mora vsak človek s »splošnim znanjem« prepoznati rasizem in seksizem. Da ne bom odkrival tople vode, si bom sposodil del dolgega seznama »primerov rasizma« Titanie McGrath, ki je v svojih razmišljanjih zelo podobna Dnevnikovi novinarki, saj si kot »pogumna aktivistka za socialno pravičnost«, kot opisuje sebe, »neumorno prizadeva razkrinkati vse rasistične elemente v naši družbi«. In argumenti so tako ´tehtni´, da (skrajna) desnica resnično ostane odprtih ust in brez besed.
Here we go!
Spalnica
Če spalnico, kjer spita starša, poimenujemo »glavna spalnica«v stanovanju«,je to rasistično, saj spominja na odnos med gospodarjem in sužnjem na plantažah.
Šah
Šah je, brez kančka dvoma (kdo zdravorazumsko razmišlja, a ne Lesničar Pučkova) rasistična igra, saj imajo bele figure prednost pred črnimi. Toda šah je tudi seksističen: ključna figura je kralj, ne kraljica.
Klimatska naprava
Ko smo že pri seksizmu, ki ga omenja tudi Dnevnikova novinarka, klimatska naprava predstavlja seksizem. In to namenoma, saj naj bi bili »sistemi za nadzor klime v pisarnah zasnovani za hitrost presnove in telesno temperaturo 40-letnega moškega, zaradi česar sodelavke zebe«.
Rasistični so še golf, ceste, Jezus, riž, medicinske sestre, maslo, zobna pasta, biološki seks, kolesarstvo, podeželje, sol, potresi, konjske dirke, prijaznost, botanika, ženske. In tako naprej in tako naprej. McGrathova je z ´zdravo progresivno pametjo´ odkrila vsaj 120 primerov, kot bi rekla Lesničar Pučkova, s strani (skrajne) desnice utemeljenega rasizma in seksizma. Ampak ne skrbite, ta rasizem je tako ´kilav´, da se s splošnim znanjem in univerzalno humanostjo enostavno ovrže.
Pravzaprav je neverjetno, kako gredo take (za svobodo govora in svobodo nasploh) nevarne resolucije ( tako v Sloveniji kot drugod; eden redkih, ki je nanjo opozoril, je bil Robert Spencer) mirno mimo, ne da bi kdorkoli povzdignil svoj glas. Res je, resolucija je nezavezujoča, toda izkušnje nas učijo, da vsebina prej ali slej postane mainstream v nacionalnih zakonodajah, smernicah in ravnanju. Spomnimo se resolucije (priporočila) Sveta Evrope septembra 1991 (´Prispevek islamske civilizacije k evropski kulturi´), ki je na stežaj odprla vrata islamizaciji Evrope. Nova resolucija kriminalizira kritiko islama, muslimane povzdigne na raven rase. In lahko se zanesete, da bo jutri obravnavano kot rasistično in teroristično dejanje nasprotovanje džihadu ali šeriatskemu zatiranju žensk.
»Resolucija Sveta Evrope je poziv k ukrepanju proti islamofobiji v Evropi,« pravi Amnesty International, organizacija, ki uživa finančno in politično podporo globalistov. Zadovoljni so, ker je Svet Evrope začel obravnavati islamofobijo kot obliko rasizma. Ni presenečenje, da so priporočila, raziskave in akcije Amnesty International navedene med viri, ki so bili podlaga za resolucijo.
Malcolm Jallowsicer ni avtohtoni Šved, je sunitski musliman, ki je bil rojen v Gambiji, kjer se 96 odstotkov prebivalcev identificira kot muslimani. V Gambiji velja malikijska sodna praksa, ki temelji na Koranu. Tudi resolucijo iz leta 1991 so narekovali muslimani.
Kakopak, pritegnil me je naslov. Evropi se obeta podobna zabava kot v 70. letih, je pisalo na spletni strani časnika Delo. Ne vem, ali je bila energetska kriza pred pol stoletja res zabava ali ne, vem pa, da je tej »zabavi« sledila »postzabava« (after party), ki je imela strahovite posledice za Evropo.
Članek v Delu je bil pogovor s Sibilom Svilanom, bančnikom, ki se je kalil v udbovski LHB Frankfurt in tri mandate vodil SID banko. Bančnik in kandidat za novega viceguvernerja Banke Slovenije ugotavlja, da sta Evropa in Slovenija v težavah zaradi podcenjevanja dolgoročnih geostrateških odločitev. Sklicuje se na Paula Krugmana, da se Evropi obeta »zabava kot v 70. letih 20. stoletja«. (Krugman sicer ni ravno neka referenca, ker se njegove napovedi skoraj nikoli niso uresničile, ampak zdaj ima verjetno prav, čeprav se meni to ne zdi ravno »zabava«.)
»Ta zabava se bo Evropi lahko ponovila,« pravi Svilan, »potrebne so hitre, vendar dolgoročne skupne evropske rešitve, kjer morajo vodilno vlogo in žrtve prevzeti Nemci, Francozi in tudi Italijani, sicer bomo to zabavo dolgo in drago plačevali vsi Evropejci.« Ampak poglejmo, kakšna je bila energetska »zabava« v 70. letih, ko so vodilno vlogo prav tako imeli Nemci in Francozi, ki so kasneje organizirali tudi »after party«. Zato to ni zgodba o »zabavi«, ampak zgodba o »postzabavi«.
Povojni razcvet Zahoda so poganjala fosilna goriva. Zaradi povečanega povpraševanja je nafta iz Arabskega polotoka postajala vse bolj pomembna, a zaradi konfliktov na Bližnjem vzhodu tudi vse bolj nezanesljiva. Ker so ZDA podpirale Izrael, so države OAPEC zmanjšale proizvodnjo nafte in uvedle embargo na izvoz nafte v ZDA. Muslimanske države, ki so bile naklonjene Palestincem, so tudi zagrozile, da bo embargo veljal za vse države, ki podpirajo politiko ZDA. Francija, ki je že v času Charlesa de Gaulla kuhala jezo na ZDA in jo krivila, da je izgubila svoje kolonije, je začutila priložnost za maščevanje. Najprej je na svojo stran pridobila Zahodno Nemčijo, ki se je vse bolj krepila in se je hotela otresti vpliva ZDA, nato še druge članice takratne EGS (danes EU). In še preden se je kri izraelskih športnikov z olimpijskih objektov v Münchnu leta 1972 (ko so jih ugrabili in pobili prav Palestinci) dobro sprala, so bile razvite zahodnoevropske države že v naročju krempljev islama.
Januarja 1975 je bila na pobudo Parlamentarnega združenja evropsko-arabskega sodelovanja v okviru Evropske gospodarske skupnosti sprejeta Strasbourška resolucija. Bistvo resolucije je bilo, da Zahodna Evropa dobi nafto, v zameno se podpre muslimanskemu svetu. »Moj Bog, ni šlo za zaroto, ki bi jo v temi pletli neznani ali obešenjaki, znani samo policijskim postajam in Interpolu. Šlo je za zaroto, opravljeno pri belem dnevu, pred očmi vseh, pred televizijskimi kamerami, in izpeljali so jo sloviti voditelji,« je več kot četrt stoletja v svoji knjigi zapisala italijanska novinarka Oriana Fallaci.
V tistem času se je začel vzpon islamskega radikalizma (ki je v Evropi nato zamenjal levičarska ekstremistična gibanja, kot so bile Rdeče brigade in RAF), hkrati pa skozi uradne institucije pritlehen vstop islama v Evropo. Od takrat naprej ni šlo več samo za gospodarsko sodelovanje, ampak je tedanji evropsko-arabski »dialog« podprl številne izobraževalne in kulturne programe islamskih centrov v Evropi. Uveljavil se je izraz Evrabija. Po podatkih ameriškega Centra za raziskave globalnega krščanstva se je v naslednjih 25 letih število muslimanov v Zahodni Evropi povečalo za 142,6 odstotka (do začetka 70. let jih je bilo le za vzorec, bili so eksotika), danes delež muslimanov presega deset odstotkov življa v Evropi (po projekcijah jih bo zaradi hitrega razmnoževanja v naslednjem poldrugem desetletju že okoli 30 odstotkov).
Poglejmo, kakšne posledice je imela (po Svilanovo) »zabava« v 70. letih. Najprej so se evropska mesta začela polniti z »goniči kamel«, kot jih je imenovala Fallacijeva. To je bil tudi čas, ko je Gadafi kupil 10 odstotkov Fiata, Francija začela z gradnjo jedrske elektrarne v Iraku, ko je Egipčan Al Fajed vrgel oko na veleblagovnico Harrods v Londonu, hkrati pa tudi čas, ko so evropski zgodovinarji začeli revidirati zgodovino. Aprila leta 1983 je tedanji nemški zunanji minister Hans-Dietrich Genscher odprl simpozij evro-arabskega dialoga v Hamburgu ter opeval veličino islamske civilizacije, ki jo je imenoval svetilnik luči. »Luč, ki je stoletja razsvetljevala Evropo, pomagala Evropi, da je stopila iz barbarstva,« je dejal. Takega ponižanja Evropejci sredi svoje celine še niso doživeli. Številne konference in simpoziji, ki so si sledili, so prinašali vedno nove revizije. Naenkrat je denimo španska zgodovinarka Margarita Lopez Gomez začela trditi, da papirja niso iznašli Kitajci, ampak Muslimani iz Damaska in Bagdada. Po njeno tudi Hipokrat ni začel s preučevanjem krvnega obtoka, ampak islamski učenjak Ibn Sina, Evropejcem bolj znan kot Avicena. Kar čez noč je civilizacija muslimanom začela dolgovati tudi zasluge za artičoke, špinačo, pomaranče, limone in celo bombaž. In vsi so ploskali turškemu sociologu Şerifu Mardinu, ko je oznanil, da tudi pesniško šolo dolce stil nuovo, ki je razcvet doživela z Dantejem Alighierijem, dolgujemo muslimanom. Ampak to še ni vse. Profesor Louis Baeck s katoliške univerze v Louvainu v Belgiji je trdil, da oče ekonomskega liberalizma ni Adam Smith, ampak prerok Mohamed. »Dosti je tega, da pripisujemo Zahodu vse zasluge za razsvetljenstvo,« pa je na seminarju o Orientu v Bonnu rjovel profesor Reinhard Schulze, češ da je s tem začel damaščanski zgodovinar Abdalgani al Nabulusi.
Res, bila je prava »zabava«, ki se kar ni hotela končati. Takole je pol desetletja nazaj dogajanje opisovala Francozinja Christine Tasin, predsednica Resistance Republicaine: »… toda obstaja še en dan v zgodovini, ki ga pozna zelo malo ljudi. S tem dnem bi rada opozorila tiste med nami, ki trdijo, da muslimani niso odgovorni, da so odgovorne samo naše elite, ki jim gre za lastne koristi. 5. januarja 1986 je bil v Libiji tajni sestanek, ki se ga je udeležilo pet tajnih služb petih arabskih držav. Te države so bile Irak, Egipt, Savdska Arabija, Libija in Alžirija. Pet držav. In kaj so sklenili na tem ultra tajnem sestanku? Da bodo spodbudili načrtno invazijo na Evropo, predvsem na Francijo, in jo islamizirali. Za ta sestanek so naši voditelji vedeli, vsi so vedeli zanj, o tem so nekaj dni kasneje govorili na Elizejskih poljanah. In kaj so naši voditelji naredili, da bi se borili proti sklepom sestanka? Na stežaj so odprli vrata. Odprli so jim vrata, čeprav so vedeli, da nas bodo napadli, da želijo zasesti našo deželo. Zato so odgovorni oboji: naši izdajalci, islamo-kolaboranti, in seveda muslimani iz islamskih držav.«
Kdorkoli se je uprl islamizaciji Evrope, je bil označen za islamofoba in rasista. Septembra leta 1991, ko je parlamentarna skupščina Sveta Evrope sprejela sramotno priporočilo – Prispevek islamske civilizacije k evropski kulturi, je glas dvignil norveški parlamentarec Hallgrim Berg:
»Gospodje, tukaj sami sebe vlečemo za nos. To poročilo nima nič opraviti z islamsko kulturo v retrospektivi in ni tako nedolžno, kakor se zdi. Predvsem zato, ker ne izreče niti ene besede o odvratnem ravnanju z ženskami v islamski kulturi. (…) Kar vi počnete, ni dialog: je monolog, pri katerem v imenu liberalne misli, intelektualne velikodušnosti gledate na stvari z ene strani in konec. (…) Vi zahtevate, denimo, naj se umaknejo šolska besedila, ki ne govorijo o prispevku islama h kulturnemu razvoju Evrope. In oni? (…) Zahtevate tudi, da bi v naš šolski sistem, to je na naše univerze, še posebno na naše pravne fakultete, uvedli študij koranskega prava. In oni? (…) Gospodje, vaše poročilo ni kulturni dokument. Je politični dokument, ki koristi samo podpiranju islama v Evropi. V imenu demokracije zahtevam, da se ga še enkrat pregleda, pretrese, popravi in ….« (Cel govor lahko preberete TUKAJ)
Medtem so v Evropi rasli islamski centri, džamije in molilnice. Leta 2004 so na smetišču na obrobju Marseilla našli 23-letno Tunizijko Ghofrane Haddaoui. Njen obraz je bil povsem izmaličen. Forenziki so ugotovili, da jo je trojica mladih muslimanov (enega od njih je nesrečnica zavrnila) najprej zverinsko mučila, odrezali so ji ušesa in nato kamenjali. Umor velja za prvo uradno priznano žrtev muslimanskega kamenjanja v Evropski uniji. Danes je v Evropi prek 10.000 mošej, podatek, kdaj so bile zgrajene, pove vse.
Ja, res je bila »zabava« v 70.letih, še posebej je Evropo drago stala »postzabava«. In danes. Energetsko krizo so z vsiljevanjem zelene agende države EU zakuhale same. Čeprav ima Spodnja Saška v Nemčiji ogromne zaloge zemeljskega plina, ga zaradi »trajnostnega razvoja« ne črpa. Nemčija danes rajši išče pomoč v Katarju, ki kot država dokazano financira islamski terorizem in gradi največ mošej po Evropi (financiral je tudi džamijo v Ljubljani). In Arabci nikoli ne dajo ničesar, ne da bi kaj zahtevali v zameno. Toda če sodimo po dogajanju v 70. letih, je del Evrope na »zabavi« in »postzabavi« spet prodan. Pred pol stoletja je bila toEvrabija, politični načrt, da bi se na območju Sredozemlja vzpostavila neka politična struktura, kot je bilo Rimsko cesarstvo. Danes se nadvse uspešno uresničuje, ker Evrabija postaja ne samo območje Sredozemlja, ampak cele Evrope, predvsem njen zahodni del. Nekaj, o čemer so muslimanski zavojevalci pred tisočletjem lahko samo sanjali. Kaj bodo evropske elite tokrat obljubile in dale v zameno Arabcem, bomo najbrž zelo kmalu izvedeli.
Domoljubna aktivista francoske Generacije identitete sta bila obsojena zaradi domnevnih žalitev ilegalnih migrantov januarja 2021.
Študentka iz Toulousa in drugi aktivist Génération identitaire Jérémie Piano sta bila obsojena na dva oziroma štiri mesece zapora in plačilo 3.000 oziroma 4.000 evrov globe zaradi izjav in objave videoposnetkov protimigrantske akcije, ki sta jo s kolegi izvedla 20. januarja v Pirenejih na španski meji. Piano je bil po operaciji Defend Europe Pyrénées preganjan zaradi »spodbujanja sovraštva, nasilja in diskriminacije neevropskih migrantov«. Med drugim je izjavil, da so bili med nezakonitimi priseljenci, ki so prečkali Col du Portillon, »verjetno tatovi, posiljevalci in potencialni teroristi«.
Thaïs Descufon pa je bila preganjana v isti zadevi in je bila na prvi stopnji obsojena zaradi »spodbujanja sovraštva«. Mlado dekle je izjavilo, da je »škandalozno, da lahko nezakoniti migrant prečka mejo pri Col du Portillon v Pirenejih in da je treba to nevarnost jemati zelo resno«.
Organizacija SOS Racisme, ki je vložila tožbo, po oprostilni sodbi na drugi stopnji ne bo prejela niti centa, so zapisali v ASLA, ki brani svobodo izražanja.
V švicarski prestolnici Bern je organizator odpovedal koncert skupine Lauwarm. Razlog je bil povsem v skladu z današnjo norijo politične korektnosti, da ne bi Evropejci užalili koga iz tretjega sveta.
In ne, pet glasbenikov, ki sestavljajo razmeroma neznano skupino, za katero so slišali največ v bernskem kantonu (mogoče še v sosednjih), ne igra glasbe z rasističnimi, nacističnimi, homofobnimi, seksističnimi ali transfobnimi besedili, temveč igra jamajško reggae glasbo in na koncertih nosi barvna oblačila in Senegala in Gambije. Še huje. Dva člana skupine imata pričeski dreadloks.
Ker se je več obiskovalcev pritožilo, da si »bela reaggae skupina z dreadloksi« prilašča jamajško (črnsko) glasbo, kar je bilo označeno za »prisvajanje kulture«, je organizator (lastniki restavracije Brasserie Lorraine v Bernu) koncert odpovedal in se celo opravičil prizadetim zaradi »neprijetne situacije«.»Opravičujem se zaradi vrzeli v ozaveščenosti,« je dejal.
Pevec skupine Lauwarm Dominik Plumettaz je za Blick pojasnil, da je zadeva skupino zelo prizadela. Prvo polovico koncerta je bilo dobro vzdušje. »Ljudje so bili veseli, ni bilo občutka nelagodja,« je povedal in dodal, da so bili s pritožbami seznanjeni šele med odmorom: »Kritiki so žal ostali neznani, nismo jih mogli najti in se z njimi pogovoriti, kar zelo obžalujemo.«
Daljni predniki Plumettaza so sicer iz Afrike, ampak tudi ta podatek ni omehčal prestrašenega organizatorja, ki se je dan po koncertu na družbenem omrežju Facebook še enkrat opravičil: »Radi bi se opravičili vsem, ki so se na in ob koncertu počutili slabo. Nismo vas uspeli zaščititi. (…) Naša pomanjkljiva ozaveščenost in odziv številnih gostov na odpoved koncerta sta nam ponovno pokazala, da je tema čustveno nabita.«
Če zadevo malo obrnemo. Si lahko predstavljate, kako se belci zaradi »kulturnega prilaščanja« počutijo slabo, ko vidijo, da ljudje iz tretjega sveta uporabljajo (si prisvajajo) mobilne telefone, televizorje, avtomobile, vlake, letala; ko v filmu gledajo, da angleško kraljico iz 16. stoletja Anno Boleyn igra Jodie Turner-Smith; ko za rudarjenje in črpanje nafte uporabljajo tehnologijo zahodne civilizacije. Še bi lahko naštevali. Za veliko, ampak res veliko izumov, ki so človeštvu marsikaj olajšali, gre zasluga – belim moškim. A če to danes poveš javno in naglas, si rasist.
Osnutek poročila o »rasni pravičnosti, nediskriminaciji in proti rasizmu v Evropski uniji« (EU) vsebuje elemente, ki bodo uporabljeni za spodbujanje politik proti beli rasi in proti avtohtonim prebivalcem in narodom na stari celini, opozarja evropski poslanec Tom Vandendriessche, član Skupine za identiteto in demokracijo in tudi član Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (LIBE), ki je poročilo pripravil.
Poslanec iz Belgije je za portal Breitbart razkril nekatere podrobnosti. Vsebina dokumenta se osredotoča na »strukturni in institucionaliziran rasizem«, Osnutek ima korenine v levičarski ideologiji in bo uporabljen za spodbujanje za politike, ki diskriminirajo etnične Evropejce, je prepričan: »Sistemski ali strukturni rasizem ne temelji na dejstvih, ampak je marksistična teorija.«
Osnutek poročila, ki je bil dokončan v začetku maja in interno objavljen pretekli teden, se na spletni strani Evropskega parlamenta težko najde. Ampak se najde. Preberete si ga lahko TUKAJ. Kdaj bo poročilo obravnavano in dokončno sprejeto, še ni znano.
Poročilo ogroženost posameznih avtohtonih nacionalnih kultur, tradicij in prebivalcev ne omenja. Pisano je tako, kot da so v Evropi že tisočletja živeli arabski narodi ali prebivalci Afrike. Poleg Romov naj bi bili ti najbolj ogroženi. Nasproti jim stoji zlobni beli človek, še posebej »skrajna desničarska čustva in ideologija«, ki predstavljajo resne izzive EU.
Izhodišče je, da se prizna »strukturno razsežnost rasizma, ki ima zgodovinske korenine vse do kolonializma in suženjstva«. LIBE mirno zapiše, da jih je na »pravo pot« usmerilo gibanje BLM. »V odgovor je bilo sprejetih veliko pozitivnih korakov. EU je nato sprejela več političnih dokumentov, vključno z Unijo enakosti: akcijski načrt EU za boj proti rasizmu 2020–2025 in vzpostavila položaj koordinatorja EU za boj proti rasizmu,« piše.
Jasno je zapisano, naj posamezne članice EU čimprej sprejmejo ukrepe in zakonodajo, ki bodo zaščitile žrtve rasizma, ter sprejele ali spremenile kazensko zakonodajo, ki bodo z vsemi sredstvi (umetno inteligenci, protiterorističnimi ukrepi in drugim nadzorom) preganjali tiste, ki ne bodo delovali in živeli tako, kot predvidevajo smernice za boj proti rasizmu in diskriminaciji ter za enakost spolov.
»To moramo končati tukaj in zdaj ter zagotoviti, da se bodo diskriminacija, strukturni in institucionalizirani rasizem, ki je zakoreninjen v zgodovini in je še danes zelo živ, resno obravnavali v naši EU. Pomembno je, da se rasizem in diskriminacija obravnavata z intersekcijskim pristopom, saj le takšen pristop lahko utre pot resničnim spremembam v družbi,« piše v osnutku poročila in s prstom kaže na avtohtone evropske narode, ki zavračajo, da bi sprejele invazivne kulture z drugih celin.
»Internet je postal prizorišče, kjer se storilci svobodno izražajo in nekaznovano delijo svoje sovraštvo. Čas je, da prek spleta naredimo konec divjemu zahodu,« je še zapisano, hkrati pa poročilo priznava, da je prav splet še edino mesto, kjer je vsaj delno uveljavljena svoboda govora. Toda očitno želi EU tudi to zatreti.
Osnutek poročila je le zadnji kamenček v progresivnem križarskem pohodu proti evropski tradiciji, zgodovini in kulturi, meni Vandendriessche. Bruselj očitno ne priznava, da je Evropa brez priseljencev in kultur z drugih delov sveta že dovolj raznolika.
Bilo je nekaj mesecev nazaj, ko so na rojstnodnevni zabavi v Studio Cityju žvenketali kristalni kozarci za šampanjec in se je veselilo z denarjem, ki ni namenjen zasebnemu veseljačenju. »To je bila morda napaka,« pravijo vpleteni.
In da ne bo kdo mislil, da gre za lažno novico. Govora je, kakopak, o zelo dragi in pretežno belski soseski Studio City v Kaliforniji (za tiste, ki ste pomešali: slovenski Studio City ni edini na svetu in takoj pomisliti nanj bi bilo najmanj domišljavo), kjer so vodilni gibanja Black Lives Matter (BLM) za šest milijonov ameriških dolarjev kupili pravo malo graščino. In seveda, kot se za borce za pravičnost in proti sistemskemu rasizmu spodobi, uživali. Običajno na območjih in dragih lokacijah, ki jih poseljujejo belci. Tisti, ki so krivi za vse tegobe črnskega prebivalstva.
Zadnje tedne prihajajo na dan podrobnosti, ki so nekaterim nižje rangiranim članom BLM dvignile pritisk. Patrisse Cullors, soustanoviteljica BLM in vodja Fundacije BLM Global Network Foundation (BLMGNF), je odstopila že lani, ko so oblasti začele preiskovati njen nepremičninski imperij in ni bila oddana davčna prijava že od leta 2017. Nakup 6.500 kvadratnih metrov velike nepremičnine s šestimi spalnicami v Studio Cityju je bil razkrit šele nedavno, saj se je skrival za slamnatim lastnikom. Fundacija BLM je sicer samo leta 2020 prejela 90 milijonov dolarjev (83,9 milijona evrov) donacij in takrat se je začelo tudi razkošno življenje vodilnih.
Cullorsova se je seveda takoj postavila v vlogo žrtve, podprl jo je tudi medijski mainstream. Davčni obrazec je poimenovala za »orožje proti temnopoltim ženskam«, čeprav šestmestni čeki za različne storitve družinskim članom in prijateljem zadevo postavljajo v povsem drugo luč.
Večina niti ne ve, da je Cullorsova svojo kampanjo samoobogatenja začela že leta 2016. Medtem ko so zavzeti privrženci njenega gibanja metali molotovke na policijo, se je odpravila na nakupovanje nepremičnin in si privoščila štiri zasebna stanovanja – vse skupaj za 3,2 milijona dolarjev (2,9 milijona evrov). Med tem, ko je nakupovala, je najela zasebno letalo (za 73.523 dolarjev ali 68.572 evrov); kdo bi se obremenjeval s prvim razredom, ko pa lahko na zasebnem letalu dobro pretegneš noge, mar ne?
Ampak zdaj jo čudi, da so ji hrbet obrnili tudi njeni temnopolti podporniki, ki želijo izvedeti, kako je bil porabljen denar donatorjev.
Kavarna Hayek 
