Inštruktor na policijski akademiji o kandidatih za policiste: ne najdejo rezervoarja za gorivo; ko ga najdejo, tja natočijo vetrobransko tekočino; pri streljanju doživljajo živčne zlome; namesto kriminalcev bi lovili kurbe in streljali na pijance

Značke

Aftonbladed, Charlie Chaplin, Hugh Wilson, Johan Siverland, kurba, medijski mainstream, pištola, policija, policijski inštruktor, policijski kadeti, poloicijska akademija, strelno orožje, vadbeni center, volitve, Švedska

To ni film Hugha Wilsona (Policijska akademija), niti ni stara komedija s Charliejem Chaplinom, ki igra uličnega policista. To je danes realnost na Švedskem.

Švedska, kjer danes potekajo parlamentarne volitve, se sooča z nasiljem brez primere v svoji zgodovini. To priznava celo medijski mainstream, čeprav ob tem zataji bistvo težave – da imajo nasilne tolpe migrantsko ozadje.

Zaradi povečanega nasilja ima težave policija, ki ji primanjkuje kadra. Kljub obsežnim akcijam, s katerimi vabijo mlade, naj se pridružijo policiji, je odziv zelo slab. Ne zaradi slabega zaslužka v državni službi, večina zdravorazumskih ljudi noče tvegati, da bi jih obtožili rasizma ali ksenofobije, če bi morali aretirati (in pri tem uporabiti silo) ilegalnega priseljenca ali prosilca za azil. Ženske pa se sploh izogibajo temu poklicu, saj obstaja velika verjetnost, da bodo na ulici prej ali slej posiljene ali spolno nadlegovane.

Tisti kandidati, ki se prijavijo za opravljanje dela policista, pa so – Bog se jih usmili. Nekako tako lahko po poročanju portala Aftonbladed  povzamemo Johana Siverlanda, inštruktorja na policijski akademiji. »Niti bencina ne znajo natočiti,« pravi.

Tukaj so primeri, s katerimi se je soočil pri svojem pedagoškem delu z bodočimi varuhi reda in mira.

• Kadet je pred policijskim vadbenim centrom zbil peško. Namesto, da bi javil nesrečo in preveril, ali je peška poškodovana, jo je ozmerjal in nato odpeljal naprej.

• Kadeta so pri pisnem testu vprašali: »Kako naj ravnaš s temi tremi sumljivimi mladimi osebami?« Kandidat za policista je odgovoril: »Jaz bom preganjal in ujel kurbe.«

• Med vajo je kadet ustrelil učitelja, ki se je predstavljal kot pijana oseba, ki ni hotela izročiti steklenice alkoholnih pijač. Razlaga je bila, da je steklenica alkoholne pijače smrtonosno orožje in da je zato smiselno streljati.

• Kadet je padel na testu vaje s strelnim orožjem. To ga je tako prizadelo, da je doživel živčni zlom – legel je na tla in kričal, bil je povsem odsoten. Izpitna komisija je morala zamenjati prostor, da so lahko drugi kadeti pristopili k testu.

• Kadeti ne najdejo rezervoarja za gorivo in ne znajo natočiti bencina. V rezervoar za gorivo so namreč natočili tekočino za pranje vetrobranskega stekla.  

• Kadetom šele po desetih minutah uspe odpreti avtomobilski pokrov motorja.

• Kadeti postavljajo »čudna« vprašanja. Eden je vprašal: »Če zapeljete na avtocesto na izvoza, potem ne vozite proti prometu na nasprotnem pasu, kajne?«

• Kadeti imajo tako omejeno znanje govorjenja in pisanja švedščine, da ne morejo dokončati preprostega poročila.

• Nekateri kadeti so tako majhni, da ne dosežejo pedala za plin ali pedala za zavoro.

In kaj počno kandidati, ko so na praksi v realnem življenju? Siverland, ki je bil dolgo tudi policist, našteje nekaj primerov.

• Praktikanti so se zaklenili v policijski avto, ko se je moral sodelavec zunaj boriti za življenje. Kljub temu so ti kandidati opravili šolanje za policiste.

• Policijski praktikanti zahtevajo od starejših in izkušenih kolegov, da jih na intervencijah držijo za roke.

• Več novih policistov hitro postane odvisnih od drog.

• Ko je na terenu potrebno potegniti orožje, preprosto zbežijo in ne nudijo potrebne podpore drugemu policistu.

Johan Siverland je sicer zelo previdno povedal, da je seveda veliko dobrih bodočih policistov, a iskanje novih kandidatov je podobno lovu na smeti: število postane cilj, ne kakovost. »Pri novih policistih, ki pridejo z akademije, takoj opazite razliko – delajo veliko napak. To je tragično  za policijo, lahko pa tudi za osebo, proti kateri policija posreduje,« še pravi Johan Siverland in doda: »Primeri sami morda niso pomembni. Ko pa jih postane preveč, povedo nekaj o celoti, o ljudeh, ki ste jih vzeli v izobraževanje.«

Zakaj je v javnost privlečena zadeva s pogodbami avtocestne policije in Darsa primer politične zlorabe organov pregona za obračun z nekdanjo desnosredinsko vlado Janeza Janše?

Značke

avtocestna policija, Boštjan Lindav, Gregor Novak, Janez Janša, kaznivo dejanje, KPK, MNZ, policija, Tatjana Bobnar

Bolj kot berem o »škandalu« s pogodbami avtocestne policije in Darsa, manj mi je jasno, kaj naj bi bilo narobe. Ampak ker gre za »ostanek« desnosredinske vlade Janeza Janše, je medijski mainstream naredil malodane hudiča. In če je v vso zadevo vpletena še Komisija za preprečevanje korupcije (KPK), potem ni vrag, da ne bi veljalo – kjer je dim, je tudi ogenj. A ni tako, verjemite.

Po poročanju Dnevnika naj bi bilo sporno dvoje: »nekatera pavšalna nakazila, za katera naj ne bi bilo povsem jasno, za kaj so namenjena, ter donatorske pogodbe, ki po svoji vsebini niso bile donacije«.

Kot so kasneje pokazali na nacionalni televizije, so bila ta »pavšalna nakazila« redna mesečna nakazila MNZ Darsu v višini 2.300 evrov. Torej je državni organ (MNZ) vsak mesec Darsu nakazal določen znesek. Mediji poročajo, da ni jasno, za kaj so namenjena. Če ni jasno, tudi ni jasno za kakšno kaznivo dejanje naj bi šlo. Povsem možno je, da gre za nadomestilo Darsu za donacijo. O tem malo kasneje. Zdaj si oglejmo drug očitek, ki naj bi bilo »huda nepravilnost« oziroma kaznivo dejanje, ki meji na klasični kriminal.

Očitno je, da je Dars sofinanciral avtocestno policijo. Kar je logično, ker je Dars edini pooblaščen (ima monopol) za upravljanje z avtocestami. Ali kot so marca lani zapisali na Darsu: »Dars bo kot upravljavec avtocestnega omrežja avtocestni policiji nudil vso podporo pri delu, predvsem v smislu sofinanciranja vozil, ključne opreme in zagotavljanja delovnih prostorov ob avtocestni trasi, s čimer bo patruljam omogočil krajši intervencijski čas.« Očitno je to počel v obliki donacij, čeprav se zdi, kot je razvidno iz novinarskih poročil, da gre bolj za sponzorstvo kot za donacijo (o razliki med sponzorstvom in donacijo ter različni obdavčitvi si lahko preberete v članku Donacija ali sponzorstvo? Kakšna je razlika?). Pri zadevi ali donacija ali sponzorstvo je razlika pri davkih.

Sponzorju se dana sredstva (v denarju ali drugi obliki) upoštevajo kot strošek (100-odstotno priznan kot odhodek), zato nima posebnih davčnih olajšav, prejemnik pa sredstva obravnava kot obdavčljiv prihodek (MNZ ni zavezanec za plačilo DDV). Pri donacijah pa se donatorju donacija ne šteje kot strošek, lahko je le davčna olajšava (donacija ni predmet DDV). Kakorkoli, pri zadevi ali donacija ali sponzorstvo ne gre za nikakršno hudo kaznivo dejanje, ampak kvečjemu za (davčni) prekršek, ki se kaznuje z denarno kaznijo.

In očitno je tisti mesečni pavšal, ki sem ga prej omenil (2.300 evrov na mesec), nadomestilo za sponzorstvo. Tudi tukaj je namreč razlika med donacijo in sponzorstvom. Pri donatorski pogodbi je donacija tok (denarnih ali drugih sredstev), ki mu ne sledi protiusluga v blagu ali storitvah, medtem ko pri sponzorstvu vedno sledi protiusluga oziroma protistoritev. Toliko se je dalo razbrati iz novinarskih poročil, podrobnosti pa ne poznam.

Postavlja se mi še vprašanje, kaj ima pri vsej zadevi KPK, ko ne gre za sum korupcije, ampak za lase privlečeno domnevno kaznivo dejanje oškodovanja javnih sredstev, kot je to za nacionalno televizijo dejal Gregor Novak, vršilec dolžnosti generalnega sekretarja na MNZ? Če to drži, je to bolj zadeva za Računsko sodišče RS, kot za KPK. Zdi se, da so KPK vpletli le, da bi vsemu dali dodatno (politično) težo. Če ste dobro prebrali medijska poročila, sta notranja ministrica Tatjana Bobnar in prvi mož slovenske Policije Boštjan Lindav zelo malo govorila o »hudih kršitvah«, »kaznivem dejanju« in »hudih pomanjkljivostih«, zelo veliko časa pa sta posvetila, sodeč po poročilu portala POPTV 24UR, za obračun z nekdanjo desnosredinsko vlado Janeza Janše.

Ne vem, kako je z vami, ampak meni ta zadeva (ki ji je medijski mainstream usklajeno dal veliko težo) smrdi po zlorabi organov pregona za politične obračune (z nekdanjo vlado) in razlog, da Golobova policija ukinja avtocestno policijo (ki jo je ustanovila prejšnja vlada). Neverjetno me spominja na aferi Patria in Trenta.

Depolitizacija policije: Bobnarjeva je »strokovnjakinja«, ki ne razume parlamentarne demokracije, za razliko od nje je bil Hojs politik, ki je razumel »operativno neodvisnost« policije

Značke

Aleš Hojs, depolitizacija, notranji minister, operativna neodvisnost, parlamentarna demokracija, policija, Tatjana Bobnar, volitve

»Depolitizacija policije« je zadnje dni zelo moden izraz. Toda če pozorno poslušate, nihče iz golobnjaka, ne iz medijskega mainstreama ne zna povedati, kaj za vraga naj bi to pomenilo in kaj bo rezultat »depolitizacije policije«. Ves cirkus okoli tega me še najbolj spominja na projekt »Defund the police«, ki je prek luže namenjen razgradnji policije in ponižanju policistov.

»Tatjana Bobnar, ki želi depolitizirati policijo, skozi sito parlamentarnega odbora,« je bil naslov članka na portalu nacionalne televizije, potem ko so jo poslanci (z devetimi glasovi za in štirimi proti) ocenili kot primerno kandidatko za ministrico za notranje zadeve. Da je Janševa vlada policijo »politizirala« in da jo bo golobnjak »depolitiziral«, smo pozneje slišali še večkrat, a nihče ni natančno povedal, kaj sploh pomeni »depolitizacija«, če je nekdo prej policijo »politiziral«. To očitno ni jasno niti ministrici Bobnarjevi, ki pravi, da ni političarka, ampak strokovnjakinja. In ravno tega se je za bati.

Kaj je sploh policija? Preprosto lahko rečemo, da je policija skupina ljudi, ki je v neki državi odgovorna za vzdrževanje javnega reda in mira, notranjo varnost, uveljavljanje zakonov ter preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj. Kot taka je državotvoren in represiven organ neke države, spada pod izvršno oblast. Tukaj naletimo na prvo težavo v razumevanju ne samo policije, ampak kar parlamentarne demokracije.

Povsem jasno je, da ne bo nihče rekel, da želi »politizirati« policijo. To ima negativen prizvok, politično policijo (Udbo), ki je bila odgovorna partiji, smo imeli v nekdanjem režimu. Kljub temu je policija (hočemo ali nočemo) odvisna od politike: po eni strani od zakonodajne veje oblasti (parlament), ki sprejema zakone, po drugi strani od izvršilne veje oblasti (vlada), ker je del te veje. Zato je že po definiciji (kot tožilstvo, za katerega se tudi rado trdi, da bi moralo biti neodvisno in strokovno) politična, ker je vlada v temelju politično organ.

Najbrž ni nikogar, ki se ne bi strinjal, da mora policija nepristransko uporabljati zakone (ki jih, ironično, pišejo politiki), ne pa služiti določeni skupini, politiki ali izvršilni veji oblasti. »Komunikacijski šum« in resne težave v razumevanju nastopijo, ko je treba razložiti, da je policija nekomu odgovorna. In v (parlamentarni) demokraciji je vedno nekdo izvoljen. Če sledimo temu, pridemo do sklepa, da je policija za svoje delo odgovorna ministru za notranje zadeve, ki tudi imenuje generalnega direktorja policije.

Bobnarjeva je na predstavitvi dejala, da si depolitizacijo predstavlja tudi tako, da bi morala zakonodaja »podpirati neodvisnost generalnega direktorja policije na način, da ga ne bo mogoče vedno znova menjati.« Kako? Komu bo potem policija odgovorna? Množici na Trgu republike, najglasnejši skupini političnih aktivistom, civilni družbi, ki si »mirne proteste« predstavlja po svoje ter tudi na zelo svojstven način interpretira, kaj je dovoljeno in kaj ne, kaj je v skladu z zakonom in kaj ne? Dober primer, kako si nekdo predstavlja depolitizacijo policije, je Piratska stranka. Člani trdijo, da si je Janševa vlada podredila policijo tako, da je »porušila ustavno načelo delitve oblasti«. In rešitev?

»Imenovanje generalnega direktorja policije in izvajanje nadzora nad delom organa bomo prestavili v pristojnost posebnemu policijskemu svetu, v katerem bodo 4 člane izvolili neposredno državljani, 3 bo imenoval državni zbor, 5 članov bodo imenovali zaposleni na policiji, 3 pa bo imenoval sodni svet,« pravijo. Ste razumeli? Najprej se zgražajo, da je desnosredinska vlada porušila načelo delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno, hkrati sami predlagajo, da pri imenovanju direktorja policije sodeluje sodni svet, ki ga sicer ustava ne umešča v nobeno vejo oblasti, je pa dejansko, priznali ali ne, organ sodne veje oblasti. Bobnarjeva in »civilna družba« predlagata (nič manj in nič več) kot novo vejo oblasti – policijsko vejo oblasti.

Sicer malo pomislite, kaj bi se zgodilo, če bi bila policija »neodvisna« in povsem nova veja oblasti? Prej ali slej bi prek vplivnih posameznikov postala orodje v rokah kriminalcev in drugih nepridipravov. Bila bi »tam«, kamor druge veje oblasti ne bi smele.  Po sedanji ureditvi je policija pod dvojnim nadzorom: izvršilne veje oblasti (ministra za notranje zadeve) in tudi opozicije v parlamentu (zakonodajna veja oblasti). O kakšni »neodvisnosti » policije potemtakem lahko govorimo? O tisti, za katero nova notranja ministrica očitno še ni slišala. To je operativna neodvisnost, ki pomeni, da morajo imeti glavni policisti v določenih primerih pri uporabi zakonodaje imuniteto pred političnim vplivom. Pri tem policija ni služabnik ali sluga nikogar (niti ljudstva ne, kot si to domišlja civilna družba), razen zakona samega. Za svoje odločitve in ravnanja pa je seveda odgovorna ministru za notranje zadeve. Gre torej za iskanje ravnovesja med neodvisnostjo in odgovornostjo. In to je Aleš Hojs razumel, Bobnarjeva pa ne.

Krvave roke policije v Manchestru

Značke

Anwar Al-Awlaki, Azad Ali, Evropski islamski center, Greater Manchester Police, Ian Hopkins, islamofob, islamofobija, Manchester, Peter Fahy, policija, Rochdale, Saffie Roussos, Salman Abedi, Shahid Malik, teroristični napad, zločin iz sovraštva

Oblasti v Manchestru so bile zadnje mesece zelo dejavne. Toda župan Andy Burnham in načelnik policije Ian Hopkins se nista ukvarjala z morebitnim islamističnim terorjem, ampak s preganjanjem islamofobov. Manchester je eno od dveh angleških mest, kjer je policija islamofobijo uvrstila med zločine iz sovraštva. Kar pomeni, da je (v skladu s šeriatskim pravom) prepovedana vsaka kritika islama, korana, Alaha in preroka Mohameda.

Staroselci so s strokovnjaki za islam ves čas opozarjali, da je nekdaj slavno industrijsko mesto zaradi hitro se spreminjajoče demografske strukture tempirana bomba. Podatki so res zastrašujoči: vsak tretji meščan (v širšem velemestnem območju živi okoli 2,6 milijona prebivalcev) ni več belec, vsak šesti je musliman. Napovedi so, da bodo v naslednjem desetletju belci že v manjšini, musliman pa že vsak tretji prebivalec Manchestra. Muslimanski pridigarji, ki po ulicah vsiljujejo islam mimoidočim, so postali nekaj običajnega, enako no-go cone. In v takih okoliščinah so se nekaj mesecev, preden je 8-letna Saffie Roussos postala najmlajša izmed 22 žrtev islamskega hudiča, kot so nekateri mediji poimenovali 22-letnega Salmana Abedija (druga generacija muslimanskih teroristov), policisti trdo lotili dela – odpravljanje nevarnosti islamofobije. Pravzaprav je neverjetno in perverzno, da so muslimanski imami samo nekaj ur po tragediji pozivali policijo, naj del pozornosti in enot, ki so sodelovale v preiskavi napada, preusmeri v preiskavo proti muslimanov naperjenih zapisov na družabnih omrežjih, češ da je krvavi napad izključno posledica neprijaznosti Velike Britanije do pravovernih muslimanov. Hopkins jim je dal prav in meščanom dejal, naj bodo pozorni na islamofobijo in naj v sebi mirijo jezo. No, oče ene od žrtev ga ni poslušal in je v kamero izjavil, da je potrebna akcija.

Skoraj neverjetno je tudi, s kom se je pred napadom hvalil načelnik policije Ian Hopkins. Bil je počaščen, da ga je organizacija »Tell Mama« pohvalila za boj proti islamofobiji. In kdo je ta organizacija? Njen predsednik Shahid Malik, laburistični poslanec, ki se je fotografiral z vodjo Hamasa, eno najbolj zloglasnih terorističnih organizacij na svetu. Pogosto se pojavlja na konferencah za svetovni mir in enotnost, na katere prihajajo tudi podporniki teroristov. Pred leti je »zaslovel« z izjavo, da so bili leta 2005 na Otoku štirje muslimanski poslanci, da jih bo v letih 2009 in 2010 osem ali deset, v naslednje pol desetletja pa že 16 muslimanskih poslancev. »Potem bo cel parlament muslimanski,« je dejal Malik.

Lani se je načelnik Hopkins pojavil na prireditvi Evropskega islamskega centra. Bil je skupaj z Azadom Alijem, ki se deklarira kot antifašist in je podpredsednik Združenja proti fašistom. Prav. Toda ta »antifašist« je pred Hopkinsom hvalil Anwarja Al-Awlakija in druge iz Al Kaide. Znan je tudi po trditvah, da so umori ameriških in britanskih vojakov upravičeni. A Hopkins rajši preganja islamofobe, kot da bi preiskavo in aretacije usmeril tudi na take »mirovnike«, kot sta Malik in Al-Awlaki. In ko je GMP (Greater Manchester Police) preiskovala, kako so muslimanske tople zlorabljale in posiljevale deklice v Rochdale, je veliko stvari zavestno prikrila. Na njihovo nesrečo je v javnost prišel posnetek zaslišanja, ki prikazuje zdolgočasenega in zehajočega kriminalista, ki posluša zgodbo najstnice o posilstvu. O tem je bila posneta tudi serija Tri deklice, ki so jo pred dnevi predvajali na BBC One. Policisti, ki so preiskovali primer, so pozneje priznali, da so ravnali tako, kot so zato, ker so se bali, da jih bodo imeli za rasiste. Na to naj bi jih nagovoril nekdanji načelnik GMP Peter Fahy, češ da so represivni ukrepi zoper nasilne muslimane v nasprotju z »britanskimi vrednotami« in bi ti ukrepi »nenasilne muslimane« odtujili od otoških vrednot. Ironično je, da je Fahy odlikovanec Reda vitezov zaradi policijskih zaslug.

Razkritje portala Pod črto bi moralo zelo skrbeti vse, ki jim je mar za človekove pravice

Značke

Anže Voh Boštic, Dejan Ornig, Facebook, Pod črto, policija, SDV, Sova, svoboda, zakonodaja, človekove pravice

Razkritje Anžeta Voha Boštica, ustanovitelja in odgovornega urednika portala Pod črto, da vlada pripravlja nov zakon o Sovi, ki bo varnostno-obveščevalni službi razširil pooblastila tako, da »bi agenti Sove v Sloveniji pri slovenskih državljanih lahko izvajali tudi tajne hišne preiskave, v domove nameščali snemalno opremo, vdirali v računalnike posameznikov in za pridobitev telefonskih številk uporabljali lovilce IMSI«, sploh ni toliko razburilo slovenske javnosti, kot bi človek pričakoval. Kar je grozljivo. Ljudje so očitno že tako navajeni, da država vedno in povsod posega v njihovo življenje, da jih ob takih informacijah niti ne zmrazi več. Eden od razlogov je najbrž spreminjanje pojmovanja človekove svobode oziroma človekovih pravic.

Že primer Dejana Orniga, ki je bil med letoma 2012 in 2015 policijski informator ter je po naročilu policije vdrl v več kot 300 naslovov elektronske pošte in profilov uporabnikov Facebooka, je pokazal, kako grobo se teptajo človekove pravice, saj je bilo ugotovljeno oziroma obstaja resen sum, da policija pri svojem delu uporablja tajne predpise. Sova in policija sta sicer dve različni službi, a taka pooblastila, kot jih bo z zakonom zdaj dobila Sova, niti policija nima, saj ne sme izvajati tajnih hišnih preiskav, kot bodo to lahko počeli agenti Sove.

Že prisluškovanje s tehničnimi napravami je velik poseg v zasebnost in integriteto posameznika, tajen vstop v njegovo stanovanje, iz katerega bodo lahko po potrebi skrivoma vzeli predmet in ga nato vrnili (na primer računalnik), pa tudi posega na področje človekove pravice do zasebne lastnine oziroma nedotakljivosti stanovanja. Najhuje je, da bodo vse to počeli tajno, ne da bi po preiskavi posameznika tudi obvestili, da so na skrivaj stikali po njegovem stanovanju – od spalnice prek kopalnice do kuhinje. Gre za velika pooblastila Sove pri izvrševanju tega ukrepa, s tem pa tudi na možnost zlorab, saj je očitno, da ni predviden učinkovit nadzor nad izvajanjem ukrepov. Sprejem takega zakona v državi, kot je Slovenija, ki ima zelo kratko demokratično tradicijo in so ostanki preteklosti – ko je v človekovo zasebnost posegala SDV kot tajna politična policija – še močno zasidrani v človekovi podzavesti, demokratične sile pa so daleč od tega, da bi prevladale nad družbo, je zato zelo vprašljiv. In ker bo vse tajno, nabor možnosti, kdaj ukrep uporabiti, pa zelo nedoločen, bo državljanom onemogočeno predvideti situacije, v katerih bo nove ukrepe, ki posegajo v človekove pravice, mogoče uporabiti. S tem bo tudi onemogočen učinkovit (pravni) nadzor civilne družbe in pristojnih institucij, kar pomeni, da ne bo učinkovitih (pravnih) sredstev zoper zlorabe. Zato je zakon že zdaj, sodeč po tistem, kar je objavil Voh Boštic, neustaven in nevaren za človekove pravice.

Še policija lahko proti volji stanovalca vstopi v njegovo stanovanje le, če ima odredbo sodišča, ki pa preiskovalcem ne dovoljuje vstopa, ne da bi lastnik ali stanovalec za to vedela. Ampak, saj veste, kako je v Sloveniji. Dokler ne zadeva mene, se me vse skupaj ne tiče. Ob tem je zelo simptomatično, da so ostali tiho tisti, ki so ob zadnjih tožbah za odvzem premoženja posameznikom in dokazovanja po obrnjenem dokaznem bremenu zagovarjali tezo, če je nekdo pošten in nima ničesar skrivati, potem bo z lahkoto dokazal, da njegovo premoženje ni nezakonitega izvora. Zdaj pa vzemimo (na načelni ravni) nov zakon o Sovi. Kaj bodo zdaj rekli ti ljudje? Če je človek pošten in nima ničesar skrivati, zakaj bi se bal ali razburjal, če tajni agenti tajno vstopijo v stanovanje in mu namestijo prisluškovalne naprave ali začasno odvzamejo računalnik, ki ga nato spet skrivaj vrnejo nazaj? Če nimaš ničesar skrivati, te tudi ne moti, da te država tajno nadzoruje, saj ne bodo ničesar našli?

Dovolj zgovoren je tudi odgovor, ki ga je portal Pod črto dobil od informacijskega pooblaščenca, češ da »v tej fazi ne bi dajali komentarjev, vsekakor pa jih bomo, ko bo predlog v uradnem postopku«. Kot da osnutek zakona že sam po sebi ne bi bil dovolj škandalozen.

Zakaj država državljanom odreka pravico do nošenja orožja?

Značke

kriminal, orožje, policija, samoobramba, zasebna lastnina, ZDA

Policijo imajo države zato, da z grožnjo sile skrbi za red, varuje državljane in njihovo premoženje, služi ljudstvu in preiskuje kazniva dejanja. Pri tem je bolj ali manj uspešna, saj je stopnja preiskanih kaznivih dejanj 51,8 odstotna (http://policija.si/images/stories/Statistika/LetnaPorocila/PDF/LetnoPorocilo2014.pdf), kar pomeni, da je lani 45.705 kaznivih dejanj ostalo nepreiskanih. Policija pravi, da je to dober odstotek, vendar podrobnejši pregled pokaže, da je policija neuspešna pri preiskavah kaznivih dejanj zoper premoženje, se pravi zoper zasebno lastnino. Teh kaznivih dejanj je bilo lani 54.890, preiskanost pa je samo 28-odstotna. A to še ni vse. Še slabše je pri vlomih ali poškodovanju zasebne lastnine. Preiskanost teh kaznivih dejanj je samo 16,9-odstotna. To pa pomeni, da je zasebna lastnina v Sloveniji zelo slabo zaščitena. Tudi pri ropih ni nič boljše. Od 297 ropov jih je policija uspešno preiskala samo 110. Povedano drugače. Posameznik in njegova lastnina očitno nista prednostna naloga slovenskih organov pregona. In če država ne more zaščititi državljana in njegove lastnine, ima posameznik vso pravico na samoobrambo, obrambo svoje družine in svoje lastnine. Toda kaj se zgodi, če posameznik skuša zaščititi svojo lastnino in pri tem poškoduje ali ubije vlomilca ali roparja? Država takega posameznika lahko obtoži prekomerne uporabe sile.

Spomnim se primera iz leta 2012, ko je na počivališču Ravbarkomanda Belorus, ki je spal v tovornjaku, zalotil državljana Češke in Kosova pri ropu. Kriminalec je pobegnil, voznik tovornjaka, ki se je zbudil, se je pognal za njim. Ko ga je dohitel, ga je nepridiprav napadel z nožem, ga porezal, toda očitno ni vedel, s kom ima opravka. Spreten Belorus ga je zgrabil in tako premikastil, da so češko-kosovskega državljana morali huje poškodovanega odpeljati v ljubljanski klinični center. Belorus je torej brez pomoči policije uspešno obranil svojo lastnino (http://www.siol.net/novice/crna_kronika/2012/10/nalomil_roparja_z_nozem_zdaj_bo_kaznovan.aspx). Kaj bi se zgodilo, če bi ubogal policijo, ki pravi, da morajo državljani v takih primerih ubogati roparja, mu izročiti, kar zahteva, nato pa poklicati policijo, da bo ona rešila primer? Zgodilo bi se to, da bi primer Belorusa po vsej verjetnosti končal med nepreiskanimi primeri, kar pomeni, da bi voznik tovornjaka izgubil svoje premoženje. Toda v omenjenem primeru se je zgodilo še nekaj. Ker ga je pretepel, so Belorusa ovadili za kaznivo dejanje povzročitve hude telesne poškodbe. Na srečo so kasneje pregon opustili.

Državljani imajo torej pravico, da branijo svojo lastnino, če jo država ne more. To pa pomeni, da se lahko oborožijo. Toda država jim tega ne pusti. No, vsak ima lahko strelno orožje, toda upravnim enotam in policije mora dokazati, da ga res potrebuje. Kar je popoln nesmisel. Na eni strani je policija oziroma država, ki je lahko oborožena, ne da bi vprašala za dovoljenje svoje državljane in lahko proti svojim državljanom po svoji presoji ukrepa s strelnim orožjem, po drugi strani pa država državljanom preprečuje, da se oborožijo in sami branijo svoje premoženje, ki ga, kot kažejo statistični podatki, tako slabo brani država.

Nasprotniki svobodne nošenja orožja pravijo, da bi se povečalo število ubojev in umorov, če bi dopustili, da se posamezniki lahko oborožijo. Enako misli policija. Toda kriminalci, lopovi, roparji in nepridipravi vseh vrst se očitno na to prepoved požvižgajo. Oborožijo se kljub temu, da je prepovedano. Torej, če bi dopustili prosto trgovino z orožjem, kriminalci ne bi bili nič bolj oboroženi, kot že so. In strelnega orožja ne bi uporabljali nič manj, kot ga že. Bi bili pa pošteni državljani bolj varni. Zato so kriminalci tukaj očitno našli skupni jezik s policijo – prepoved svobodne nošnje orožja naj ostane. Zakaj že? Da bi se kriminalci počutili bolj varne pred svojimi žrtvami? Enako razmišlja država. Orožje bi državljani lahko uporabili proti njej, če bi presodili, da jih izkorišča. Ampak to se zgodi bolj poredkoma.

Ali veste kateri evropski državi imata najbolj liberalno zakonodajo glede nošenja orožja? Avstrija in Švica. In katere med najbolj strogimi? Luksemburg, Danska in Nemčija. Kaj pa pravi statistika? V Luksemburgu je zabeleženo v povprečju 2,1 umor ali uboj s strelnim orožjem na 100.000 prebivalcev, med tem ko je v Švici to povprečje samo 1,2. Še slabše je na Danskem, ki ima povprečje kar pet umorov ali ubojev na 100.000 prebivalcev, medtem ko je v Nemčiji to povprečje 1,8. Kako je to mogoče, ko pa razna anti-oboroževalna gibanja pravijo, da bi popolna prepoved nošenja in uporabe strelnega orožja pripomogla k manj ovojem in umorom? Če bi to držalo, bi morali biti Švica in Avstrija daleč pred Luksemburgom, Dansko in Nemčijo po številu umorov in ubojev s strelnim orožjem. Ta dejstva govorijo ravno nasprotno. Zelo restriktivni zakoni glede nošenja in uporabe orožja ne pripomorejo k večji varnosti državljanov in k manjšemu številu kaznivih dejanj, storjenih s strelnim orožjem, ampak k večjemu. Zakaj? Ker bi oboroženi nepridipravi trikrat premislili, ali bodo napadli in oropali oboroženega državljana na drugi strani. Možnosti bi bile v tem primeru izenačene, mogoče bi bile celo večje za žrtev, če bi napadalca opazila denimo z okna, kako se plazi v njegovo hišo z namenom, da ga okrade. Žrtev, ki brani svoje življenje in svojo lastnino, bi lahko na napadalca streljala takoj, ko bi ga zaznala, kajti nihče, prav nihče nima pravice vstopiti na tujo posest brez dovoljenja lastnika. Ima pa lastnik vso pravico, da z vsemi sredstvi brani svojo lastnino. Če bi na začetku omenjeni Belorus mirno čakal policijo, svoje lastnine (torbice z denarjem in dokumenti) najbrž nikoli več ne bi videl. Tako pa jo je branil in nalomil roparja, da ga bo ta pomnil celo življenje. In mogoče mu je ta lekcija koristila, da ne bo nikoli več skušal ropati.

Tudi v ZDA, ki je glede nošenja orožja zelo svobodna (to Američanom zagotavlja drugi amandma), več let potekajo razprave, ali to pravico omejiti ali ne. In tudi tam nasprotniki (levičarski demokrati) trdijo, da je ta pravica vzrok številnih umorov in ubojev prek luže. Statistika spet pravi drugače. John R. Lott (znan po knjigi Več orožja, manj kriminala), John E. Whitley in Rebekah C. Riley so objavili nove raziskave o možnih povezavah med nošenjem orožja in stopnjo umorov oziroma ubojev (http://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=2629704). Ugotovili so, da se je stopnja umorov med leti 2007 in 2014 znižala za četrtino, medtem ko se je število izdanih dovoljenj za nošenje orožja v istem času povečalo za 178 odstotkov. Prav tako so ugotovili, da je število prekrškov, ki so povezani z uporabo orožja, pri imetnikih dovoljenj za orožje (navadnih državljanih) sedemkrat manjša kot pri policistih. Kar pomeni, da običajni državljani bolj pazljivo uporabljajo orožje kot policija.

V zvezi z ZDA je treba razbiti še en levičarski mit. Če poslušamo, gledamo ali beremo slovenske medije, se ustvarja vtis, kot da samo belci streljajo po črncih, ki so uboge žrtve rasizma. In kot smo pri levičarji že navajeni, njihove trditve so daleč od resnice. Dejstva so naslednja (https://www.youtube.com/watch?v=1jBMM7C7IEE): po podatkih FBI je bilo leta 62.593 črncev žrtev s strani belcev, toda po drugi strani je bilo kar 320.082 belcev žrtev s strani črncev. Kar pomeni, da je možnost, da črnec ustreli belca petkrat (5-krat) večja, kot da belec ustreli črnca. Če k temu dodamo, da je v ZDA samo 12,9 odstotka prebivalcev črncev in da ti petkrat več streljajo na belce, kot belci na črnce, to pomeni, da je možnost, da črnec ustreli belca 25-krat večja kot možnost, da belec ustreli črnca. Seveda se bo našel kdo in rekel, ja, ampak beli policisti ubijejo več črncev kot drugi. Tudi to ne drži. Lani so policisti ubili 414 belcev, 233 afro-američanov in 138 latino-američanov. Kar pomeni, da ne drži, da policusti večinoma streljajo in ubijajo črnce (https://twitter.com/LawrenceBJones3/status/593208349405020160).

Kavarna Hayek je tudi na Twitterju: @KavarnaHayek (https://twitter.com/KavarnaHayek)