Varuh človekovih pravic očitno svobodo razume kot Gilbert Keith-Worthing

Značke

Atlas shrugged, Atlasov skomig, Ayn Rand, Cukrarna, dan človekovih pravic, dostojanstvo, DUTB, Gilbert Keith Worthing, lastnina, lastninska pravica, Ministrstvo za notranje zadeve RS, Peter Svetina, skvoter, socialna pravičnost, Splošna deklaracija o človekovih pravicah, svoboda, svoboda govora, Ustava RS, Varuh človekovih pravic, zasebna lastnina, Združeni narodi, človekove pravice, človekove svoboščine

Vedno ostanem odprtih ust nad neverjetno sposobnostjo levičarjev, da spreminjajo pomen pojmov, ki so se do zdaj zdeli popolnoma jasni: od (socialne) pravičnosti in enakosti prek ekonomske demokracije in odgovornosti do svobode in človekovih pravic. In ker je danes dan človekovih pravic, se spodobi, da spet kakšno rečem o konceptu, ki je zaradi vztrajne (in mestoma nasilne) levice povsem spremenil prvotni pomen.

Tipičen primer je poslanica slovenskega varuha človekovih pravic Petra Svetine. Besedo svoboda je omenil le enkrat: še to v zvezi s Splošno deklaracijo človekovih pravic, kjer sicer, na žalost, mrgoli fiktivnih človekovih pravic in svoboščin. Razlog, da je deklaracija tako napisana, je mogoče v tem, da so jo sprejeli takoj po 2. svetovni vojni, ko je bil svet še pod vtisom nekaterih totalitarnih posameznikov. Kljub temu je strašljivo, da jo je sprejela skupinica 48 posameznikov, ki so si vzeli pravico, da povedo, kaj je dobro za svet. Enako se je dogajalo ves ča. Tudi danes, ko posamezniki, ki se imajo za prosvetljeno elito (v Bruslji, Združenih narodih ali Svetovni zdravstveni organizaciji), s hinavščino do človeka in njegove svobode sprejemajo odločitve za ves svet (in jih kot obvezne vsiljujejo drugim).

Kakorkoli, svobode govora tudi ni bilo v Svetinovi poslanici, niti ne (zasebne) lastnine in kapitala, ne nedotakljivosti človeškega življenja. Življenja se je spomnil glede »geopolitičnih razmer« in da je treba oblikovati pogoje »kakovostnega življenja«. Se pravi, univerzalnim in neodtujljivim človekovim pravicam (in svoboščinam), ki so tako imenovane »negativne pravice«, se je izognil. Zato pa v  njegovi poslanici kar mrgoli nekakšnih pridigarskih vrednot in  »pozitivnih pravic«; tistih pravic, ki temeljijo na prisili in gredo vedno na škodo nekoga drugega, ko neka skupina ljudi zahteva od druge skupine ljudi, da jim brezpogojno izpolni njihove želje.

Bom jasen. Imeti osebnega zdravnika ni človekova pravica. Krajše čakalne dobe v zdravstvu niso človekova pravica. Ne biti prekarni delavec ni človekova pravica. Ne biti v socialni stiski ni človekova pravica. Ne biti deležen nestrpnosti ni človekova pravica. Imeti dostojno življenje ni človekova pravica. Biti deležen sočutnosti, plemenitosti, srčnosti in nesebičnosti ni človekova pravica. In tako naprej. Le »fizični napadi«, ki jih je Svetina omenil, imajo povezavo s temeljnimi človekovimi pravicami in svoboščinami: nedotakljivost življenja in človekovega telesa.

Svoboda in svoboda govora, ki sta danes v zahodnem svetu najbolj ogroženi pravici in svoboščini, sta očitno za varuha človekovih pravic (kot dela leve elite) nepomembni. Pravzaprav se je Svetina izkazal za nekakšnega Gilberta Keith-Worthinga, glasu komunistične doktrine v romanu Ayn Rand Atlasov skomig: »Svoboda? Nehajmo govoriti o svobodi. Svoboda je nemogoča. Človek nikoli ne more biti osvobojen tiranije narave. Zakaj bi se torej upiral tiraniji politične diktature?« Zakaj bi torej Svetina govoril o negativnih pravicah, če lahko govori o pozitivnih pravicah in jih prestavi kot negativne? Res, ko tako spreminjaš pojme in njihov pomen, kot je Gilbert redefiniral svobodo, potem s komunističnimi in drugimi totalitarnimi režimi ni težav, mar ne? Popolnoma pozabiš in zanemariš univerzalne in temeljne človekove pravice in svoboščine. Danes moraš te pravice povezati z revščino, teorijo spolov, socialno pravičnostjo, transsponostjo, antifašizmom, protikrščanstvom, krivdo bele rase in drugim klasičnim levičarskim orožjem za pranje možganov, drugače kršiš človekove pravice.

Svetina je omenjal Cukrarno, nekoč zanemarjen prostor, danes del javnega zavoda. Ni omenil stavbe na Linhartovi cesti 43, ki so jo pred meseci zasedli skvoterji in kršili lastninsko pravico DUTB; lastnina je zaščitena z ustavo in je temeljna človekova pravica. Skvoterji pravijo, da so jo zasedli zato, »da iz nečesa zapuščenega, opuščenega in propadajočega zopet ustvarimo nekaj živega, avtonomnega in navdihujočega.« Ni pomembno, ali je bila stavba zapuščena in je propadala, važno je, čigava je ta stavba oziroma kdo ima nanjo lastninsko pravico. Normalno je, da lahko med posamezniki, skupinami ali organizacijami nastane konflikt, kako to stavbo uporabiti. Ampak prav zato, da se izognemo konfliktom in sporom, je v temeljnem konceptu človekovih pravic tudi lastnina, torej, v konkretnem primeru, razpolaganje s stavbo za Bežigradom. Stavba ima lastnika (DUTB), lastnik ima pravico odločati, kako jo bo uporabil. Toda ravno zaradi relativizacije in spreminjanja pomena pojmov, kjer je novodobni pomen (socialne) pravičnosti postavljen pred pravico do razpolaganja z lastnino, se je medijski mainstream skoraj večinsko postavil na stran skvoterjev, ki so nasilno (vsako kršenje lastninske pravice je nasilno dejanje) vstopili v stavko in jo zasedli.

Ampak, saj veste, marksizem ter posledično socializem in komunizem gredo vedno, ampak res vedno, in brez kakršnekoli izjeme z roko v roki z nasiljem in ideologijo. In to je popolnoma nesprejemljivo in nemoralno. Kar ni težko razumeti, saj gredo gesla (od tega, da so »osvobodili« stavbo do tega, da je stavba »naša«), s katerimi opletajo dediči socializma, hitro v ušesa in se od tam naselijo v možgane samovšečnim ljudomrznežem, sovražnikom kapitalizma, kleptomanskim lenuhom, ekonomskim bleferjem in samooklicanim pravičnežem. Čudno je, da celo Ministrstvo za notranje zadeve RS, ki je represivni organ države in že po definiciji nagnjen k kršitvam človekovih pravic in svoboščin, bolj razume, kaj so temeljne človekove pravice od varuha človekovih pravic.

Človekove pravice LGBT skupnosti ne obstajajo

Značke

Ayn Rand, LGBT, LGBTTIQQ2S, Super Super, Zagreb, človekove pravice

V Zagrebu je neznanec v klub z imenom »Super Super« vrgel solzivec. Kluba ne poznam, niti me ne zanima, pravzaprav mi je zanj popolnoma vseeno, kot najbrž večini. Nekdo, ki mu zabava ni bila povšeči, se je odločil, da jo prekine. Kaj je vodilo neznanca, da je to storil, ni jasno: lahko je hrup motil okoliške prebivalce, možno je, da je počil film ljubosumnemu ljubimcu, lahko je nekdo samo pregloboko pogledal v kozarec ali je zjutraj vstal z levo nogo, mogoče komu ni bila všeč čudna druščina, ki se je zbrala tam. Hočem povedati, da motiv sploh še ni jasen, a so ga progresivni označili za gnusen napad na drugačne. Preprosto zato, ker so tam imeli zabavo homoseksualci, lezbijke, transeksualci in še kdo. In namesto, da bi novica pristala na straneh črne kronike, torej tja, kamor spada, a še to samo v hrvaških medijih, so o »incidentu« obširno poročali tudi slovenski mediji. Poudarek je bil, da so bili napadeni »drugačni« in da so bile kršene »človekove pravice pripadnikov skupnosti LGBTIQ«. In smo spet pri človekovih pravicah.

Prvič, očitno je prišlo do nasilja. In nasilje je nesprejemljivo. Toda nasilje je enako za drugačne kot za ne-drugačne. Hočem povedati, da je popolnoma vseeno, ali je neznanec vrgel solzivec na homoseksualno zabavo, v dom upokojencev ali v trgovino z mlekom.

Drugič, ne obstajajo »človekove pravice pripadnikov skupnosti LGBTIQ«. Ni namreč kolektivnih človekovih pravic, torej ne obstajajo posebne človekove pravice za ženske, posebne za manjšine, posebne za homoseksualce. Človekove pravice ne zadevajo skupine, ampak posameznika. Če rečemo »človekove pravice pripadnikov skupnosti LGBTIQ«, je to oksimoron, podobno, kot bi rekli »trikotni krog«. Ali kot bi rekla pri levičarjih osovražena Ayn Rand: »Najmanjša manjšina na Zemlji je posameznik. Tisti, ki zanika pravice posameznika, ne more trditi, da je zagovornik manjšin.«

P.S. In še opomnik za progresivne novinarje. Kratica LGBTIQ ni več aktualna. Magični akronim Svetega reda enakosti in progresivnosti skoraj vsako leto dobi kakšno novo črko, da bi zadostil potrebam pravičnosti. Najnovejša različica ima devet črk in eno številko: LGBTTIQQ2S.

Ayn Rand o božiču

Značke

Ayn Rand, Božič, The Objectivist

Ayn Rand pred natančno 40. leti na vprašanje, ali je praznovanje božiča primerno tudi za ateiste:

„Yes, of course. A national holiday, in this country, cannot have an exclusively religious meaning. The secular meaning of the Christmas holiday is wider than the tenets of any particular religion: it is good will toward men—a frame of mind which is not the exclusive property (though it is supposed to be part, but is a largely unobserved part) of the Christian religion.

The charming aspect of Christmas is the fact that it expresses good will in a cheerful, happy, benevolent, non-sacrificial way. One says: “Merry Christmas”—not “Weep and Repent.” And the good will is expressed in a material, earthly form—by giving presents to one’s friends, or by sending them cards in token of remembrance …..

The best aspect of Christmas is the aspect usually decried by the mystics: the fact that Christmas has been commercialized. The gift-buying …. stimulates an enormous outpouring of ingenuity in the creation of products devoted to a single purpose: to give men pleasure. And the street decorations put up by department stores and other institutions—the Christmas trees, the winking lights, the glittering colors—provide the city with a spectacular display, which only “commercial greed” could afford to give us. One would have to be terribly depressed to resist the wonderful gaiety of that spectacle.“

Koledar revije The Objectivist, december 1976

Se spomniš Ayne R.?

Značke

Ayn Rand, kolektivizem, levičarji, socializem

Ko želijo čež lužo nazorno pokazati razliko med kolektivizmom in individualizmom, med socializmom in kapitalizmom, če hočete, običajno povedo anekdoto, ki naj bi bila resnična. Nekako takole gre. Zavzet socialist je med obema svetovnima vojnama na Times Squaru novačil delavce za socialistično revolucijo. Po hvalospevih Leninu in Stalinu, komunizmu in socializmu, jim je obljubil: „Ko bo revolucija, boste vsi jedli breskve in smetano“. Pa mu eden od poslušalcev odvrne: „Jaz ne maram breskev in smetane.“ Boljševiški revolucionar se malo zamisli in reče: „Ko pride revolucija, tovariš, boste vsi imeli radi breskve in smetano.“

Anekdota, ki sta jo kasneje v skeču na Broadwayu uporabila komika, brata Willie in Eugene Howard, samo da sta namesto breskev uporabila jagode, naj bi nastala v času, ko je iz revolucionarne Rusije v ZDA emigrirala 21-letna Ayn Rand, s pravim imenom Alisa Zinovjevna Rosenbaum. Postala je slavna pisateljica in scenaristka, proslavila pa se je tudi z utemeljitvijo objektivizma in kritiko kolektivizma. Ravno zato ni bila priljubljena v socialističnih državah, v Sloveniji še danes o njej malokdo kaj ve. Šele pred štirimi leti sta v slovenskem prevodu izšli dve njeni knjigi (Izvor in Mi, živi), nanjo pa sem se spomnil, ko sem bral izvrstnega hrvaškega blogerja Tko je John Galt (https://tkojejohngalt.wordpress.com/).

Njena kritika kolektivizma, ki posameznike sili, da naredijo tisto, kar si oni, posvečeni izmislijo (če v socializmu ne maraš breskev in smetane, te pač prisilijo, da jih ješ), je pravzaprav kritika javnega interesa. Za njim se skrivajo socialisti oziroma kolektivisti ter javni interes, ki je v Sloveniji zamenjal znameniti Kučanov nacionalni interes (v javnem interesu je, da se državna podjetja ne prodajo), predstavljajo kot samostojen organizem. Ta je pomembnejši od sebičnih interesov posameznikov, od katerih se zahteva, da se podredijo skupnosti in se zanjo (z odrekanjem ali čem drugim) žrtvujejo. Povedano drugače: država je pomembnejša od državljanov.

Za marsikoga je to logično, lepo se sliši, toda v resnici ne obstaja kolektiv kot samostojni organizem, ampak je ta vedno sestavljen iz posameznikov, javni interes pa je neka fikcija, ki so si jo posamezniki izmislili, da bi svoje interese vsilili vsem drugim. V socializmu se to običajno počne tako, da socialist z orožjem, ki je naperjeno v glave posameznikom, tem pove, kaj je javni interes in kaj ni. Skratka, levičarji želijo posameznikom vsiliti javni interes s prisilo: kaj morajo kupiti, jesti in delati in koliko bo to stalo. V taki nasilni družbi, kjer politična elita misli, da najboljše ve, kaj je dobro za posameznike, prej ali slej pride do pomanjkanja osnovnih dobrin, kar smo tisti, ki smo živeli v nekdanji Jugoslaviji, občutili na svoji koži. Med koliko pralnimi praški smo lahko izbirali? Kateri avtomobil smo lahko kupili? Smo jedli čokolado iz kakava ali sladkorne tablice?

V družbi s svobodnimi posamezniki, podjetniško pobudo in prostim trgom prisila ne obstaja. Ljudje se sami (kot posamezniki) odločajo, kaj potrebujejo in to tudi proizvajajo. V te odnose vstopajo prostovoljno in brez prisile. In prav na tej točki delajo za blaginjo celotne skupnosti. Povedano drugače. Ravno zato, ker je posameznik sebičen in individualist, ki želi zadovoljiti izključno svoje interese, če se grobo izrazim, je prisiljen zadovoljevati interese drugih. Slaščičar, ki bi delal samo sadne torte, ker so njemu všeč, ne bi prodal niti ene, če bi bile drugim všeč čokoladne torte. Zato dela čokoladne torte, čeprav jih sam ne mara. Samo tako jih bo lahko prodal. Slaščičar ve, da ljudje rajši kupujejo čokoladne torte kot sadne, zato izdela več čokoladnih tort, ki jih proda, zasluži denar, ki ga porabi za tisto, kar meni, da sam potrebuje. Torej posameznik na prostem trgu napreduje samo v primeru, če ves čas zadovoljuje potrebe in interese drugih. Po drugi strani te v socializmu oblast oziroma elita prisili, da ješ sadne torte, ker naj bi bilo to v javnem oziroma občem interesu. Prav slednje nam hočejo vsiliti slovenski levičarji.