Le Camp des Saints*

Značke

Ajlan Kurdi, begunci, domovina, islamizacija, Jaser Arafat, Jean Raspail, migranti, Noam Chomsky, Palestinci, revija Reporter

To smrtonosno igro so do konca izpilili Palestinci, njihov vodja Jaser Arafat, ta izmeček človeštva, je prejel celo nagrado za mir. Porivali so otroke v prve vrste pred puške, raketna izstrelišča postavljali na strehe šol, bolnišnic ali v bližino otroških igrišč. Ni bolj strahopetnega in bednega kot žrtvovati nedolžna in nevarovana drobna bitja, jih od granat razmrcvarjene z glasnim jadikovanjem držati v svojih rokah in se nastavljati objektivom. Slike potem ganejo občinstvo po celem svetu, zahodni civilizaciji budijo občutek skupinske krivde. In to sprevrženo taktiko uporablja roj ilegalnih muslimanskih migrantov pri invaziji na Evropo, zavestno jo brez kritične distance izkoriščajo mediji. Priznanja, kot ga je zmogel urednik nemške ARD, češ da manipulirajo s posnetki migrantov, saj v ospredje postavljajo ženske in otroke z velikimi očmi, so redka, sprememb ni. Vse se zdi naučeno, zaigrano po vnaprej napisanem scenariju, kot da bi vsi po vrsti v žepih imeli priročnik Noama Chomskyga o desetih strategijah manipulacije z ljudmi. Povem vam, bizarno do skrajnosti.

Kakšna žival moraš biti, da z dojenčkom zapustiš od vojne varno zatočišče v Turčiji in se odpraviš na nevarno pot proti Evropi? Ves čas obtožuješ Zahod, da ti ne pomaga, ob mraku moliš k Alahu, naj pobije nevernike. Če je potrebno, žrtvuješ lastnega otroka za dosego cilja. Tudi Ajlan Kurdi, čigar manipulativne fotografije so presunile svet, je bil taka žrtev. In ko prideš do meje suverene države, spet vzameš otroka v naročje, ga potiskaš proti policistom ter izpostavljaš solzivcu in vodnim topovom izključno zato, da bi fotografija z naslovnice zbudila sočutje. Kaj naj si mislimo o moškem, ki to počne? Kaj bo počel na cilju? Enako. Nič drugačen ne bo. Izsiljeval bo, bil še bolj agresiven. Ker natančno ve, na katero struno mora igrati v pomehkuženi Evropi: zaradi bojazni pred novim diktatorjem, ki ga lahko prinese demokracija, smo omejili svobodo govora in demokracijo; ker naj bi revščina pripeljala do fašizma in nacizma, je javna poraba strmo rasla; ker naj bi nacionalizem spodbujal vojne, je ljubezen do domovine postal rasizem; ker naj bi bila evropska kultura imperialistična, je bil sprejet multikulturalizem. Namesto da bi se temu uprli, zaščitili kulturo, jezik, družine, težko prisluženo blaginjo in svoje meje, se Evropejci še bojevati ne znamo več. Spet zaradi občutka krivde, da sta se svetovni vojni začeli na evropskih tleh. To samoponiževanje nas utegne drago stati.

Leta 1973 je Jean Raspail, zapostavljeni francoski pisatelj, v Taboru svetnikov opisal muslimansko prečkanje Sredozemlja. Knjiga je našla prostor na policah z znanstveno fantastiko. Danes so njegovi opisi realnost. Žal.

*Tabor svetnikov (ali svetnikov)

OPOMBA: Komentar je bil najprej objavljen v reviji Reporter, oktobra 2015.

 

Advertisements

Ko ljubezen do domovine postane rasizem

Značke

Alexander Eriksson, detomor, domovina, Front Page Mag, Halmstad, ksenofobija, kultura, multikulturalizem, multikulturnost, nacionalna identiteta, nacionalni simboli, pedofilija, rasizem, Råneå, Söndrum, Slovenija, Victor Ahlberg, zastava, ZDA, Švedska, človekove pravice

Bilo je aprila leta 2007. Alexandra Erikssona, 13-letnega osnovnošolca v mestecu Råneå na severu Švedske, je učitelj nagnal iz učilnice, ker je imel majico s švedsko zastavo. Eriksson je zavrnil zahtevo učitelja, da jo sleče. Ravnatelj šole je kasneje dejal, da švedsko zastavo nekateri dojemajo kot simbol nacizma, zato je ta švedski simbol v njihovi šoli nezaželen. Osnovna šola v Råneåju je sicer javna šola, plačujejo jo davkoplačevalci. (http://www.kuriren.nu/nyheter/flaggan-portad-i-skolan-1459555.aspx) Istega leta je ravnatelj šole v Malmöju prepovedal 14-letnemu Victorju Ahlbergu, da bi se za skupno šolsko fotografijo slikal z majico švedske nogometne reprezentance, ki je v barvah švedske zastave in s švedskim grbom. Ravnatelj, kot je povedal, ni želel, da bi kdo v tem prepoznal rasizem (http://www.aftonbladet.se/nyheter/article11236794.ab). To sta dva primera iz skandinavske države, kjer so multikulturnost in multikulturalizem pripeljali do skrajnosti. Ljubezen do domovine in njenih simbolov je postala nesprejemljiva. Glede na to, da je multikulturalizem na Švedskem že kar uradna politika, kaže smer, kam bo to pripeljalo druge države, če bodo sledile tem zgledom.

Še dva novejša primera, na katere opozarja portal Front Page Mag (http://www.frontpagemag.com). Na lanski švedski dan državnosti, ki je 6. junija, so radikalni levičarji, združeni v »Gibanje 365« pozvali ljudi, naj se jim pridružijo v zažiganju švedskih zastav (https://twitter.com/365Jokern/status/468509193608392704). Po njihovo je namreč švedska zastava simbol nacionalne države, je rasistična struktura, ki postavlja meje med ljudmi (Nekaj podobnega se je zgodilo letos v ZDA, ko so levičarski aktivisti ob pomoči ilegalnih priseljencev zažigali ameriško zastavo, ker naj bi bila simbol rasizma). Julija letos pa je osnovna šola Söndrum v Halmstadu objavila pravilnik o uporabi švedske zastave. Po tem pravilniku je lahko izobešena samo na državni praznik, drugače je uporaba nacionalne zastave prepovedana (http://nyheteridag.se/nu-forbjuds-skolelever-att-anvanda-svenska-flaggan/). Tudi za pusta, če si maškara, ne smeš biti oblečen v nacionalne simbole, so še zapisali v pravilniku šole, ker lahko s tem užališ koga drugega, to pa je že sovražni govor. Povedano drugače: Švedi so majice s švedsko zastavo označili za sovražni govor in tako je ljubezen do domovine označena za rasizem.

Pravzaprav je srhljivo, da se vsakega, in to velja tudi za Slovenijo, ki spoštuje nacionalne simbole, verjame v narodno identiteto, goji ljubezen do domovine, označi za nazadnjaškega, nacionalista, mračnjaka, rasista. Še malo manjka in bo tudi slovenski jezik označen za nezaželenega, pred hišo izobešena nacionalna zastava, ki poudarja slovenstvo, pa bo postala simbol ksenofobije.

Levičarji dajejo pogosto kot primer, da multikulturnost deluje, Združene države Amerike, ki so postale ekonomsko in vojaško najmogočnejša sila na svetu ravno zaradi mešanja kultur. Toda potrebno je razlikovati ameriško in evropsko multikulturnost, piše portal Front Page Mag. V ZDA so vse te različne kulture v »talilnem loncu« našle skupne točke, v Evropi pa multikulturnost temelji na predpostavki, da so kulture različne, da jih je treba kot take jemati in upoštevati vse hkrati. Zato ni čudno, da v Evropi posamezni nacionalni simboli postajajo grožnja politiki multikulturalizma, poudarjanje nacionalne identitete pa rasizem. Ravno zato evropski multikulturalizem temelji na napačnih predpostavkah. Nemogoče je, da bi različne kulture v neki državi želele ločeno med seboj, neodvisno druga od druge. Na nacionalni ravni je prevladujoča ena kultura, kateri se druge kulture, ki prihajajo na geografsko zaokroženo celoto z enim jezikom, svojo tradicijo in običaji, svojimi delovnimi navadami in razvitostjo, morajo prilagajati. In niso vse kulture enako dobre.

Po logiki multikulturalistov je kultura, kjer je zatiranje žensk nekaj običajnega, enako dobra kot kultura, kjer imajo ženske vse pravice in svoboščine. Po logiki levičarjev je kultura, kjer je posilstvo ženske oblika kaznovanja, enako dobra kot kultura, kjer je človekovo telo nedotakljivo. Po njihovi logiki je potemtakem kultura, kjer zaradi kaznivega dejanja do smrti kamenjajo ljudi, enako dobra kot kultura, kjer kazen odslužiš v zaporu. V nekaterih kulturah, ki zdaj naseljujejo Evropo, imajo detomor, pedofilijo in še kaj za nekaj vsem običajnega. Je to tisto, čemur levičarski aktivisti pravijo multikulturnost? Kaj je v tem dobrega? Do kam gredo skrajnosti »enakovrednih« kultur je pokazal muslimanski oče, ki je rajši pustil, da se hčerka utopi, kot da bi se jo moška reševalca pri reševanju dotikala (http://tribune.com.pk/story/935481/father-lets-daughter-drown-dubai-beach-than-have-male-rescuers-touch-her/).

Ja, ljubezen do domovine, nacionalne identitete in nacionalnih simbolov postaja rasizem, ksenofobija. Zakaj že? Kako se je to lahko zgodilo?