Značke
Aleš Erbecl, Borut Rončević, javna tribuna, Karin Planinšek, Roman Vodeb, Svet za zaščito svobode govora, svoboda govora, Zbor za republiko
![](https://kavarnahayek.wordpress.com/wp-content/uploads/2023/12/svoboda-govora.jpg?w=783)
»Za svobodo govora gre,« je bil naslov javne tribune, ki ga je organiziral letos ustanovljeni Svet za zaščito svobode govora, ki deluje v okviru Zbora za republiko. V četrtek, 14. decembra, je bila to po Kopru druga javna tribuna Sveta. Tokrat v Ljubljani. Obiskovalci (blizu 40 jih je bilo) so lahko v živo in na praktičnem primeru videli, kaj pravzaprav pomeni koncept svobode govora.
Javno tribuno sem kot predsedujoči Svetu za zaščito svobode govora moderiral, kot goste sem povabil Boruta Rončevića, Romana Vodeba in Karin Planinšek. Bila je to malce drugačna javna tribuna, kot običajno je. »Zasluga« gre obiskovalcu Alešu Erneclu, ki je na tribuno prišel celo iz Štajerske in katerega že nekaj let poznam. Ko sem ga videl med občinstvom, sem rekel sam pri sebi: »Hvala Bogu, Bog obstaja.« Vedel sem, da bo oporekal govornikom na tribuni in da bo drugačnega mnenja, kot večina. Resnično sem bil vesel, da sem kot organizator dobil »poskusnega zajčka«, na katerem sem lahko občinstvu demonstriral in prikazal, da je v samem jedru koncepta svobode govora tudi žaljiv, kontroverzen in vznemirjujoč govor. In Ernecl ni razočaral, za kar sem mu hvaležen. Počutim pa se vseeno malo krivega, da mu nisem vsaj namignil, kakšno vlogo sem mu (povsem spontano) namenil. Se mu na tem mestu opravičujem. Toda (po drugi strani) če bi mu, svoje (zavedne ali nezavedne) vloge najbrž ne bi tako odlično odigral.
Moram reči, da se z Erneclom pogosto strinjam. O Slovencih in slovenstvu mi je njegovo razmišljanje blizu. Toda tema javne tribune je bila svoboda govora. Ernecl (dvakrat je imel besedo) je govoril o še čem drugem, toda bistveno je povedal: po njegovo je svoboda govora koncept Židov in svobodo govora bi on omejil (kot je dejal, »komunjare« ne bi imele svobode govora, ko bodo nacionalisti na oblasti). Kakorkoli, kljub mestoma žaljivi retoriki (besedni dvoboj z Romanom Vodebom), je imel Ernecl možnost povedati vse, kar si je želel. Tisti del, koga bi moral povabiti za gosta in koga ne, rajši ne bom komentiral; ima vse možnosti, da organizira javno tribuno in gosti kogarkoli želi. Ali del, ko se je pritoževal o nedostopnosti platform. Lastnik ima pravico, da določi pravila in lahko komurkoli izbriše račun. Podobno kot Elon Musk lahko Ernecl kupi svoje družbeno omrežje ali pa ga »izumi« (ter za dostopnost zgradi svoje komunikacijsko omrežje). Toda očitno (tako kot komunisti) meni, da je lastnina drugega tudi njegova lastnina.
No, kasneje sem mu na družbenem omrežju X napisal, da sem bil vesel, da je prišel, saj sem imel možnost pokazati, da svoboda govora pomeni tudi žaljivo in vznemirjujoče izražanje. Da pa me njegovo razumevanje svobode govora, ko bi prepovedal govoriti »komunjaram«, spominja na razmišljanje okorelega komunista Staneta Dolanca. Torej, Aleš Ernecl razume svobodo govora kot svoboščino, ki je omejena (podobno kot vlada Roberta Goloba s Strateškim svetom za preprečevanje sovražnega govora). Toda če je ta svoboščina omejena, potem ni več človekova svoboščina.
Sam svobodo govora razumem v absolutnem smislu, se pravi, da ni omejena. To sem na javni tribuni tudi povedal – da svoboda govora ni omejena, ve pa se, kje se konča – konča se »pred nosom drugega«. To je bistvena razlika v razumevanju koncepta svobode govora med menoj in Erneclom.
Ernecl (in njegovi sledilci) so tudi pokazali, da me ne spremljajo. Ne da bi se nad tem pritoževal (svojega mnenja ne vsiljujem nikomur, kdor želi, me bere in posluša, kdor ne, tudi prav), ampak pavšalne trditve o nekem židovskem hlapcu, vazelinskem desničarju in podobnem so res malo mimo. Obramba pred takimi ocenami in obtožbami, ki so enake besednemu streljanju levičarjev, je enaka obrambi pred obtožbami, da si rasist – je hoja med kapljami. Že dolgo nazaj sem o tem pisal in nisem spremenil mnenja (denimo, kdo je financiral rdeči teror, kako je prišlo do številke šest milijonov in podobno). Zaradi vsega tega (za razliko od anonimnežev na družbenih omrežjih) sem bil deležen pogroma medijskega mainstreama, bil sem preganjan in na koncu pravnomočno obsojen zaradi besed. Preprosto zato, ker svobodo govora jemljem v njenem izvornem, absolutnem pomenu besede. In ne pustim (tudi za ceno zapora), da mi kdorkoli (še posebej tisti na oblasti) to svoboščino omeji. In pri tem vztrajam.
Nekoč je bila javna tribuna o svobodi govora. In še bo.