»Za svobodo govora gre,« je bil naslov javne tribune, ki ga je organiziral letos ustanovljeni Svet za zaščito svobode govora, ki deluje v okviru Zbora za republiko. V četrtek, 14. decembra, je bila to po Kopru druga javna tribuna Sveta. Tokrat v Ljubljani. Obiskovalci (blizu 40 jih je bilo) so lahko v živo in na praktičnem primeru videli, kaj pravzaprav pomeni koncept svobode govora.
Javno tribuno sem kot predsedujoči Svetu za zaščito svobode govora moderiral, kot goste sem povabil Boruta Rončevića, Romana Vodeba in Karin Planinšek. Bila je to malce drugačna javna tribuna, kot običajno je. »Zasluga« gre obiskovalcu Alešu Erneclu, ki je na tribuno prišel celo iz Štajerske in katerega že nekaj let poznam. Ko sem ga videl med občinstvom, sem rekel sam pri sebi: »Hvala Bogu, Bog obstaja.« Vedel sem, da bo oporekal govornikom na tribuni in da bo drugačnega mnenja, kot večina. Resnično sem bil vesel, da sem kot organizator dobil »poskusnega zajčka«, na katerem sem lahko občinstvu demonstriral in prikazal, da je v samem jedru koncepta svobode govora tudi žaljiv, kontroverzen in vznemirjujoč govor. In Ernecl ni razočaral, za kar sem mu hvaležen. Počutim pa se vseeno malo krivega, da mu nisem vsaj namignil, kakšno vlogo sem mu (povsem spontano) namenil. Se mu na tem mestu opravičujem. Toda (po drugi strani) če bi mu, svoje (zavedne ali nezavedne) vloge najbrž ne bi tako odlično odigral.
Moram reči, da se z Erneclom pogosto strinjam. O Slovencih in slovenstvu mi je njegovo razmišljanje blizu. Toda tema javne tribune je bila svoboda govora. Ernecl (dvakrat je imel besedo) je govoril o še čem drugem, toda bistveno je povedal: po njegovo je svoboda govora koncept Židov in svobodo govora bi on omejil (kot je dejal, »komunjare« ne bi imele svobode govora, ko bodo nacionalisti na oblasti). Kakorkoli, kljub mestoma žaljivi retoriki (besedni dvoboj z Romanom Vodebom), je imel Ernecl možnost povedati vse, kar si je želel. Tisti del, koga bi moral povabiti za gosta in koga ne, rajši ne bom komentiral; ima vse možnosti, da organizira javno tribuno in gosti kogarkoli želi. Ali del, ko se je pritoževal o nedostopnosti platform. Lastnik ima pravico, da določi pravila in lahko komurkoli izbriše račun. Podobno kot Elon Musk lahko Ernecl kupi svoje družbeno omrežje ali pa ga »izumi« (ter za dostopnost zgradi svoje komunikacijsko omrežje). Toda očitno (tako kot komunisti) meni, da je lastnina drugega tudi njegova lastnina.
No, kasneje sem mu na družbenem omrežju X napisal, da sem bil vesel, da je prišel, saj sem imel možnost pokazati, da svoboda govora pomeni tudi žaljivo in vznemirjujoče izražanje. Da pa me njegovo razumevanje svobode govora, ko bi prepovedal govoriti »komunjaram«, spominja na razmišljanje okorelega komunista Staneta Dolanca. Torej, Aleš Ernecl razume svobodo govora kot svoboščino, ki je omejena (podobno kot vlada Roberta Goloba s Strateškim svetom za preprečevanje sovražnega govora). Toda če je ta svoboščina omejena, potem ni več človekova svoboščina.
Sam svobodo govora razumem v absolutnem smislu, se pravi, da ni omejena. To sem na javni tribuni tudi povedal – da svoboda govora ni omejena, ve pa se, kje se konča – konča se »pred nosom drugega«. To je bistvena razlika v razumevanju koncepta svobode govora med menoj in Erneclom.
Ernecl (in njegovi sledilci) so tudi pokazali, da me ne spremljajo. Ne da bi se nad tem pritoževal (svojega mnenja ne vsiljujem nikomur, kdor želi, me bere in posluša, kdor ne, tudi prav), ampak pavšalne trditve o nekem židovskem hlapcu, vazelinskem desničarju in podobnem so res malo mimo. Obramba pred takimi ocenami in obtožbami, ki so enake besednemu streljanju levičarjev, je enaka obrambi pred obtožbami, da si rasist – je hoja med kapljami. Že dolgo nazaj sem o tem pisal in nisem spremenil mnenja (denimo, kdo je financiral rdeči teror, kako je prišlo do številke šest milijonov in podobno). Zaradi vsega tega (za razliko od anonimnežev na družbenih omrežjih) sem bil deležen pogroma medijskega mainstreama, bil sem preganjan in na koncu pravnomočno obsojen zaradi besed. Preprosto zato, ker svobodo govora jemljem v njenem izvornem, absolutnem pomenu besede. In ne pustim (tudi za ceno zapora), da mi kdorkoli (še posebej tisti na oblasti) to svoboščino omeji. In pri tem vztrajam.
Nekoč je bila javna tribuna o svobodi govora. In še bo.
Sliši se neverjetno, a je še kako resnično. Zakon o izvajanju uredbe EU o enotnem trgu digitalnih storitev namenjaAgenciji za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (AKOS) vlogo, ki jo je v nekdanjem komunističnem režimu imela Udba (oziroma Služba državne varnosti).
Nedavno je ministrica za digitalno preobrazbo Emilija Stojmenova Duh je na družbenih omrežjih z navdušenjem zapisala, da so pripravili osnutek Zakona o izvajanju uredbe (EU) o enotnem trgu digitalnih storitev in pozvala ljudi k javni razpravi. Za ministrico, ki je ob nastopu funkcije žugala, da se bo Golobova vlada »lotila tudi sovražnega govora na spletu«, je očitno prišlo pet minut, ko so ven udarila njena totalitarna nagnjenja. Gre pravzaprav za zakon, ki je namenjen pregonu in odstranjevanju vladajoči ideologiji nezaželenih vsebin na spletu. Med drugim uvaja tudi pojem »preverjenih raziskovalcev in zaupanja vrednih prijaviteljev«, ki bodo prijavljali politično nekorektne avtorje in vsebine. Vlogo koordinatorja (novodobne Udbe) bo prevzel AKOS, ki bo vzpostavil mrežo ovaduhov, ki bodo oblastem prijavljali državljane.
Kako se je začelo?
Zbirokratizirana Evropska unija si predvsem zadnja leta nadvse želi, da bi urejala vsako podrobnost življenja prebivalcev držav EU. Ne samo, da je vzpostavila sistem nepregledne in neživljenjske regulacije, začela se je vmešavati tudi v vrednostna stališča posameznikov in v njihov svetovni nazor. Vsak odklon od idej liberalne demokracije, je takoj označen za sovražni govor. Tako je danes nasprotovanje ilegalnim migracijam, LGBT agendi, transseksualnosti in drugim novodobnim pokvarjenostim na Bruselj, večino nacionalnih oblasti in nevladne organizacije izraz nazadnjaštva, ki ga je treba v kali zatreti. Zadeva je šla tako daleč, da so danes države, kjer so na oblasti konservativci, označene za iliberalne in fašistične.
Tudi Slovenija je bila pod udarom evropskih neizvoljenih uradnikov, ko je vlado vodila desna politična opcija. ECRI (Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti pri Svetu Evrope) je denimo v poročilu za Slovenijo zapisala, da slovenski 297. člen kazenskega zakonika (spodbujanje sovraštva in nestrpnosti) ne omogoča dovolj obsodb za tiste, ki širijo tako imenovani sovražni govor (čeprav nihče natanko ne ve, kaj sploh to pomeni). V poročilu je bilo tudi obžalovanje, da se je Slovenija po osamosvojitvi odpovedala 133. členu Kazenskega zakonika SFRJ, saj bi bilo s tisto formulacijo »verbalnega delikta« preganjanje sovražnega govora lažje. Kmalu za tem je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen napovedala sprejem razširjenega seznama »zločinov EU« oziroma »zločinov proti EU«. Že takrat je bilo jasno, da bo »sovražni govor«, kamor bo spadalo tudi nasprotovanje migracijam, opredeljeno kot »posebej hudo kaznivo dejanje«, ki spodkopava vrednote EU. Postopek še ni končan, je pa prišla uredba EU o enotnem trgu digitalnih storitev, ki operira z besedo »dezinformacija« (blažji sinonim za »sovražni govor« ali »lažno novico«). In to uredbo ministrstvo za digitalno preobrazbo zdaj spravlja v slovensko zakonodajo.
Kaj je dezinformacija?
Čeprav je beseda »dezinformacija« najpogostejša beseda uredbe, sploh ni nikjer opredeljeno, kaj naj bi dezinformacije bile. Očitno bo interpretacija prepuščena tistim, ki jim bo dodeljena vloga »preverjenih raziskovalcev in zaupanja vrednih prijaviteljev«. Samo za primer.
Če ste gledali film Prosti pad, se boste spomnili prizora iz lokala s hitro hrano. William Foster (Michael Douglas) se je nad osebjem lokala razburjal, češ da je burger na reklamni fotografiji drugačen od burgerja, ki ga je dobil na krožnik. Najbrž ste tudi sami že doživeli, da je burger (ali pa kaj drugega) v reklami nekaj povsem drugega, kar vam je bilo ponujeno. Temu bi v postmodernističnem besednjaku rekli – dezinformacija. Toda lahko ste prepričani, da reklamna slika slastnega in hrustljavega burgerja (ki se v lokalu čudežno spremeni v potlačen kruh z mesom in gnilobnim listom solate) ni mišljena z uredbo kot dezinformacija, ampak so mišljena politična in ideološka stališča in mnenja, ki odstopajo od usmeritve Evropske unije (EU) in aktualnih nacionalnih vlad. In ker je birokracija Evropske unije danes usmerjena v »prebujenost« in levičarske (socialistične) vrednote, ki se spogledujejo s kulturnim marksizmom, utegne biti vsako konservativno stališče označeno kot dezinformacija.
Novodobne »dezinformacije«
Oglejmo si še nekaj primerov. Dolgo je veljalo (in resni znanstveniki še danes tako trdijo), da sta spola dva – moški in ženska. Tako imenovana »prebujena ideologija« (ob pomoči LGBT agende) pa trdi, da je spolov več. In ker so v vsiljevanju svojega prav agresivni, jim vlade popuščajo in preganjajo tiste, ki so zagovorniki dveh bioloških spolov. Zato utegne biti trditev na družbenih omrežjih, da sta spola samo dva, odstranjena, avtor mogoče celo kazensko preganjan, češ da širi dezinformacije.
Enako je z nasprotovanjem trditvi, da smo danes priča globalnemu segrevanju in da se dogajajo podnebne spremembe, za katere je kriv človek. Samo nasprotovanje tej trditvi ali zgražanje, da oblasti zaradi boja proti domnevnim podnebnim spremembam povišujejo davke, bo po postmodernističnem vrednostnem sistemu veljalo za spodbujanje sovražnosti in širjenje dezinformacij. In če boste trdili, da ilegalni migranti, katerih večina je na socialni podpori, parazitirajo nacionalne proračune, boste sploh prepoznani ne samo kot razširjevalec dezinformacij, ampak tudi kot rasist.
Udarec svobodi govora
Uredba EU in slovenski zakon, ki nastaja po tej zakonodaji, pomenita neposreden udarec svobodi govora (in svobodi nasploh). S tem, da v Sloveniji nastaja nekaj še bolj zlohotnejšega – digitalno ovaduštvo. V Evropi sicer že poznamo primere spletne policije (Londonska metropolitanska policija), ministrica za digitalno preobrazbo Emilija Stojmenova Duh pa želi, da bi Agencija za telekomunikacijska omrežja in storitve RS (AKOS) kot pooblaščeni organ za izvajanje zakona vzpostavila omrežje »preverjenih raziskovalcev in zaupanja vrednih prijaviteljev«, ki bi očitno krožili po spletu in oprezali za dezinformacijami oziroma, kot je zapisano, »nezakonitimi vsebinami«. Tole zelo spominja na čase totalitarnih režimov, ko je politična policija (Udba) prek mreže ovaduhov oprezala za ideološkimi ravnanji, dejanji in mnenji državljanov. AKOS bo torej prevzel vlogo Udbe, »preverjeni raziskovalci in zaupanja vredni prijavitelji« pa vlogo mreže Udbovskih ovaduhov.
Predlog zakona torej ni namenjen, da zaščiti državljane (uporabnike), da bodo na spletu varni pred »nezakonitimi vsebinami«, temveč ima nalogo, da zaščiti interese vladajoče elite in prevladujoče ideologije. Tudi zato pojmi niso jasno definirani, sam koncept uredbe in zakona je dvoumen. Kot tak oblastnikom omogoča, da pojme in vsebine interpretirajo, kot si želijo (po lastnih ideoloških preferencah), ter jih uporabijo za pretvezo utišanja kritikov na spletu.
ANKETA
Tanja Brkić, novinarka Nova24TV in publicistka: »Ljudje smo do določenih zadev ignorantski, dokler se nas to ne dotakne osebno. Samo tako si lahko razlagam tišino in toleranco podpornikov novo nastajajoče digitalne zakonodaje, ki več kot očitno utira pot do še večjega nadzora in omejitve svobode govora. Ne zavedajo se, da gre za dvorezen meč in da bo od sprejetja zakona le še vprašanje časa, kdaj se bodo sami znašli pod vladno giljotino zaradi »podajanja drugačnega mnenja« ali »kritike«.
Čeprav nastaja na podlagi bruseljskega akta o digitalnih storitvah, češ, da bo s tem izboljšal digitalno prihodnost, gre v resnici za Trojanskega konja, čigar vsebina bo vladi dala le še več moči in možnost nadzora nad ljudmi in jih še bolj omejila. Omejila jih bo besedno in nenazadnje tudi intelektualno, saj bo dobesedno prepovedala tudi izmenjavanje novih idej in idej na splošno, ki ne bodo v skladu z njihovo agendo. Po drugi strani pa bo s tem ponudila še večjo zaščito t.i. marginalnim skupinam, ki to niso – saj za Božjo voljo, živimo v demokratični in izredno urejeni državi in prav smešno je, da nekateri še vedno nasedajo o »zgodbicah žrtev« določenih skupin, ki v skladu z levičarsko agendo še kar vztrajajo pri svoji narativi, ki družbo pelje v propad.«
Branko Grims, poslanec SDS v Državnem zbiru RS: »Problem predlagane digitalne zakonodaje je dejansko omejevanje svobode javnega izražanja mnenj pod krinko »več varnosti«. Kako je s tem, je povedal že Benjamin Franklin, oče Ustave ZDA: ´Kdor se je za nekaj več varnosti pripravljen odpovedati svobodi, ne zasluži ne svobode in ne varnosti, in bo ostal brez obeh´.
Golobova vlada kot predlagatelj zakona pod krinko »več varnosti« na internetu dejansko uzakonja vseobsegajočo cenzuro na internetu. To ne preseneča, če pogledamo realne »uspehe« te vlade. Ima rekord prelomljenih obljub, danih gasilcem, sodnikom, kmetom, zaposlenim,…, evropski rekord v najhujšem letnem padcu industrijske proizvodnje in evropski rekord v mesečnem padcu maloprodaje; poplavo ilegalnih migrantov; višje davke in nižje plače.
Socializem je največji vir revščine na svetu in oblast levičarjev lahko obstaja dalj časa samo, če drugim onemogoči svobodo govora. Kar je totalitarizem. Vsak totalitarizem ima cenzuro in svojo mrežo ovaduhov, KGB, UDBA, Gestapo…, zato ne preseneča, da se taki predlogi vsiljujejo v vladnem zakonu. Vse o svobodi govora je že davno povedal prvi predsednik ZDA George Washington: ´Če nam vzamejo svobodo izražanja, nas lahko, nevedne in utišane, kot ovce odpeljejo v klavnico.´«
Karin Planinšek, soustanoviteljica in sovoditeljica podkasta Na tekočem: »V času, ko bi se celoten državni vrh moral ukvarjati z odpravljanjem posledic grozovitih poplav in zagotavljanjem pomoči ljudem, se v ozadju potihoma pripravlja nekaj zelo zloveščega.
Vse se je začelo s pripravo 57 priporočil vladi za odpravljanje sovražnega govora pod taktirko Nike Kovač, katera določajo, da bi samo vznemirjenje javnosti zaradi določene izjave že lahko privedlo do kazenskega pregona. Zastrašujoče. To pa zdaj dobiva svoj epilog, saj Ministrstvo za digitalno preobrazbo pod vodstvom Emilije Stojmenove Duh (ki v prostem času rada potuje po svetu na davkoplačevalske stroške) pripravlja zakon, s katerim bi AKOS, preverjeni raziskovalci in “zaupanja vredni prijatelji” ustvarjali “varen internet” in odstranjevali “nezakonite vsebine”.
Kdo bodo zaupanja vredni prijatelji in kakšne nezakonite vsebine bodo odstranjevali, si lahko razložimo že sami, saj gre trenutni vladi pošteno v nos, da se na spletu poraja vedno več kritike do oblasti. Dragi sodržavljani, to ni več hec. V Svobodi je z vsakim dnem bolj ogrožena naša svoboda.«
Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (št. 35, 27. avgusta 2023)