Človekove pravice LGBT skupnosti ne obstajajo

Značke

Ayn Rand, LGBT, LGBTTIQQ2S, Super Super, Zagreb, človekove pravice

V Zagrebu je neznanec v klub z imenom »Super Super« vrgel solzivec. Kluba ne poznam, niti me ne zanima, pravzaprav mi je zanj popolnoma vseeno, kot najbrž večini. Nekdo, ki mu zabava ni bila povšeči, se je odločil, da jo prekine. Kaj je vodilo neznanca, da je to storil, ni jasno: lahko je hrup motil okoliške prebivalce, možno je, da je počil film ljubosumnemu ljubimcu, lahko je nekdo samo pregloboko pogledal v kozarec ali je zjutraj vstal z levo nogo, mogoče komu ni bila všeč čudna druščina, ki se je zbrala tam. Hočem povedati, da motiv sploh še ni jasen, a so ga progresivni označili za gnusen napad na drugačne. Preprosto zato, ker so tam imeli zabavo homoseksualci, lezbijke, transeksualci in še kdo. In namesto, da bi novica pristala na straneh črne kronike, torej tja, kamor spada, a še to samo v hrvaških medijih, so o »incidentu« obširno poročali tudi slovenski mediji. Poudarek je bil, da so bili napadeni »drugačni« in da so bile kršene »človekove pravice pripadnikov skupnosti LGBTIQ«. In smo spet pri človekovih pravicah.

Prvič, očitno je prišlo do nasilja. In nasilje je nesprejemljivo. Toda nasilje je enako za drugačne kot za ne-drugačne. Hočem povedati, da je popolnoma vseeno, ali je neznanec vrgel solzivec na homoseksualno zabavo, v dom upokojencev ali v trgovino z mlekom.

Drugič, ne obstajajo »človekove pravice pripadnikov skupnosti LGBTIQ«. Ni namreč kolektivnih človekovih pravic, torej ne obstajajo posebne človekove pravice za ženske, posebne za manjšine, posebne za homoseksualce. Človekove pravice ne zadevajo skupine, ampak posameznika. Če rečemo »človekove pravice pripadnikov skupnosti LGBTIQ«, je to oksimoron, podobno, kot bi rekli »trikotni krog«. Ali kot bi rekla pri levičarjih osovražena Ayn Rand: »Najmanjša manjšina na Zemlji je posameznik. Tisti, ki zanika pravice posameznika, ne more trditi, da je zagovornik manjšin.«

P.S. In še opomnik za progresivne novinarje. Kratica LGBTIQ ni več aktualna. Magični akronim Svetega reda enakosti in progresivnosti skoraj vsako leto dobi kakšno novo črko, da bi zadostil potrebam pravičnosti. Najnovejša različica ima devet črk in eno številko: LGBTTIQQ2S.

Ayn Rand o božiču

Značke

Ayn Rand, Božič, The Objectivist

Ayn Rand pred natančno 40. leti na vprašanje, ali je praznovanje božiča primerno tudi za ateiste:

„Yes, of course. A national holiday, in this country, cannot have an exclusively religious meaning. The secular meaning of the Christmas holiday is wider than the tenets of any particular religion: it is good will toward men—a frame of mind which is not the exclusive property (though it is supposed to be part, but is a largely unobserved part) of the Christian religion.

The charming aspect of Christmas is the fact that it expresses good will in a cheerful, happy, benevolent, non-sacrificial way. One says: “Merry Christmas”—not “Weep and Repent.” And the good will is expressed in a material, earthly form—by giving presents to one’s friends, or by sending them cards in token of remembrance …..

The best aspect of Christmas is the aspect usually decried by the mystics: the fact that Christmas has been commercialized. The gift-buying …. stimulates an enormous outpouring of ingenuity in the creation of products devoted to a single purpose: to give men pleasure. And the street decorations put up by department stores and other institutions—the Christmas trees, the winking lights, the glittering colors—provide the city with a spectacular display, which only “commercial greed” could afford to give us. One would have to be terribly depressed to resist the wonderful gaiety of that spectacle.“

Koledar revije The Objectivist, december 1976

Se spomniš Ayne R.?

Značke

Ayn Rand, kolektivizem, levičarji, socializem

Ko želijo čež lužo nazorno pokazati razliko med kolektivizmom in individualizmom, med socializmom in kapitalizmom, če hočete, običajno povedo anekdoto, ki naj bi bila resnična. Nekako takole gre. Zavzet socialist je med obema svetovnima vojnama na Times Squaru novačil delavce za socialistično revolucijo. Po hvalospevih Leninu in Stalinu, komunizmu in socializmu, jim je obljubil: „Ko bo revolucija, boste vsi jedli breskve in smetano“. Pa mu eden od poslušalcev odvrne: „Jaz ne maram breskev in smetane.“ Boljševiški revolucionar se malo zamisli in reče: „Ko pride revolucija, tovariš, boste vsi imeli radi breskve in smetano.“

Anekdota, ki sta jo kasneje v skeču na Broadwayu uporabila komika, brata Willie in Eugene Howard, samo da sta namesto breskev uporabila jagode, naj bi nastala v času, ko je iz revolucionarne Rusije v ZDA emigrirala 21-letna Ayn Rand, s pravim imenom Alisa Zinovjevna Rosenbaum. Postala je slavna pisateljica in scenaristka, proslavila pa se je tudi z utemeljitvijo objektivizma in kritiko kolektivizma. Ravno zato ni bila priljubljena v socialističnih državah, v Sloveniji še danes o njej malokdo kaj ve. Šele pred štirimi leti sta v slovenskem prevodu izšli dve njeni knjigi (Izvor in Mi, živi), nanjo pa sem se spomnil, ko sem bral izvrstnega hrvaškega blogerja Tko je John Galt (https://tkojejohngalt.wordpress.com/).

Njena kritika kolektivizma, ki posameznike sili, da naredijo tisto, kar si oni, posvečeni izmislijo (če v socializmu ne maraš breskev in smetane, te pač prisilijo, da jih ješ), je pravzaprav kritika javnega interesa. Za njim se skrivajo socialisti oziroma kolektivisti ter javni interes, ki je v Sloveniji zamenjal znameniti Kučanov nacionalni interes (v javnem interesu je, da se državna podjetja ne prodajo), predstavljajo kot samostojen organizem. Ta je pomembnejši od sebičnih interesov posameznikov, od katerih se zahteva, da se podredijo skupnosti in se zanjo (z odrekanjem ali čem drugim) žrtvujejo. Povedano drugače: država je pomembnejša od državljanov.

Za marsikoga je to logično, lepo se sliši, toda v resnici ne obstaja kolektiv kot samostojni organizem, ampak je ta vedno sestavljen iz posameznikov, javni interes pa je neka fikcija, ki so si jo posamezniki izmislili, da bi svoje interese vsilili vsem drugim. V socializmu se to običajno počne tako, da socialist z orožjem, ki je naperjeno v glave posameznikom, tem pove, kaj je javni interes in kaj ni. Skratka, levičarji želijo posameznikom vsiliti javni interes s prisilo: kaj morajo kupiti, jesti in delati in koliko bo to stalo. V taki nasilni družbi, kjer politična elita misli, da najboljše ve, kaj je dobro za posameznike, prej ali slej pride do pomanjkanja osnovnih dobrin, kar smo tisti, ki smo živeli v nekdanji Jugoslaviji, občutili na svoji koži. Med koliko pralnimi praški smo lahko izbirali? Kateri avtomobil smo lahko kupili? Smo jedli čokolado iz kakava ali sladkorne tablice?

V družbi s svobodnimi posamezniki, podjetniško pobudo in prostim trgom prisila ne obstaja. Ljudje se sami (kot posamezniki) odločajo, kaj potrebujejo in to tudi proizvajajo. V te odnose vstopajo prostovoljno in brez prisile. In prav na tej točki delajo za blaginjo celotne skupnosti. Povedano drugače. Ravno zato, ker je posameznik sebičen in individualist, ki želi zadovoljiti izključno svoje interese, če se grobo izrazim, je prisiljen zadovoljevati interese drugih. Slaščičar, ki bi delal samo sadne torte, ker so njemu všeč, ne bi prodal niti ene, če bi bile drugim všeč čokoladne torte. Zato dela čokoladne torte, čeprav jih sam ne mara. Samo tako jih bo lahko prodal. Slaščičar ve, da ljudje rajši kupujejo čokoladne torte kot sadne, zato izdela več čokoladnih tort, ki jih proda, zasluži denar, ki ga porabi za tisto, kar meni, da sam potrebuje. Torej posameznik na prostem trgu napreduje samo v primeru, če ves čas zadovoljuje potrebe in interese drugih. Po drugi strani te v socializmu oblast oziroma elita prisili, da ješ sadne torte, ker naj bi bilo to v javnem oziroma občem interesu. Prav slednje nam hočejo vsiliti slovenski levičarji.