Pismo podpredsednici Evropske komisije in komisarki za vrednote Věri Jourovi v zvezi z napadi na medijsko hišo Nova24TV in vladnimi poskusi klasične cenzure vsebine na televiziji Nova24TV

Značke

Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije, AKOS, Aleš Hojs, Boris Tomašič, cenzura, desnosredinska vlada, Evropska komisija, Evropska unija, Janez Janša, Jože Biščak, komisarka za vrednote in transparentnost, Levica, Nova24TV, robert golob, svoboda govora, Tatjana Bobnar, Ustava RS, Vinko Vasle, Vlada RS, Věra Jourová, človekove pravice

S kolegom in prijateljem Vinkom Vasletom, dolgoletnim novinarjem, urednikom, kolumnistom in pisateljem ter nekdanjim direktorjem Radia Slovenija, sva v zvezi z novimi napadi na Nova24TV spet pisala podpredsednici Evropske komisije in komisarki za vrednote Věri Jourovi.

Spodaj je najino pismo.

»Draga gospa Věra Jourová, podpredsednica Evropske komisije in komisarka za vrednote

V času desnosredinske vlade gospoda Janeza Janše ste bili zelo zaskrbljeni glede svobode medijev v Sloveniji. Skoraj ni minil mesec, da se ne bi oglasili in poudarili, kako pomembna je svoboda medijev za demokracije ter kako pomembna je zaščita novinarjev in medijev. Ker do vas očitno še vedno prihajajo zelo selektivne informacije o medijskem dogajanju v Sloveniji v času nove, leve vlade gospoda Roberta Goloba, se nekako čutiva dolžna, da vas obvestiva.

V petek, 4. novembra, so mediji objavili novico, da je Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (AKOS) naložila medijski hiši Nova24TV, da mora umakniti del oddaje Kdo vam laže. Razlog naj bi bil »spodbujanje nasilja in sovraštva do skupine oseb ali člana take skupine na podlagi prepričanja, političnega ali drugega mnenja«. Gre za del, kjer je v kontaktno oddajo poklical neimenovani gledalec, ki je dejal: »Borba za Slovenijo se bo sedaj ponovila /…/. Tisti, ki imate orožje doma, ga ne predajte policiji. Tisti, ki ga nimamo, si ga bomo nabavili, da se obračunamo.« Voditelj je ugotavljal, da ima gledalec najbrž prav in je rekel: »Prišli so s krvjo na oblast, očitno bodo z oblasti samo na silo šli.«

Pustimo ob strani vsebino, s katero se lahko strinjamo ali ne. Enako velja za AKOS: lahko ima svoje mnenje, če meni, da je vsebina spodbujala nasilje in sovraštvo, ima vse možnosti, da poda ovadbo zoper vpletene. Skrb vzbujajoče pa je, da je AKOS kot državni organ, ki je del izvršilne veje oblasti, prevzel vlogo tožilstva in sodnika ter mediju naložil umik dela oddaje zasebne televizije. Poimenujmo to s pravo besedo: to je tipičen primer cenzure. In to v izvornem pomenu besede, ko nek državni organ, ki je del izvršilne veje oblasti, s pozicije moči prepove objavo ali zapleni publikacijo zasebnega izdajatelja. Ne samo to. To je ustrahovanje in omejevanje svobode medijev. Da je neka publikacija prepove ali da se nekemu mediju naloži umik vsebine, je pristojnost sodišča, ki mora najprej ugotoviti, ali je vsebina res spodbujala nasilje in sovraštvo. Nikakor tega ne more odločiti državni uradnik, se pravi politika. To, kar si je privoščil AKOS, je brutalen cenzorski napad državnega organa ne samo na svobodo govora, ampak tudi na zasebno televizijo Nova24TV in Ustavo Republike Slovenije.

Prav tako vas morava obvestiti, da so se isti dan neznanci znesli nad reportažnim avtomobilom istega medija. Upava, da se bodo organi pregona poškodovanja zasebne lastnine Nova24TV lotili z vso resnostjo, zadevo preiskali in storilce našli. Vi pa le pokličite notranjo ministrico Tatjano Bobnar, kot ste pred dobrim letom poklicali notranjega ministra Aleša Hojsa. To, da so neznanci uničevali lastnino zasebne konservativne televizije, je neposredna posledica izjav predsednika vlade, da bodo pregnali »mračne sile«. Neznanci so bili očitno spodbujeni in opogumljeni zaradi teh besed.

Spoštovana gospa Věra Jourová, malo se vendarle pozanimajte, kako je z medijsko svobodo v Sloveniji. Če nek državni organ opravlja vlogo cenzorja vsebin, to po najinem skromnem mnenju zagotovo ni svoboda, ampak življenje pod avtoritativno oblastjo.

Z odličnimi pozdravi,

Jože Biščak, predsednik Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev in novinar

Vinko Vasle, kolumnist in nekdanji direktor nacionalnega radia (RTV Slovenija)

V Ljubljani, 5. novembra 2022«

Moj nagovor o svobodi govora na srečanju podpornikov Nova24TV in revije Demokracija: Ne smemo se zateči k zvokom molka!

Značke

Aleksander Rant, Boris Tomašič, demokracija, ekonomska svoboda, Evropa, film, Fotopub, kultura, Marica, mediji, medijska svoboda, medijski prostor, Nova24TV, osebna svoboda, revija Demokracija, rimsko cesarstvo, Slovenci, slovenstvo, svoboda, svoboda govora, Visoko

(Foto: Polona Avanzo)

Na srečanju podpornikov Nova24TV in revije Demokracija pri Tavčarjevem dvorcu na Visokem v Poljanski dolini (24. september 2022) sem govoril o svobodi govora. Tukaj je nagovor*:

Običajno bi vas ob nekem drugem času in na nekem drugem kraju pozdravil: »Dragi gospodje in gospodiči, drage gospe in gospodične.« Tokrat ne bom. Ne tukaj. In ne zdaj. Rekel bom: »Dragi prijatelji.« Nisem dober govornik, ne retorik, kot sta to kolega televizijca Boris in Aleksander, kljub temu bo poskusil nekaj povedati. In vi, dobri ljudje, mi ne boste zamerili kakega govorniškega zatika ali pogleda na ta list papirja, kjer imam zapisano kako misel, kak citat.

Zatorej, dragi prijatelji, radostno je vas je videti. Prišli ste od blizu in daleč. Predvsem pa nas je veliko. Ni nas malo! Ni nas malo. Vsekakor nas je več, kot bi si želeli nekateri zoprniki. Tisti zoprniki, ki želijo uničiti in iz slovenskega medijskega prostora izbrisati Nova24TV in revijo Demokracija. Tisti zoprniki, ki želijo utišati tudi vas, ki nas podpirate. Ampak ko vidim to množico, vem, da si bodo polomili zobe. In ne bo ga zdravnika ali zobozdravnika na tem svetu, ki bi jim potem lahko popravil čeljust.

Dragi prijatelji, nad Slovenijo, mojo, vašo in našo domovino, se že dlje časa zbirajo temni, nevihtni oblaki. Prvorazredni, visokoleteči in elitni paraziti nam ne želijo odvzeti le sredstva za preživetje, napadajo nas, ker ne kimamo njihovim namišljenim in izmišljenim, bom rekel, postmodernističnim in transhumanističnim vrednotam. Katere so te vrednote, smo videli v zadevi Fotopub. Celo našo nacionalno identiteto nam odrekajo. Po slovenski zemlji še vedno hodi oseba, ki ji samostojna Slovenija nikoli ni bila intimna opcija, oseba, ki je dejala, da si Slovenci ne zaslužimo svoje države, ker sploh nismo narod. Si morate mislite. Zanika naš obstoj kot naroda. Ampak mi smo že dolgo tod.

Poglejte to čudovito Poljansko dolino. Prek teh hribov je še ena dolina. Po teh dveh dolinah so pred davnimi časi naši praprapradedje in prapraprababice odhajali malo bolj proti severu, proti visokim Alpam, kjer so kalili in kovali najboljše jeklo v takratnem rimskem cesarstvu. Od takrat smo že in še mnogo dlje nazaj. Majhna skupinica ljudi, ki se vsako leto zbira v še eni prekrasni slovenski dolini, dolini Soče, to odkriva in razkriva. Ampak nekateri, ki se kitijo z nazivi in naslovi, so akademiki, doktorji in zgodovinarji, to zanikajo. Pomislite, zanikajo izvor svojega naroda. Mi smo o tem pisali, predvsem lani v rubriki Slovenci in slovenstvo, pa so nas napadali, grozili in želeli utišati. Ne samo zaradi tega.

Povem vam, ne smemo se zateči k zvokom molka, k zvokom tišine. Ravno na to računajo – da bomo obmolknili. Moramo imeti pogum, da povemo, kaj si mislimo, da povemo svoje mnenje. Podobno preganjajo svobodo govora po celi Evropi, še posebej na zahodu stare celine. In to v državah, ki smo jih nekoč imeli za ideal demokracije in svobode. Predvčerajšnjim, ta četrtek, so mi francoski kolegi poslali pismo. Povedali so, kako tamkajšnji predsednik Macron in njegov trop preganjajo drugače misleče. Takole so napisali, bom kar prebral: »Kar umre pod temi ponavljajočimi se udarci, to je svoboda izražanja. In če danes ne boste ukrepali vi in ​​vsi tisti, ki se zavedate, da jo je treba nujno braniti, bo neizprosno izginila.« Bolj se ne bi mogel strinjati.

Ampak jaz spet pravim takole. Dokler bo eden izmed, dokler bo zadnji izmed nas pokončno stal, bomo stali vsi! In vedno bo nekdo od nas pokončno stal. Vedno so se v zgodovini našli ljudje, ki so preganjali drugače misleče in jih želeli utišati, a vedno znova  so bili v zgodovini tudi ljudje, ki so se temu uprli in branili svobodo govora. Tudi zaradi teh ljudi smo danes tukaj. Imamo zgodovinsko dolžnost, da ohranimo njihovo izročilo, da ubranimo in ohranimo svobodo govora. Nisem prepričan, res nisem prepričan, da bo naša generacija uživala sadove tega boja. Kot zdaj kaže, utegne biti boj ne samo za svobodo govora, ampak tudi za osebno in ekonomsko svobodo, še dolg. A bomo vsaj ponosni na to, da se nismo brezvoljno uklonili in začeli živeti v njihovem namišljenem svetu, v njihovem vzporednem svetu, ki nam ga rišejo.

Najbrž je večina izmed vas gledala film Matrica. Spomnili se boste prizora, ko je Morfej filmskemu junaku Neu ponudil dve tableti. V levi roki je držal tableto, ki je pomenila življenje v laži, nevednosti in v vzporednem svetu, v desni roki je držal tableto, ki je pomenila resnico in življenje v realnosti. Neo je izbral resnico in boj zanjo. Tudi jaz sem to izbral. Zato me zlobniki danes procesirajo in obsojajo na sodiščih, preganja me tožilstvo, zaslišuje policija, obrekujejo v medijih. Stalo me je precej zdravja. A mi ni žal, ker vem, da sem delal prav in delam prav. Enako je z vsemi, ki delajo na Nova24TV in reviji Demokracija. In nobenega dvoma, da ste tudi vi izbrali resnico in pravico. Drugače vas danes ne bi bilo tukaj. Hvala vam.

Boj za svobodo govora bo vrhunec naše generacije. Zaradi tega ima smisel vse, kar se nam je zgodilo, kar se nam dogaja in kar se nam bo še zgodilo. To mora biti zaključek neke preteklosti in začetek prihodnosti. Zato je treba pregnati temne, nevihtne oblake. Mogoče, res mogoče smo vse to potrebovali, da smo se prebudili. Pravim vam. Tisti, ki upajo, da nas bodo utišali, bodo razočarani. In ko bomo opravili to delo, se bomo umaknili v zavetrje časa in senco prostora. Zavedali se bomo, da smo upravičili zaupanje naših prednikov. Ne samo svobodo govora, osebno svobodo in ekonomsko svobodo, tudi našo tradicijo, našo kulturo, naš jezik in našo vero bomo predali v hrambo našim otrokom in vnukom. In oni naprej rodovom, ki prihajajo.

Ne vem, kaj naj vam še porečem. Dragi prijatelji, Bog vas živi! Bog živi Slovenijo! Hvala še enkrat vsem, hvala, ker ste prišli. Hvala vam. Ganjen sem.

*Zapis je nastal na podlagi pripravljenega zapiska. Mestoma kaj odstopa ali je spremenjen vrstni red besed, vendar je vsebinsko enak. Ko dobim magnetogram, ga bom popravil, da bo ustrezalo dejansko izrečenemu.

Kdo je kdo v levičarski propagandi in kako deluje: osel gre enkrat na led, (samo) slovenski volivec večkrat

Značke

Bojan Požar, Boris Tomašič, demokracija, Denis Avdič, desnica, Jonas Žnidaršič, Jure Godler, Levica, Mojca Pašek Šetinc, Nova24TV, Peter Jančič, posmehovanje, propaganda, Robert Merz, Rusija, satira, Sašo Hribar, volitve, volivec

Marsikdo se pogosto vpraša, kako slovenski volivci (ki globalno pri tem niso nobena izjema) vedno znova nasedejo novim (starim) obrazom. In jih nato brezpogojno podpirajo, ne glede na to, da vse dokazuje njihovo nesposobnost in pokvarjenost. Skrajno čudno je, da ljudje ne gredo samo enkrat na led (kot osel), ampak večkrat. No, to ni osel, ampak njegova indoktrinirana nadgradnja – povprečen slovenski volivec. Ki ima, da ne bo pomote, »vedno prav«, čeprav za svojo odločitev na volišču ni pripravljen prevzeti nikakršne odgovornosti. Saj veste, kako gre pri indoktrinirancih – vedno krivi so drugi. Od kod ta miselnost?

Res je, večina (90 odstotkov) etabliranih medijev (v najširšem smislu pomena besede) je v rokah levice, kar pomeni, da politična levica nima v rokah samo novičarskih kanalov, ampak tudi vse druge: od zabavnih do akademskih. Ti se niti ne trudijo pretiroma. Poročajo o tistem, kar koristi in ne škoduje njihovim političnim botrom. Vse drugo preprosto prezrejo. Tipičen primer je predstavitev ministrstva za kulturo v časniku Delo. Take predstavitve, ki kaže odkrito lojalnost do vlade, ministrstvo pod vodstvom Vaska Simonitija ni bilo nikoli deležno. Ali ko je premier Robert Golob na komercialni POP TV razlagal, kako kitajski virus pozdraviti z morjem. Mainstream mediji so na vse kriplje iskali načine, da bi pritrdili premierjevim »ugotovitvam«.

Slovensko volilno telo se zateka k informacijam, ki gredo na roko levici. Tako so navajeni, drugega nočejo (ne prenesejo) slišati. Če o neki zadevi redki mediji, ki so naklonjeni desnici, poročajo drugače, se zgodi dvoje: (prvič), brez kakršnihkoli argumentov je to označeno kot »lažne novice«, češ o tem poročata Nova24TV ali Demokracija, kar avtomatično pomeni neverodostojnost; (in drugič), portali za preverjanje dejstev (ki so po pravilu v lasti levih medijev ali pa njihovih simpatizerjev) z dvomljivimi dokazi in metodološkimi ključi pobijajo poročanje medijev, ki niso »pravega« svetovnega nazora. Umazano delo za medijski mainstream opravijo levičarski aktivisti ali nevladne organizacije, ki »drugačne« medije napadajo, blatijo, ovajajo in tožijo.

To je skrbno načrtovana in zasnovana propaganda, ki se ciklično dosledno in v določenih časovnih obdobjih ponavlja, kar vpliva na to, da ljudje, ne da bi to sploh opazili, spremenijo dojemanje (dober tekst o tem, delno tudi povzet, je napisal Robert Merz). Primer je dojemanje Slovencev o demokratizaciji Slovenije: če je skupina ljudi pred nekaj več kot 30 leti protestirala proti totalitarnemu sistemu in nasprotovala socializmu, si danes želi, da bi državo vodili levičarji. Ta sprememba v miselnosti je bila možna le, da so mediji (in drugi informacijski kanali) ostali v rokah tranzicijske levice, ki so ljudi počasi in potrpežljivo prepričevali, da je kapitalizem nepravičen in zloben družbeni sistem, in da je socializem (nova) prihodnost. Tako je nastala iluzija, s katero se strinja velika večina ljudi: levica je dobra, desnica slaba.

Medijskemu monopolu levice navkljub: kako je to mogoče, ko si danes lahko na spletu vsak najde trdne in neizpodbitne dokaze, da socializem (in ukrepi povezani z njim) nikoli in nikjer ni deloval; ne v zgodovini, ne v sodobnosti. Najboljši odgovor je najbrž dal ameriški analitik in kolumnist Paul A. Goble, ki je specialist za Sovjetsko zvezo in Rusijo. V članku z naslovom »Kako se razlikujeta ruska in sovjetska propaganda« je zapisal: »Rusi so se naučili, da lahko v informacijski dobi računajo na goljufanje tistih, ki si želijo biti prevarani. Na njihovo srečo je teh lahkovernih posameznikov izjemno veliko.«

Na nesrečo Slovenije (in na srečo levice) ima Slovenija neverjetno veliko lahkovernih volivcev, ki nasedajo levičarski propagandi, ki temelji na laži. Laž se z lahkoto uporablja, saj jo je slovenska javnost pripravljena sprejeti, ker ji riše tisto, kar si sama želi: brezskrben vzporedni svet, ki v realnem življenju ni možen. Saj se spomnite, kako so prevladujoči mediji poročali o protestih (v času vlade Janeza Janše)? Čeprav so blokirali vpadnice, mestoma zažigali smetnjake in skušali obračunati nad policisti, so mediji poročali o »mirnih protestih proti strahovladi«. In ljudje so to verjeli.

Levica je vseeno ranljiva, volivce se da prepričati na drug način, z drugo taktiko. Slovenski volivec ne samo, da gre večkrat na led, verjame tudi vsemu, kar mu servirajo progresivnim naklonjeni dežurni komedijanti: od Denisa Avdića prek Jureta Godlerja do Saša Hribarja. Tako zelo, da so v nov sklic parlamenta dva celo izvolili: Jonasa Žnidaršiča in Mojco Pašek Šetinc (slednjo je treba vsekakor uvrstiti med zabavljače, ker je bilo njeno novinarsko delo bliže domišljiji kot realnosti). A če levičarji nimajo nič proti, da se norčujejo iz desnice, so občutljivi, če so sami predmet posmehovanja.

Običajne in resne kritike enostavno in nonšalantno zavračajo, češ to so Bojan Požar, Boris Tomašič, Peter Jančič ali kdo iz Demokracije; skratka, to so skrajni desničarji, ki jim ni za zaupati. Šele ko postanejo predmet humorja, se zdrznejo. Ob norčevanju ne zamahnejo z roko, ker vedo, da jih satirik kaže take, kot v resnici so.

Prav tako se ne morejo pretirano razburjati, ker bodo izpadli neinteligentni kreteni (za prepoznavo zabavnega zapisa je potrebna samo minimalna stopnja razgledanosti), ki satiro jemljejo resno. In lahko posledično izgubijo volivce, ki bi levičarje prepoznali v luči, kot jih vidi humorist. Ta metoda razgaljanja levice je tako preprosta, kot bi v sodu streljali ribe. Žal jo desnica premalo uporablja, ampak o tem kdaj drugič.

Boris Tomašič levičarje spet spravil na pomirjevala – zdaj jim povzroča stres in nespečnost, ker je postal največji lastnik Nova24TV

Značke

Boris Tomašič, Madžari, Martin Odlazek, Nova obzorja, Nova24TV, zavist

Pri vsej zgodbi je zanimivo le to, da je medij zamenjal lastnika. Vredno kratke novičke. In nič več. A tostran Alp, kjer prevladujeta socialistična miselnost in institucionalizirana zavist, se je zganil malodane ves levičarski medijski stroj. Še preden je posel dokončan, nad Borisa Tomašiča, ki je postal osumljenec številka 1, pošiljajo vse mogoče inšpekcije, organe pregona, doživlja medijski pogrom; da se uganka, »od kod mu denar« nemudoma razreši. Kriv je tako ali tako. Ker je na čelu konservativnega medija in ker je zdaj kupil skoraj polovični delež zasebne televizije.

»Madžari lastništvo v Nova24TV prodali gorečemu podporniku Janše,« smo lahko brali naslove predvsem v medijih, ki jih obvladuje Martin Odlazek, človek, ki je za več milijonov zadolžil slovenske davkoplačevalce. Boris Tomašič, Nova24TV in donedavnega madžarski lastniki slovenskih davkoplačevalcev do zdaj niso stali niti centa. Lastništvo je bilo pregledno (za razliko od drugih medijev MSM), ve se, da so Madžari vložili zasebni kapital. In zdaj so svoj delež prodali.

Ko je neko podjetje na trgu, je ves čas tudi naprodaj. In Madžari so se odločili, da svoj delež prodajo. Bilo je po svoje pričakovano, kajti biti kot tujec lastnik podjetja v Sloveniji, še posebej če gre za medij, ki ni progresivnega svetovnega nazora, je naporno. In severovzhodni sosedje so to občutili na lastni koži: ves čas so bili demonizirani, z njimi so se ukvarjale parlamentarne preiskovalne komisije. Zakaj bi bil nekje lastnik, ko dobivaš polena pod noge in te skrbi, da nekega lepega dne ne pridejo revolucionarji in ti zaplenijo premoženje. Zakaj bi sploh še vlagal v to državo. Odšli so v za tuje investicije prijaznejše države. Nekaj najbolj normalnega je, da so svoj delež v odkup ponudili vodstvu podjetja. Boris Tomašič, ki družbo pozna, je prepoznal poslovno priložnost in ponudbo sprejel.

Čeprav posel več kot očitno še ni zaključen, se levi mediji sprašujejo, kje je Tomašič dobil denar. Kje je dobil denar, je njegov problem. In donedavnih lastnikov, ki bodo dobili kupnino. Pomembno je, da ne bo obremenil davkoplačevalcev. Posel je bil sklenjen med dvema zasebnikoma, kar ni ne stvar države, ne drugih medijev. Še najmanj, da bi zdaj razkrivali podrobnosti pogodbe in dogovora. Res je. Tomašič nima ne gradbenega zaledja, ne smetarskega, ne zaledja žilnih opornic, njegova osnovna dejavnost bo medijska. Kar je za levičarje sumljivo, ker očitno vedo, kako težak je založniški kruh, če si prepuščen trgu in za seboj nimaš stricev globoke države, ki delujejo po načelu – za tuj denar na svoj račun.

Spomnite se, kako je cela levičarska Evropa (vključno s Slovenijo) norela, ko so lastniki podjetja Mediaworks iz poslovnih razlogov ukinili madžarski dnevnik Nepszabadsag. Zamolčali pa so, da so lastniki ponudili medij v odkup zaposlenim, ki ponudbe niso sprejeli. Tudi Tomašič bi lahko odklonil nakup deleža, Madžari bi našli drugega kupca (ali pa tudi ne). Zgodilo se je že v Sloveniji, da je bil kak medij ponujen v odkup vodstveni ekipi, ki pa ni želela lastniške avanture, zato je na koncu pristal v rokah koga, ki ima zdaj ta medij za orožje pri drugih poslih. Nihče se ni pretirano razburjal, še najmanj prevladujoči mediji.

Čeprav je namen kritikov Tomašičevega nakupa televizije, da se uniči televizija, ki je naklonjena sedanji opoziciji, ker je moteča (kar je čudno, ker pravijo, da gre za popolnoma nepomemben in obskuren medij), je v ozadju tipična socialistična lastnost, ki je v teh krajih institucionalizirana – zavist. »Človekova zavist je najbolj intenzivna tam, kjer so vsi na isti ravni, zahteve socializma po prerazporejanju so najglasnejše tam, kjer ne obstaja skoraj ničesar več, kar bi se dalo prerazporediti,« piše Helmut Schoeck v knjigi ´Zavist: Teorija socialnega vedenja´. V Sloveniji na medijskem področju ni več kaj prerazporediti. Večina medijev v rokah levice, tistih nekaj odstotkov medijskega prostora, ki ga zavzemajo desni mediji, so tarča levice.

Zavistnež ni usmerjen v to, da bi postal sam uspešen, ampak se bolj usmerja v uničevanje tujega premoženja oziroma v krajo tujega premoženja, da bi ga prerazporejal, seveda samemu sebi. Od tod napadi na Borisa Tomašiča, očitki o domnevnem spodbujanju oboroženega upora proti Golobovi vladi so zgolj priročen in za lase privlečen izgovor.

Nova24TV (in Nova obzorja) je veliko pripomogla, da je levičarsko pranje možganov upočasnjeno. In ti mediji, ki zadnja leta sploh več ne skrivajo sovraštva do desnice (od osamosvojitve medijsko izločena), koncentrirajo moč in so pristranski. So vse tisto, kar očitajo Nova24TV: neuravnoteženo poročanje, zavajajoče in manipulativne definicije, favoriziranje levice, lažniva ton in način podajanja ali ustvarjanja zgodbe (ki to ni), preverjanje dejstev z mnenji levičarskih ´strokovnjakov´.

NovaTV24 za medijski mainstream pomeni protiutež. Kdor želi slišati drug in drugačen pogled na dogodke, preklopi nanjo, tako da mu ni več treba med medijskimi smetmi brskati resnice. Zato je pomembna in zato tudi napadi na novega največjega lastnika – Borisa Tomašiča.

Obrazi slovenskega razkola: ena država, dve Sloveniji ali dvotirnost za samomor naroda

Značke

Boris Tomašič, desnica, ideologija, Janez Janša, Jože Možina, komunizem, Levica, Mojca Pašek Šetinc, robert golob, samoupravni socializem, Slovenija, Slovenski razkol, svoboda govora, Urška Klakočar Zupančič, Vlada RS

Naslov knjige Jožeta Možine (Slovenski razkol) ne bi mogel biti boljši in bolj realno prikazati ne samo medvojno Slovenijo, ampak tudi desetletja po njej. To, kar se je začelo z revolucijo, še kar traja in se nikakor noče končati: imeti razklan narod, da lažje vladaš. In vsi, od zadrtih komunistov do novodobnih prebujencev, lekcijo odlično obvladajo, vedo, da bi pomiritev, kjer bi argumenti prevladali nad silo in resnica nad lažjo, pomenila njihov bridki konec. Tudi zato ustrahovanje, grožnje in delitev. Pogrom proti Borisu Tomašiču je samo etapa v njihovem delovanju.

Razklanost in onemogočanja delovanja desnice takrat, ko pride povsem legitimno in legalno na oblast, ter njeno demoniziranje, ko je v opoziciji, ni samo slovenska posebnost. Podobno je povsod v razvitem svetu – od Evrope do prek Atlantika (odličen opis Steva McCanna o dvojnosti ZDA, ki je bil tudi povod za ta zapis).  Povsod so k socializmu nagnjeni prebujeni uspeli zastrupiti odnose med državljani, če ni po njihovo, sledi divjanje in ustvarjanje kaotičnih razmer. Ko je po njihovo, si izmislijo nekaj novega. In vajo ponovijo. Z željo, da izbrišejo vse, ki se z njimi ne strinjajo. Slovenija je poseben primer.

Namesto, da bi Slovenci in Slovenke uživali v prelepi domovini, bili ponosni, da imamo svojo državo ter skušali vsi skupaj prispevati k blaginji in napredku, smo priča nadaljevanju revolucije in razrednega boja, ki se očitno nikoli ne konča. Nadaljevanje je omogočila kopica sicer izobraženih, a dekadentnih, radikalnih in brezhrbteničnih posameznikov, ki si zaradi sebičnih interesov ves čas prizadevajo ohraniti razpoko, ki so jo naredili njihovi ideološki ali krvni predniki. Priznati je treba, da so v svojem početju učinkoviti in prekleto uspešni: Slovenija ima danes dva obraza, ta del sveta ima dve Sloveniji.

Ena Slovenija meni, da je njihova neodtujljiva pravica, da so ves čas na oblasti. Če jim slučajno na volitvah spodleti ali zaradi razkola v njihovi koaliciji izgubijo oblast, takoj sledijo diverzije in odrekanje legitimnosti desno usmerjenim vladam. Temu smo bili priča vsakič, ko vlado ni vodila tranzicijska levica in dediči revolucionarnega režima. (Nasilni) protesti, podtikanja, grožnje s smrtjo, laži medijskega mainstrema in aktivistično delovanje novinarjev; to je samo del tega rituala.

Druga Slovenija, ko izgubi na volitvah, mirno preda oblast. Nikakršnih protestov, uničevanja lastnine ali ustvarjanje nemirov jim ne pade na pamet. Ta Slovenija si ne domišlja, da je edina poklicana, da vlada, ta Slovenija ve, da so v demokratičnih državah volitve tiste, ki odločijo (ideološkega) zmagovalca. Ste kdaj videli svetovnonazorsko desno usmerjene državljane, da bi začeli s protesti in divjanjem, potem ko izgubijo volitve?

Ena Slovenija si zelo prizadeva za omejitev svobode govora. Mnenja in stališča, ki jim niso po godu in so v nasprotju z njihovimi pogledi na svet, preganjajo in organizirajo hajko, dokler ne dosežejo svojega. Da se ve, katero mnenje je edino legitimno in pravilno. Ko se zgane njihov medijski aparat, gredo do konca – do medijskega umora in ovadb organov pregona. Zaigrana substilnost (zadnji odličen primer sta nastopa predsednice parlamenta Urške Klakočar Zupančič in poslanke Mojce Pašek Šetinc) je le spremljevalni del in uvod v sveto vojno proti drugače mislečim.

Druga Slovenija spoštuje svobodo govora kot temeljno človekovo pravico in svoboščino. Občasno razburjenje je le del kritike stališč ideoloških nasprotnikov, nikakor ne način, da bi onemogočil drugo ideologijo. Še najmanj, da bi razglasili fatvo na tiste, s katerimi se ne strinjajo.

Ena Slovenija želi zaščititi vzporedni sistem (v pravosodju, policiji, gospodarstvu), ki ga je oblikoval komunistični režim. V njem uživajo privilegije, organi pregona jih obravnavajo prizanesljivo ali njihove nečednosti pozabijo v predalu. Do (klasičnih) kariernih kriminalcev (preprodajalci drog) so usmiljeni, saj so deležni njihove podpore (na protestih proti desnici).

Druga Slovenija želi, da so vsi državljani enaki pred zakonom, kar pomeni, da verjame v pravno državo. Ta del Slovenije za shode in proteste pridobi potrebna dovoljenja, ker meni, da je potrebno regulativo spoštovati. Ne priznava dvotirnega sistema, ki je naklonjen vladajočim elitam in novodobnim ´ranljivim´ skupinam.

Ena Slovenija verjame v spolne teorije in nasprotujoče si razrede. Ti ljudje so prepričani, da jim ugodnejši položaj na podlagi spolnih, rasnih in drugih kvot pripada sam po sebi, ne glede na njihove sposobnosti. Verjamejo, da morajo drugi brezpogojno izpolniti njihove zahteve.

Druga Slovenija živi v spoštovanju do dela, ki edino prinaša uspeh v življenju. Po njihovo človek napreduje na podlagi lastnega znanja in sposobnosti, zavračajo družbo, ki gradi umetni elitizem, kjer je pot navzgor pogojena z vsem drugim, le z uspehom v lastnem znoju ne.

Ena Slovenija posega po skrajno nemoralnih postopkih za dosego svojih ciljev, uporablja dvojna merila, se klanja množičnim morilcem prejšnjega režima in časti kulturo smrti (splav, povojni poboji).

Druga Slovenija živi življenje bogaboječih ljudi, želi spoštljivo pokopati povojni pobite in vržene v jame, praznuje samostojnost in časti kulturo življenja.

Ena Slovenija pravi, da je vse njihovo, da je prosto tržni sistem zloben in odgovoren za vse hudo na planetu, da so lastniki podjetij izkoriščevalci, ki jih žene pohlep, zato jih je treba razlastiti.

Druga Slovenija meni, da je socializem povzročil največ gorja, pripeljal do revščine in pomanjkanja, da je za nesprejemljivost (enopartijskega) komunističnega sistema po svetu dovolj dokazov, da so novi eksperimenti s socializmom popolnoma nepotrebni.

Ena Slovenija ideološke nasprotnike vidi kot razredne sovražnike, zoper katera so dovoljena vsa sredstva.

Druga Slovenija vidi ideološke nasprotnike kot politične tekmece, s katerimi tekmuje za oblast z demokratičnimi in v ustavi zapisanimi sredstvi.

Dveh obrazov Slovenije je še več in zdi se, da je slovenski razkol tako velik, da obe Sloveniji znotraj ene države ne moreta več (so)bivati skupaj, da ni več mogoče win-win stanje (ko se svetovnonazorsko različni pogledi soočajo na volitvah in poraženec brez povzročanja nemirov prepusti oblast nasprotni politični opciji), ampak da se bližamo trenutku, ko bo izginila srednja pot (če ni že) in mora dokončno zmagati in prevladati ena ali druga Slovenija.

Biti danes v Sloveniji sredinski, (skoraj) ni več mogoče. Še najslabše za stanje duha družbe je, ko se razglasiš za ideološko sredino, potem pa se ob prvi priliki namažeš z vazelinom in zaradi ljubega miru čakajoč na drobtinice z mize daš glas najglasnejšemu in najbolj nasilnemu, kar so vedno (ampak res vedno) ljudje z levice, ki imajo ves čas stoodstotno podporo pokvarjenih hegemonističnih medijev in vseh podsistemov družbe. Da se bo levica z novim obrazom domnevno spremenila in postala kooperativna, je razmišljanje brez zdrave pameti. Domnevno vedno prinaša težave. Običajno še hujše, kot so bile. Samo spomnite se zadnji levih predsednikov vlad, ko je šel vsak še stopničko nižje.

Ali je dovolj poskusiti pretrgati popkovino med politično in družbeno elito na levici in njihovo poulično pestjo, ki jo prepoznamo v številnih od države financiranih nevladnih organizacijah, visokem šolstvu z akademiki vred, večnih (drugorazrednih) zabavljačih, samooklicanih pomembnežev in (dobesedno) kriminalnih združbah. Ali se Slovenija sploh lahko na miren način normalizira. Ena priložnost je bila zamujena med leti 1990 in 1992, ko je bilo dopuščeno, da so se avtokrati, šefi komunistov, vodilni udbovci in socialistične podgane kot največji humanitarci, ljubitelji svobode in krvodajalci demokracije brez resnejših ovir naselili v samostojni Sloveniji in sčasoma pod pretvezo liberalne demokracije spet ugrabili državo. Vprašanje je (sploh če pogledamo načrte nove vlade in njihovo enomesečno delovanje), ali bo druga priložnost. Če bo, je tokrat dobri ljudje ne smejo izpustiti iz rok.

Kako so na fronto proti Borisu Tomašiču poslali najboljša medijska rezila in zakaj se utegnejo verige na motornih žagah zatakniti

Značke

Boris Tomašič, demokracija, Kdo vam laže, levičarji, mediji, Nova24TV, svoboda govora

Levičarje je nedavna oddaja Kdo vam laže, ki jo na Nova24TV vodi in moderira Boris Tomašič, zelo razburila. »Hujskanje, laži in norosti« naj bi bil njegov greh, zaradi »primitivizma, prostaštva, pozivanja k nasilju« bi morali »ukrepati ustrezni organi«. Smo gledali isti oddajo? Če smo, potem smo mi imeli v rokah kokice in Coca-Colo, dežurni dušebrižniki najbrž kaj drugega. Tisti torek so očitno pokupili vso robo pri dobaviteljih.

Šalo na stran. Biti jezen na konkurenco, ki vztrajno povečuje doseg, je človeško, je nekaj povsem normalnega. Težava nastane, ko si ob tem neumen, kar povzroči napačno preskakovanje iskric med možganskimi celicami, na koncu pripelje do personaliziranega ideološkega sovraštva. Zato se zadnje čase levičarjem namesto lutk na sadnih ravnicah in borovničevih poljih prikazuje Tomašič. Povsod je, nikakor si ga ne morejo izbiti iz glave. Precej neprijetno, a je nova vlada zadovoljna, saj ve, da so na fronto proti mladi televiziji (preiskovalna komisija ne bo dovolj ali kaj) poslali svoja najboljša medijska rezila. Ladja gre naravnost proti svetlim obzorjem, kapitan je na krovu, ansambel igra; tega pač Tomašič že ne bo kvaril. Zato splošna mobilizacija za dokončno rešitev vprašanja Nova24TV.

Bitka za premierjevo ljubezen in naklonjenost je neizprosna. Nekateri so že na pol jambora, seštevajo pike zvestobe, poslati za zapahe voditelja, ki si upa spustiti v eter gledalce (da povedo, kaj si v resnici mislijo) prinaša posebno nagrado – stati na vrhu okrašenega stebra in se znebiti statusa »incel« moškega ali ženske. Vemo, da so mediji sveti gral v levičarski religiji tuzemskega posthumanizma, da želijo popolni nacionalni nadzor nad njimi, da napovedujejo uničenje tistih, do katerih ne morejo. In do Nova24TV ne morejo zlepa, ker je zasebna televizija. Od tod tudi divjanje, kjer sta se našli iztegnjeni roki stare in nove levice; obe z istim marksističnim pedigrejem in istim ciljem – ideološke nasprotnike razmesariti z verižnimi žagami.

Njihovega besnenja se ne da racionalno razložiti. Po eni strani trdijo, da Nova24TV gleda manj kot dva tisoč gledalcev, po drugi strani jo gleda ves levičarski milje. Podobno je bilo s tožbo proti Demokraciji v zadevi Škorčeva glosa, kjer (skoraj) nobena od prič tožilstva ni reden bralec revije. Ampak ko je treba zasesti oba sedeža, vsi vedo kako in kaj. Najbrž mora za to dvojnost (da imajo levičarji dvojna merila, tako ali tako vemo) obstajati nek globlji razlog. Mogoče je to tesnoba, mogoče osamljenost. Povsem resno vprašam, ali obstaja na svetu škotski viski, ki bi pripomogel, da bi človek lahko poslušal njihove blodnje o Tomašiču?

Lahko menimo, da so bile besede njegovega občinstva mestoma robate in direktne, mestoma žaljive in prostaške. Ampak ljudje so povedali, kar si v resnici mislijo, Tomašič pa ni človek, ki bi jim to onemogočil. Zakaj neki? Direktne, žaljive in prostaške besede so del svobode govora kot človekove svoboščine in pravice, po drugi strani pa biti neužaljen ni človekova pravica. To je nekaj, kar je levičarjem še danes nerazumljivo. Za kar zagotovo ni kriva Nova24TV. O tistem očitku, da je pozival k nasilju in uporu, ne bom izgubljal besed. Vsak računalniško pismen človek lahko hitro po spletu poišče ´protestniški besednjak´ v času Janševe vlade; lahko bo prebral ali slišal, kaj v resnici pomenita hujskaštvo in nasilje (celo v materializirani obliki).

Ampak komu mar. Če vprašanje Tomašiča levičarji ne bodo rešili s pogromom in pošiljanjem organov pregona na Štihovo ulico 7, ga bodo poskusili s prestižno preiskovalno komisijo in z najboljšimi manirami komunistične politične policije. Kot ga poznam, se ne bo dal (kar tako). Nikoli ni skrival svojega svetovnega nazora, ne svojih namenov, v katero smer bo peljal Nova24TV. Poleg zdrave pameti ima tudi korajžo.  Za razliko od levičarskih medijskih sektašev, ki mu zdaj grozijo. In so za demokratično in svobodno okolje edini nevarni. Nikakor ne Nova24TV.

Televizija se nima za kaj opravičiti. Niti Tomašič ne. Tudi pojasnila so odveč. Če smo vsaj malo država, kot jo riše ustava. Ampak najbrž nismo. Današnja Slovenija ni okolje, kjer bi bilo samoumevno dojemanje razlik in prefinjenih nians. Heterodoksnost od progresivnega nauka ni dovoljena. Popolno strinjanje, ali pa ste žrtev kulture odpovedi. Ritual je znan: biti proti tistemu, kar samo diši po desnici, pa prideš do pridelka, spoštovanja in vabila v velike medije. Drugače si prepuščen puščicam, ki letijo na vse strani. Tega ne bi pričakoval od ljudi, ki trdijo, da so proti avtoritativnosti in veliki ljubitelji svobode. Po svoje razumljivo, ker levičarji nikakor ne morejo svojih malih umov prekriti s tančico strpnosti, rajši Tomašiča pahnejo na robnik zaradi njegovih stališč. Ne vem, če se počutijo ravno dobro, sendvič in sok Pingo vsekakor dobijo.