Čas na RTV Slovenija

Značke

novinarstvo, RTV Slovenija

(Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija, 13. aprila 2023)

Udobno se namestite, opazujte progresivno floro in favno. Marsikaj se lahko naučite. Nacionalna RTV hiša je dober primer. Zakaj toliko razburjenja cepetajočih otrok, ki v enakomernih časovnih intervalih stopijo pred kamere konkurenčnih medijev in tožijo, da jim je poslanstvo obveščanja javnosti onemogočeno. In da imajo plemenit in velik razlog, da stavkajo. Pozorno oko bo opazilo, da se njihov »upor« proti domnevno avtoritativnemu vodstvu medija nikjer ne pozna: oddaje tečejo, prisilni plačniki RTV prispevka so še naprej na radarju obveščenosti. In da bi bila njihova stiska še večja, tisti, ki se niso priključili peščici stavkajočih (ti so kar avtomatično zadrti desničarji, mar ne), sami opravljajo poslanstvo njih, velikih imen malih ekranov, brez katerih lahko Zemlja iztiri iz svoje orbite okoli Sonca. No, Zemlja še vedno kroži, le poročanje na nacionalki je bolj uravnoteženo kot v nekih drugih časih; kar je brez dvoma dobro.

Čeprav jim nihče nič noče in bi lahko v miru delali ali pa bi preprosto dali odpoved, češ »fašistom« pač ne bomo dajali legitimnosti, pravijo, da se ne bodo vdali, ampak se bodo žrtvovali tako, da bodo še naprej zažrti v denarnice neto davkoplačevalcev. In zahtevali svoje. Kličejo na pomoč politiko, ki se je, vsaj tako se zaklinjajo, otepajo z vsemi štirimi. Politik Robert Golob jim obljublja »depolitizacijo« javnega zavoda tudi z necivilnimi in nelegalnimi sredstvi. Tudi revija Mladina pošilja malodane protiteroristične enote na Kolodvorsko ulico, kajti vlada mora poseči po »radikalnih, a pravno rigoroznih postopkih«.

Levičarji so zafrustrirani, ker sedanja ekipa na RTV Slovenija dokazuje, da zna delati tudi brez bergantov, milinkovićev, razborškov in drugih doživljenjskih novinarskih  in uredniških abonentov. In tudi zaskrbljeni. Njihovi politični botri se burno odzivajo in skušajo podpihovati nasilje, prekršiti več zakonov, da bi obnovili sebi všečne uredniške politike. Vse ovito v celofan pravne države. Čas bo povedal, ali ne bodo morebiti sprožili državljanske vojne.

Bi morali neto davkoplačevalci res sofinancirati tiskane medije? Moj Bog, nikakor ne!

Značke

davkoplačevalci, Finance, Frederic Bastiat, mediji, novinarji, novinarstvo, tiskani mediji, trg, tržna logika, vlada, časopisi

Zadnje dni berem, poslušam in gledam vse glasnejše razprave, kako so tiskani mediji (predvsem dnevniki) v Sloveniji tik pred propadom in kako bi jim morali pomagati neto davkoplačevalci. Glavni razlog, ki bi upravičil porabo proračunskega denarja za preživetje tiskanih medijev, naj bi bil, da s propadom tiska izginja kakovostno novinarstvo. Tako menijo tudi na ministrstvu za kulturo: »Prav tako menimo, da je obstoj kakovostnih tiskanih medijev ključen za pravico državljanov do obveščenosti, saj ostajajo zlasti dnevni časopisi in politični tedniki pomembni viri informacij in izvirnega novinarskega poročanja.« Ali res?

Medijska krajina se je v tem tisočletju zelo spremenila. Mlajše generacije, ki so že povsem digitalizirane, tiskanih medijev skoraj ne vzamejo v roke. Celo več. Časopisov in revij ne marajo niti zastonj. Nekateri mediji so se temu prilagodili hitro prilagodili (Finance), večino svojih vsebin naredili plačljive in jih prenesli na spletne medije, drugi so dolgo čakali in se zanašali zveste bralce, ki prisegajo na tisk. Razlogov, zakaj je teh vse manj, je več; eden je zagotovo, da počasi umira generacija, ki je bila navajena imeti v rokah časopis.

Težave tiskanim dnevnikom povzročajo tudi vse višji stroški tiska in distribucije, ki so posledica podražitve papirja in energije. Ti stroški so že tako veliki, da tiskanim medijem od prodanega izvoda komajda ostane 50 odstotkov. Vse to ni nikakršen razlog, da bi morala na trg tiskanih medijev s subvencijami poseči vlada: medijsko krajino niso spremenili tiskani mediji, ki bi postali manj kakovostni ali drugače ideološko usmerjeni, spremembe medijske krajine usmerjajo (spremenjene navade) potrošnikov. Zato bi bilo vsako vladno financiranje tiskanih medijev podaljševanje agonije in dobesedno sežig davkoplačevalskega denarja. Trg mora narediti svoje: nekateri dnevniki bodo obstali, drugi ne; nekateri se bodo prilagodili (povsem digitalizirali) in jim bo mogoče uspelo (pravi čas so sicer že zamudili), drugi bodo zaprli vrata. Le potrošnik je tisti, ki na medijskem trgu s svojo denarnico izbira zmagovalce in poražence. Zato neto davkoplačevalci nikakor ne smemo dovoliti, da nam etablirani in uveljavljeni mediji, ki so te dni najbolj glasni, govorijo, da so oni najboljše, kar lahko bralci dobimo. In da moramo dati svoj denar za njihovo vzdrževanje in ohranjanje glave na vodo.

Ideja, da bi se z državnim financiranjem medijev ohranilo »kakovostno novinarstvo«, ne zdrži resne presoje. Država ni potrebna za ustvarjanje kakovostnih vsebin. Ampak podporniki subvencioniranja tiskanih medijev, se pri tem ne ustavijo. Menijo, da brez njihovega medija in njihovih novinarjev, ki bi jih seveda financiral proračun, ne bo več dobrega novinarstva. In gredo še dlje. Tisti, ki nasprotujejo, da bi država subvencionirala tiskane medije, so nasprotniki ne samo dobrega novinarstva, ampak novinarstva nasploh. Zadeva je primerljiva z vprašanjem financiranja kulture. Že francoski ekonomist Frédéric Bastiat je v 19. stoletju ob kritiki socializma sijajno ovrgel takšne mite.

Za konec še vprašanje. Glede na poudarjanje »kakovostnega novinarstva« se postavlja vprašanje, kdo bo tisti, ki bo odločal, kateri so kakovostni mediji in kaj je kakovostno novinarstvo? Se bo ta odločitev ob »pomoči« Društva novinarjev Slovenije prepustila vladnim birokratom in uradnikom? Nekako bi bilo logično in v skladu s svobodno izbiro, da o tem odločajo potrošniki (bralci). Toda glede na dosedanje izkušnje se bojim, da bodo vsi neto davkoplačevalci prisiljeni plačevati nekaj, česar velika večina sploh ne bo brala. Če želijo mediji biti res neodvisni in svobodni ter kot taki ključni nadzornik vlade in demokracije, potem si nihče ne more želeti vladnega subvencioniranja. Že s tem se izgubi videz nepristranskosti in neodvisnosti, medij in novinarji bodo prej ko slej prišli v navzkrižje interesov, ko bodo poročali o vladnem financerju. Tega si, vsaj upam, nihče ne želi. Ne samo to. Subvencije vedno (kakršnekoli že so) ubijejo tržno logiko.

Kakšno je življenje v kartonasti škatli ali kako je RTV Slovenija ostala zataknjena nekje med 9. in 10. kongresom ZKJ

Značke

Asta Vrećko, Boris Vasev, ideologija, Igor E. Bergant, javna služba, javni sektor, javni uslužbenec, komunizem, levičarstvo, novinar, novinarstvo, RTV Slovenija, socializem, TV Slovenija, Zveza komunistov Jugoslavije, žurnalizem

Normalen človek mora resnično imeti mazohistična nagnjenja, da gleda informativni program skozi levičarsko povečalo; nedvomno je jasno, da je že od vsega začetka opornik socialistični ideologiji. Ker pred ekranom ne morem zdržati in se prisiliti, da bi poslušal in gledal osebke, ki so se tudi vizualno zataknili nekje med 9. in 10. kongresom ZKJ, spremljam njihov portal. Čeprav sem prepričan, da sem vreden boljše usode, mi službena dolžnost nalaga, da spremljam vse medije. Temu se res težko izognem.

Tako naletim na tekst, kjer zaposleni javni uslužbenci poročajo o sebi in nočni mori, ki jo preživljajo, ker si vodstvo, pomislite (!), drzne koga odpustiti ali zoper njega disciplinsko ukrepati. Če odmislim meni »zelo ljubega« levičarskega ekstremista Borisa Vaseva, je nekakšen protest doživel vrhunec z Igorjem E. Bergantom, ki je dobesedno bruhal bisere: »… v državi ustanova kot je naša, ki z javnimi sredstvi nudi zanesljive, verodostojne in dostopne informacije … (…) … poseganje v pravico ljudi do verodostojne in dostopne informiranosti poseg v demokracijo…«

Očitno so prespali učne ure, kaj je v (svobodnih in) demokratičnih državah javno. Delno se jim oprosti, ker ministrica za kulturo Asta Vrečko o nacionalki stresa še bolj kosmate, a bi kot pravi vsevedi zdaj že lahko vedeli, da je javno (prisilno) le financiranje, nikakor pa ne interesi, ki služijo enemu svetovnemu nazoru (liberalni demokraciji) in interesi, ki jih imajo oni kot zasebniki. Ko jih na to vodstvo (in del javnosti) opomni, se spremenijo v besne šestletnike, ki kričijo in topotajo z nogami, da tega nočejo, ker želijo novo igračo. Ali kot pravi Bergant: »… bo potrebno vzpostaviti novo RTV, ki bo vredna tega imena in poslanstva.«

Izvolite, a nikakor ne z mojim denarjem. Nihče vam ne brani, očitno ste tako dobri, da se bodo podjetja trgala za oglase na vaši »novi televiziji«, kjer boste lahko po mili volji zganjali radikalni feministični, pravičniški in še kakšen boj proti ideološkim nasprotnikom levice. Dokler temu ni tako, se sprijaznite, da je poslovodstvo tisto, ki zaposluje in odpušča, da so direktorji tisti, ki vodijo in odgovarjajo za posamezne enote znotraj Kolodvorske 2 in 4, da so uredniki tisti, ki določajo vsebino v skladu z zakonodajo. In resnično upam, da bom dočakal dan, ko ne boste kradli denarja z žepov zasebnikov in državljani ne bodo več prisiljeni gledati vašega kampanjskega novinarstva brez kakršnikoli meril in norm.

V trenutku, ko ideal postane pomanjkanje morale in norm, in tega na RTV Slovenija res ne manjka, potem dobite ljudi in oddaje, ki v prime timu opravičujejo, relativizirajo in branijo spolne predatorje, napad Rusije na Ukrajino, okorele Udbovce, povojne poboje, diktatorske režime oziroma vse tisto, kar je skregano z neko naravno čednostjo in poštenostjo. Življenje v takem mehurčku povzroči, da nihče ne razmišlja o resničnosti, ki zaradi vpliva, ki ga imajo, normalizira njihovo nespodobno vedenje.

Pravijo, da gojijo neodvisno in profesionalno novinarstvo, da so na braniku demokracije. Če ti živiš na račun tretjih ljudi, to nima prav nikakršne veze s svobodo in demokracijo; že na tej točki pade njihova trditev. Jezno vzklikajo, ko jim mestoma njihovo izsiljevanje spodleti in kdo iz njihove družbe odleti, da lahko propade planet. Trdijo, da trdo delajo, delujejo tako, kot da so njihovi projekti in delo ključnega pomena ne samo za obstoj Slovenije, ampak za obstoj človeštva nasploh. Ne ga lomit, no. Če delaš brez kakršnekoli verodostojne ocene, kot počno ti pajaci, če hodiš v službo brez kančka strahu, da te bodo zaradi lenobe ali neuspeha odpustili, da te bodo odstranili, če boš javno službo izkoriščal za zasebne rabote, potem je jasno, da se boš oglašal z vseh mogočih megafonov in branil pridobljen položaj. In ko je s tabo celoten medijski mainstream, ki ima enake ideološki interese, je logično, da te bodo podprli ljudje, ki verjamejo v življenje v kartonasti škatli s prevezo prek oči. Zato lahko, kot pravi tista ljudska, »s tujim ku**m po koprivah«. Plavanje s tokom po ideološki gnojnici tako ali tako obvladajo.

Preiskava poimensko razkrila, kdo, kako in zakaj financira medijski mainstream: ko boste brali članek v »neodvisnih« medijih, bodite zadržani, kajti obstaja velika verjetnost, da ga je nekdo plačal, da ga boste brali in vanj verjeli

Značke

Barack Obama, BBC, Bill Clinton, Bill Gates, BioMilq, David Bornstein, Der Spiegel, donacija, Donald Trump, Društvo novinarjev Slovenije, Financial Times, fundacija, Fundacija Bila in Melinde Gates, George Soros, Guardian, Le Monde, mediji, medijski mainstream, MintPress, neodvisno novinarstvo, New York Times, novinarska združenja, novinarstvo, NPR, preiskovalno novinarstvo, Pulitzerjeva nagrada, Rothschild, Solutions Journalism Network, Tim Schwab, Tina Rosenberg, Tje Lancet, ZDA, štipendije

New York Times, ki je za progresivno novinarsko elito (vključno s slovensko) globalni svetilnik neodvisnega in preiskovalnega novinarstva, je več let pisal o Fundaciji Gates, dokler leta 2020 novinar Tim Schwab v Columbia Journalism Review ni razkril, da kolumnista David Bornstein in Tina Rosenberg, pisca hvalnic Billu in Melindi Gates ne delata za organizacijo Solutions Journalism Network, ki jo fundacija izdatno financira. Kolumnista sta priznala nespodoben konflikt interesov in prosila uredništvo Timesa naj naknadno razkrije njune povezave  z Gatesom, a tega največkrat z Pulitzerjevo nagrado ovenčani medij nikoli ni naredil, ker to ni »prednostna naloga«.

Nasploh časopis, ki ima več kot 170-letno zgodovino nerad prizna napake. Ko je dokončno postalo jasno, da Rusi niso vplivali na ameriške volitve 2016 in da Trump Hillary Clinton ni premagal s pomočjo Moskve, se Times ni opravičil, še manj novinarji, ki so za svoje teorije zarote prejeli celo Pulitzerjeno nagrado.

New York Times ni edini. Ameriška javna radijska mreža (NPR) je pred meseci predstavila eksperiment, ki ga vodi Harvard in ki naj bi družinam z nizkimi dohodki pomagal najti stanovanja v bogatejših soseskah. Tudi ozadje te zgodbe je razkril Schwab. Ko je zadevo preiskoval, je odkril, da je vsak citirani strokovnjak finančno povezan s Fundacijo Gates. To je bila ena od neštetih zgodb NPR o dobroti Billa Gatesa, ki je medijski hiši NPR namenil skoraj 25 milijonov ameriških dolarjev donacij.

Računalniški milijarder se ne omejuje samo na ZDA, ampak selektivno financira medije in medijske organizacije po vsem svetu. V dveh letih je britanskemu Guardianu (še en globalni svetilnik neodvisnosti, ki je Gatesa označil za planetarnega svetnika – »sveti Bill«) namenil več milijonov dolarjev za serijo podpisanih člankov o BioMilqu in nadomestnem mleku, ki pomeni rešitev in osvoboditev za doječe ženske. Vsi svetovni mediji so poročali o čudežnem nadomestku za materino mleko, vključno z nekaterimi slovenskimi.

Nedavno je ameriška novinarska organizacija MintPress po dolgi preiskavi razkrila, da je Fundacija Gates za financiranje medijskih projektov po vsem svetu namenila več kot 30.000 posameznih donacij v višini več kot 300 milijonov ameriških dolarjev. Denar je prejela večina največjih svetovnih medijskih hiš, donacij so bile deležne številne medijske organizacije in novinarska združenja, na seznamu so portali za preverjanje dejstev. S temi mediji in organizacijami sodelujejo tudi slovenski mediji, združenja in novinarski centri.

Medijskih hišam (seznam spodaj) je milijarderjeva fundacija namenila več kot 166 milijonov dolarjev.

Donacija CNN v višini 3,6 milijona dolarjev je šla za »poročanje o enakosti spolov«, medtem ko je Texas Tribune prejel milijone za »za povečanje ozaveščenosti javnosti pri vprašanju reforme izobraževanja v Texasu«. Med prejemniki donacij najdemo francoske, španske, nemške, afriške in celo kitajske medije.

Gates je 38 milijonov dolarjev namenil mreži centrov za preiskovalno novinarstva (spodaj) …….

…. 12 milijonov dolarjev je doniral novinarskim organizacijam (spodaj).

Fundacija denar namenja tudi izobraževalnim centrom za novinarje (spodaj) …..

…. za medijske projekte po vsem svetu je namenil skoraj 100 milijonov evrov (spodaj).

Bill & Melinda Gates Foundation (BMGF) večinoma financira velike in vplivne globalne medije, ki naj bi veljali za verodostojne in neodvisne. Bill Gates namreč dobro ve, da te medije najbolj citirajo manjši mediji po vsem svetu (slovenski medijski mainstream večinoma citira Guardian, BBC, New York Times in CNN, se pravi medije, ki so na samem vrhu Gatesovih donacij).

Schwab, eden redkih preiskovalnih novinarjev, ki si je drznil pod drobnogled vzeti »dobrotnika« Gatesa, opozarja, da raziskava vključuje samo vidne in neposredne donacije, nikakor pa ne vzporednih ali posrednih. Navaja primer partnerstva BMGF z ViacomCBS, podjetjem, ki nadzorujejo CBS News, MTV, VH1, Nickelodeon in BET. Javno je bilo povedano, da je Fundacija Gates korporaciji zabavne industrije dala 6 milijonov dolarjev, toda v poročilu o donacijah ni mogoče najti ne CBS, ne Viacoma.

Prav tako v poročilo niso vključene štipendije novinarjem in donacije, ki so namenjene plačilu člankov v akademskih revijah. Čeprav ti članki niso namenjeni množični uporabi, so redno podlaga za zgodbe v mainstream medijih in pomagajo pri promociji določenih vprašanj. Kot pravi Schwab, je mogoče slediti več desetim milijonov dolarjev, ki so končali v akademskih revijah, pri čemer je vsaj 13,6 milijona dolarjev namenjenih ustvarjanju vsebin v prestižni medicinski reviji The Lancet.

In na koncu je seveda še denar, ki je namenjen raziskovalnim projektom, predstavitev rezultatov konča v akademskih revijah, medijskem mainstreamu ali knjigah.

In Fundacija Gates ni edina. Medijem in novinarjem »donirajo« fundacije Georga Sorosa, družine Rothschild, Charlesa Kocha, Craiga Newmarka, Gill, Bill in Hillary Clinton, Barack Obama, družina Murdoch, Mark Zuckerberg in številni drugi. Vse to se predstavlja kot »neprofitno financiranje nestrankarskega novinarstva«. Vprašajte se, ali je to res.

Zato takrat, ko boste v slovenskem medijskem mainstreamu brali citate ali sklicevanje na največje in najbolj vplivne globalne medije, kot so NY Times, CNN, BBC, Guardian, Le Monde, Der Spiegel ali Financial Times, bodite rajši zadržani glede verodostojnosti, saj obstaja velika verjetnost, da gre za članke, ki so bili naročeni in plačani z namenom, da jih boste vi brali in vanje verjeli.

Primer Studia City: kako levica izleže mušje ličinke in zraste slon ali kaj gre narobe na Kolodvorski ulici

Značke

državna televizija, FDV, ideologija, javni uslužbenec, javni zavod, Levica, Marcel Štefančič, novinar, novinarstvo, politični aktivizem, progresivizem, RTV Slovenija, Studio city, TV Slovenija, urednik

Drama okoli Studia City je šolski primer delovanja (radikalne) levice, ki zna izleči mušjo ličinko, jo obda s kokonom, ko pride čas, zraste neobvladljiv slon, ki histerično opleta naokoli in ruši vse, ob kar se obregne. Pravijo, da z razbijanjem porcelana rušijo totalitarnost, da bosta demokracija in svoboda spet prišli, ko ga bodo nazaj zlepili in izlegli novo ličinko. Moč sejanja strahu in ustvarjanja konfliktov je pač na njihovi strani, lastništvo so si kar prisvojili.

Državna televizija je bila običajen sovjetski model lastništva. Za svojo propagando je radio in televizijo obvladovala partija. Jugoslavija in z njo Slovenija nista bili izjemi; TV Slovenija je bila trobilo centralnega komiteja, vsak odklon od socialistične usmeritve je bil kaznovan. Po padcu Berlinskega zidu med uredniškim in novinarskim kadrom na Kolodvorski ulici v Ljubljani ni bila narejena lustracija, čeprav so nekateri dokazano sodelovali s tajno politično policijo in delovali mimo poklicnih standardov, na katere se danes sklicujejo.

RTV Slovenija je do danes ostala v državni lasti, besedna zveza »javni zavod« je zgolj zaradi lepšega. Javna radiotelevizija namreč uporablja javni denar za oddajanje v interesu javnosti kot celote, ne samo njenega dela. Slovenska RTV Slovenija ima podlago v zakonu, kjer je jasno opredeljeno, da javni zavod ne sme in ne more podpirati določene politične stranke (tudi vladajoče ne). Zagotavljati mora pluralizem, programsko raznolikost, dati mora možnost vsem svetovnim nazorom, da se predstavijo, vodstvo in uredniki pa morajo to upoštevati, ne glede na njihovo ideološko usmerjenost.

Težava slovenske RTV je, da nekdanje strukture javnega zavoda niso nikdar zares izpustile iz rok, novinarski in uredniški podmladek je bil (in je še) prek Fakultete za družbene vede vzgajan v sovraštvu do desnice, edina prava usmeritev je nekje med socializmom in liberalno demokracijo. Zato si jemljejo pravico, da odločajo o ideološki usmeritvi in si hkrati lastijo javni zavod; ker jih je »jebeno več«. Če ni po njihovo, gredo na ulice in sabotirajo program. Zato ni naključje, da gre ravno z RTV Slovenija največ novinarjev politiko (večinsko v leve politične stranke) in se potem lahko vrne nazaj.

Javna radiotelevizija temelji na prepričanju, da zasebni sektor sam ne more zagotoviti pluralizma v radiodifuziji. Slovenska tega še vedno ni storila in kot kaže, nikoli ne bo zmogla zagotoviti svetovnonazorskega pluralizma. Zato je obstoj takega javnega zavoda, ki smo ga prisiljeni plačevati vsi davkoplačevalci, se samo vprašljiv, ampak popolnoma brez potrebe. Slovenska radiodifuzija ima dovolj zasebnih radijskih in televizijskih postaj (ter drugih informativnih medijskih kanalov), da je javnost obveščena. Kaj storiti?

RTV Slovenija je lani s plačili RTV prispevka (12,75 evra) zbrala skoraj 97 milijonov evrov (vsi prihodki so znašali skoraj 132 milijonov evrov, od tega 16 milijonov evrov od oglaševanja), za 2.201 redno zaposlenega so namenili 81 milijonov evrov.

Vlada bi morala ukiniti obvezno plačevanje RTV prispevka in za prehodno obdobje petih let prenesti financiranje na proračun. Javni zavod bi vsako leto dobil 20  milijonov evrov manj, kar pomeni, da bi se moral do leta 2027 prilagoditi in zaživeti na trgu, država pa bi javni zavod spremenila v javno delniško družbo in delnice ponudila v odkup. Lahko bi delnice tudi razdelila med vse plačnike RTV prispevka, ki bi z njimi prosto razpolagali na delniškem trgu.

Podobno se bo zgodilo v Veliki Britaniji, kjer je vlada napovedala zmanjšanje sredstev za osrednjo radiotelevizijo BBC, saj bodo naročnino zamrznili za prihodnji dve leti. Leta 2027 bo BBC moral poiskati nov način financiranja. »Gre za zadnjo napoved naročnine za BBC. Dnevi, ko so starejšim grozile zaporne kazni in sodni izvršitelji trkali na vrata, so mimo. Čas je za razpravo o novih načinih financiranja, podpore in prodaje odličnih britanskih vsebin,« je januarja povedala ministrica za kulturo Nadine Dorries.

Ampak res. Zakaj bi moral nekdo, ki ne gleda ali ne posluša programov RTV Slovenija, to prisilno plačevati in zalagati svoj denar za tiste, ki to gledajo ali poslušajo? Zato je čas za resen premislek, da se RTV Slovenija odpravi na trg. In glede na to, da nas prepričujejo, kako profesionalen kader imajo na Kolodvorski ulici, ne bo za nove zaposlitve (do odpuščanj bi zagotovo prišlo) nikakršnih težav. Res pa je, da v zasebnem sektorju politični aktivisti ne bodo počeli, kar se jim bo zljubilo. Zato nikakor ne more držati tista iz Mladine, če pade Marcel Štefančič, padejo Studio City, RTV Slovenija in na koncu demokracija, ampak je prej obratno – ni demokracije in svobode, če je treba neko televizijo prisilno plačevati.

Marcelu Štefančiču nihče ne odreka pravice do svobode izražanja in širjenja svojih idej. Gre za človekovo svoboščino, ki je nepreklicna in neodtujljiva. Toda bodimo jasni: končno odločitev o oddaji, formatu oddaje in njenem voditelju ne sprejmejo ne pogodbeni sodelavci, ne redno zaposleni novinarji ali uredniki oddaje, temveč glavna in odgovorna področna urednica v skladu z zmožnostmi, ki jih določi direktor TV Slovenije. Vsakdo ima o teh odločitvah svoje mnenje. Če se z njimi tako močno ne strinja, da se ne vidi več na TV Slovenija, zaposlitev poišče drugje. Je pa skrajno nenavadno, da se v rubriki Kultura pojavi voditeljica, ki je oblečena v protestno majico v znak podpore Studiu City in Marcelu Štefančiču ali da v odjavni špici Tarče, pred kamerami v majici oddaje Studio City sprehodi snemalka in opozori gledalce »na resne razmere v hiši«. To meji na sabotažo, ki bi jo v resnih televizijskih hišah kaznovali vsaj z opominom, če ne z odpovedjo. Ker se to ni zgodilo, je še en razlog več, da se RTV Slovenija privatizira. Potem pa naj se pred očmi novega lastnika (če bo to trpel) sprehajajo, slačijo in oblačijo, kot jim srce poželi.

Drugače morajo zaposleni na RTV Slovenija sprejeti vloge, ki jih imajo. Povsem tehnično gledano in strogo pravno so novinarji in uredniki na TV Slovenija javni uslužbenci, ki niso nič bolj, ne manj pomembni od referenta na upravni enoti na oddelku za osebne izkaznice. Referent te mora sprejeti in mora izdati osebno izkaznico ne glede na tvojo ideološko usmeritev; javni uslužbenec mora sprejeti in skrajnega levičarja in skrajnega desničarja in tistega vmes. Če nekomu »nagaja«, je to zloraba položaja in pravic uradne osebe oziroma javnega uslužbenca. Enako je z javnim zavodom RTV Slovenija, ki mora dati prostor vsem ideologijam in nikakor ne sme svojo službo izkoriščati za propagando svojih vrednot ter zatirati ali onemogočati mnenja in stališča drugih, čeprav se z njimi ne strinja. Za razliko od medijev v zasebni lasti, ki lahko (pač v skladu z uredniško politiko) dajejo prednost eni ideologiji in vrednotam pred drugimi. Javnost se lahko sicer razburja, a odločitev je na koncu lastnikova, ki prek postavljenega direktorja in urednika izvaja svojo politiko. Pri RTV Slovenija pa je zakonska dolžnost direktorja in urednikov, da zagotovijo, da se spoštuje »načelo politične uravnoteženosti ter svetovnonazorskega pluralizma«.

Ker se to na Kolodvorski ulici ne dogaja in ker si lastništvo nacionalne televizije lastijo le najbolj glasni (ni pomembno, ali jih je »jebeno več« ali ne) ter prav nič ne kaže, da bo v prihodnosti kaj boljše, bi se moralo zgoditi to, kar sem opisal zgoraj: odprava obveznega RTV prispevka in nato privatizacija. Tako (na levo) pristranske državne televizije, kot je zdaj, pač ne potrebujemo. Še manj, da jo vsi plačujemo.

Ker so se novinarji sindikalizirali, je lastnik preprosto likvidiral medij

Značke

Bill de Blasio, Chicago, DNAInfo, East, Gothamist, Joe Ricketts, New York, novinarstvo, sindikat, Writers Guild of America

Kdor vsaj malo bolj podrobno spremlja dogajanje čez lužo, je zagotovo kdaj naletel na portala Gothamist ali DNAInfo. V dobrih osmih letih, od kar ju je leta 2009 ustanovil Joe Ricketts, ameriški milijarder in podjetnik, sta portala postala najbolj brana lokalna portala na svetu – mesečno ju je bralo devet milijonov ljudi, pokrivala sta New York in Chicago, Ricketts je dajal delo 115 dobro plačanim novinarjem, fotografom in tehnikom. A zdaj so ostali brez dela, ker je podjetnik novembra 2017 sklenil, da bo portala ugasnil (trenutno sta še dostopna – TUKAJ in TUKAJ).

V svojem pismu bralcem je zapisal, da sta bila portala posel kot vsak drug. In ker nista bila dobičkonosna, ju je ugasnil. A zgodba je vendarle malce drugačna. Čeprav Ricketts tega izrecno ne omenja, se je za zaprtje portalov odločil takoj po tem, ko so se uredniki (bilo jih je 27) odločili, da se bodo pridružili velikemu novinarskemu sindikatu Writers Guild of America, East. Napovedali so, da bodo prek tega sindikata zahtevali novo kolektivno pogodbo, ki jim bo prinesla boljše pogoje dela in še večje plače. Oglasil se je celo župan New Yorka Bill de Blasio, ki je pozval upravo, naj spoštuje demokratično odločitev novinarjev. Po besedah članov sindikata je bil Ricketts zelo jezen. „Dokler gre za moj denar, lahko samo jaz odločam o poslovanju podjetja,“ pravijo, da jim je rekel. In očitno ga niso vzeli resno.

Delavci imajo seveda ustavno, zakonsko in moralno pravico, da se združijo v sindikat in da se z delodajalcem pogajajo o pogojih dela. Toda po drugi strani ne smemo pozabiti, da je bil Ricketts tisti, ki jim je dajal plače. In nihče ga ne more prisiliti, da bi jim plačeval še naprej, če tega ne želi. Portala je ugasnil iz preprostega razloga, ker zaposleni niso sprejeli dejstva, da je on tisti, ki odloča v podjetju. In če se kdo s tem ne sprijazni, gre lahko stran in naredi svoj portal.

Zakaj je dobro, da Slovenija še nima (nove) medijske strategije?

Značke

Barbaro Verdnik, Hugo Chavez, Liberal, Madison Avenue, mediji, medijska strategija, medijska svoboda, Miro Cerar, Monthly Review, Nataša Pirc Musar, novinarstvo, Robert W. McChesney, Sandra Bašič Hrvatin, svoboda, Venezuela, Wall Street

Nedavno je časnik Večer svojim bralcem, kolikor jih še ima, razkril še en velik neuspeh vlade Mira Cerarja. V članku z naslovom Še en neuspeh Cerarjeve vlade? Medijske strategije ni na vidiku se avtor zgraža, da vlada (kljub koalicijskim zavezam) še ni sprejela medijske strategije. Pravzaprav je neverjetno, da si mediji, ki bi morali biti v prvih vrstah, ko gre za obrambo svobode govora in izražanja, medijske svobode ter svobode nasploh, tako želijo nekega vladnega dokumenta, ki bi jih reguliral, ki bi usmerjal njihovo delo in delovanje. V svobodnih državah si novinarji, uredniki in lastniki medijev nikakor ne želijo, da bi se aktualna oblast kakorkoli vmešavala v njihovo delo. A Slovenija očitno ni svobodna država, njeni novinarji so slejkoprej ostali v času družbenopolitičnih delavcev, ki bijejo in nadaljujejo razredni boj proti osovraženemu kapitalizmu.

Pozoren bralec je seveda opazil, da se v analizi z naslovom Izhodišča za osnutek medijske strategije, ki so ga po naročilu ministrstva za kulturo napisali znani slovenski levičarski medijski kruhoborci in kruhoborke, med katerimi najdemo Sandro Bašič Hrvatin, Natašo Pirc Musar ali Barbaro Verdnik, pogosto kot referenca in tisti, ki ga je potrebno citirati, pojavi ameriški profesor Robert W. McChesney. Zanimivo je, da so se nanj sklicevali tudi hrvaški medijski strategi, o čemer izvrstno piše bloger Liberal, od katerega povzemam glavne poudarke delovanja McChesneya.

Torej, kdo je človek, ki je očitno zelo navdihujoče deloval na pisce medijskih izhodišč?

Robert W. McChesney je goreč marksist. Kot profesor na univerzi Urbana-Champaign v Illinoisu v ZDA je ustanovil organizacijo Free Press, ki si prizadeva za medijsko reformo. Hkrati je direktor Monthly Review, ki izdaja istoimenski marksistični časopis (nekakšna ameriška različica Mladine) in ki ima v podnaslovu napisano, da gre za „neodvisno socialistično revijo“. V njej je napisal članek z naslovom Novinarstvo, demokracija in razredni boj in zapisal:

„Naša naloga je, da izvedemo medijsko reformo kot del našega širšega boja za demokracijo, socialno pravičnost in, če lahko tako zapišem, socializem. Nemogoče je, da svet naredimo boljši z medijskim sistemom, ki je pod Wall Streetom in Madison Avenue, se pravi pod nadzorom lastniškega razreda.“

McChesney je tudi človek, ki je leta 2007 zelo hvalil venezuelskega predsednika Huga Chaveza. Razglasil ga je za „prvaka medijske svobode“, venezuelske medije, ki so pod vplivom bolivarske republike, pa primer medijev, po katerih bi se morali vsi zgledovati. Dve leti kasneje je izjavil, da mora biti „reforma medijev del revolucionarnega programa, s katerim bo kapitalistični sistem zavržen, (…) družba pa se mora na novo postaviti na načelih socializma“.

Po njegovo mediji ne smejo oglaševati kapital, zavračati morajo oglase podjetij, ki delujejo po kapitalističnih načelih. „Narediti moramo vse, kar je mogoče, da omejimo kapitalistično propagando, jo preuredimo, minimaliziramo in celo popolnoma uničimo. Samo vlada lahko implementira politike in spodbude, da se omogoči institucionalni okvir za kvalitetno novinarstvo,“ je zapisal v Monthly Review.

Vam je zdaj jasno, kje so dobili navdih slovenski medijski strategi? Pri človeku, ki se zavzema za socializem, ki mu je socialistična revolucija navdih, uničenje kapitalizma cilj. Ta človek si želi državni nadzor nad mediji, meni, da mora država usmerjati delovanje medijev in ga regulirati po vzoru venezuelskih medijev. Zato tudi nervoza in neučakanost slovenskega medijskega mainstreama, ki bi jim taka regulacija prinesla tudi ugodnejše življenje v državnih jaslih. Tovrstni mediji so vendarle javni interes, mar ne?

Zame osebno „zavlačevanje“ sprejema medijske strategije ni Cerarjev neuspeh, ampak uspeh. Čimmanj se bo država vmešavala v medije, boljše bo, večja bo medijska svoboda. In obratno. Toda bojim se, da bo vlada, kot že ničkolikokrat doslej, popustila pritiskom medijskih ekstremistov, med katerimi so najbolj glasni predstavniki tako imenovanih nevladnih organizacij, katerih cilj ne popolna regulacija medijev. Prej ali slej bo vlada na tak ali drugačen način dodatno (so)financirala njihovo socialistično propagando, saj je očitno, da je so brezkompromisna protikapitalistična stališča medijev danes družbeno sprejemljiva in pogoj za prejem sredstev davkoplačevalcev.

Erik Valenčič ali do kam seže novinarska avtonomija?

Značke

Angela Merkel, avtonomija novinarstva, DNS, Erik Valenčič, javni zavod, komunizem, lastništvo medijev, Ljerka Bizilj, novinarstvo, RTV Slovenija, samoupravni socializem, Sebastjan Erlah, TV Slovenija, zasebna lastnina

S stališča svobode govora bi seveda morali vsi zastriči z ušesi, če so ljubitelja Palestincev, partizanov in migrantov Erika Valenčiča odpustili z javnega zavoda RTV Slovenija zato, ker je v oddaji Zrcalo tedna povedal tako, kot v resnici misli. Na deklarativni ravni imamo v Sloveniji svobodo govora. Direktor Adama Smitha Eamonn Butler je v knjigi z naslovom Temelji svobodne družbe (http://www.reporter.si/slovenija/eamonn-butler-resni%C4%8Dne-svobode-ne-poznamo-ve%C4%8D/53866) zapisal: »Moja svoboda se konča pred tvojim nosom.« S tega vidika tudi zapis na Twitterju Sebastjana Erlaha (http://www.casnik.si/index.php/2015/08/27/portalplus-kako-bi-nas-sestra-eve-irgl-in-novinar-sebastjan-erlah-resila-beguncev/), češ da bi beguncem dovolil približanje slovenski meji zgolj na 500 metrov, sicer bi jih postrelil, ni problematičen. Oba sta povedala, kar mislita. In ni večje svobode, kot da brez strahu pred pregonom poveš, kaj misliš. Ker je bilo o Erlahu že veliko zapisano, tokrat samo o Valenčiču. Njegovo ravnanje, kasnejše pismo (http://www.mladina.si/169117/javno-pismo-erika-valencica-basen-o-misji-strahovladi-na-rtv/) in tudi odziv novinarskih kolegov (z njimi tudi samooklicane civilne družbe) je namreč problematiče.

Valenčič je v pismu zapisal: »… želim pojasniti okoliščine, ki so privedle do moje odslovitve z delovnega mesta.« No, novinar je delal pogodbeno in vodstvo RTV Slovenije se je odločilo, da mu pogodbe pač ne bo podaljšalo. Popolnoma vseeno je, ali se je za to odločilo pred ali po oddaji, saj gre za povsem legitimno pravico televizijskih direktorjev. In pri tem ni dožno nikomur razlagati, še manj se opravičevati, zakaj se je tako odločilo, ne glede na to, da je RTV Slovenija javni zavod, ki ga plačujemo davkoplačevalci. Pogodba se mu je pač iztekla, ne bodo mu jo podaljšali. In pika. Konec. Enako oziroma še bolj bi veljalo, če bi bil medij zaseben. V tržnem gospodarstvu je pač tako, da lastnik medija določi njegovo vizijo in, če že tako hočete, ideološko usmeritev, ki jo potem prek direktorja (ta pa prek urednika) izvaja. Lastnik ima vso pravico, da to počne. Kam bi pa prišli, če bi politiko nekega podjetja vodili zaposleni. To se je dogajalo v samoupravnem socializmu (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/25/levicarski-miti-o-uspesnem-jugoslovanskem-socializmu/), kam je to pripeljalo, vemo vsi – v bedo, revščino in pomanjkanje. Direktorica TV Slovenija Ljerka Bizilj je prav povedala podrejenim: »Nismo več v komunizmu.« Toda zdi se, da nekateri mislijo, da je še vedno vse »naše«. Res je, da je RTV Slovenija javni zavod, ki je na nek način »naš«, kar pa ne pomeni, da vodstvo odstavlja ulica.

Čeprav ima Valenčič vso pravico, da pove, kar misli, bi se moral zavedati, da dela za javni zavod, ki ni samo »naš«, ampak od »nas vseh«, torej tudi od »vaših« in »onih tretjih«. Ravno zato bi moralo biti poročanje ali avtorska oddaja, kar Zrcalo tedna je, kar najbolj nevtralna. V oči sta me zbodli vsaj vsa stavka. V prvem je Valenčič dejal, da bi se morala Angela Merkel pogledati v ogledalo in pljuniti, v drugem, ki je pravzaprav bil zaključek oddaje, pa pozdrav: »Smrt fašizmu, svobodo ljudem.«

Če začnemo na koncu. Pozdrav je seveda partizanski. Sploh ne bi bil toliko problematičen, če pod tem pozdravom partizani ne bi po vojni dobesedno klali ljudi (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/24/kako-so-komunisti-v-kocevskem-rogu-poklali-ideoloske-nasprotnike/), zato je ta vzklik povsem enak ustaškemu vzkliku: »Za dom spremni.« In pri ljudeh, katerih sorodniki so bili zverinsko pobiti, vzbuja strašljiv občutek. Še več – žali jih. Če bi kaj takega naredil v zasebnem mediju, ne bi bilo sporno, pri javnem mediju pa bi se moral Valenčič zavedati, da je omejen z javnostjo, z davkoplačevalci oziroma z »našimi«, »vašimi« in »onimi tretjimi«. Zato je tudi javna televizija, ki mora o vsem poročati nevtralno. Tudi o ilegalnih priseljencih, ne pa da gledamo čustvene izlive novinark. Podobno je z Merklovo in ogledalom, v katerega bi morala po Valenčiču pljuniti, kar je bilo pobalinstvo, nedostojno javnega medija. Nacionalna televizija bi morala vedeti, da je med gledalci precej takih, ki Merklovo cenijo in so bili zaradi Valenčičevega izvajanja prizadeti.

Najbolj smešna pa je bila trditev številnih, ki so padlega novinarja leve provinience podprli, češ da je z njegovim odhodom z RTV Slovenija padlo svobodno in preiskovalno novinarstvo. Da razčistimo. Svobodni so lahko samo mediji. To pomeni, da oblast vsakemu, ki to želi, da izdaja medij, tega ne preprečuje. Žal je v Sloveniji tako, da oblast sofinancira sebi prijazne medije, predvsem tiste, ki so socialistično usmerjeni (http://www.reporter.si/slovenija/dr%C5%BEava-sofinancira-socialisti%C4%8Dno-propagando-nagrada-za-borce-proti-neoliberalnemu), hkrati pa jim otežuje izdajanje z zahtevami po vpisu v razvid medijev, kjer moraš predložiti cel kup papirjev. Kar je, milo rečeno, oviranje svobode. Torej, svobodni so lahko samo mediji, novinarji pa ne. Če morajo biti novinarji na nacionalni RTV Slovenija nevtralni, ker so namenjeni širokemu spektru javnosti, med katerimi so ideološko zelo različni ljudje, pa so v zasebnih medijih novinarji podrejeni uredniški politiki in viziji lastnika. To pa je tisto, kar večina novinarjev ne razume – da namreč ne more vsak novinar početi tistega, kar se mu vzljubi. Če mu to ne ustreza, pač da odpoved in gre. Kajti če je tako dober, bo zaposlitev našel en, dva, tri. Ampak ne. Javni pozivi k temu in onemu, ki jih pošilja zdaj Društvo novinarjev Slovenije (DNS) ali pa posamezni aktivi medijskih hiš, ki je čisti anahronizem. Samoupravno ravnanje novinarjev, ki bi radi sami nastavljali urednika, če ne kar direktorja, in celo to, kateri novinar naj pride v medij in kateri naj gre, je škodljivo. Nihče od urednika ne ve bolje, kako naj bo sestavljena novinarska ekipa, nihče od direktorja ne ve bolje, kdo naj bo urednik, in nihče od lastnika ne ve bolje, kakšna naj bo vizija medija. Seveda, lahko vse to nekdo bolje ve, toda od nadrejenega je odvisno, ali bo to upošteval ali ne. Povedano drugače. Nihče od podrejenih ni v položaju, da bi odločal. V vsakem podjetju je neka hierarhija, ve se, kdo je za kaj zadolžen (in medijska hiša ni nobena izjema), zato je opletanje z avtonomijo in neodvisnostjo puhlo zastraševanje.

Seveda, nisem odgovoril na vprašanje iz naslova: Erik Valenčič ali do kam seže novinarska avtonomija? Veste do kam? Do pisanja člankov oziroma snemanja prispevka. Do tam in niti pedenj več.