• About

Kavarna Hayek

~ "If socialists understood economics they wouldn't be socialists." (Friedrich August von Hayek)

Kavarna Hayek

Tag Archives: Udba

Orwell je doma v Evropski uniji: konec je s svobodo govora, prihajajo policijske enote za »nadzor misli«

13 nedelja Nov 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ Komentiraj

Značke

Aontú, Helen McEntee, Irska, KGB, nadzor misli, Orwell, Peadar Tóibín, policija, Potovati z Orwellom, Securitate, Stasi, svoboda govora, Udba, Voltaire

Irska je država, ki ima eno najbolj ostrih zakonodaj v boju proti tako imenovanem ´sovražnem govoru´. Posebni oddelki policije (take bomo zdaj očitno dobili tudi v Sloveniji) ves čas krožijo po družbenih omrežjih in prežijo na negativne zapise o ilegalnih migrantih, teoriji spolov, LGBT in drugih postmodernističnih vrednotah. A država Svetega Patrika meni, da to ni dovolj in bo naredila še korak dlje.

Človek ima občutek, da se je irska vlada zgledovala po ´najboljših praksah´ tajnih političnih policij za železno zaveso (Stasi, Udba, Securitate, KGB) in komunističnih kazenskih zakonikih, kajti na Irsko prihajajo policijske enote za »nadzor misli«, poroča Breitbart.

Poslanci irskega parlamenta so ostro obsodili vlado, češ da želi uvesti režim »miselnega nadzora«. V skladu s predlaganim zakonom (spodbujanje k nasilju ali sovraštvu in kazniva dejanja iz sovraštva), katerega cilj je boj proti »sovražnem govoru«, osebam, za katere je bilo ugotovljeno, da posedujejo material z vsebino, ki lahko izzove sovraštvo proti zaščitenim posameznikom, grozi do dve leti zapora. To pomeni, da bi lahko zaprli človeka, ki bi imel pri sebi doma knjige, revije ali letake, ki, denimo, nasprotujejo trasspolnosti. Da bi bila zadeva še hujša, mora tisti, pri katerem so našli tako gradivo, dokazati, da ni imel namena distribuirati spornih materialov.

V četrtkovem govoru v parlamentu je vodja opozicijske stranke Aontú, Peadar Tóibín TD, predlog opisal kot poskus vlade, da Irski vsili »miselni nadzor«. Zlasti vodja stranke je močno kritiziral pravosodno ministrico države Helen McEntee, češ da želi cenzurirati ljudi, s katerimi se ne strinja. »Za pluralizem mora biti možno sočasno sobivanje medsebojno nasprotujočih si ideologij,« je dejal: »Citat, pripisan Voltairu, ‘Morda se ne strinjam s tem, kar imate povedati, vendar bom do smrti branil vašo pravico, da to poveste,’ je temeljni kamen strpnosti in pluralizma ter s tem kohezije znotraj liberalne demokracije. Različica tega citata Helen McEntee je ‘Morda se ne strinjam s tem, kar imate povedati, a vas bom dal v zapor, če boste to rekli´.«

Kritiziral je tudi lahkotnost, s katero lahko sodnik izda nalog za preiskavo premoženja posameznika, za katerega obstaja sum, da poseduje »sovražno gradivo«. V skladu s predlogom zakona bo lahko sodnik na ravni okrožnega sodišča izdal nalog za hišno preiskavo osebe, če bo pripadnik državne policijske službe pod prisego trdil, da obstajajo »utemeljeni« razlogi za domnevo, da je na domu sumljive osebe nezakonit in sovražni material.

Medtem ko je manjšina TD izrazila pomisleke, podobne tistim, ki jih je imel Tóibín, je velika večina v irskem parlamentu izrazila podporo zakonu o sovražnem govoru, pri čemer se zdi, da so zlasti nekateri člani vladnih strank naklonjeni temu, da bi lahko zaprli osebo, ki poseduje »sovražni material«.

TUKAJ lahko naročite distopični roman Potovati z Orwellom, ki dogajanje postavlja v letu 2049, toda očitno je čas »nadzora misli« v Evropski uniji (in Sloveniji) že prišel.

Primera Wolt in Glovo: Tea Jarc, Luka Mesec in drugi čudaški boljševistični pajdaši so ekonomski teroristi, ki uničujejo, kar drugi s trdim delom in brez pomoči države zgradijo ali ustvarijo

19 petek Avg 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Ekonomija, Gospodarstvo

≈ Komentiraj

Značke

boljševizem, dostavljalci hrane, ekonomski terorizem, etatizem, Glovo, individualizem, Inštitut 8. marec, kapitalizem, kolektivizem, komunizem, Ljubljana, Luka Mesec, Miki Kuusi, nadzor, Nika Kovač, Oscar Pierre, podjetništvo Vlada RS, prosti trg, robert golob, sindikalizem, Sindikat Mladi plus, sindikati, socializem centralno plansko gospodarstvo, Tea Jarc, totalitaritem, Udba, Wolt, Zoran Janković

Temelj svobodne ekonomija je tekma na trgu, prilagodljivost zahtevam potrošnikov in inovativnost pristopov. Toda ta živahnost, ki jo ponuja sistem ponudbe in povpraševanja, ogroža progresivno vizijo prihodnosti, ki nosi v sebi globoko avtoritarnost. Ta hip lahko v živo spremljamo paternalističen pristop levičarskih oblasti in njihovih sindikalističnih podaljškov k urejanju »gig ekonomije«. Kakopak, le oni imajo potrebno znanje, da pravilno pomagajo dostavljalcem pri Woltu, Glovu in drugih podjetjih, ki uporabnikom za provizijo ponujajo različne storitve (imajo tržni prostor in platformo, kjer se srečujeta ponudba in povpraševanje med naročniki storitev ter neodvisnimi in samostojnimi delavci – dostavljalci).

Se spomnite fotografije Woltovega dostavljalca hrane, ki si je na stopnišču Uršulinske cerkve v Ljubljani privoščil počitek in malico? Ker so bili zaradi pandemije kitajskega virusa v veljavi ukrepi (in dostavljalec jih je kršil), ga je policija oglobila. Kakšen vihar je nastal. Bil je to kronski dokaz totalitarnosti desnosredinske vlade Janeza Janše, levi politiki so kričali »sramota«, vsi mogoči nevladniki (vključno z Inštitutom 8. marec) so prilezli na plano. A danes, ko bo ljubljanski župan Zoran Janković (ki ima popolno podporo premierja Roberta Goloba) označil vsakega dostavljalca z identifikacijsko številko, so pravičniki bolj ali manj tiho. Naj bom jasen: zakoni, ukrepi in predpisi veljajo za vse državljane, tudi za dostavljalce Wolta ali Glova. Če kršijo cestnoprometne predpise (ali ukrepe v času pandemije, ne glede na to, ali se komu zdijo bedasti ali ne), naj bodo kaznovani. A da bodo za njimi oprezali državljani in jih prijavljali, je kar malo strašljivo in spominja na delovanje politične policija (Udba) v nekih drugih časih. Človek se vpraša, ali policija res nima časa in ljudi, da nekoga postavi na Čopovo ulico, kjer je vožnja s kolesom prepovedana?

Kakorkoli, dostavljalci bodo po novem označeni s številkami kakor taboriščniki, in to za levičarje ni težava. So pa paradni konji jugoboljševizma (denimo sindikat Mladi plus s Teo Jarc na čelu) pri »gig« podjetjih našli novo priložnost za boj proti globalnemu kapitalizmu. Lastniki Wolta (ali Glovo), aplikacije za dostavo na zahtevo, naj bi izkoriščali delavce, jih premalo plačali za opravljeno delo, ukinjali naj bi pravice delavcev. To priča, da ne poznajo poslovnega modela »gig« podjetij, ki temelji na prostovoljnem in partnerskem odnosu med lastniki podjetja in dostavljalci (nekateri jih pravijo tudi kurirji). Podjetje nima redno zaposlenih, zato podpiše partnersko pogodbo z večinoma samostojnimi podjetniki. Slednji, ki z »gig« podjetjem poslujejo kot podjetje s podjetjem, sami izbirajo, kdaj in koliko bodo delali: če dostavi več, dobi več; če mu delo več ne ustreza, pač ne dela in si poišče kaj drugega. Gre za projektno in zelo fleksibilno delo, kjer dobiš plačano toliko, kot si naredil. Zato je domnevno sužnjelastniški odnos blodnja levičarjev, saj dostavljalca ni nihče s pištolo na sencih prisilil, da mora delati za Wolt ali Glovo. Za to delo so se odločili sami, anonimno stokanje novinarkam postane megafon za pljuvanje po uspešnih podjetnikih. Sicer se od slovenskega medijskega mainstreama tako ali tako ne pričakuje drugega kot netenje sovraštva do kapitalizma in svobodne podjetniške pobude. Populistični pamfleti, ki jih bruhajo in okrepijo z izjavami Levice ali sindikalistk, nimajo nikakršne povezave z realnostjo.

Finec Miki Kuusi (32) in Španec Oscar Pierre (26), glavna soustanovitelja Wolta in Glova, sta na idejo ustanovitve dveh najbolj prepoznavnih podjetij za dostavo na zahtevo prišla v družbi prijateljev, ki so razpravljali, kako preživeti, kaj delati in na kakšen način zaslužiti. Ti mladi niso iskali službe, ampak delo. Obe družbi sta klasični start up podjetji, večina soustanoviteljev je imela za seboj neuspešne poskuse. Po prvih neuspehih niso (socialne in materialne) pomoči iskali pri državi, ampak poskusili znova. S trdim delom jim je uspelo, danes sta podjetji s svojim poslovnim modelom prisotni skoraj na vseh celinah.

Pojav teh podjetij je najboljši primer uspešnosti svobodne kapitalistične pobude. Čeprav se levičarji in njihovi marksistični ekonomisti borijo proti njim v povezavi s konceptom upora proti globalnemu kapitalizmu, predstavljata za resnejše ljudi (z minimalnim ekonomskim znanjem)  Wolt in Glovo podjetji, ki se s svojim poslovnim modelom borita proti globalnemu socializmu. Primera finske in španske »gig« družbe sta najbolj enostavna primera, kako na preprost način ljudem pokazati, kako deluje prosti trg in njegova »nevidna roka« ter zakaj je uspešnejši od centralno-planske etatistične represije. Predvsem pa, da deluje in daje delo na tisočim ljudem. V ozadju so prostovoljne interakcije in transakcije med podjetjem in partnerji (dostavljalci) ter med partnerji (dostavljalci) in naročniki storitev, pri čemer dostavljalci na trgu ne tekmujejo z drugimi dostavljalci, ampak s samim seboj: kolikor več naročil dostavi, toliko je plačan. Se pravi, v podjetju prevladuje filozofija individualizma nad kolektivizmom, vse je podprto z zasebnim kapitalom v ozadju. In ravno to je tisto kar socialisti prezirajo: prostovoljne transakcije med popolnimi tujci brez prisotnosti državne birokracije ter zasebna iniciativa in lastništvo. V komunističnih državah taka podjetja ne bi bila mogoča: če bi bila, bi bila nacionalizirana in uničena.

V demokratičnih državah kot je Slovenija, ki vsaj na deklarativni ravni prisegajo na prosti trg in se levičarska oblast (vsaj zaenkrat) boji pleniti tuje premoženje, se pojavijo razni Luki Mesci, Tee Jarčeve in Nike Kovačeve. Za razliko od Kuusija in Pierra, ki sta ustanovila in zgradila podjetji, dala delo tisočim, na stotine podjetij rešila med krizo kitajskega virusa (restavracije so bile zaprte, edina rešitev je bila dostava na dom) in ponudila ljudem možnost, da jim dostavijo na dom, karkoli želijo, je poslanstvo boljševistične trojice uničevanje teh podjetij ali povzročanje škode, brez da bi prevzeli kakršnokoli odgovornost. Sindikat Mladi plus in Tea Jarc sta se že hvalila po družbenih omrežjih, da sta podjetniku iz Prekmurja povzročila škodo. Kakšen človek moraš biti, da se hvališ s škodovanjem poslovanju drugega, ti pa počneš samo to, da se praskaš spodaj, ovaduško iščeš podjetnike, ki so primerna tarča, in ko svoje opraviš, si nabiraš moči za nove podvige v eksotičnih krajih. Ta boljševistična svojat je zelo blizu definicije klasičnih ekonomskih teroristov (podobne gverilske akcije financira Guerilla Foundation, ki je eden od tujih finančnih podpornikov Inštituta 8. marec Nike Kovač). In če ima še podporo oblasti (in trojica jo ima, Mesec je celo minister), toliko slabše za svobodo, prosti trg in prostovoljne transakcije na trgu. Začne prevladovati poveljniška ekonomija, ki temelji na ukazno-nadzornem sistemu, kar je predstavljeno kot vrnitev v normalnost, kot boj za socialno pravičnost. Na Zahodu to poznajo kot erozijo svobode. Vlade (leve in desne) so prek komaj opaznih odmerkov povečanega nadzora postopoma družne spreminjale v mehke totalitarizme. Ko je odšla ena generacija, je naslednja že živela s temi odmerki, sploh se ni zavedala, da so prejšnje generacije živele veliko bolj svobodno. Ker niso poznale izvorne svobode, se jih je zdelo to normalno in so rajši ohranile status quo, ker naj bi bilo to zanje bolje. In tako iz generacijo v generacijo, kar je oblastem omogočalo vedno večji nadzor, krčenje polja svobode in priprave za novo normalnost naslednje generacije. To, kar se v Sloveniji dogaja z Woltom in Glovom, ni slovenska posebnost. Ekonomski teroristi, kot po pravilu spajdašeni z oblastmi, so že povsod po stari celini.

In mogoče je že čas, da vse skupaj izperemo in izpljunemo. Da le ni prepozno.

Ne pozabite, Kučan in resnicoljubnost sta pojma, ki sta si diametralno nasprotna

28 sobota Okt 2017

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ 24 komentarjev

Značke

Alan Ford, Borut Pahor, Centralni komite ZKS, Demos, komunisti, Ljudmila Novak, Marjan Šarec, Milan Kučan, partija, resnica, Romana Tomc, Samo bedaki in konji, samoupravni socializem, Serpentinšek, socializem, svoboda, Udba, volitve, volitve za predsednika

Pravijo, da je največja prevara v zgodovini človeštva ta, da je hudiču uspelo ljudi prepričati, da ne obstaja. Podobno je z okorelimi komunisti, ki so Slovence uspeli prepričati ne samo v to, da nikoli niso živeli v totalitarizmu, ampak da je bil samoupravni socializem do 90. let najboljši družbeni sistem, v katerem so bili vsi zaposleni, vsi so imeli spodobne plače, vsi so si lahko privoščili počitnice, čeprav je večina (z izjemo partijske elite) živela življenje Del Boya in Rodneya iz družine Trotter iz angleške nanizanke Samo bedaki in konji – preživetje s socialno podporo, dvigovanje standarda s preprodajo in »švercom« ter 50 kvadratnih metrov veliko socialno stanovanje v ogromnem bloku. Del Boy in Rodney nista spadala v srednji razred, nista bila niti delavski razred, ampak sta bila socialni primer. In ne samo to. Levici je uspelo mlade, ki so bili v času osamosvojitve še dojenčki ali pa najstniki, prepričati, da sta bili komunistična partija in njena tajna politična policija (Udba) malodane dobrodelni in humanitarni organizaciji ter da so bili disidenti (drugače misleči) navadni kriminalci, ki so jih upravičeno pošiljali pred strelski vod ali metali v jame.

Mojster tovrstnega prepričevanja in zavajanja je Milan Kučan. Ljudje mu vedno znova in znova nasedejo ter naredijo natančno tisto, kar si v resnici želi. Komunistični psihopati, kot je najslavnejši stanovalec Murgel, imajo priučen talent za laganje in manipulacijo. Šolski primer tovrstnega ravnanja so predsedniške volitve. V trenutku, ko se je podpora Borutu Pahorju začela zmanjševati in so drugi kandidati (Marjan Šarec, Romana Tomc in Ljudmila Novak) začeli vsaj malo pridobivati, se je oglasil Milan Kučan, češ da je Pahor razvrednotil funkcijo predsednika republike in ni dober kandidat.

Zdaj pa pomislite? Zakaj bi se star partijec, ki že desetletja vleče na nos naivne Slovenke in Slovence, oglasil proti nekomu, ki tako ali tako izgublja podporo? Edina logična razlaga je, da je v resnici Pahor prva izbira Kučana, tistega mafijskega kroga, ki ne bo škodoval njihovi dediščini. Ping pong med Kučanom in Pahorjem je bila zgolj predstava za javnost, ki ni bila namenjena levim volivcem, ampak desnim. Sporočilo Kučana je bilo jasno: „Jaz ne podpiram Pahorja!“ Miselni proces, ki je sledil v glavah desnih volivcev, je bil naslednji: če Kučan ne podpira Pahorja, ga moram jaz; zato glasu ne bom dal Tomčevi ali Novakovi, ampak Pahorju, da zmaga v prvem krogu; če ne bo, ga v drugem krogu lahko ogrozi Kučanov kandidat Šarec. Ne verjamete? Spomnite se zadnjih predsedniških volitev, ko je imel Kučan tik pred koncem kampanje „neko mnenje“. Tudi takrat so na desni za Pahorja glasovali zato, da ne bo zmagal domnevno Kučanov kandidat. In naprej. Zakaj so vse meritve javnega mnenja pred volitvami kazale tako nizko podporo Romani Tomc? Preprosto zato, da bi desni volivci glasovali za Pahorja. Razmišljanje, zakaj bi dal glas Tomčevi, ki jo podpira tako malo ljudi in bi šel glas zanjo v nič, zato bom rajši proti Kučanu, se pravi za Pahorja, se zdi povsem verjetno. In razmislite. Kučan se je oglasil takoj po tistem, ko je predsednik SDS Janez Janša „napadel“ Pahorja. Možganski nevroni povprečnega volivca nikakor niso mogli povezati Kučana in Janšo. Kaj je zdaj to? Oba, med seboj velika politična nasprotnika, sta proti Pahorju. A če je ta poteza prvaka opozicije logična, saj je odkrito podpiral kandidatko svoje stranke, je bil Kučanov glas proti Pahorju namenjen povzročanju zmede na desni, ne aktiviranju volivcev na levi.

Še enkrat premislite, tokrat s svojo glavo. Poznate partijskega voditelja, ki ne laže? Če bi bilo vse res, kot se kaže, se pravi, da Kučan v resnici ne mara Pahorja, moramo tudi verjeti, da je Kučan iskren v tistem, kar govori. Pomislite! Kučan. Partija. Komunist. Socializem. Iskrenost. Resnica. Svoboda. Vam gredo ti pojmi skupaj? Se hecate? Se opravičujem, ampak pojma komunizem in iskrenost ne gresta skupaj. Pri najbolj okorelih je vedno tako, da mislijo diametralno nasprotno od tistega, kar govorijo. So izjeme. Ampak pri izjemah gre bolj za to, da se jim določene besede zarečejo, kot pa za iskrenost. Zato je odziv Milana Kučana v Mladini bolj tema za Pavliho, kot pa za kaj drugega, bolj resnega, saj Kučan govori o „resnicoljubnosti“ in „odkritosrčnosti“ ter se pritožuje, da Pahor misli, da bi moral on molčati (Kučan: „Čudim se tudi oceni kandidata B. Pahorja, izrečeni na POP TV, da kritika njegovega predsednikovanja avtomatično pomeni podporo njegovemu sedanjemu protikandidatu, ki, kot razumem, tudi misli, da bi jaz moral molčati.“).

Pravzaprav mislim, da bi morala oba molčati, nikoli (ne Pahor, ne Kučan) sploh ne bi smela priti v situacijo, da kandidirata za katerokoli funkcijo v (vsaj na deklarativni ravni) demokratični državi. Kučan je bil šef partije, Pahor je bil najmlajši član centralnega komisija partije. Kaj pa je bila partija v prejšnjem režimu, bralkam in bralcem najbrž ni treba posebej razlagati. Samo toliko. Partija je odločala o življenju in smrti državljanov. Imela je moč, da pošlje na drugi svet kogarkoli, ki bi jo ogrozil. Do zadnjega je onemogočala demokratizacijo, do zadnjega je metala polena pod noge načrtom Demosa po osamosvojitvi. Potem je nekoliko omehčala stališča. Ne zato, ker bi ji bilo mar za Slovenke in Slovence, za slovenski narod, ampak zaradi svojih interesov, ker je sprevidela, da se je utegne zgoditi romunski scenarij. In vodilna člana sta bila tako Kučan kot Pahor. Žal je lustracija izostala in Slovenija je tam, kjer pač je.

In kaj je glavni Kučanov očitek Pahorju? Še enkrat si natančno preberite Kučanove očitke in hitro vam bo jasno, da mu ne očita ničesar takega, kar mu ne bi tudi desnica – od TEŠ 6 do pranja denarja v NLB. Drugače je Pahor tipični levičar, njegov miselni vzorec je socialističen. Še enkrat pomislite! Kolikokrat ste slišali Pahorja govoriti in poudarjati tipično desne vrednote, kot so osebna svoboda, svoboda govora, ekonomska svoboda, kapitalizem, zasebna lastnina in podobno. Ali ste ga mogoče večkrat slišali govoriti o skupnem dobrem, kolektivu, javnem, državnem, socialnem? Pahor ohranja na položaju predsednika republike tipični socialistični vrednostni sistem. In tu ustreza tranzicijski levici. Ne samo ustreza, njen pomembni del je, vitalni člen. Ko govori, izgovarja besede, ki so splošna filozofija komunizma. Ljudje se po nagovorih ure in ure sprašujejo, kaj je želel pesnik povedati. Tovrsten besednjak je kot iz Alana Forda: „Rad bi nekaj vijoličastega, toda vijoličastega, ki ni vijoličasto, tako da se ljudje sprašujejo, ali je vijoličasto ali ne.“ Malo preglejte izjave Pahorja, podobnost s stripovskimi vzorci je neverjetna. S Šarcem ni nič boljše.

Če bi Kučan tako sovražil Pahorja, kot govori, verjemite, bila bi to taka gonja medijskega mainstreama proti njemu, kot je bil medijski stampedo proti Janezu Janši. Zgolj naivneži verjamejo, da je Kučan med vrsticami podpiral Šarca. V resnici je Serpentinšek tista topovska hrana, ki je preprečila, da najbolj resna kandidatka desnice Romana Tomc ne pride ne drugo mesto, Bog ne daj, da bi prišla v drugi krog. Zato je treba jasno povedati: naivnim Slovenkam in Slovencem Boruta Pahorja za predsednika izbira Milan Kučan, volijo ga ljudje, ki nimajo spomina, ki še danes ne zmorejo povezati vzrokov in posledic, kaj je prav in kaj narobe, ljudje, katerih obnašanje bi mogoče lahko razložila le psihopatologija. Tudi razlika med levimi in desnimi volivci. Pri prvih je izhodišče nasprotovanje nečemu (kapitalizmu, kapitalu, imperializmu), kar pomeni, da vedno glasujejo proti nekomu (na parlamentarnih volitvah vedno proti Janezu Janši), desni volivci pa v izhodišču vedno glasujejo za nekoga in za nekaj. Se pravi, da jih je treba tokrat le prepričati, naj glasujejo za Boruta Pahorja. In Kučanu z manipulacijo s Šarcem to odlično uspeva. In kaj zdaj? Koga voliti v drugem krogu? V vsakem primeru bo izvoljen levičar, odhod desnice na volišče bo (levičarskim) volitvam dal legitimnost. Ampak vsak naj se sam pri sebi odloči. Nikogar ne nagovarjam, da bojkotira drugi krog volitev.

Starejši že vedo, zakaj pravijo, da se pijanec spreobrne, ko se v jamo zvrne. Enako je z okorelimi komunisti, nekdanjimi šefi partije in udbovci, ki ohranjajo moč. Zato se v tem trenutku zdi najboljše sesti na breg, gledati proti toku reke, hladiti šampanjec in počakati. Če obstaja pravica, ne bo trajalo dolgo.

Zakaj Slovenci v Švici ob osamosvojitvi niso sodelovali z Ljubljansko banko?

17 Četrtek Nov 2016

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Zgodovinski spomin

≈ Komentiraj

Značke

Branko Cvelbar, LB, Mihael Vengušt, Mohorjeva družba, NLB, osamosvojitev, Udba, Švica

Slovenski zdomci, ki jih je osamosvojitev Slovenije leta 1991 »ujela« v Švici, so želeli matični državi pomagati tako z neposredno denarno pomočjo kot z vlaganjem prek tamkajšnje podružnice takratne Ljubljanske banke. A niso ne mogli ne želeli. Zakaj? Udba in tako imenovana „srbsko-jugoslovanska posla“. Sicer preberite članek iz leta 1991 (Slovenske novice, 29. avgust 1991). Komentar sploh ni potreben.

Nadnaslov: Kaj jezi Slovence v Švici?

Naslov: Odpor do LB

»Slovenci, ki živijo v Švici, so nam dejali, da čutijo odpor do sodelovanja z Ljubljansko banko v tej državi, saj je tamkajšnja direktorica Srbkinja,« je na današnji novinarski konferenci o obisku ljubljanske delegacije v Švici (Zürichu) povedal premier občine center.

Vodja delegacije, ljubljanski podžupan Mihael Vengušt, je dejal, da so v Švico odšli na povabilo novinarja Trangotta Biedermanna, sprejel pa jih je tudi državni svetnik iz Thurgana Ernst Muhlemann, ki je izjavil, da »Slovenija mora biti priznana kot samostojna država«.

Sicer pa imajo slovenski zdomci precej težav z jugoslovanskim konzularnim predstavništvom v Švici, saj tam ni nobenega Slovenca. Pritožujejo se predvsem učitelji, ki nimajo ustreznih programov za poučevanje in ki ne vedo, kako otroke učiti o samostojni Sloveniji. In ko o tem vprašajo konzularno predstavništvo, jim tam odgovorijo: »Potrebno bo kmalu podaljšati delovno vizo ali ne?« S tem pa je povedano vse.

Poleg tega je po besedah Branka Cvelbarja zdomce tudi zanimalo, kako je z državljanstvom, načinom služenja v TO (vprašali so, če se je možno temu izogniti) in Udbo (bojazen pred špijonažo). Omahljivi pa so tudi pri denarni pomoči Sloveniji, saj poleg tega, da je vprašljivo sodelovanje s slovensko banko, ki ji načeljuje Srbkinja, se prek LB tudi ne da več nakazati denarja. Zato bo vsa pomoč matični domovini šla prek Mohorjeve družbe.

Kaj imata skupnega obsodba Janeza Janše zaradi razžalitve in dokumentarec Dosje JLA Valentina Areha?

28 petek Okt 2016

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ 4 komentarji

Značke

Eugenija Carl, Janez Janša, JLA, Mojca Šetinc Pašek, pravosodje, svoboda, svoboda govora, Tomaž Ertl, Udba, Valentin Areh

Najprej preberite tole:

»Sodišče je ocenilo, da vsebina zapisa izrazito izstopa iz okvirjev svobode govora, saj ta pravica ne sme posegati v sfero ustavno zagotovljene duševne celovitosti in osebnega dostojanstva druge osebe.«

Zdaj pa še tole:

»Zaznavamo nekatere špice, ki le preveč štrlijo in ki motijo ta mir v slovenskem in jugoslovanskem prostoru. Postopno bomo morali tudi z več represije, kot smo jo doslej imeli, čeprav trdim, da jo je bilo v zadnjem času v Sloveniji več kot kjerkoli v Jugoslaviji, in čeprav vsi hočejo povedati, da smo ne vem kako liberalni, da bomo morali iti v te postopke.«

Ste tudi vi zaznali podobnost med besednima zvezama »izstopa iz okvirjev« in »špice, ki le preveč štrlijo in ki motijo«? Podobnost je neverjetna, kot bi jih izgovoril isti človek. Pa jih ni. Prve so besede velenjskega okrajnega sodišča v primeru odškodninske tožbe (kazenska še traja pred celjskim okrožnim sodiščem) novinarke Radiotelevizije Slovenija (RTVS) Mojce Šetinc Pašek zoper predsednika in poslanca SDS Janeza Janšo (oktober 2016), druge so besede okorelega udbovca Tomaža Ertla (konec osemdesetih let prejšnjega stoletja), ki jih je v dokumentarcu Dosje JLA objavil novinar Valentin Areh. Med izrečenim (oziroma zapisanim) je 30 let razlike, a prav grozljivo je, kako neko sodišče uporablja besednjak in misel nekdanje tajne politične policiji. Ljudje se očitno menjajo, a razmišljanje (pravosodne) veje oblasti o svobodi (predvsem o omejitvah svobode govora) ostaja enako kot v času komunistične države (o sodnikih iz tistega časa si lahko preberete tukaj).

Čeprav ne poznam celotne vsebine obrazložitve sodbe (in če zanemarimo, da v svobodnih državah, kjer je svoboda govora človekova pravica v pravem pomenu besede, do obravnave sploh ne bi prišlo ali pa bi bila tožba zavržena), je očitno, da sodišče skrbi, da bi Janševe besede »motile mir v  slovenskem prostoru«, zato bodo postopno »morali tudi z več represije«, bi rekel Ertl. Ertlovi agenti bi v nekem drugem času »moteče« pospravili in procesirali po hitrem postopku, a ker je Slovenija danes (vsaj na deklerativni ravni) demokratična država, ki vendarle ima neke ustavne in zakonske varovalke, so si velenjski sodniki na vse kriplje prizadevali, da bi Janšev tvit (»Na neki FB strani javne hiše ponujajo poceni usluge odsluženih prostitutk Evgenije C in Mojce PŠ. Eno za 30 evrov, drugo za 35 evrov. #ZvodnikMilan.«) opredelili kot objektivno žaljiv. A to dokazati je izredno težko. Sodišče mora namreč upoštevati okoliščine, v katerih je prvak SDS napisal domnevno sporni tvit. Tožnica bi morala onkraj vsakega dvoma dokazati, da je Janez Janša objektivno žaljive besede izrekel z namenom zaničevanja. Zanjo so lahko Janševe besede žaljive (in najbrž tudi so), a le subjektivno, nikakor pa ne objektivno. Za obsodbo zaradi razžalitve je treba imeti zaničevalen namen.

Kakšen namen je imel v resnici Janez Janša, ve samo on, a kot je kasneje pojasnil, se je s tvitom odzval na novinarski prispevek novinarke Eugenije Carl (Mojce Šetinc Pašek pa je urednica dnevnoinformativnih oddaj), ki je poročala, da so med člani Facebook skupine Legija smrti tudi vidni člani SDS. Nekateri med imenovanimi so članstvo v tej skupini zanikali, češ da so njihova imela zlorabljena. Lahko mu torej verjamemo ali pa tudi ne, da je bil tvit reakcija na prispevek, ki je bil očitno manipulativen in je namigoval, da so vidni člani SDS podporniki Legije smrti. A sodišče je objektivno žaljivost tvita našlo. Takole so poročali mediji: »Okrajno sodišče v Velenju, ki je s sodbo pritrdilo Šetinc Paškovi, je ugotovilo, da je bil Janšev tvit žaljiv že sam po sebi, ne glede na to, kdo ga je napisal, s kakšnim namenom in na koga se nanaša.« Tvit je torej žaljiv že sam po sebi, kar pomeni, da je objektivno žaljiv. Torej bo v prihodnje obsojen vsakdo, ki bo kaj podobnega napisal. Taki tviti izstopajo iz okvirjev (velenjski sodniki) oziroma štrlijo in motijo mir (Tomaž Ertl), zato jih je treba sankcionirati. In prav to je tisto, kar je grozljivo: današnjim sodnikom iskre med nevroni v možganih preskakujejo v istem ritmu kot v socialističnih časih. Sodišče sploh ni tehtalo, kaj je pomembnejše: ali svoboda govora kot absolutna človekova pravica ali svoboda govora, ki je omejena s tem, da nek posameznik ali skupina posameznikov niso užaljeni.

Vzporedna ekonomija za razkošje jugoslovanske komunistične elite

05 petek Jun 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Ekonomija, Politika

≈ 6 komentarjev

Značke

Jugoslavija, komunisti, nacionalizacija, socializem, Udba

Čas orgazmičnih izlivov levičarjev ob 70. letnici vzpostavitve totalitarnega sistema je pač primeren čas, da si lahko podrobneje ogledamo, kako porazna je bila za slovenski narod 45-letna (1945 – 1990) vladavina komunistov. Tako zelo, da si Slovenci o tega zla 20. stoletja še danes nismo povsem opomogli. Celo več: nekdanji komunisti in udbovci se danes predstavljajo kot največji humanitarci in krvodajalci, vsi drugi, ki ne delijo njihovega socialističnega prepričanja, pa so neoliberalci, kar pomeni, da so izdajalci in fašisti, še posebej če se zavzemajo za privatizacijo. Kar je po svoje povsem razumljivo, saj se bojijo, da bodo tuji lastniki povsem pretrgali rentniške povezave levičarskih kruhoborcev do državnih podjetij, kjer so se zdaj napajali. Pisali smo, kako nikakor ne drži, da je bilo socialistično gospodarstvo uspešno (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/25/levicarski-miti-o-uspesnem-jugoslovanskem-socializmu/), da socialisti po drugi svetovni vojni niso ustanovili skoraj nobeno novo podjetja (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/06/01/slovenijo-ni-industrializiral-tito-ampak-avstro-ogrska-monarhija/) in kako je Udba preganjala direktorje, ki so v socializmu samo pomislili na podjetništvo (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/25/kako-je-udba-nadzirala-samoupravno-socialisticno-gospodarstvo/). Tokrat pa si malo bolj natančno oglejmo, kako so komunisti s pomočjo Udbe zase in za svoje sorodnike odlično poskrbeli. V Jugoslčaviji (in Sloveniji) je obstajala tako imenovana »vzporedna ekonomija«, ki je levičarski eliti omogočala brezskrbno življenje, razkošje, šolanje otrok v tujini in prenos milijardnih zneskov v tujino. Ti računi v zahodni Evropi in davčnih oazah naj bi obstajali še zdaj.

Hrvaški mediji so leta 2013 odkrili (http://www.index.hr/vijesti/clanak/banke-su-se-izlagale-neuobicajenim-rizicima-kada-su-davale-kredit-premijerovom-bratu-on-tvrdi-nista-nije-sporno/661916.aspx), da je frankfurtska LHB v lasti NLB in ki od 27. decembra 2012 posluje samo še kot finančna družba, leta 2007 odobrila 3,2 milijona evrov kredita podjetju Modestus, ki ga vodi Krešimir Milanović, brat hrvaškega premiera Zorana Milanovića. Na prvo žogo pač nič posebnega, ker je LHB kreditirala tudi slovenske tajkune, med drugim Igorja Bavčarja in Ivana Zidarja. Toda oglasili so se nekateri Hrvati, ki trdijo, da imajo dokumente, ki dokazujejo, da je bila LHB (med nekdanjimi solastniki je bila tudi Zagrebačka banka) ena od tranzitnih udbovskih bank in podjetij, prek katerih se je denar prenakazoval po celi zahodni Evropi in davčnih oazah, zdaj pa se počasi vrača v države nekdanje Jugoslavije. Podjetnik Karlo Starčević in ekonomist Slavko Kulić govorita o ropu, v katerem je samo iz Hrvaške v zadnjih 30 letih izginilo 360 milijard ameriških dolarjev (http://www.dnevno.hr/vijesti/hrvatska/bankaroidi-koji-su-u-ratu-pokrali-stotine-milijardi-i-danas-za-jaja-drze-hrvatske-politicare-85164).

Vzporedna ekonomija Udbe je začela nastajati takoj po 2. svetovni vojni. O tem je pred leti za nacionalno televizijo pripovedoval leta 1915 rojeni in leta 2011 umrli nekdanji finančnik Udbe Niko Kavčič (dokumentarni film Vzporedna ekonomija, ima tri dele, si lahko ogledate tukaj: http://www.rtvslo.si/slovenija/umrl-je-niko-kavcic/269854). Po vojni je tedanja komunistična oblast, ki se je vladanja državi šele prilagajala in učila, naročila Udbi (oziroma Upravi državne varnosti – UDV), da prebije ekonomsko blokado, pridobi potrebna sredstva za svoje delovanje in za ugodje voditeljev. Ker je bila država v razsulu, gospodarstva pa potem, ko je bila večina »kapitalistov« likvidirana (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/24/kako-so-komunisti-v-kocevskem-rogu-poklali-ideoloske-nasprotnike/) ali pa so pobegnili v Argentino in Avstralijo, ni bilo mogoče postaviti čez noč, so se začeli najprej ukvarjati s tihotapljenjem cigaret in upravljati s črno borzo. Pri tem jim je pomagala predvsem italijanska mafija, s katero so nato prek igralništva ohranili stike vse do osamosvojitve.

V začetku petdesetih let so tihotapstvo zaradi pritožb iz tujine (predvsem Italije) v glavnem opustili (prepustili so ga klasičnim kriminalcem, od katerih so nato pobirali neke vrsto koncesnine), svoje ilegalno delo pa legalizirali z ustanavljanjem podjetij doma, ki so jih uporabili tudi za pranje denarja. »S tem denarjem smo tehnično opremljali svoje službe in ustanavljali podjetja v tujini,« je takrat povedal Kavčič, ki je vodil ekonomsko komisijo pri slovenski Udbi. Po njegovo je o vsem odločal CK KPS oziroma kasneje CK ZKS (tako je ostalo do leta 1990), ki je tudi določal, kam bo šel udbovski denar. Direktorji njihovih podjetij so bili skrbno izbrani, v tujini pa so postavljali slamnate može, v glavnem tuje državljane, ki so jih bogato plačevali.

Eno takih podjetij je bilo Jugo-Mercedes, ki se je leta 1953 preimenovalo v Autocommerce (danes v Skupini ACH), ki je uvažalo vozila Mercedes-Benz. Kavčič je dejal, da je bilo po njih s strani novih voditeljev veliko povpraševanje, saj so jih samo v Slovenijo v enem letu uvozili kar 80, kar je bilo za tisti čas veliko. Tudi novomeška Adria (Mobil) ima udbovski pedigre in tudi ta je danes v Skupini ACH, ki jo je svoj čas obvladoval Herman Rigelnik, v zgodnjih osemdesetih letih v republiškem izvršnem svetu, nato pa je z blagoslovom CK ZKS do leta 1991 vodil velenjsko Gorenje (podjetje je nastalo iz nacionalizirane Špehove delavnice, komunisti so ga financirali z umazanim udbovskim denarjem in uradnim blagoslovom tedanje zvezne in republiške vlade). Enako denimo Revoz (preden ga je prevzel Renault, je nekaj let sestavljal britanske Austine), Kompas (leta 1951 ustanovljen kot Putnik), Iskra, TAM (leta 1941 so ga ustanovili Nemci, po vojni je z njim začela upravljati zvezna Udba), Emona, LHT Škofja Loka, Adria Airways in SCT (nekdaj Gradbeno podjetje za ceste LSR). Skoraj vse so komunisti po drugi svetovni vojni ukradli zakonitim zasebnim lastnikom (temu so pač ljubkovalno rekli nacionalizacija) in dolgo so jih vodili šolani udbovci.

Večina podjetij je uradno delovala po centralno-planski logiki, v resnici pa je vzporedna ekonomija prinašala velike dobičke, se pravi ekonomske kategorije, ki jo je komunistična oblast formalno prezirala kot kapitalistično in sovražno socialističnemu delovnemu ljudstvu. Povedano drugače: Udba je po ukazu CK KPS formalno pazila na tiste, ki so zašli z začrtane smeri, v resnici pa je sama in prek vzporednih računovodstev v »svojih« podjetjih delovala zelo tržno: poceni kupovala ali proizvajala in drago (naprej) prodajala, domačo delovno silo pa slabo plačevala. Zaradi tovrstne ekonomije so se podjetja po osamosvojitvi znašla v težavah in bila v začetku devetdesetih let (ob prvi slovenski sanaciji bank) med največjimi dolžniki, katerih bančne terjatve so bile prenešene na takratno Agencijo za sanacijo bank in hranilnic. Med temi najdemo Adrio Airways, TAM, Emono, Adrio, Gorenje in Iskro.

Kavčiču je v tistih časih »pomagal« eden najbolj krvavih partizanskih poveljnikov Ivan Matija Maček, ki je vodil predvsem tihotapstvo, skrbel za pranje denarja in koga, če je bilo pač potrebno, ne preveč nežno prepričal v svoj prav. Njegovim zaupnikom, med katerimi so bili preverjeni gospodarstveniki in direktorji, pa so rekli mačkovci. Bil je brat komunistke Pepce Kardelj (žene Edvarda Kardelja), ki si je teden dni po zmagi Demosa na prvih demokratičnih volitvah vzela življenje; okoli vratu si je zataknila zanko vrvi, ki je bila privezana na kotličku za izpiranje straniščne školjke.

Podjetja so postala za udbovski denar kmalu premajhna, zato so potrebovali tudi finančne ustanove. Ker je bilo bančništvo sprva centralizirano na zvezni ravni, je priložnost prišla šele konec šestdesetih let, ko je bila v Sloveniji ustanovljena Kreditna banka in hranilnica Ljubljana (predhodnica Ljubljanske banke), na čelo pa je bil postavljen udbovski finančnik Niko Kavčič, ki je bil kasneje odstranjen in je postal disident (čeprav naj bi ga takratna oblast preganjala zaradi povsem klasičnih kriminalnih goljufij). V tistem času je nastala tudi frankfurtska banka LHB Internationale Handelsbank AG (v nadzornem odboru je bil nekaj časa tudi Stane Dolanc, takoj za Titom drugi človek SFRJ), ki naj bi bila uradno namenjena pospeševanju trgovine med Nemčijo in Jugoslavijo. Banka, čeprav to ni več, še danes buri duhove.

V ozadju ustanovitve naj bi bila Udba, prek banke pa naj bi se pral denar in prenakazoval na račune po zahodni Evropi in davčnih oazah. Že sama ustanovitev je še danes zavita v skrivnost. Uradno naj bi bili njeni lastnici Ljubljanska banka in frankfurtska Landesbank Hessen–Thüringen, Kavčič je pred leti trdil, da jo je prek LB in Iskra Commerca ustanovila Udba in da so tam skrivali denar pred zvezno centralno banko, Hrvati pa trdijo, da je sodelovala tudi Kontra obveščevalna služba (KOS) ter da sta sodelovali tudi hrvaška Zagrebačka banka in srbska Beobanka. Pri slednji je deloval med drugimi Slobodan Milošević, nekdanji srbski predsednik, ki je bil desetletja kasneje obtožen zločinov proti človeštvu in genocida na Kosovu in BiH. Od tod tudi teorija, da je šlo za zaroto jugoslovanskih komunistov, ki so prek Udbe in vojaške obveščevalne službe zanetili vojno na Balkanu, LHB pa je bila poleg drugih tujih bank, kot denimo dunajske Adria Bank, londonske AY Bank Limited, pariške Banque Franco-Yougoslave ali zambijske The Development Bank of Zambia, namenjena hrambi denarja, da bo elita pokupila gospodarstvo v razsuti in razkosani Jugoslaviji. Ljudi, ki bi natančno poznali poslovanje frankfurtska banke je vse manj, kot klasična banka je likvidirana, vendar vsaj nekaj indicev kaže na to, da je bila vendarle (vsaj nekaj časa) namenjena temu, da se komunistična elita po razpadu nekdanje skupne države prelevi v velekapitaliste.

V tej banki so se med drugim službovali ali bili v nadzornem svetu France Arhar (prvi guverner v samostojni Sloveniji), Sibil Svilan (danes predsednik uprave SID banke), Boris Zakrajšek (nekdanji član uprave NLB), Borut Stanič (nekdanji član uprave NLB, v devetdesetih letih vodil londonsko predstavništvo NLB), Marko Voljč (nekdanji prvi mož NLB, varovanec Nika Kavčiča) in njegov naslednik Marjan Kramar, Samo Nučič (nekdanji viceguverner Banke Slovenije), Jože Stanič (nekdanji direktor Gorenja), Andrej Hazabent (nekdaj prvi mož NKBM) in drugi s pravim pedigrejem.

V tej druščini nekako izstopa France Arhar, ki se ga težko uvršča v kadre nekdanjega režima, zato nekateri menijo, da LHB vendarle ni bila parkirišče udbovskega denarja. Toda ob tem je treba vedeti dvoje. Arhar je v Frankfurt šel konec osemdesetih let, ko se je avtoritarni režim zaradi demokratičnih gibanj že krepko majal. Takrat je oblast začela dialog s Cerkvijo, s katero je bil Arhar blizu (leta 1991 je na zahtevo Lojzeta Peterleta, predsednika Slovenskih krščanskih demokratov in vlade, postal guverner), njegov odhod v Nemčijo (v »udbovsko gnezdo«) pa naj bi bil nekakšen izraz dobre volje. Poleg tega je imel v LHB opravka s poslovnimi strankami, se pravi z nekakšnim legalnim delom LHB.

Frankfurtska LHB je v tujini ustanavljala številna podjetja (večina je bila ob osamosvojitvi likvidirana ali prodana), v osemdesetih letih naj bi tudi del tako imenovanih zamrznjenih deviznih vlog hrvaških in bosanskih varčevalcev končal v Nemčiji, zaradi česar je še danes spor med državami.

Podobno se je dogajalo na Tržaškem. Po pričevanju Kavčiča so morali v Trstu ustanoviti banko. Tam je sicer že delovala slovenska finančna delniška družba za mednarodni promet Safti, vendar je bilo to premalo. Kavčič naj bi leta 1954, ko so se posli tajne policije legalizirali, Mačku predal večjo količino udbovskega denarja, ki ga je ta kot kapitalski delež leta 1957 vložil v tedaj ustanovljeno Tržaško kreditno banko (TKB). Safti je bil predviden za likvidacijo, vendar so ga kot holding v sedemdesetih letih oživili, popoln nadzor nad njim pa je prevzela naslednica Udbe – Služba državne varnosti (SDV), od katere je tudi dobival denar. SDV je devize pobirala najprej od portoroške igralnice (direktor je bil bančnik italijanskega rodu Anton Nino Spinelli), v osemdesetih letih tudi od »svojega« novogoriškega Hita (takrat še HGP Gorica). Animiranje gostov in posojilno službo so prepustili italijanski mafiji, ki so ji pustili tudi pranje denarja, ki so ga pridobili s preprodajo drog, prostitucijo in trgovino z orožjem.

Safti je z umazanim denarjem ustanovil ali pa kupil deleže v številnih podjetjih, prek katerih je potem povsem legalno posloval. Med njimi so bila MIP, Iret (podjetje za elektroniko in telekomunikacije), različna farmacevtska podjetja, Založništvo tržaškega tiska (ZTT) in Agencija demokratičnega inozemskega tiska (ADIT). Predvsem slednja je zanimiva. Adit je bil kot tipično tihotapsko podjetje Udbe, prek katerega se je pral tudi denar, ustanovljen leta 1947. Ko je postalo vroče, je bil najprej preoblikovan v oddelek Državne založbe Slovenije (DZS, ki jo danes obvladuje tajkun Bojan Petan). Bil je tipičen primer vzporedne udbovske ekonomije, o kateri je govoril Niko Kavčič. O tem priča tudi dopis iz leta 1972: »Do danes v odnosu do DZS ni agencija vodila knjigovodstva in niti dostavljala računov«. Preprodajali so denimo tiskarski material, ki so ga fakturirali v dinarjih, kot da so ga naredili v Jugoslaviji, v resnici pa je bil brez carine uvožen iz Italiji in prodan naprej.

Iz dokumentov je razvidno, da je bil s tem seznanjen tudi takratni sekretar SZDL Milan Kučan, ki je z izdajo soglasja, da se Adit organizira kot samostojna enota znotraj DZS, skušal zadevo legalizirati (ker so nekateri »nepoučeni« znotraj DZS preveč spraševali). Kasneje se je v »reševanje zapletene situacije« – da se ne bi razkrilo ozadje Udbe – vključil še en poosamosvojitveni slovenski predsednik – Danilo Türk, kar je razvidno tudi iz zabeležk tedanjega vodje poslovne enote Adita Staneta Češarka. Direktorica DZS Dragana Kraigher – Šenk je namreč bentila, da »šverca tehničnih delov v DZS« ne bo dopustila. Zato so leta 1983 na več sestankih, na katerih so bili denimo tudi Dušan Šinigoj (konec osemdesetih let predsednik republiškega izvršnega sveta, kasneje pa vodja novogoriške enote Ljubljanske banke), Cvetka Selšek (v 80. letih članica izvršnega sveta, po osamosvojitve prevzela vodenje SKB), Darij Cupin (šef Saftija in tajnik projugoslovanske Slovenske kulturno-gospodarske zveze v Trstu) in drugi, sklenili, da ustanoviteljstvo Adita formalno preide na Gospodarsko zbornico Slovenije (GZS) kot organizacija posebnega družbenega pomena. Adit je do osamosvojitve nudil zavetje tudi štirim inženirjem Saftijevega podjetja Iret (podjetje je sodelovalo tudi z Iskro Labore), za katerega se je kasneje ugotovilo, da je prek njega jugoslovanski vojni servis (ZDPR) v času embarga Irak oskrboval z radiorelejnimi postajami. Inženirji so maja 1991 potiho izginili iz Slovenije, namigi, da je bila na podstrešju hiše na Vodnikovi cesti 133 v Ljubljani, se pravi na naslovu Adita, ena od obveščevalnih baz jugoslovanske obveščevalne službe (inženirji pa so bili vrhunski elektroniki), pa niso bili nikoli (vsaj javno ne) potrjeni.

Kasneje je bilo lastništvo preneseno na Safti, in to prek Profintest Limited, mirujoče firme na britanskih deviških otokih. Po osamosvojitvi se je za Adit začela zanimati tudi takratna Služba družbenega knjigovodstva (SDK) pod vodstvom Romane Logar in Igorja Omerze, ga je druščina okoli Saftji sklenila likvidirati. Stečajni upravitelj je bil zanesljiv – Franci Perčič, ki je bil kasneje svetovalec v uradu predsednika Danila Türka, tistega Türka, ki je poldrugo desetletje prej skušal prikriti dejansko vlogo Adita.

Safti je v začetku devetdesetih let že imel drugo vlogo. Varnostni organ ministrstva za obrambo (Vomo) je namreč prek Saftijevega skesanca Borisa Platovška prišel do informacij, da se Safti polašča nekaterih mednarodnih terjatev do Slovenije ter da med Srbijo in Saftijem prihaja do čudnih finančnih transakcij. To je v Washingtonu kasneje takrat že guvernerju Banke Slovenije Francetu Arharju potrdil tudi predstavnik Banque Indonuez, češ da je njihova banka (sporne) transakcije opravljala na račun fizične osebe srbskega porekla. Finančnik Saftija je v tistem času bil Suadam Kapič. Pri tem naj bi sodelovala celo LHB, ki je skupaj s Saftijem ustanovila banko Noricum. V njenem upravnem odboru je sedel Tone Rop (desetletje kasneje dve leti predsednik vlade), leta 1996 pa jo je kupila Banka Celje. Kljub temu nekdanja komunistična elita v Ljubljani ni ostala brez banke – to vlogo je prevzela Factor banka (danes v likvidaciji), roko nad njo pa je držal čudežni dečko socializma Herman Rigelnik, prek Proteja največji lastnik skupine ACH, se pravi ene od skupin, ki združuje nekdanja udbovska podjetja.

Za prevzem dobrih slovenskih podjetij je Safti prek podjetja Valenta angažiral Boruta Kuhariča (kasneje prvega moža Vipa Holdinga, ki je danes v likvidaciji, v 90. letih pa je bil eden od vodilnih Sklada za razvoj), ki je podjetjem (MIP, Mura, Donit, Plutal, Metalni, Metalna) ponujal, da jim izdela strategijo privatizacije. V zvezi s tem se je sestajal tudi s takratnim direktorjem Sklada za Razvoj in kasnejšim razvpitim kriznim menedžerjem Urošem Koržetom in ekonomistom Maksom Tajnikarjem. Za slovensko privatizacijo pa je takrat kot sekretar na ministrstvu za ekonomske odnose in razvoj skrbel star Saftijev znanec iz banke Noricum – Tone Rop.

Sredi devetdesetih let so čudnemu poslovanju Saftija in TKB prišli na sled italijanski organi pregona, s tem pa tudi težave. Leta 1996 je propadla TKB, za seboj pa potegnila še Safti. Na drugi strani Evrope je LHB v Frankfurtu z bančno licenco ostala do leta 2012. Poznavalci pravijo, da je še pred tem epilogom prihajalo v podjetjih in bank, ki so jih nadzorovali, do številnih menjav ustanoviteljev, kar je bilo namenjeno zakrivanju sledov pravega lastništva in izvora kapitala. Sicer nekateri opisani primeri kažejo, da se je manjši del udbovskega denarja že vrnil v Slovenijo.

Koliko denarja je še v tujini, nihče ne ve. Da je, se strinja večina. Zato tudi od časa do časa prihaja do sporov med državami na ozemlju nekdanje Jugoslavije (redko pridejo v javnost), koliko denarja je bilo v resnici prenesenega na banke, ki so v času socializma delovale v tujini, in kje je. Po ocenah ob sklenitvi Sporazuma o sukcesiji med nekdanjimi jugoslovanskimi republikami leta 2001 naj bi bilo na računih mešanih bank, med katere je spadala tudi LHB, shranjenih skupno 645 milijonov dolarjev, vendar so omenjene banke poročale samo 56,6 milijona dolarjev skupnega premoženja. LHB je takrat prijavila samo bore štiri tisočake evrov. Da pa je LHB razpolagala z več sto milijoni deviz, je pred leti potrdil tudi nekdanji zunanjim minister Dimitrij Rupel. Koliko je v resnici tega denarja in kje je zdaj, je še naprej zavito v tančico skrivnosti.

Kako je Udba nadzirala samoupravno socialistično gospodarstvo

25 ponedeljek Maj 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Zgodovina

≈ 2 komentarja

Značke

gospodarstvo, Janez Zemljarič, Roman Leljak, samoupravljanje, SDV, socializem, Udba

Pod roke mi je prišla nova knjiga publicista Romana Leljaka z naslovom Zbrana dela udbovca Janeza Zemljariča (http://leljak.si/index.php?option=com_content&view=article&id=330:zemljarieva-dolga-senca&catid=52:nekategorizirano), ki je v prejšnjem sistemu bil med drugim šef republiške Udbe, sekretar (minister) za notranje zadeve in predsednik republiškega izvršnega sveta (vlade). Gre za 304 strani dolg program dela organov za Notranje zadeve SR Slovenije na področju varovanja ustavnega reda. V njem so za obdobje med novembrom 1974 in decembrom 1975 opisane operacije in naloge slovenske Službe državne varnosti (SDV), povzetke je objavila revija Reporter (http://www.reporter.si/slovenija/zemljari%C4%8Deva-udba-podjetni%C5%A1ko-je-subverzivno/52575). Za blog, ki ga berete, so predvsem zanimiva poglavja, ki opisujejo področje gospodarstva, saj je komuniste skrbelo, da se ne bi direktorji podjetij »nalezli« podjetniškega oziroma kapitalističnega razmišljanja, saj bi to pomenilo spodkopavanje temeljev socialističnega samoupravnega ekonomskega sistema. Takole so zapisali v vodstvu SDV: »Posebej se bodo vse operativne službe organov za notranje zadeve angažirale za učinkovitejše odkrivanje in ustrezno obravnavanje vseh nasprotovanj začrtani ekonomski politiki, pojavov ohranjevanja skupinsko-lastniškega in podjetniškega ravnanja, zlorab samoupravljanja, vseh oblik odtujevanja družbenega premoženja, nevestnega ravnanja in gospodarjenja s tem premoženjem in drugih pojavov, na katere sta opozorili predsedstvi CK ZKJ in CK ZKS v oktobru 1974.«

Torej, slovensko SDV je pred 40 leti, ko jo je vodil Janez Zemljarič, skrbelo predvsem dvoje: da ne bi vodstveni kadri, ki so imeli poslovne stike z zahodnoevropskimi državami, začeli uvajati podjetništva, in da ne bi odlivanje denarja v tujino potekalo brez njihove vednosti. Za spremljanje in preprečevanje te sovražne dejavnosti, ki spodkopava temelje socialističnega samoupravnega gospodarstva, so bila dovoljena vsa sredstva, smernice pa je dajala partija. Torej ne vlada, ampak edina dovoljena politična grupacija na ozemlju nekdanje Jugoslavije, se pravi zveza komunistov. Zato sploh ni čudno, da je jugoslovansko gospodarstvo doživelo popoln polom oziroma kot je rekel Friedrich Hayek: »Če bi se socialisti spoznali na gospodarstvo, ne bi bili socialisti«. Zato je posebej zanimiv del o sovražni dejavnosti s spodkopavanjem ekonomske osnove družbe, s katerim pade tudi sedanji levičarski mit, kako lepo je bilo Slovencem v samoupravnem socializmu, ko so sami odločali o usodi družbene lastnine v takratnih organizacijah združenega dela (OZD). O tem sem sicer že pisal: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/28/levicarski-mit-o-uspesnosti-samoupravnega-socializma/.

Paranoja pred zunanjim in notranjim sovražnikom je dobivala neverjetne razsežnosti, saj razvoj gospodarstva in tehnologije ni narekovala potreba ljudi, temveč SDV. Dokument, ki je objavljen v Leljakovi knjigi, priča, da je bilo na voljo le toliko novih telefonskih priključkov, kolikor jih je dovolila Udba oziroma kolikor jih je lahko obvladovala tajna policija. »Načrt je usklajen z razvojem telefonskega omrežja v Sloveniji,« so se pohvalili v Udbi, ki je tesno sodelovala z Iskro in PTT. Podjetji sta namreč razvijali različne načine prisluškovanj, najbolj so jih skrbeli hoteli, kamor so prihajali podjetniki iz drugih držav in v hotelskih lobijih imeli sestanke. »Kot popolnoma novo tehnično sredstvo bo razvit in izdelan laboratorijski prototip za visokofrekvenčno žično ozvočenje v hotelih, kjer bodo uporabljene kot medij prenosa obstoječe instalacije,« so zapisali v SDV in navedli »bogat asortiman tajnikov za brezžično ozvočenje«.

Udbovski aparat je bil v času, ko ga je vodil Janez Zemljarič, grozljivo velik. Kot cilj operacij so brez sramu zapisali, da je treba koga »paralizirati«, »odstraniti«, »nevtralizirati«, skoraj pri vsaki akciji so uporabljali OTS (operativno tehnična sredstva), vendar so v opravičilo svojih grozljivih in sprevrženih dejanj ter vseobsežnega aparata poimenovali za »Graditev varnostnega sistema kot samoupravne funkcije družbe«.

Dokumenti, ki se nanašajo na ekonomijo, so na straneh 12 – 15 in 50 – 80, poglavje pa so poimenovali »Graditev varnostnega sistema kot samoupravne funkcije družbe«. Tajno službo je skrbelo predvsem uveljavljanje »teorije in prakse podjetništva« v nekatera podjetja, čemur so rekli pristop kapitalističnega gospodarstva. Ravnanje tistih direktorjev, ki so kljub takim »omejitvam« dosegali nadpovprečne rezultate in presegali nizko zastavljene plane, se pravi, da so bili bolj produktivni in so posledično zvišali plače sebi in delavcem, je bilo označeno za »neupravičeno prelivanje družbenih sredstev«. Še posebej problematična so bila za komunistično oblast tako imenovana GG podjetja, katerih ustanovitelji so bile skupine občanov, in so se ukvarjala s posredniškimi posli. Taki posli so bili označeni za »nečiste trgovsko posredniške posle, pri katerih obračajo praviloma sredstva proizvodnih OZD, s tem pa ogrožajo poslovno varnost poštenih proizvajalcev in ustvarjajo vrsto drugih negativnih posledic v gospodarstvu«.

Udba se je v tistem času zanimala za več gospodarstvenikov, ki so se po njeno oddaljevali od »začrtane socialistične poti«. Eden od teh je bil Leopold Krese, partijski funkcionar, nekdanji direktor Gospodarskega razstavišča in predsednik Gospodarske zbornice, sicer kriv tega, da je bil somišljenik liberalistične »Kavčičeve politike«. Udba se je odločila, da ga spremlja, identificira njegove stike v tujini in s tujimi partnerji, po potrebi pa ga skupina sodelavcev SDV nevtralizira. Drugi je recimo bil Gregor Klančnik, generalni direktor Združenja slovenskih železarn, za katerega je bila določena TP (tajna preiskava) in TS (tajno snemanje), ker se pred poslovnimi odločitvami ni posvetoval z delavci (temu so rekli »samovoljne odločitve« in »protisamoupravno delovanje«) in »nekontrolirano« sklenil posel s Fiatom za tovarno traktorjev v Štorah. Tudi načrt za osebno diskreditacijo je bil pripravljen (njegova povezanost s prometno nesrečo s smrtnim izidom).

Protisamoupravno in subverzivno so delovali tudi direktorji v drugih podjetjih. Čeprav jih je na položaj postavila partija, očitno niso bili dovolj poslušni, saj so uporabljali nekatere poslovne modele, ki ne sodijo v samoupravni socializem. Tako je tovarna Sladkogorska iz Sladkega vrha z nemškim poslovnim partnerjem ustanovila »odbor vodstva podjetja«. Greh je bil, ker so bili v odboru tudi Nemci in ker v njem niso odločali tudi delavci. »Ugotoviti stopnjo in v kakšni meri je dušeno samoupravljanje,« so med naloge zapisali v Udbi, operacijo, v kateri so uporabljali tudi tehnična sredstva, je prevzela mariborska SDV.

Takole je zapisano: »Številni poslovni stiki OZD z zahodnoevropskimi državami, študij, prakse in druge obliki izpopolnjevanja na zahodu, zlasti v ZDA, in nekritično prenašanje različnih, v kapitalističnem gospodarstvu razvitih poslovnih pristopov, teorij in ravnanj v socialistično samoupravno gospodarstvo, so pri nekaterih vodilnih kadrih v OZD sprožili tehnomenedžersko obnašanje.«

Pod drobnogledom tajne policije so se znašli tudi profesorji, ki so na univerzah študentom predavali o zahodnih poslovnih modelih. Družboslovne fakultete so bile tako ali tako prestreljene s komunistično miselnostjo, zato so bili najbolj nevarni profesorji tehniških fakultet, kot denimo Janez Peklenk, dekan Fakultete za strojništvo v Ljubljani, ki so ga označili za močnega nosilca zahodne indoktrinacije. »Javno izraža nasprotovanje našemu samoupravnemu družbenemu razvoju, krši pravice samoupravljavcev pri odločanju, vodi družbeno škodljivo kadrovsko politiko. Svoj izstop iz ZKJ je utemeljil z izgovorom, češ da je to diskusijski klub,« so zapisali v poročilu, ki so ga poimenovali »Predstojnik« in odredili tajno sledenje in snemanje.

Udbovce je denimo zelo skrbela OZD Kovinarska, tovarna industrijske opreme in konstrukcij Krško. Zakaj? Ker je nemška firma Wibav, za katero bo Kovinarska izdelovala jeklene konstrukcije in rezervoarje, pri tem poslu s pogodbo zahtevala zahodni poslovni model odločanja. »Vsebina te pogodbe je ocenjena kot škodljiva, ker omejuje samoupravne pravice OZD Kovinarska glede tujega partnerja,« so zapisali v poročilu in si zadali nalogo: »Pravočasno preprečiti negativno dejavnost.« Posebno pozornost so posvetili jeseniški železarni v operaciji Valjarna. Spremljali so okoli 30 strokovnjakov iz ZDA in zahodne Nemčije ter njihove družine. Vzrok? Ugotovili so, da Američani želijo izvedeti, preden pač vložijo svoj denar, kako posluje železarna, kakšna je finančna projekcija in kakšni so kadri v železarni (ali bodo sploh kos nalogi). Se pravi nekaj, kar je v poslovnem svetu povsem običajno.

SDV se je zelo zanimala tudi za Slovenijales, kjer je iskala skrite devizne sklade, ki jih ni nadzorovala. Pod drobnogledom sta se znašla računa posredniških podjetij v švicarski Handels Bank in nemški Bankhaus Merck Finck & Co ter nemški podjetji Isarko in Remexin. Kot je razbrati iz poročil, je SDV sumila odtekanje denarja prek tujih podružnic, še bolj pa to, da nima nad tem nadzora. Da bi podkrepili ta »kriminal« direktorjev in sovražno dejavnost zoper socialistično samoupravljanje, so morali najti tudi kakšne izjave v krogu prijateljev zoper največje sinove socialistične Jugoslavije. Tako so v operaciji »Prijatelji« nadzorovali ljubljansko predstavniško Jugofreuda iz Dečanov, katerega soustanovitelj je bil tudi Italijan Giancarlo Pozzo. Prodajal je polproizvode družbe Freud iz Udin, ki jih je v Dečanih dokončal in na trgu dosegel nižjo ceno. Udba je v tem videla nelojalno konkurenco, zaviranje razvoja samoupravljanja in spodkopavanje ekonomskega sistema SFRJ. Tudi tečajnih razlik in povsem normalne provizije pri sklenitvi posla udbovci niso razumeli. Ko je OZD Gorenje Velenje s posredovanjem OZD Metalka kupila od italijanskega podjetja Mitland tovarno keramičnih ploščic, so Italijani na tečajni razliki zaslužili 0,7 milijarde tedanjih italijanskih lir. To je tako pretreslo komunistične agente, da je vodstvo SDV naročilo, da se takoj preveri »moralna politična kvaliteta« vodstvenih delavcev v slovenskih podjetjih.

Dokument z opisanimi operacijami in načini dela priča o razmišljanju tedanje SDV. Katerokoli poslovanje, ki ni bilo v skladu s socialistično doktrino, čeprav je lahko prinašalo ugodnejše delovne pogoje in plačilo za delavce, je bilo označeno za subverzivno dejavnost. Udbovci nikakor niso mogli dojeti, da je tuj državljan, ki je prišel v Slovenijo in odprl podružnico (če so mu jo seveda dovolili), prišel izključno zato, da bi zaslužil, ne pa zato, da bi spodkopaval samoupravne temelje socialističnega gospodarstva. Da bi ustvarili resnost primera, so skoraj za vsakega zapisali, da ga sumijo sodelovanja z italijansko, ameriško, nemško ali britansko obveščevalno službo. Udbovcem se je namreč zdelo povsem nemogoče, da bi kdo v Jugoslavijo prišel samo zaradi posla. Tako ko v akciji »Atom« po dolgem in počez spremljali vse, ki so kakorkoli delali pri izgradnji krške nuklearke in imeli opravka z ameriško korporacijo Westinghouse. Vse so operativno spremljali in jim prisluškovali ter se pripravljali na morebitne sabotaže in diverzije.

Tudi italijanske lovce, ki so prihajali na slovenska lovišča in prinašali zajetne kupčke deviz. Ker so bili kot kapitalisti navajeni na razkošje, ne pa na podrte lovske koče, sta med leti 1969 in 1974 italijanska lovca Vitorio Duino in Giovani Belrosso financirala gradnjo lovskih koč v Podstenicah in Komarni vasi. SDV je ugotavljala: »Italijanska lovca (…) sta v lovišču zelo pogosto in navezujeta stike s številnimi našimi državljani. Področje je pomembno za Slovenijo v morebitni vojni ter obstaja sum, da je intenzivno angažiranje navedenih dveh na tem področju povezano z izvrševanjem obveščevalnih nalog«. Tedanji oblasti se je namreč zdelo nemogoče, da bi kdo kot zasebnik vlagal v gradnjo lovske koče.

Paranoja je bila brezmejna, za tedanjo SDV in njene naročnike (ZKS), kot je razvidno, pa so bile kategorije, kot so podjetništvo, zasebna lastnina, kapital in dobiček hudičeve kategorije, kot so to za novodobne socialiste, ki jih muči jugonostalgija.

(Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na istoimenskem YouTube kanalu)

 
 
 

Kako je Udba prevzela politiko in gospodarstvo po razpadu Jugoslavije

25 Četrtek Dec 2014

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ Komentiraj

Značke

Milan Kučan, socializem, Udba, Zdenko Roter, Željko Kekić

Željko Kekić, nekdanji udbovec in kasneje pripadnik hrvaške obveščevalne službe, iz katere je po grožnjah odšel pred nekaj manj kot 20 leti, je nedavno v Ljubljani sodeloval na predstavitvi knjige Anteja Kovačiča Človek in njegova senca. Podrobno je opisal, kako je delovala Udba (ali Služba državne varnosti) in kako je že pred razpadom Jugoslavije začela pripravljati določene ljudi, da bi prevzeli vodilne položaje v politiki in gospodarstvu. Udba je bila zločinska organizacija, ki je v imenu partije preprečevala politično in ekonomsko svobodo.

To je njegov nastop:

»Dober večer vsem, hvala vam za povabilo. Zelo sem zadovoljen, da lahko z vami delim te trenutke in da lahko razširimo krog te resnice. V 80ih letih sem končal policijske šole in z nedopolnjenimi devetnajstimi leti postal operativec Udbe v Zagrebu, Centru, na oddelku za tajno zasledovanje. Sicer je Udba imela več teh oddelkov, imela je osnovne oddelke notranjih in zunanjih sovražnikov, oddelek tajnega zasledovanja, oddelek prisluškovanja telefonov, kontrolo poštnih pošiljk, oddelki tehnike so bili spremljevalni oddelki, ki so tem operativcem, ki so imeli obdelavo in obravnavali ljudi, prinašali podatke. Tam smo bili samo mladi in take oddelke so imeli samo republiški centri. Ljubljana je tudi imela tak center, ki se je nahajal na zdajšnji Vodovodni ulici, ki je bil v sklopu avtoservisa, skrit v notranjosti. Dva manjša oddelka z nekaj ljudmi sta imela Koper in Maribor, s katerima smo mimogrede sodelovali. Spominjam se nekaterih imen, gospoda Davida, to je bilo v času Janše. Intenzivno smo delali v Sloveniji, kadar je bil tam Anto ali Dobroslav Paraga, to je bil zadnji del 80ih let.

Torej, naša naloga je bila, da dosledno spremljamo te ljudi, da hodimo za njimi, da jih fotografiramo, snemamo vsak njihov kontakt, vsak njihov sestanek, ker se je ta material kasneje lahko uporabil na sodišču, mnogo objektov, med drugim tudi gospoda Marka. Na tem oddelku sem delal več kot 10 let, tako da vso to paleto tedanjih, kot smo jim mi rekli, objektov, poznam. S slovensko Udbo smo intenzivno delali tudi emigracijo, delali smo Iridento, tisti čas, ko so se na Kosovu pojavili nemiri, ki je bila v tem času ena od močnejših gibanj. Moram povedati, da nam je Anto Kovačević bil eden od težjih objektov, neverjetno neprijeten. Živel je na Dunaju, kjer je študiral, bil je štipendist avstrijske vlade, mnogokrat je potoval na relaciji Dunaj – Odžak, slišali ste to v tem filmu, kako je to bilo, mi prevzamemo Slovenca, ga predamo Bosancem, oni ga predajo nam, v glavnem tako. Bil je objekt, ki ni izbiral, torej mi smo imeli objekte, ki so se s časoma omehčali, ki so pod pritiskom Udbe odnehali in pristali na določeno sodelovanje z operativci, z Antom niso niti začenjali takšne polemike, ker so se zavedali, da je z Markom Veselicem pretrd in da tega enostavno ne morejo od njega dobit. Mogoče je najboljši primer ta, nekje leta 1987, ko sta se pokojni papež in pokojni Reagan pogovarjala o rušenju berlinskega zidu in odpiranju rdeče Moskve, ko je britanska služba že delala na tem, da se ta proces udejani, takrat so se tudi republiške Udbe pripravljale na tranzicijo. Oni so takrat klicali na pogovore ljudi iz tako imenovane sfere notranjih neprijateljev, ki so običajno bili takrat v zaporu. Pogovarjali so se z njimi o možnostih, da bi oni bili vodje bodočih držav bivše Jugoslavije, s tem, da nam vrnejo tako, da nas varujejo, da ne nastradamo v teh spremembah, da nas nihče ne preganja, da nas ne obešajo, da nas ne maltretirajo. V tem času se je na Zelenjercu, kjer je bil Center državne varnosti Zagreba, pogovarjalo z mnogimi objekti, med drugim s Franjom Tuđmanom. Takrat je bila tudi sprejeta odločitev, da je Franjo Tuđman najugodnejše testo, ki se ga da mesiti v tem smislu, da ohrani sistem, da pomiri ustaše in partizane in konec koncev, dobil je potni list, edini poleg Stipe Mesića, ki ga je že prej dobil, kot naš sodelavec. Bil je v dramatično boljši poziciji v primerjavi z Antom in Veselico, ker je lahko šel k izseljencem, kjer je lahko dobil denar, kjer je lahko zbiral ljudi, lahko se je mnogo bolje pripravil na tranzicijo, kot tisti, ki niso sprejeli nobenega dogovora. Tuđman je takrat rekel, da on Tita ne smatra kot črnega vraga in da ni vse tako, kot so ga okaraktirizali. Z Antom se o tem ni dalo niti pogovarjati. Anto je bil neverjetno trdoglav v tem času in tudi njegov zapor bi verjetno bil mnogo krajši. Ostal je živ v Bosni, Bosna je rezala do bolečin, takrat je imela najhujši konzervat in prav zato je bil polnih osem let zaprt za stvari, ki so generalno, gledano iz današnje perspektive, bile banalne. Da bom iskren, takrat sem imel 19, 20 let, noči smo preživljali čez cesto stanovanja Marka Veselice, kjer sta se onadva pogovarjala po cele noči, dobesedno sem se čudil kaj je temu človeku v tem trenutku. Je štipendist avstrijske vlade, praktično je že bil v Evropi, lep, mlad, visok. Kaj je njemu, da s silo želi iti v zapor. Ne posiljuje, ne krade in zaveda se tega, da bo šel v zapor. To sem spoznal seveda veliko kasneje. Morate razumeti, da sem po štirih letih policijske šole bil skojevec, torej z 16 leti so me sprejeli v partijo, verjel sem, da je Juga blagoslovje, da je Tito vrh popolnosti in od 427, ki smo zaključili to šolo v 80ih, so nas tri poslali v Udbo, dobesedno sem bil uslužen. V tem času smo dobili, delali smo v civilu, imeli smo dolge lase, takrat je bilo to moderno, imeli smo avtomobile, ki so takrat v naših krajih bili sanjski, v prtljažniku smo imeli 30 različnih registrskih tablic in nikoli se nismo vozili s tisto pravo, imeli smo skrivne radio veze, skrivne aparate, kamere in to in to. Torej, to je za enega smrkavca 19,20 let bila popolna služba in sploh nisem razmišljal v ideološkem ozadju, kaj delam. Kasneje sem spoznal, da je vsaka tajna služba, lažejo tisti, ki jo danes skušajo prikazati, kot neko humanitarno organizacijo, rdeči križ, ne vem, zdravstvo, lažejo, vsaka tajna služba je zelo umazana služba. Jaz pravim, da je to najbolj umazana služba plačana iz državnega proračuna. Udba je bila še na kvadrat večja od tega, Udba je bila satanska izpostava, človek ni smel misliti drugače, človek ni smel govoriti drugače, človek ni smel peti drugače, torej Udba je bila tista, ki je za to, da bi ohranila ta red, preganjala vse to, kar se je samo nakazovalo, da bi lahko šlo drugače. In da se razumemo, nič se ni obšlo.

Torej, ni to bila samo delovanje nad njimi, to je bilo delovanje nad celotno njihovo družino, bili so dramatični pritiski, vse do te mere, da so šikanirali otroke v vrtcu, u šoli, da ne govorim naprej. Torej, to so bili dramatični pritiski, in v Udbi je generalno najdlje prišel tisti, ki je bil najbolj umazan, ki je imel najbolj umazano metodo in običajno so šefi dobesedno upravljali z njim. Spominjam se, ne vem, pokojnega Franja Vugrinca, ki je bil moj šef, čeprav je moj prvi šef bil Zdravko Mustača, tisti, ki sedaj sedi v Műnchnu, nekaj časa je bil tudi Josip Perković, ko sem se vrnil generalni tajni službi kontrole obveščevanja, tako da jih vse zelo dobro poznam. Franjo Vugrinac ni mogel videti narisano črko H, ni mogel videti Marka Veselico, da gre v nedeljo iz nedeljske maše, klical nas je, po mene je prišel miličnik s fiatom 1300, da moram v Zagreb. Marko Veselica je preživljal normalno dan s svojo družino. On je v njem videl sovražnika v vsakem delčku njegovega gibanja. Ampak, kaj je bilo najbolj tragično?

V 90ih je ta Franjo Vugrinac postal svetovalec novega šefa službe Smiljana Reljića in Franjo Vugrinaca je vodil praktično vse akcije. Torej, zgodilo se je to, kar je Marko rekel, da je od teh 850, kar nas je bilo, 750 prestopilo, pomeni, odstranili so zvezdo, vstavili šahovnico in sklenili nov pakt. Od teh 750, verjemite mi, da je bilo pet, šest, sedem procentov takih, ki so bili za Hrvaško. Za Hrvaško niso nekateri od njih vedeli vse do priznanja. Takrat so spoznali, da nam Hrvaška nudi eksistenco, še boljšo kot v prejšnjem režimu, nudi nam nova stanovanja, nudi boljše plače. Spoznali so, da šele sedaj prihaja čas za njih. Torej, šele takrat smo se lahko razšopirili. V rokah smo imeli poslance, novo državo, ki je dihala kot novorojenček, torej lahko smo izvajali akrobacije, ker so že nekje v drugi polovici 80 let operativci Kosa, Udbe in Side začeli pripravljati sodelavce za bodoče vodje v teh ključnih državah, pomeni, da so ti ljudje bili pripravljeni, da bi bili poslanci, župani, nosilci, direktorji javnih podjetij, ravnatelji ustanov in podobno. Danes imate situacijo, da je dosedanji sodelavec, čigar ime nikoli ne veste, vedno voden od nekih ljudi Sove. On je danes vodja v nekem sistemu, v ozadju ima svojega operativca, ki dela za njega, zato da bi napredoval in šel naprej. Torej, danes imate situacijo, da vsak ta človek, ki se pojavi na demokratičih volitvah, za občino, mesto, ne vem, državo, ima dramatično prednost pred vsakim tistim, ki pride s srcem, voljo, domoljubjem in željo, da bi nekaj naredil v državi. Verjamem, da je tako tudi pri vas, ker se spominjam, da se je v tistih letih govorilo, da je za nas najboljši Franjo, za vas pokojni Drnovšek in Kučan, v Bosni Fikret Abdić, ki je kasneje to prepustil Aliju, da je nižje zlati Slobo in še nižje Kiro.

V glavnem, morate vedeti, da ta udbaška nit živi tudi danes in ko gledam skozi profesionalno prizmo, vidim da pri nas in slišim, da tudi pri vas v zadnjem času postajajo močnejši. Več jih je na oblasti, večji je njihov prostor. Ljudje enostavno več ne vedo komu bolj verjeti. Danes imate situacijo, da so ti ljudje, ki so bili v 90ih letih pripravljeni da prevzamejo gospodarstvo, kulturo, socialo, zdravstvo, šolstvo, še v nadaljevanju s tem upravljajo in ker je čas strahu minil, so čedalje bolj sproščeni. Pri nas je približno tako, da so v novih službah, ki so se ustvarile na Hrvaškem, v 90-ih odstotkih otroci teh starih udbašev. Torej, oni enostavno to prenašajo iz kolena v koleno in to teče v nedogled. Pri nas je morda najboljši primer Josipa Perkovića in njegovega sina Saše, ki je zamenjal že dva, tri predsednike kot specialni svetovalec. Nedavno sem našel tekst, ki sem ga napisal pred 16, 17 leti. Napisal sem:”Najmočnejši človek v državi je Josip Perković.” Naš narod je moral čakati 16, 17 let, da je ugotovil, da je Josip Perković najmočnejši in da so pri nas hoteli menjati celo Ustavo in prilagoditi vse temu, da ne bi bil izročen Nemčiji. Torej, ta niz je bil prekinjen, danes je toliko močnejši, ker so s kapitalom, ki so ga odvodili, postali naša usoda. In če se danes umaknejo iz posamezne države, bi mi bili ekonomsko opustošeni.

Torej, Udba je svoje čase, že pred Titovo smrtjo imela plan. Iz podjetij, ki so imele zunaj predstavništva, je vlekla denar, to je bilo nekje 10, 15 odstotkov. Ko je Tito umrl, so se razširili do konca, kontrole ni več bilo in se je vleklo mnogo več. Vsak republika je imela svoj fond, svoje račune z ogromnimi vsotami denarja. Seveda, so devetdeseta pričakali neverjetno pripravljeni. Ko se je začela privatizacija, so imeli živ denar. Lahko so kupovali, ne samo v Sloveniji, Hrvaški, lahko so kupovali tudi v Rusiji, bivši ZRN, na Češkem. Postali so, ni treba, da se bojimo, da bi obnovili neko novo Jugoslavijo, čeprav je to njihova nostalgija, oni nosijo zvezdo v srcu, tudi njihovi otroci so vzgojeni tako, da je boljša zvezda, kot pa nekakšen demokratični red. Toda, kar je najbolj nevarno je to, da upravljajo z našimi življenji v drugem smislu, tudi v gospodarskem, zdravstvenem, šolskem. Torej, to je tista nevarnost, ki nam preti, brezkompromisni so, vedo da lahko delajo praktično vse. Vzeli so medije, medij je glas vseh in tako oni enostavno krojijo javno mnenje in drugi enostavno kot ovce hodijo za njimi in da ne dojemajo, da jih peljejo v pekel in da bomo generacijsko zatolkli nacijo, vi vašo, mi našo, ker dopuščamo Udbi, da dela to kar dela. Prodajajo nam, če spremljate na Hrvaškem, Plivo, morda sedaj ni problem, da je ostalo 3-4 tisoč ljudi brez službe, ampak prodali so farmacevtsko pamet, vprašanje je, kdaj bo na vrsti vaša Krka. Prodajajo naše ladjedelnice, 10.000 ljudi ostane brez službe, prodali so našo tradicijo, da zna Hrvat graditi ladje že stoletja. Postajamo sužnji nekoga, zahvaljujoč, ker ni lustracije, zahvaljujoč temu, da enkrat nismo odrezali, zahvaljujoč temu, da nismo odkrili imen. Vem, da bi to v tej zgodbi bilo težko, obrnilo bi na glavo mnogo ljudi, mnogo družin. Vedeti morate, da je na Hrvaškem po neki statistiki v vsaki drugi družini bil nekdo od njih, od nivoja inšpektorjev za politični kriminal, Udbe, Kosa in tega in onega. Vem, da bi se tudi cerkev obračala, ker je tudi tam bilo vsega. Vem, koliko smo jahali po cerkvi in tako je bilo od prilike tudi pri vas. Toda, moj bog, menim, da v imenu nekakšne bodočnosti, v imenu rešitve generacije, ki prihaja, v imenu prihodnosti nacije, mi moramo generirati v tej smeri in enkrat reči, dovolj je, ter prekiniti to zgodbo. Da sedaj odgovorim voditeljici na vprašanje, ki mi ga je postavila. Odhod iz službe je težek, neverjetno težek. Oni vas konstantno vlečejo nazaj, ko človek odhaja ven, je to nevarno, ko odhajate, je tako kot bi si zavezali vrv okrog vratu. Izkoristil sem priliko, da javno imenujem ljudi, ki bi me morali likvidirati, tako da se je v naprej vedelo, kdo me bo likvidiral, če sem hotel preživeti v tej zgodbi. Kako oditi? To ne morete, če je v glavi stara komunistična ideologija. To je tisto, kar sem se pogovarjal s pokojnim Vojkovcem. On je umrl kot komunist. Pred mesecem dni, se je Stipe Mesić na grobu poslovil od njega z besedami:”Počivaj v miru, smrt fašizmu, svoboda narodu.” Torej, v njihovih glavah se ni zgodil klik, da je človek božje bitje. Tudi jaz sem kot komunist verjel, da življenje teče do zemlje in da se tam konča. Toda, ko vi v nekaterih situacijah, jaz sem to doživel v vojni, ko vi preživite nekatere trenutke, ko ugotovite, da je nekdo z vami, nekdo, ki drži roko nad vami, ta angel čuvaj, ta Bog, potem ugotovite, da ste dolžni kreniti po poti resnice. Neki pregovor se glasi:”Ko človek išče resnico, išče Boga, ne glede na to, ali on to ve ali ne.” Jaz sem se držal neke druge sintagme, da človek ne ljubi greh, ljubi pa grešnika. Zgodilo se mi je, da sem pokojnega kardinala Kuhariča, katerega sem preganjal leta in leta, dobil leta 91 v zaščito. Bil sem načelnik SISa v brigade, kamor je on prišel na obisk, na prvo linijo fronte in kot načelnik dobim nalogo, da se mu nič ne zgodi. Mislil sem si, pa bog ti res obstajaš. Razumete, če je kdo tam bil nezaželjen, sem bil to jaz, mene bi bilo potrebno zapreti in spraviti v verige. Vendar, to je ta božji prst, ki vam da priložnost, da greste naprej, da razumete, da z bogom lahko pridete do tega, da se pove vsa resnica, da se gre k tem ljudem, da se z njimi pogovorite. Oni so veliki ljudje, meni so vse oprostili, ker sem prišel človeško, pristojno in povedal, kaj sem delal. To sem pričakoval tudi od mnogih svojih kolegov, nagovarjal sem jih, nekatere sem celo vodil k duhovnikom, da bi začeli tudi oni govoriti, ker je žalostno, to so že kolegi tukaj rekli, da je ogromen del uničen v 90-ih letih, en del je ohranjen na mikrofilmih v Beogradu, en del je v privatnih bunkerjih, ki v glavnem služijo za izsiljevanje in prisilo. Za prihodnje generacije in za prihodnost naših držav bi bilo zelo pomembno, da ljudje govorijo o tem, kaj so delali, kaj se je delalo v imenu službe  sistema, da se to nikoli več ne bi ponovilo, ker je to tragično, tragična je usoda, ki smo jo doživeli. In prav iz teh razlogov, sva Anto in jaz šla v ta projekt, napisal je knjigo o temu, povedal sem mu par stvari, potem je tudi televizija snemala film na to temo. Torej, šla sva v zgodbo zaradi bodočih generacij, zaradi njih, ki niso nič krivi, ker je vaša in naša nacija premalo številna, da bi si dovolila nekakšne stoletne spore, da bi se pravnuki vojskovali med seboj zaradi grehov njihovih očetov ali dedov, to je neka situacija, ki se ji poskušamo izogniti s svojim primerom. Na žalost je tako, da se je malo teh ljudi odzvalo. Kar se tiče preganjanih, oni so pripravljeni na to, vendar preganjalci ne želijo slišati nič o tem. Nadaljujejo ta niz, jaz sem povedal primer, bili smo na Slovenija 3 v neki oddaji. Torej, sam sem poskusil iz prve roke, kako to zgleda v Sloveniji. Leta 95, 96 me je poklical Josip Boljkovac, bivši minister, da se srečava v nekem lokalu. Prišel je, mislim da se imenuje Zdenko Roter, tedanji Kučanov svetovalec za varnost, prišla sta še dva sodelavca, pritiskali so name in na mojega sodelavca, da bi pričala proti Janši. Zaradi neke priprave čete za vojskovanje na našem področju, zaradi pomoči pri orožju. Rekel sem jim, da me ne morejo prisiliti k temu, sem priča vsem tem dogodkom in o Janši lahko rečem samo vse najlepše, on je za nas bil rešitelj v tistem času. Bili smo v situaciji, da smo imeli srce in voljo, izkopali smo rove, imeli smo orožje, vendar nismo imeli municije. Z druge strani so tolkli kot nori in Janša nam je šel nasproti. Dal nam je tisto, kar nam je bilo potrebno, kar je bilo vrednejše od krvi, s tem je rešil mnogo življenj, razumete, rešil mnogo naših. Dovolil je, v dogovoru s Parago, da se prva četa HOSa pripravlja tu pri vas, ker pri nas ni bilo te možnosti. Vaši specialci, ki so vedeli, kaj je to usposabljanje, so usposabljali te fante. V nekem trenutku sem prevzel vso to četo, bili so na Kočevskem, v Bosiljevem in to so bili prvi borci, ki so šli v Vukovar, ki so v vukovarski vojni vsi padli, vendar so bili poučeni. In zdaj mi pride ekipa, ki bi Janšo, to je bilo takrat, ko ni bil več minister, obsodili na osnovi tega, ker je pomagal rešiti življenja. Rekel sem jim, kako lahko to pričakujejo od mene. Kakšen bi bil to človek, če bi šel proti takemu človeku? Ponudili so mi, da mi bodo vse uredili, da bom imel poseben status, da se mi v Sloveniji ne bo potrebno ničesar bati, ker imajo oni razširjen svoj sistem, ker sem jim omenil, da ne gledam na vzhod, da gledam na zahod in da znotraj Slovenije grem lahko na zahod. Rekel sem jim, da se bo konec koncev, Janša vrnil na oblast, potem so le odnehali. Ali to je ta nit, ki jo morate prerezati in reči, da je dovolj, tudi za ceno življenja, mene so dovčerajšnji kolegi intenzivno obravnavali, bil sem objekt zasledovanja. Na nekakšen način mi je to odgovarjalo, ker sem se zabaval, po drugi strani sem si pa rekel, da je to dobro, ker moram to odslužiti čim prej, a bog vse vidi. Zaključil sem s tem ciklusom, poskušali so z likvidacijo in to in drugo, s Perkovićem sem prišel v hude konflikte, vendar z božjo pomočjo človek vse to preživi.

Da vam ne bom jemal preveč časa, ta knjiga, ki sva jo napisala, je bila napisana predvsem zaradi naših otrok, zaradi njegovega sina Tomislava, njegove Katarine, moje Jelene in vnukinje, da se oni ne bi sovražili v prihodnosti, ker so očetje bili na različnih straneh, tudi zaradi drugih otrok, ki se nahajajo v isti situaciji, zaradi enake prihodnosti, lepše, srečnejše, boljše za Hrvaško in za Slovenijo.«

Subscribe

  • Entries (RSS)
  • Comments (RSS)

Arhivi

  • februar 2023
  • januar 2023
  • december 2022
  • november 2022
  • oktober 2022
  • september 2022
  • avgust 2022
  • julij 2022
  • junij 2022
  • maj 2022
  • april 2022
  • marec 2022
  • februar 2022
  • januar 2022
  • december 2021
  • maj 2021
  • avgust 2018
  • januar 2018
  • december 2017
  • november 2017
  • oktober 2017
  • september 2017
  • avgust 2017
  • julij 2017
  • junij 2017
  • maj 2017
  • april 2017
  • marec 2017
  • februar 2017
  • januar 2017
  • december 2016
  • november 2016
  • oktober 2016
  • september 2016
  • avgust 2016
  • julij 2016
  • junij 2016
  • maj 2016
  • april 2016
  • marec 2016
  • februar 2016
  • december 2015
  • november 2015
  • oktober 2015
  • september 2015
  • avgust 2015
  • julij 2015
  • junij 2015
  • maj 2015
  • april 2015
  • marec 2015
  • februar 2015
  • januar 2015
  • december 2014
  • november 2014

Kategorije

  • Družba
  • Ekonomija
  • Gospodarstvo
  • Islam
  • javni sektor
  • katoliška cerkev
  • migracije
  • Narava
  • Politika
  • posilstvo
  • Poučne zgodbe
  • Uncategorized
  • Zgodovina
  • Zgodovinski spomin

Meta

  • Registriraj se
  • Prijava

Blog at WordPress.com.

Privacy & Cookies: This site uses cookies. By continuing to use this website, you agree to their use.
To find out more, including how to control cookies, see here: Cookie Policy
  • Follow Sledi
    • Kavarna Hayek
    • Join 107 other followers
    • Already have a WordPress.com account? Log in now.
    • Kavarna Hayek
    • Prilagodi
    • Follow Sledi
    • Prijavi se
    • Prijava
    • Report this content
    • Poglej stran v bralniku
    • Manage subscriptions
    • Skrij to vrstico
 

Nalagam komentarje...