Slabi časi za svobodo govora

Značke

Andrej Drapal, Bojan Požar, demokracija, Dominika Švarc Pipan, Eamonn Butler, Edvard Kadič, Emilija Stojmenova Duh, Inštitut Adama Smitha, Mitja Iršič, Nova24TV, Portal24, Požareport, revija Demokracija, robert golob, svoboda govora, Vinko Vasle

(Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija, 29. december 2022)

»Moja svoboda se konča pred tvojim nosom.« Tako je svobodo (govora) definiral Eamonn Butler, direktor Inštituta Adama Smitha. Za razliko od politične korektnosti, ki trdi, da se svoboda (govora) konča v filtru nekje med možgani in usti.

Čeprav je šlo zadnja leta vse bolj v smeri omejevanja, si najbrž ni nihče mislil, da bo leto 2022 tako črno za svobodo govora v Sloveniji. Obsodba na zaporno kazen zaradi satire (glose), številne ovadbe in zaslišanja zaradi izrečenega ali zapisanega, preganjanje in gonja proti konservativnim novinarjem in urednikom, nalaganje s strani državnega organa televiziji Nova24TV, da mora izrezati del televizijskega prispevka, grožnje premierja Roberta Goloba, da bo ukinil nekatere medije. To je samo nekaj primerov krčenja svobode govora. Prihodnje leto utegne biti še slabše, saj se obetajo spremembe kazenske zakonodaje in širitev pojma ´sovražnega govora´ (ki ni pravni pojem), po kateri bodo zaradi izrečenega lahko preganjali in obsodili kogarkoli, karkoli bo rekel, če to nekomu ne bo všeč. Golob je že napovedal, da se bodo najprej lotili čiščenja (beri: ukinjanja) klasičnih medijev, nato pa družbenih omrežij.

Akcija proti svobodi govora

»Zame je leto 2022 žalostna zgodba za svobodo govora,« pravi Vinko Vasle, pisatelj ter upokojeni dolgoletni novinar in urednik. Človekova pravica, da ima lahko vsakdo mnenje o vsem, da ga svobodno in brez strahu izrazi, zapiše in širi, je po njegovem vse bolj zatirana. Ministrica za digitalno preobrazbo Emilija Stojmenova Duh, ki »nam s pomočjo ideološke pornografije in z znanimi osebnostmi sporoča, da so vsaka žaljivka, vsako prostaštvo, zmerljivka sovražni govor. Ta akcija je uperjena zoper svobodo govora. In ni več razlike med sovražnim govorom in med kritičnimi izražanji«, je prepričan Vasle.

Ministrica za pravosodje Dominika Švarc Pipan sicer pravi, da je področje kaznovanja sovražnega govora (karkoli to pomeni) dobro urejeno, da pa taka ravnanja niso ustrezno sankcionirana. Vendar ministrica, ki je celo pravnica, očitno ne razume, kaj je svoboda govora. Po njeno sta svoboda govora in sovražni govor dva različna pojma. Kar pravno ne zdrži. Svoboda govora je ali je ni. Ne more biti nekaj vmes. Ker če bi bila samo delna pravica, potem to ni več temeljna človekova pravica in svoboščina. Bistvo svobode govora namreč je (in to meni tudi Evropsko sodišče za človekove pravice), da je govor tudi mestoma žaljiv in šokanten.

Medijska svoboda

»Kar zadeva slovensko politiko, glede svobode medijev nisem ravno optimist, čeprav sem po naravi vse drugo, samo pesimist ne. Ker vidim, da so pri vladajoči koaliciji, zlasti prevladujoče Gibanje Svoboda, pa tudi Levice in del Socialnih demokratov, dobesedno nagnjeni k represiji (Golobova parapolicija, dacarsko sledenje brez sodnih odredb …), kar se pri medijih najbolj kaže z bizarno parlamentarno preiskavo do sedanje oblasti kritičnih medijev,« pravi Bojan Požar, dolgoletni novinar in urednik, ustanovitelj Požareporta in TV voditelj. Zanj ni dvoma, da si »Golobovi želijo krčiti polje medijske svobode, je pa malo možnosti, da jim to lahko uspe«.

Res je. Medijska svoboda, ki pomeni, da lahko vsakdo ustanovi medij ter svobodno širi ideje in mnenja, bo kljub želji Roberta Goloba, da bi nekatere medije ukinil, bo ostala. Čeprav so za konservativno usmerjene težje, saj lahko nastanejo zapleti na ministrstvo za kulturo, kjer je treba medij vpisati v register. Se bo pa pod pretvezo boja proti sovražnemu govoru povečal pregon drugače mislečih. To napoveduje ves ideološko levi politični pol, to je želja in zahteva tudi prevladujočega dela hegemonističnih novinarjev in urednikov, ki se združujejo v Društvo novinarjev Slovenije (DNS). Nenazadnje omejitev svobode govora, in to je šokantno, zahteva tudi Evropska unija (EU).

Strašljive novice iz Bruslja

V Bruslju postopki k dodatni omejitvi svobodnega izražanja mnenj in stališč že tečejo, sprejeto bodo to morale implementirati v svoje kazenske zakonike vse članice EU. Dve leti nazaj je ECRI (Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti pri Svetu Evrope) objavila nekaj poročil, tudi za Slovenijo. Tam sta bili omenjeni tudi Demokracija in Nova24TV. Poročilo je bilo enostransko, ker se je sklicevalo samo na slovenske organizacije in združenja, ki so nasprotnega svetovnega nazora kot je revija, ki jo berete. V poročilu je bilo neverjetno to, da so se zgražali nad slovenskim 297. členom kazenskega zakonika, češ da ne omogoča dovolj obsodb. V poročilu je bilo tudi obžalovanje, da se je Slovenija po osamosvojitvi odpovedala 133. členu Kazenskega zakonika SFRJ, saj bi bilo s tisto formulacijo »verbalnega delikta« preganjanje sovražnega govora lažje.

Kot je čas tekel naprej, je Evropska komisija s predsednico Ursulo von der Leyen v začetku decembra lani začela s pripravami na sprejem razširjenega seznama »zločinov EU« oziroma »zločinov proti EU«. Čeprav se seznam šele oblikuje in ni dokončen, je že zdaj jasno, da bo tako imenovani sovražni govor, kamor bo spadalo tudi nasprotovanje migracijam in LGBT agenti ter zanikanje podnebnih sprememb, opredeljeno kot »posebej hudo kaznivo dejanje«, ki spodkopava vrednote EU. Postopek sprejema ni tako enostaven in da bo na koncu odločal Svet EU, kjer bo potrebno popolno soglasje vlad držav članic. Toda že sam namen je strašljiv, saj se predlaga sprejem dela kazenske zakonodaje, ki bi bil za članice obvezujoč. Že danes se dogaja, da v Nemčiji k drugače mislečim vdirajo specialne policijske enote, da na Nizozemskem kritike obravnavajo protiteroristične agencije.

Policijska država

Nekateri menijo, da smo se od svobode govora že poslovili. »O svobodi govora v Sloveniji posebej ne bi, ker ´o mrtvih vse dobro´,« pravi Andrej Drapal, svetovalec in publicist, Mitja Iršič, novinar in publicist, pa dodaja: »Končni cilj je seveda policijska država.« Polje tega, kaj lahko rečeš in česa ne smeš, se krči. Odločanje, kaj je sovražni govor, ki je zelo izmuzljiv pojem, je prepuščeno interpretaciji oblasti. To seveda pomeni, da so možnosti zlorabe in pošiljanja ideoloških nasprotnikov v zapor, praktično neomejene. Edvard Kadič, analitik, komunikacijski strokovnjak in urednik spletne strani Portal, vidi omejevanje svobode govora ne samo v zatiranju in preganjanju, temveč tudi v »izboru predvidljivih govorcev, ´naših novinarjev´ in pravih virov (portalov) za sklicevanje nanje« v osrednjih medijih. »V letu 2023 pričakujem še močnejšo selekcijo, saj teater absurda ne more obstati brez stalne skrbi za občinstvo,« je prepričan Kadič.

Svobodi govora se v prihodnjem letu očitno ne obeta nič dobrega. Čeprav gre za z ustavo zaščiteno pravico, bi jo bilo očitno treba pred zlorabami zakonodajne, izvršne in sodne oblasti še dodatno zaščititi. Predvsem pa kaznovati tiste, ki jo onemogočajo in krčijo polje svobode.

O svobodi govora

Vinko Vasle, dolgoletni novinar, urednik in pisatelj: »Svoboda govora je od nastopa vlade Roberta Goloba in Gibanja svobode ter njenih pridruženih satelitov najbolj zlorabljena stvar ne samo od osamosvojitve dalje, ampak se vsaj tako grobo in brutalno to ni dogajalo niti v zadnjem desetletju bivšega komunističnega režima. Če smo nazaj v sedemdesetih letih komunističnega nasilja nad svobodo govora, se bo treba v letu 2023 organizirati tako kot tedaj. No pasaran, ali kako že.«

Andrej Drapal, publicist in svetovalec: »O svobodi govora v Sloveniji posebej ne bi, ker ´o mrtvih vse dobro´. Je pa globalno Muskov obrat Twitterja v realno svobodo govora pozitivni dogodek desetletja! Bojim pa se, da ne bo trajal, ker ´urinira´ proti vetru.«

Edvard Kadič, analitik in publicist: »Slovenija si je v letu 2022, po obdobju ene uspešnejših vlad v svoji zgodovini, izvolila ljudi, o kateri velika večina ne ve praktično nič. Moderno omejevanje svobode govora ni več zatiranje in preganjanje, temveč izbor predvidljivih sogovorcev, naših “novinarjev” in pravih virov (portalov) za sklicevanje nanje v osrednjih medijih. V letu 2023 pričakujem še močnejšo selekcijo, saj teater absurda ne more obstati brez stalne skrbi za občinstvo. Občinstvo bi v nasprotnem lahko celo spregledalo.«

Mitja Iršič, novinar in publicist: »Leto 2022 so zaznamovale resne tendence represije svobodne misli s strani oblasti, ki “tipa” teren, da vidi do kod lahko gre. Od smešnih spotov SD, ki želijo z dekretom določiti kaj se sme in kaj ne sme govoriti ter na tiho sankcionirati govor, ki se sicer po 297.členu KZ ne kaznuje, pa do zapora za Jožeta Biščaka in grožnja z zaporom za Bojana Požarja pred volitvami. Končni cilj je seveda policijska država.«

Bojan Požar, ustanovitelj Požareporta in TV voditelj: »Leto 2022 je bilo za medije vsekakor zelo napeto. Tudi zato, ker mnogi poslovni modeli tako ali drugače ugašajo, svoboda govora pa je hočeš nočeš del tega procesa. Bo pa leto 2023 za medije sicer tudi poslovno bistveno težje, saj prihaja recesija in to se bo poznalo pri oglaševanju.«

Pismo podpredsednici Evropske komisije in komisarki za vrednote Věri Jourovi v zvezi z napadi na medijsko hišo Nova24TV in vladnimi poskusi klasične cenzure vsebine na televiziji Nova24TV

Značke

Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije, AKOS, Aleš Hojs, Boris Tomašič, cenzura, desnosredinska vlada, Evropska komisija, Evropska unija, Janez Janša, Jože Biščak, komisarka za vrednote in transparentnost, Levica, Nova24TV, robert golob, svoboda govora, Tatjana Bobnar, Ustava RS, Vinko Vasle, Vlada RS, Věra Jourová, človekove pravice

S kolegom in prijateljem Vinkom Vasletom, dolgoletnim novinarjem, urednikom, kolumnistom in pisateljem ter nekdanjim direktorjem Radia Slovenija, sva v zvezi z novimi napadi na Nova24TV spet pisala podpredsednici Evropske komisije in komisarki za vrednote Věri Jourovi.

Spodaj je najino pismo.

»Draga gospa Věra Jourová, podpredsednica Evropske komisije in komisarka za vrednote

V času desnosredinske vlade gospoda Janeza Janše ste bili zelo zaskrbljeni glede svobode medijev v Sloveniji. Skoraj ni minil mesec, da se ne bi oglasili in poudarili, kako pomembna je svoboda medijev za demokracije ter kako pomembna je zaščita novinarjev in medijev. Ker do vas očitno še vedno prihajajo zelo selektivne informacije o medijskem dogajanju v Sloveniji v času nove, leve vlade gospoda Roberta Goloba, se nekako čutiva dolžna, da vas obvestiva.

V petek, 4. novembra, so mediji objavili novico, da je Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (AKOS) naložila medijski hiši Nova24TV, da mora umakniti del oddaje Kdo vam laže. Razlog naj bi bil »spodbujanje nasilja in sovraštva do skupine oseb ali člana take skupine na podlagi prepričanja, političnega ali drugega mnenja«. Gre za del, kjer je v kontaktno oddajo poklical neimenovani gledalec, ki je dejal: »Borba za Slovenijo se bo sedaj ponovila /…/. Tisti, ki imate orožje doma, ga ne predajte policiji. Tisti, ki ga nimamo, si ga bomo nabavili, da se obračunamo.« Voditelj je ugotavljal, da ima gledalec najbrž prav in je rekel: »Prišli so s krvjo na oblast, očitno bodo z oblasti samo na silo šli.«

Pustimo ob strani vsebino, s katero se lahko strinjamo ali ne. Enako velja za AKOS: lahko ima svoje mnenje, če meni, da je vsebina spodbujala nasilje in sovraštvo, ima vse možnosti, da poda ovadbo zoper vpletene. Skrb vzbujajoče pa je, da je AKOS kot državni organ, ki je del izvršilne veje oblasti, prevzel vlogo tožilstva in sodnika ter mediju naložil umik dela oddaje zasebne televizije. Poimenujmo to s pravo besedo: to je tipičen primer cenzure. In to v izvornem pomenu besede, ko nek državni organ, ki je del izvršilne veje oblasti, s pozicije moči prepove objavo ali zapleni publikacijo zasebnega izdajatelja. Ne samo to. To je ustrahovanje in omejevanje svobode medijev. Da je neka publikacija prepove ali da se nekemu mediju naloži umik vsebine, je pristojnost sodišča, ki mora najprej ugotoviti, ali je vsebina res spodbujala nasilje in sovraštvo. Nikakor tega ne more odločiti državni uradnik, se pravi politika. To, kar si je privoščil AKOS, je brutalen cenzorski napad državnega organa ne samo na svobodo govora, ampak tudi na zasebno televizijo Nova24TV in Ustavo Republike Slovenije.

Prav tako vas morava obvestiti, da so se isti dan neznanci znesli nad reportažnim avtomobilom istega medija. Upava, da se bodo organi pregona poškodovanja zasebne lastnine Nova24TV lotili z vso resnostjo, zadevo preiskali in storilce našli. Vi pa le pokličite notranjo ministrico Tatjano Bobnar, kot ste pred dobrim letom poklicali notranjega ministra Aleša Hojsa. To, da so neznanci uničevali lastnino zasebne konservativne televizije, je neposredna posledica izjav predsednika vlade, da bodo pregnali »mračne sile«. Neznanci so bili očitno spodbujeni in opogumljeni zaradi teh besed.

Spoštovana gospa Věra Jourová, malo se vendarle pozanimajte, kako je z medijsko svobodo v Sloveniji. Če nek državni organ opravlja vlogo cenzorja vsebin, to po najinem skromnem mnenju zagotovo ni svoboda, ampak življenje pod avtoritativno oblastjo.

Z odličnimi pozdravi,

Jože Biščak, predsednik Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev in novinar

Vinko Vasle, kolumnist in nekdanji direktor nacionalnega radia (RTV Slovenija)

V Ljubljani, 5. novembra 2022«

Kaj vse je narobe z zahtevo Mojce Pašek Šetinc občinam in mestnim občinam ali zakaj bi morala poslanka Gibanja Svoboda odstopiti kot predsednica preiskovalne komisije (in najbrž tudi kot poslanka)?

Značke

demokracija, desnica, Državni zbor RS, erar.si, fishing, Gibanje svoboda, gospodarska špijonaža, kaznivo dejanje, Levica, Martin Odlazek, mestna občina, Mojca Pašek Šetinc, Necenzurirano, Nova obzorja, Nova24TV, občina, poslovna skrivnost, preiskava, preiskovalna komisija, Primož Cirman, ribiška ekspedicija, SDS, sodišče, Tomaž Modic, Vesna Vuković

Če prej mogoče ni bilo, je zdaj povsem jasno, da bo leva parlamentarna večina naredila dobesedno vse, da ne samo diskreditira desno opozicijo, ampak da poskuša materialno uničiti in utišati desnici naklonjene (zasebne) medije. Samo tako si lahko razlagam dopis glavne pisarne Državnega zbora vsem občinskim svetom ter vsem županom občin in mestnih občin, ki ga je danes objavil portal Nova24TV. V njem Mojca Pašek Šetinc (kot predsednica preiskovalne komisije, ki preiskuje domnevno nezakonito financiranje političnih strank) pod grožnjo z zasegom od lokalnih skupnosti zahteva celotno poslovno dokumentacijo, ki je povezana z oglaševanjem v skoraj tridesetih levici nenaklonjenih medijih (med drugimi televizija in spletni portal Nova24TV ter Nova obzorja, ki izdaja revijo Demokracija).

Levica je sicer že večkrat izkoristila institut parlamentarne preiskave za omalovaževanje političnih in ideoloških nasprotnikov, medijev s konservativnim svetovnim nazorom in posameznikov, a ni odkrila ničesar pretresljivega, še najmanj, da bi se katera od političnih strank nezakonito financirala (ali s pomočjo njen naklonjenih medijev). Tokrat gredo očitno na polno, mislijo si, našli bomo vsaj zrno graha pod dvajsetimi vzmetnicami in dvajsetimi pernicami. Pri tem se je Pašek Šetinčeva zatekla k najbolj pritlehnim in zahrbtnim preiskovalnim metodam – tako imenovanem »fishingu« (ribiška ekspedicija). Kar zahteva, je šolski primer tega.

Fishing pomeni, preprosto povedano, da se preiskovalci, ki za domnevno kaznivo dejanje nimajo nikakršnih (materialnih) dokazov (imajo le sum ali pa se jim tako le zdi), zatečejo k »iskanju na slepo«, zahtevajo informacije, podatke in dokumente, ki sploh niso pomembni ali niso predmet preiskave. Gre za zelo na široko zastavljen »lov na informacije«, ki bi jim morebiti prinesli dokaze za kaznivo dejanje. Tako zbiranje podatkov pomeni hud poseg v temeljne človekove pravice. Tudi slovenska sodišča so že večkrat poudarila, da »ribiške ekspedicije« oziroma da »iskanje na slepo absolutno ni dovoljeno«.

Nekateri sicer pravijo, če nisi nič zagrešil, se nimaš bati niti obsežne preiskave. Ne drži. Po tej logiki ti lahko država v stanovanje namesti kamere in te ves čas opazuje; češ, nimaš se česa bati. Bi to dovolili? Bi se s tem strinjali? Se bi vam zdelo normalno, da bi policija (ki bi vas na podlagi ovadbe soseda, ki vam zavida nov avto) zahtevala vse finančne transakcije od vas, vaših družinskih članov in tistih, za katere bi se jim zazdelo, da so vam mogoče pomagali pri nakupu avtomobila?

Politični fishing smo v Sloveniji že doživeli, žrtvi sta bili Andrej Šircelj in stranka SDS. Preiskovalci NPU so ob preiskavi Širclja zaradi suma pomoči zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti želeli zaseči cel strežnik SDS, ne zgolj podatke, ki so se nanašali na poslanca. Ovadba zoper Širclja je bila kasneje zavržena, zakaj bi policija potrebovala cel strežnik SDS, lahko samo ugibamo. Pri zadevi s preiskovalno komisijo je enako. Pašek Šetinčeva zahteva od vseh (!) občin podatke o poslovnem sodelovanju z desnimi mediji. Misli si, nekaj bomo že našli. Za Nova obzorja, kjer sem bil direktor med aprilom 2018 in junijem 2022, lahko rečem – ne bodo. Lahko bi pogledali aplikacijo erar.si, kjer so zbrani vsi podatki in preiskavo ciljno usmerili na določene občine. To bi bilo mogoče še sprejemljivo, čeprav je jasno, da je vse skupaj politično in ideološko motivirano. Tako na široko zahtevati od občin, je vsekakor zloraba instituta preiskovalne komisije in preiskovalne komisije same. In ne samo to. Kratek rok, da občine izpolnijo zahtevo Pašek Šetinčeve, kaže na utemeljen sum, da bodo pridobljeni podatki pred lokalnimi volitvami izkoriščeni za politične in ideološke obračune z desnimi kandidati za župane po občinah in mestnih občinah. Kar je lahko prvi razlog, da mora biti Mojca Pašek Šetinc razrešena.

Že prejšnje preiskovalne komisije so bile zelo na široko zastavljene, banke so morale denimo posredovati vse finančne transakcije podjetja, ne samo določene transakcije z določenimi podjetji in posamezniki. Tudi to je bil fishing. Tokrat gre še za nekaj drugega. Konkurenca desnih medijev bo zaradi preiskovalne komisije, ki strelja na vse konce okoli sebe, brez večjega truda prišla do občutljivih poslovnih informacij zasebnih družb. Kar lahko opredelimo kot pomoč predsednice preiskovalne komisije Pašek Šetinčeve pri gospodarski špijonaži. To je drugi razlog, da bi morala odstopiti kot predsednica komisije.

Ne gre samo zato, da je bila Mojca Pašek Šetinc še kot zaposlena na nacionalni televiziji pogosto tarča kritik desnih medijev in se je zdaj kot predsednica komisije podala na pot maščevanja, gre tudi za njenega strokovnega sodelavca na komisiji Tomaža Modica, ki je delal na portalu Necenzurirano, ki je v lasti medijskega imperija Martina Odlazka. Se pravi, neposrednega tržnega konkurenta desnih medijev. Modic bo imel tako vpogled (glede na široko zastavljeno preiskavo) v samo drobovje poslovanja konkurenčnih zasebnih družb, seznanil se bo lahko z večino (za vsako gospodarsko družbo) občutljivih informacij in podatkov, ki jih običajno podjetja označijo z najvišjo stopnjo poslovne skrivnosti.

Seveda, če kdo verjame, da Pašek Šetinčevo ne žene maščevanje do Nova24TV in sovraštvo do desnice nasploh ter da Modic podatkov ne bo izkoriščal in jih posredoval naprej tretjim osebam, ima to pravico. Povem, da jaz ne verjamem v njuno profesionalnost in ne zaupam njuni »objektivnosti«. Že samo njegovo pisanje na portalu Necenzurirano (običajno v kompaniji s Primožem Cirmanom in Vesno Vuković) o reviji Demokracija in družbi Nova obzorja je zame dovolj velik dokaz o njegovi neprofesionalnosti in manipulantstvu. To z gotovostjo trdim, ker sem bil urednik Demokracije in direktor Novih obzorij. In ker sta oba globoko vpletena (kot kritika in tarči kritik).

Pašek Šetinčeva sploh ne bi smela biti v preiskovalni komisiji, še manj pa Modic s pravico vpogleda v dokumente preiskovalne komisije. In ker leva parlamentarna večina tega ne bo upoštevala (vsaj do zdaj ni), lahko mirno zapišem, da pri preiskavi ne gre za ugotavljanje dejanskega stanja, ampak za politično gonjo zoper ideološke nasprotnike (sovražnike). Pašek Šetinčeva in Modic bosta s svojima vlogama v samem osrčju konjenice globoke države.

Moj nagovor o svobodi govora na srečanju podpornikov Nova24TV in revije Demokracija: Ne smemo se zateči k zvokom molka!

Značke

Aleksander Rant, Boris Tomašič, demokracija, ekonomska svoboda, Evropa, film, Fotopub, kultura, Marica, mediji, medijska svoboda, medijski prostor, Nova24TV, osebna svoboda, revija Demokracija, rimsko cesarstvo, Slovenci, slovenstvo, svoboda, svoboda govora, Visoko

(Foto: Polona Avanzo)

Na srečanju podpornikov Nova24TV in revije Demokracija pri Tavčarjevem dvorcu na Visokem v Poljanski dolini (24. september 2022) sem govoril o svobodi govora. Tukaj je nagovor*:

Običajno bi vas ob nekem drugem času in na nekem drugem kraju pozdravil: »Dragi gospodje in gospodiči, drage gospe in gospodične.« Tokrat ne bom. Ne tukaj. In ne zdaj. Rekel bom: »Dragi prijatelji.« Nisem dober govornik, ne retorik, kot sta to kolega televizijca Boris in Aleksander, kljub temu bo poskusil nekaj povedati. In vi, dobri ljudje, mi ne boste zamerili kakega govorniškega zatika ali pogleda na ta list papirja, kjer imam zapisano kako misel, kak citat.

Zatorej, dragi prijatelji, radostno je vas je videti. Prišli ste od blizu in daleč. Predvsem pa nas je veliko. Ni nas malo! Ni nas malo. Vsekakor nas je več, kot bi si želeli nekateri zoprniki. Tisti zoprniki, ki želijo uničiti in iz slovenskega medijskega prostora izbrisati Nova24TV in revijo Demokracija. Tisti zoprniki, ki želijo utišati tudi vas, ki nas podpirate. Ampak ko vidim to množico, vem, da si bodo polomili zobe. In ne bo ga zdravnika ali zobozdravnika na tem svetu, ki bi jim potem lahko popravil čeljust.

Dragi prijatelji, nad Slovenijo, mojo, vašo in našo domovino, se že dlje časa zbirajo temni, nevihtni oblaki. Prvorazredni, visokoleteči in elitni paraziti nam ne želijo odvzeti le sredstva za preživetje, napadajo nas, ker ne kimamo njihovim namišljenim in izmišljenim, bom rekel, postmodernističnim in transhumanističnim vrednotam. Katere so te vrednote, smo videli v zadevi Fotopub. Celo našo nacionalno identiteto nam odrekajo. Po slovenski zemlji še vedno hodi oseba, ki ji samostojna Slovenija nikoli ni bila intimna opcija, oseba, ki je dejala, da si Slovenci ne zaslužimo svoje države, ker sploh nismo narod. Si morate mislite. Zanika naš obstoj kot naroda. Ampak mi smo že dolgo tod.

Poglejte to čudovito Poljansko dolino. Prek teh hribov je še ena dolina. Po teh dveh dolinah so pred davnimi časi naši praprapradedje in prapraprababice odhajali malo bolj proti severu, proti visokim Alpam, kjer so kalili in kovali najboljše jeklo v takratnem rimskem cesarstvu. Od takrat smo že in še mnogo dlje nazaj. Majhna skupinica ljudi, ki se vsako leto zbira v še eni prekrasni slovenski dolini, dolini Soče, to odkriva in razkriva. Ampak nekateri, ki se kitijo z nazivi in naslovi, so akademiki, doktorji in zgodovinarji, to zanikajo. Pomislite, zanikajo izvor svojega naroda. Mi smo o tem pisali, predvsem lani v rubriki Slovenci in slovenstvo, pa so nas napadali, grozili in želeli utišati. Ne samo zaradi tega.

Povem vam, ne smemo se zateči k zvokom molka, k zvokom tišine. Ravno na to računajo – da bomo obmolknili. Moramo imeti pogum, da povemo, kaj si mislimo, da povemo svoje mnenje. Podobno preganjajo svobodo govora po celi Evropi, še posebej na zahodu stare celine. In to v državah, ki smo jih nekoč imeli za ideal demokracije in svobode. Predvčerajšnjim, ta četrtek, so mi francoski kolegi poslali pismo. Povedali so, kako tamkajšnji predsednik Macron in njegov trop preganjajo drugače misleče. Takole so napisali, bom kar prebral: »Kar umre pod temi ponavljajočimi se udarci, to je svoboda izražanja. In če danes ne boste ukrepali vi in ​​vsi tisti, ki se zavedate, da jo je treba nujno braniti, bo neizprosno izginila.« Bolj se ne bi mogel strinjati.

Ampak jaz spet pravim takole. Dokler bo eden izmed, dokler bo zadnji izmed nas pokončno stal, bomo stali vsi! In vedno bo nekdo od nas pokončno stal. Vedno so se v zgodovini našli ljudje, ki so preganjali drugače misleče in jih želeli utišati, a vedno znova  so bili v zgodovini tudi ljudje, ki so se temu uprli in branili svobodo govora. Tudi zaradi teh ljudi smo danes tukaj. Imamo zgodovinsko dolžnost, da ohranimo njihovo izročilo, da ubranimo in ohranimo svobodo govora. Nisem prepričan, res nisem prepričan, da bo naša generacija uživala sadove tega boja. Kot zdaj kaže, utegne biti boj ne samo za svobodo govora, ampak tudi za osebno in ekonomsko svobodo, še dolg. A bomo vsaj ponosni na to, da se nismo brezvoljno uklonili in začeli živeti v njihovem namišljenem svetu, v njihovem vzporednem svetu, ki nam ga rišejo.

Najbrž je večina izmed vas gledala film Matrica. Spomnili se boste prizora, ko je Morfej filmskemu junaku Neu ponudil dve tableti. V levi roki je držal tableto, ki je pomenila življenje v laži, nevednosti in v vzporednem svetu, v desni roki je držal tableto, ki je pomenila resnico in življenje v realnosti. Neo je izbral resnico in boj zanjo. Tudi jaz sem to izbral. Zato me zlobniki danes procesirajo in obsojajo na sodiščih, preganja me tožilstvo, zaslišuje policija, obrekujejo v medijih. Stalo me je precej zdravja. A mi ni žal, ker vem, da sem delal prav in delam prav. Enako je z vsemi, ki delajo na Nova24TV in reviji Demokracija. In nobenega dvoma, da ste tudi vi izbrali resnico in pravico. Drugače vas danes ne bi bilo tukaj. Hvala vam.

Boj za svobodo govora bo vrhunec naše generacije. Zaradi tega ima smisel vse, kar se nam je zgodilo, kar se nam dogaja in kar se nam bo še zgodilo. To mora biti zaključek neke preteklosti in začetek prihodnosti. Zato je treba pregnati temne, nevihtne oblake. Mogoče, res mogoče smo vse to potrebovali, da smo se prebudili. Pravim vam. Tisti, ki upajo, da nas bodo utišali, bodo razočarani. In ko bomo opravili to delo, se bomo umaknili v zavetrje časa in senco prostora. Zavedali se bomo, da smo upravičili zaupanje naših prednikov. Ne samo svobodo govora, osebno svobodo in ekonomsko svobodo, tudi našo tradicijo, našo kulturo, naš jezik in našo vero bomo predali v hrambo našim otrokom in vnukom. In oni naprej rodovom, ki prihajajo.

Ne vem, kaj naj vam še porečem. Dragi prijatelji, Bog vas živi! Bog živi Slovenijo! Hvala še enkrat vsem, hvala, ker ste prišli. Hvala vam. Ganjen sem.

*Zapis je nastal na podlagi pripravljenega zapiska. Mestoma kaj odstopa ali je spremenjen vrstni red besed, vendar je vsebinsko enak. Ko dobim magnetogram, ga bom popravil, da bo ustrezalo dejansko izrečenemu.

Odziv na Golobovo vojno napoved »sovražnemu govoru« (beri: svobodi govora): »Ko ljudem prepoveš besede, se ljudstvo odzove z dejanji. In potem nam Bog pomagaj.«

Značke

Bog, demokracija, Društvo novinarjev Slovenije, DZ, Gibanje svoboda, inteligenca, Kazenski zakonik RS 297. člen, klasični liberalizem, konservatizem, lex certa, ljudstvo, Marjan Šarec, mediji, migracije, Nova24TV, opozicija, rasa, robert golob, Sir Roger Scruton, sovraštvo, sovražni govor, sovražnost, splav, svoboda, svoboda govora, tiranija, Ukom, umetna inteligenca, vladajoča koalicija, človeške rase

Britanski filozof, največji konservativni mislec svoje generacije in domoljub Sir Roger Scruton je nekoč dejal, če besede ne bodo imele več želenega učinka, bodo besede nadomestila dejanja. Govoril je o svobodi govora in nevarnosti omejevanja svobodnega izražanja: »Zdaj ni umorjen človek, ampak njegov značaj. Učinek je enak. Svobodno razpravo povsod omejujejo, tako nikoli ne bomo vedeli, kdo ima prav – preganjalci ali tisti, ki jih poskušajo utišati.«

Jeseni 2018 je tedanji premier Marjan Šarec opozoril vodstva državnih podjetij, naj razmislijo, ali bodo oglaševala v »sovražnih« medijih. Bilo je povsem jasno, da je gledal proti opozicijskim in konservativnim medijem, kot sta Demokracija in Nova24TV. To je bila najbolj očitna zloraba oblasti po osamosvojitvi, kljub temu je levi medijski mainstream (vključno z Društvom novinarjev Slovenije) Šarčevo opozorilo pozdravil.

Robert Golob je šel še korak dlje. Odstop Dragana Barbutovskega s položaja direktorja vladnega urada za komuniciranje (Ukom), ki naj bi odstopil zaradi spora v Gibanju svoboda, je povezal s »sovražnim govorom«. Pustimo ob strani vprašanje, ali je naloga Ukoma boj proti »sovražnemu govoru« (ali kakršnemukoli govoru nasploh), posvetimo se rajši zlovešči izjavi predsednika vlade: »Zato si želim, da bosta vlada in DZ jeseni odločno delovala proti sovražnemu govoru v medijih s katere koli strani. (…)  Zato želimo okrepiti vladni urad ravno z ljudmi, ki razumejo, kam pripelje politizacija novinarstva in kam pripelje širjenje sovražnega govora.« Glede na to, da je Golob že pred volitvami obljubil, da bo obračunal z mediji, ki mu niso naklonjeni, lahko povsem upravičeno sklepamo, da vojno proti »sovražnemu govoru« razume kot vojno proti njemu in levici nenaklonjenih medijev. To ni nič drugega, kakor vojna napoved svobodi govora, ker je zelo tanka črta med omejevanjem »sovražnega govora« in vladno cenzuro izražanja mnenj.

Kaj sploh je »sovražni govor«? V prvi vrsti je to »govor« kot vsak drug. Kot je »pozitivna« ali »negativna« diskriminacija na koncu »diskriminacija«, je tudi »sovražni«, »ljubezenski«, »vizionarski« ali »kritičen« zgolj »govor«. Opredelitev, da je nekaj »sovražni govor«, je zelo subjektivna, ker vsak človek (smo si različni) drugače dojema izrečene besede; za nekoga je »sovražni govor« vsaka kritika, za drugega grožnja s smrtjo. Še posebej oblast mora biti zelo previdna pri napovedi vojne »sovražnemu govoru« (ali celo sami vojni), ker lahko družba hitro zapade v diktaturo, kjer ni več svobodnih medijev in svobode govora. Zato je cenzura »sovražnega govora« misija: nemogoče.

Človek, ki bi odločal o tem, da je nekaj sovražno, ne bi odločal na podlagi objektivnih kriterijev (ker jih v tem primeru ni mogoče določiti), ampak na podlagi svojih ideoloških preferenc in svetovnonazorske percepcije. Tudi če bi se zanašali na računalnik, v katerega bi vložili na bilijone različnih podatkov in ki bi na podlagi novih primerov učil samega sebe, nikoli ne bi mogli razviti tako pameten računalniški algoritem, ki bi dejansko zaznal za družbo nevarno človeško čustveno sovražnost v govorjeni ali pisani besedi. Umetna inteligenca nikakor ne bi mogla ločiti med kritiko, zasmehovanjem, obrekovanjem ali dejanskim sovraštvom z grožnjo; pri izražanju sovraštva (denimo »Sovražim te!« ali »Ubil te bom!«) večinoma ne gre za dejansko sovraštvo in resen namen, ampak za željo da nekoga, ki ga v resnici sploh ne sovražimo, užalimo ali prizadenemo, ker nam je bodisi tekmec bodisi mu vračamo »milo za drago«. Samo malo poglejte družbena omrežja. Če nekomu nekaj ni všeč ali se z nečim ne strinja, se zateče k zmerljivkam, poniževanju, norčevanju ali kritizerstvu. Je to sovražni govor? Celo med prijatelji mestoma letijo žaljivke drug na drugega (nikakor ne zlonamerno), a že naslednji hip bodo skupaj pili pivo. Vse to je le izražanje nestrinjanja na drug način in z močnimi besedami. In če se kdo čuti užaljenega ali obrekovanega, se za razrešitev tega spora obrne na sodišče, da presodi (kjer bo na koncu prevladalo subjektivno mnenje sodnika, kar pomeni, da mnenja drugih o določenem primeru ne obstajajo več, niti ne morejo obstajati).

Zaradi subjektivnosti dojemanja in vsebinske izmuzljivosti »sovražnega govora« ni mogoče opredeliti kot pravni pojem. Zato ga tudi kazenski zakoniki ne poznajo. Slovenski ima v 297. členu približek (spodbujanje in razpihovanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti), vendar so tudi z njim resne težave, ker v tej definiciji lahko vsak sliši, kar želi. Kar ni značilnost zakona, ki mora biti jasen in vsakemu razumljiv: da je različnih mnenj, kaj pomeni, čim manj, da vsak ve, kaj je kaznivo in kaj ne. Rečemo lahko, da 297. člen ne zadosti načelu določnosti (lex certa), ker, denimo, ni jasno določeno, kaj natančno pri govoru ali idejah o rasi ali spolu je spodbujanje in razpihovanje sovraštva. Za nekoga je spodbujanje rasnega sovraštva že samo navajanje, da je človeštvo razdeljeno na rase, ali povzemanje raziskav o povezanosti inteligence in rase; med progresivnimi prevladuje mnenje, da so rase (podobno kot spol) družbeni konstrukt.

Obstaja nešteto idej, mnenj, teorij in besed, za katere bi lahko Robert Golob in njegova koalicija presodila, da bi lahko spodbujala sovraštvo in vodila do nasilja. Glede na odzive levičarskih medijev, nevladnih organizacij in levih politikov bi lahko premierjev »sovražni govor« vključeval nasprotovanje splavu, kritiko migracij odprtih vrat, upiranje homoseksualnim porokam, zgražanju nad lezbičnimi posvojitvami otrok, zasmehovanju teorije spola ali karkoli drugega, kar bi na Gregorčičevi ulici 20 lahko opredelili izražanje sovražnosti. Torej vse tiste ideje, ki so značilne za konservativni svetovni nazor (konservativec bo vedno nasprotoval splavu ali homoseksualnim porokam). To lahko pomeni, da bo Golob samo idejo konservatizma označil za sovražno, liberalno demokracijo pa za edino sprejemljivo in dovoljeno ideologijo.

Svobodo govora so politično korektni naredili za zelo zapleteno. Skrajno čudno in nenavadno je, da je napoved, da mora biti določen govor cenzuriran in kaznovan, modna muha politike, ki samo sebe označuje za liberalno, čeprav je liberalizem (klasični) miselnost svobode govora in individualne svobode. Pravi liberalci, dediči mislecev klasičnega liberalizma, so danes v vrstah konservativcev, liberalci samo po imenu se danes gravitirajo levo od sredine in se navdušujejo nad totalitarnim zatiranjem idej, ki niso njihove. Ja, demokracija ni sama po sebi zagotovilo za pravično in svobodno družbo, sodobne demokracije s progresivnimi idejami in težnjami po zatiranju drugače mislečih postajajo tiranije; pomensko in vsebinsko nasprotje tiranije ni demokracija, ampak svoboda, kjer je svoboda govora na prvem mestu.

V vsakem trenutku zgodovine so obstajala stališča, ki so bila s strani oblasti označena za družbo nevarna in sovražna. In tako je očitno tudi z Golobovo vlado. A v vsakem trenutku zgodovine so obstajali ljudje, ki so branili svoja stališča. Ne glede na spore in simpatije, je bila svoboda govora vedno tisti vzgon, ki je gnal naprej, da smo kot človeštvo šli v znanju tako daleč, kot še nikoli prej. John Stuart Mill je dejal, da je poskus utišanja izražanja mnenj zlo, ki »oropa človeško raso, potomstvo in tudi obstoječo generacijo«.  Po njegovo največjo žalitev za nekoga ne povzroči laž, ampak resnica. Človek (sicer različno od posameznika do posameznika) prenese psovke, žalitve in obrekovanja, če ve, da so lažna. Boli sicer, ampak imaš pri sebi zadoščenje, ker veš, da obrekovalec laže. In resnica vedno pride na plano, resnica vedno zmaga. Če pa posameznik ve, da so pripombe na njegov račun resnične, potem želi utišati kritika. In to je tudi razlog, da je Golob napovedal vojno in pogrom predvsem nad Nova24TV in Demokracijo: pod pretvezo boja proti »sovražnemu govoru« želi prekriti in utišati resnico, ki jo medija oznanjata javnosti.

Nekaj bi se morali premier, vladna koalicija in dušebrižni preganjalci »sovražnega« govora zavedati: ko ljudem prepoveš besede, se ljudstvo odzove z dejanji. In potem nam Bog pomagaj.

P.S. Spremljam tudi večino levega medijskega mainstreama. Ne zato, ker se z njim strinjam, ampak zato, da vidim, kje se z njim ne strinjam, na kateri točki se moje prepričanje razhaja z levim. Povem vam, ni bolj dolgočasne stvari na svetu, kot brati, poslušati ali gledati mnenja, s katerimi se strinjaš. Če to počneš, ne veš, kaj misli tisti, ki ni enakega prepričanja, kot si ti; niti kritike ne moreš izraziti. Zato bi bil svet brez medijev različnih ideologij ali svetovnih nazorov osiromašen. Svoboda govora je edini način, da smo kot družba boljši in preživimo.

Kdo je kdo v levičarski propagandi in kako deluje: osel gre enkrat na led, (samo) slovenski volivec večkrat

Značke

Bojan Požar, Boris Tomašič, demokracija, Denis Avdič, desnica, Jonas Žnidaršič, Jure Godler, Levica, Mojca Pašek Šetinc, Nova24TV, Peter Jančič, posmehovanje, propaganda, Robert Merz, Rusija, satira, Sašo Hribar, volitve, volivec

Marsikdo se pogosto vpraša, kako slovenski volivci (ki globalno pri tem niso nobena izjema) vedno znova nasedejo novim (starim) obrazom. In jih nato brezpogojno podpirajo, ne glede na to, da vse dokazuje njihovo nesposobnost in pokvarjenost. Skrajno čudno je, da ljudje ne gredo samo enkrat na led (kot osel), ampak večkrat. No, to ni osel, ampak njegova indoktrinirana nadgradnja – povprečen slovenski volivec. Ki ima, da ne bo pomote, »vedno prav«, čeprav za svojo odločitev na volišču ni pripravljen prevzeti nikakršne odgovornosti. Saj veste, kako gre pri indoktrinirancih – vedno krivi so drugi. Od kod ta miselnost?

Res je, večina (90 odstotkov) etabliranih medijev (v najširšem smislu pomena besede) je v rokah levice, kar pomeni, da politična levica nima v rokah samo novičarskih kanalov, ampak tudi vse druge: od zabavnih do akademskih. Ti se niti ne trudijo pretiroma. Poročajo o tistem, kar koristi in ne škoduje njihovim političnim botrom. Vse drugo preprosto prezrejo. Tipičen primer je predstavitev ministrstva za kulturo v časniku Delo. Take predstavitve, ki kaže odkrito lojalnost do vlade, ministrstvo pod vodstvom Vaska Simonitija ni bilo nikoli deležno. Ali ko je premier Robert Golob na komercialni POP TV razlagal, kako kitajski virus pozdraviti z morjem. Mainstream mediji so na vse kriplje iskali načine, da bi pritrdili premierjevim »ugotovitvam«.

Slovensko volilno telo se zateka k informacijam, ki gredo na roko levici. Tako so navajeni, drugega nočejo (ne prenesejo) slišati. Če o neki zadevi redki mediji, ki so naklonjeni desnici, poročajo drugače, se zgodi dvoje: (prvič), brez kakršnihkoli argumentov je to označeno kot »lažne novice«, češ o tem poročata Nova24TV ali Demokracija, kar avtomatično pomeni neverodostojnost; (in drugič), portali za preverjanje dejstev (ki so po pravilu v lasti levih medijev ali pa njihovih simpatizerjev) z dvomljivimi dokazi in metodološkimi ključi pobijajo poročanje medijev, ki niso »pravega« svetovnega nazora. Umazano delo za medijski mainstream opravijo levičarski aktivisti ali nevladne organizacije, ki »drugačne« medije napadajo, blatijo, ovajajo in tožijo.

To je skrbno načrtovana in zasnovana propaganda, ki se ciklično dosledno in v določenih časovnih obdobjih ponavlja, kar vpliva na to, da ljudje, ne da bi to sploh opazili, spremenijo dojemanje (dober tekst o tem, delno tudi povzet, je napisal Robert Merz). Primer je dojemanje Slovencev o demokratizaciji Slovenije: če je skupina ljudi pred nekaj več kot 30 leti protestirala proti totalitarnemu sistemu in nasprotovala socializmu, si danes želi, da bi državo vodili levičarji. Ta sprememba v miselnosti je bila možna le, da so mediji (in drugi informacijski kanali) ostali v rokah tranzicijske levice, ki so ljudi počasi in potrpežljivo prepričevali, da je kapitalizem nepravičen in zloben družbeni sistem, in da je socializem (nova) prihodnost. Tako je nastala iluzija, s katero se strinja velika večina ljudi: levica je dobra, desnica slaba.

Medijskemu monopolu levice navkljub: kako je to mogoče, ko si danes lahko na spletu vsak najde trdne in neizpodbitne dokaze, da socializem (in ukrepi povezani z njim) nikoli in nikjer ni deloval; ne v zgodovini, ne v sodobnosti. Najboljši odgovor je najbrž dal ameriški analitik in kolumnist Paul A. Goble, ki je specialist za Sovjetsko zvezo in Rusijo. V članku z naslovom »Kako se razlikujeta ruska in sovjetska propaganda« je zapisal: »Rusi so se naučili, da lahko v informacijski dobi računajo na goljufanje tistih, ki si želijo biti prevarani. Na njihovo srečo je teh lahkovernih posameznikov izjemno veliko.«

Na nesrečo Slovenije (in na srečo levice) ima Slovenija neverjetno veliko lahkovernih volivcev, ki nasedajo levičarski propagandi, ki temelji na laži. Laž se z lahkoto uporablja, saj jo je slovenska javnost pripravljena sprejeti, ker ji riše tisto, kar si sama želi: brezskrben vzporedni svet, ki v realnem življenju ni možen. Saj se spomnite, kako so prevladujoči mediji poročali o protestih (v času vlade Janeza Janše)? Čeprav so blokirali vpadnice, mestoma zažigali smetnjake in skušali obračunati nad policisti, so mediji poročali o »mirnih protestih proti strahovladi«. In ljudje so to verjeli.

Levica je vseeno ranljiva, volivce se da prepričati na drug način, z drugo taktiko. Slovenski volivec ne samo, da gre večkrat na led, verjame tudi vsemu, kar mu servirajo progresivnim naklonjeni dežurni komedijanti: od Denisa Avdića prek Jureta Godlerja do Saša Hribarja. Tako zelo, da so v nov sklic parlamenta dva celo izvolili: Jonasa Žnidaršiča in Mojco Pašek Šetinc (slednjo je treba vsekakor uvrstiti med zabavljače, ker je bilo njeno novinarsko delo bliže domišljiji kot realnosti). A če levičarji nimajo nič proti, da se norčujejo iz desnice, so občutljivi, če so sami predmet posmehovanja.

Običajne in resne kritike enostavno in nonšalantno zavračajo, češ to so Bojan Požar, Boris Tomašič, Peter Jančič ali kdo iz Demokracije; skratka, to so skrajni desničarji, ki jim ni za zaupati. Šele ko postanejo predmet humorja, se zdrznejo. Ob norčevanju ne zamahnejo z roko, ker vedo, da jih satirik kaže take, kot v resnici so.

Prav tako se ne morejo pretirano razburjati, ker bodo izpadli neinteligentni kreteni (za prepoznavo zabavnega zapisa je potrebna samo minimalna stopnja razgledanosti), ki satiro jemljejo resno. In lahko posledično izgubijo volivce, ki bi levičarje prepoznali v luči, kot jih vidi humorist. Ta metoda razgaljanja levice je tako preprosta, kot bi v sodu streljali ribe. Žal jo desnica premalo uporablja, ampak o tem kdaj drugič.

Boris Tomašič levičarje spet spravil na pomirjevala – zdaj jim povzroča stres in nespečnost, ker je postal največji lastnik Nova24TV

Značke

Boris Tomašič, Madžari, Martin Odlazek, Nova obzorja, Nova24TV, zavist

Pri vsej zgodbi je zanimivo le to, da je medij zamenjal lastnika. Vredno kratke novičke. In nič več. A tostran Alp, kjer prevladujeta socialistična miselnost in institucionalizirana zavist, se je zganil malodane ves levičarski medijski stroj. Še preden je posel dokončan, nad Borisa Tomašiča, ki je postal osumljenec številka 1, pošiljajo vse mogoče inšpekcije, organe pregona, doživlja medijski pogrom; da se uganka, »od kod mu denar« nemudoma razreši. Kriv je tako ali tako. Ker je na čelu konservativnega medija in ker je zdaj kupil skoraj polovični delež zasebne televizije.

»Madžari lastništvo v Nova24TV prodali gorečemu podporniku Janše,« smo lahko brali naslove predvsem v medijih, ki jih obvladuje Martin Odlazek, človek, ki je za več milijonov zadolžil slovenske davkoplačevalce. Boris Tomašič, Nova24TV in donedavnega madžarski lastniki slovenskih davkoplačevalcev do zdaj niso stali niti centa. Lastništvo je bilo pregledno (za razliko od drugih medijev MSM), ve se, da so Madžari vložili zasebni kapital. In zdaj so svoj delež prodali.

Ko je neko podjetje na trgu, je ves čas tudi naprodaj. In Madžari so se odločili, da svoj delež prodajo. Bilo je po svoje pričakovano, kajti biti kot tujec lastnik podjetja v Sloveniji, še posebej če gre za medij, ki ni progresivnega svetovnega nazora, je naporno. In severovzhodni sosedje so to občutili na lastni koži: ves čas so bili demonizirani, z njimi so se ukvarjale parlamentarne preiskovalne komisije. Zakaj bi bil nekje lastnik, ko dobivaš polena pod noge in te skrbi, da nekega lepega dne ne pridejo revolucionarji in ti zaplenijo premoženje. Zakaj bi sploh še vlagal v to državo. Odšli so v za tuje investicije prijaznejše države. Nekaj najbolj normalnega je, da so svoj delež v odkup ponudili vodstvu podjetja. Boris Tomašič, ki družbo pozna, je prepoznal poslovno priložnost in ponudbo sprejel.

Čeprav posel več kot očitno še ni zaključen, se levi mediji sprašujejo, kje je Tomašič dobil denar. Kje je dobil denar, je njegov problem. In donedavnih lastnikov, ki bodo dobili kupnino. Pomembno je, da ne bo obremenil davkoplačevalcev. Posel je bil sklenjen med dvema zasebnikoma, kar ni ne stvar države, ne drugih medijev. Še najmanj, da bi zdaj razkrivali podrobnosti pogodbe in dogovora. Res je. Tomašič nima ne gradbenega zaledja, ne smetarskega, ne zaledja žilnih opornic, njegova osnovna dejavnost bo medijska. Kar je za levičarje sumljivo, ker očitno vedo, kako težak je založniški kruh, če si prepuščen trgu in za seboj nimaš stricev globoke države, ki delujejo po načelu – za tuj denar na svoj račun.

Spomnite se, kako je cela levičarska Evropa (vključno s Slovenijo) norela, ko so lastniki podjetja Mediaworks iz poslovnih razlogov ukinili madžarski dnevnik Nepszabadsag. Zamolčali pa so, da so lastniki ponudili medij v odkup zaposlenim, ki ponudbe niso sprejeli. Tudi Tomašič bi lahko odklonil nakup deleža, Madžari bi našli drugega kupca (ali pa tudi ne). Zgodilo se je že v Sloveniji, da je bil kak medij ponujen v odkup vodstveni ekipi, ki pa ni želela lastniške avanture, zato je na koncu pristal v rokah koga, ki ima zdaj ta medij za orožje pri drugih poslih. Nihče se ni pretirano razburjal, še najmanj prevladujoči mediji.

Čeprav je namen kritikov Tomašičevega nakupa televizije, da se uniči televizija, ki je naklonjena sedanji opoziciji, ker je moteča (kar je čudno, ker pravijo, da gre za popolnoma nepomemben in obskuren medij), je v ozadju tipična socialistična lastnost, ki je v teh krajih institucionalizirana – zavist. »Človekova zavist je najbolj intenzivna tam, kjer so vsi na isti ravni, zahteve socializma po prerazporejanju so najglasnejše tam, kjer ne obstaja skoraj ničesar več, kar bi se dalo prerazporediti,« piše Helmut Schoeck v knjigi ´Zavist: Teorija socialnega vedenja´. V Sloveniji na medijskem področju ni več kaj prerazporediti. Večina medijev v rokah levice, tistih nekaj odstotkov medijskega prostora, ki ga zavzemajo desni mediji, so tarča levice.

Zavistnež ni usmerjen v to, da bi postal sam uspešen, ampak se bolj usmerja v uničevanje tujega premoženja oziroma v krajo tujega premoženja, da bi ga prerazporejal, seveda samemu sebi. Od tod napadi na Borisa Tomašiča, očitki o domnevnem spodbujanju oboroženega upora proti Golobovi vladi so zgolj priročen in za lase privlečen izgovor.

Nova24TV (in Nova obzorja) je veliko pripomogla, da je levičarsko pranje možganov upočasnjeno. In ti mediji, ki zadnja leta sploh več ne skrivajo sovraštva do desnice (od osamosvojitve medijsko izločena), koncentrirajo moč in so pristranski. So vse tisto, kar očitajo Nova24TV: neuravnoteženo poročanje, zavajajoče in manipulativne definicije, favoriziranje levice, lažniva ton in način podajanja ali ustvarjanja zgodbe (ki to ni), preverjanje dejstev z mnenji levičarskih ´strokovnjakov´.

NovaTV24 za medijski mainstream pomeni protiutež. Kdor želi slišati drug in drugačen pogled na dogodke, preklopi nanjo, tako da mu ni več treba med medijskimi smetmi brskati resnice. Zato je pomembna in zato tudi napadi na novega največjega lastnika – Borisa Tomašiča.

Kako so na fronto proti Borisu Tomašiču poslali najboljša medijska rezila in zakaj se utegnejo verige na motornih žagah zatakniti

Značke

Boris Tomašič, demokracija, Kdo vam laže, levičarji, mediji, Nova24TV, svoboda govora

Levičarje je nedavna oddaja Kdo vam laže, ki jo na Nova24TV vodi in moderira Boris Tomašič, zelo razburila. »Hujskanje, laži in norosti« naj bi bil njegov greh, zaradi »primitivizma, prostaštva, pozivanja k nasilju« bi morali »ukrepati ustrezni organi«. Smo gledali isti oddajo? Če smo, potem smo mi imeli v rokah kokice in Coca-Colo, dežurni dušebrižniki najbrž kaj drugega. Tisti torek so očitno pokupili vso robo pri dobaviteljih.

Šalo na stran. Biti jezen na konkurenco, ki vztrajno povečuje doseg, je človeško, je nekaj povsem normalnega. Težava nastane, ko si ob tem neumen, kar povzroči napačno preskakovanje iskric med možganskimi celicami, na koncu pripelje do personaliziranega ideološkega sovraštva. Zato se zadnje čase levičarjem namesto lutk na sadnih ravnicah in borovničevih poljih prikazuje Tomašič. Povsod je, nikakor si ga ne morejo izbiti iz glave. Precej neprijetno, a je nova vlada zadovoljna, saj ve, da so na fronto proti mladi televiziji (preiskovalna komisija ne bo dovolj ali kaj) poslali svoja najboljša medijska rezila. Ladja gre naravnost proti svetlim obzorjem, kapitan je na krovu, ansambel igra; tega pač Tomašič že ne bo kvaril. Zato splošna mobilizacija za dokončno rešitev vprašanja Nova24TV.

Bitka za premierjevo ljubezen in naklonjenost je neizprosna. Nekateri so že na pol jambora, seštevajo pike zvestobe, poslati za zapahe voditelja, ki si upa spustiti v eter gledalce (da povedo, kaj si v resnici mislijo) prinaša posebno nagrado – stati na vrhu okrašenega stebra in se znebiti statusa »incel« moškega ali ženske. Vemo, da so mediji sveti gral v levičarski religiji tuzemskega posthumanizma, da želijo popolni nacionalni nadzor nad njimi, da napovedujejo uničenje tistih, do katerih ne morejo. In do Nova24TV ne morejo zlepa, ker je zasebna televizija. Od tod tudi divjanje, kjer sta se našli iztegnjeni roki stare in nove levice; obe z istim marksističnim pedigrejem in istim ciljem – ideološke nasprotnike razmesariti z verižnimi žagami.

Njihovega besnenja se ne da racionalno razložiti. Po eni strani trdijo, da Nova24TV gleda manj kot dva tisoč gledalcev, po drugi strani jo gleda ves levičarski milje. Podobno je bilo s tožbo proti Demokraciji v zadevi Škorčeva glosa, kjer (skoraj) nobena od prič tožilstva ni reden bralec revije. Ampak ko je treba zasesti oba sedeža, vsi vedo kako in kaj. Najbrž mora za to dvojnost (da imajo levičarji dvojna merila, tako ali tako vemo) obstajati nek globlji razlog. Mogoče je to tesnoba, mogoče osamljenost. Povsem resno vprašam, ali obstaja na svetu škotski viski, ki bi pripomogel, da bi človek lahko poslušal njihove blodnje o Tomašiču?

Lahko menimo, da so bile besede njegovega občinstva mestoma robate in direktne, mestoma žaljive in prostaške. Ampak ljudje so povedali, kar si v resnici mislijo, Tomašič pa ni človek, ki bi jim to onemogočil. Zakaj neki? Direktne, žaljive in prostaške besede so del svobode govora kot človekove svoboščine in pravice, po drugi strani pa biti neužaljen ni človekova pravica. To je nekaj, kar je levičarjem še danes nerazumljivo. Za kar zagotovo ni kriva Nova24TV. O tistem očitku, da je pozival k nasilju in uporu, ne bom izgubljal besed. Vsak računalniško pismen človek lahko hitro po spletu poišče ´protestniški besednjak´ v času Janševe vlade; lahko bo prebral ali slišal, kaj v resnici pomenita hujskaštvo in nasilje (celo v materializirani obliki).

Ampak komu mar. Če vprašanje Tomašiča levičarji ne bodo rešili s pogromom in pošiljanjem organov pregona na Štihovo ulico 7, ga bodo poskusili s prestižno preiskovalno komisijo in z najboljšimi manirami komunistične politične policije. Kot ga poznam, se ne bo dal (kar tako). Nikoli ni skrival svojega svetovnega nazora, ne svojih namenov, v katero smer bo peljal Nova24TV. Poleg zdrave pameti ima tudi korajžo.  Za razliko od levičarskih medijskih sektašev, ki mu zdaj grozijo. In so za demokratično in svobodno okolje edini nevarni. Nikakor ne Nova24TV.

Televizija se nima za kaj opravičiti. Niti Tomašič ne. Tudi pojasnila so odveč. Če smo vsaj malo država, kot jo riše ustava. Ampak najbrž nismo. Današnja Slovenija ni okolje, kjer bi bilo samoumevno dojemanje razlik in prefinjenih nians. Heterodoksnost od progresivnega nauka ni dovoljena. Popolno strinjanje, ali pa ste žrtev kulture odpovedi. Ritual je znan: biti proti tistemu, kar samo diši po desnici, pa prideš do pridelka, spoštovanja in vabila v velike medije. Drugače si prepuščen puščicam, ki letijo na vse strani. Tega ne bi pričakoval od ljudi, ki trdijo, da so proti avtoritativnosti in veliki ljubitelji svobode. Po svoje razumljivo, ker levičarji nikakor ne morejo svojih malih umov prekriti s tančico strpnosti, rajši Tomašiča pahnejo na robnik zaradi njegovih stališč. Ne vem, če se počutijo ravno dobro, sendvič in sok Pingo vsekakor dobijo.

Svoboda govora: Robert Waltl vs. Bernard Brščič

Značke

Al Kaida, Avstralija, Balkan, Bernard Brščič, Boris Cipot, David Irving, demokracija, Draža Mihailović, Ernst Zuendl, Goli otok, Guardian, Harry Truman, holokavst, Irena Šumi, komunisti, Michael Moore, Mini teater, muslimani, New York Times, Nova24TV, partija, partizani, Reporter, Robert Faurisson, Robert Waltl, Sava, Sreda v sredo, svoboda govora, Sylvia Stolz, Tacen, Tito, ZDA, Židi, četniki

Za začetek vam bom povedal dve zgodbi. Prva gre takole. Med letoma 1943 in 1944 so zavezniški piloti skoraj dnevno bombardirali nemške rafinerije nafte v Romuniji. Protiletalska obramba jih je veliko sestrelila, zato so zasilno pristajali na območju Srbije. V tako imenovani Operaciji Halyard (ali Operacija zračni most) so jih reševali četniki Draže Mihailovića, medtem ko Titovi partizani niso le opazovali, ampak so celo Nemcem sporočali položaje četnikov in ameriških pilotov. Po vojni je ameriški predsednik Harry Truman generala Mihailovića zaradi „neustrašnih četniških enot“, ki so poskrbele, da so bili ameriški piloti „varno vrnjeni enotam Združenih držav Amerike“, posmrtno odlikoval. Komunisti so Dražo Mihailovića ubili, zasluge za vse rešene pilote zavezniških sil med 2. svetovno vojno pa pripisali sebi. Kdor je podvomil v to „sveto resnico“, je bil v najboljšem primeru preganjan zaradi „verbalnega delikta“ po zloglasnem 133. členu, drugače je končal v ječi ali na Golem otoku. Ta partijska resnica je veljala desetletja, šele po demokratizaciji Balkana je na dan prihajala tudi drugačna. Partija dogodkov med vojno ni samo drugače interpretirala in dovolila eno samo „Resnico“, ampak je potvarjala (ali zamolčala) dejstva.

Čeprav nekateri menijo, da sta dejstvo in resnica eno in isto, temu ni tako. Dejstvo ima namreč lahko več resnic in vse so prave. O tem govori druga zgodba. Kot najstnik sem rad poslušal pripovedovanja starejših. Nekoč so povedali anekdoto o nekem akademskem slikarju po drugi svetovni vojni. Lepega dne je naročil študentom, naj vzamejo platna in barve. Peljal jih je v Tacen pri Ljubljani, polovico jih je razporedil na eno stran Save, polovico na drugo stran Save. Rekel jim je, naj čimbolj realistično naslikajo skalo, ki je štrlela sredi reke. Ko so končali, prav nobena slika ni bila podobna drugi, še manj enaka. Vsi so sicer naslikali skalo (prvo dejstvo) in reko okoli nje (drugo dejstvo), toda med seboj so se razlikovale po obliki skale (več resnic), barvi skale (več resnic), barvi reke (več resnic), valovanju reke (več resnic) in še v tisočih podrobnosti. Katera slika je bila prava? Vse. Vsi so naslikali skalo in okoli nje reko, a tako, kot so videli, saj so slikali iz različnih kotov. Eden je pač videl samo osenčeni del skale, drugi tisti del, ki je bil obsijan s soncem, zato je bila tudi barva skale iz različnega kota različna. No, prišel je zaplet. Eden od študentov je doma očitno povedal, da so v Tacnu „slikali različne resnice“. Ker sta bila njegova starša po naključju partijska mogočneža, sta dosegla, da je bil profesor slikarstva zaslišan, češ naj pove, kaj je mislil s tem, da ima določeno dejstvo več resnic. Bil je to tipičen totalitarni obrambni refleks komunističnih veljakov, ki so priznavali eno samo zveličavno resnico, saj so sami pri sebi vedeli, da je resnic o drugi svetovni vojni in revoluciji po vojni več.

Obe zgodbi imata vzporednice z grožnjo direktorja Judovskega kulturnega centra (in enega od šefov ljubljanskega Mini teatra, ki je, mimo grede, od leta 2003 iz žepov neto davkoplačevalcev pobral 6,2 milijona evrov) Roberta Waltla političnemu analitiku in publicistu Bernardu Brščiču, da ga bo tožil. Brščič si je drznil omeniti holokavst, za katerega očitno velja ena sama resnica, v katero se ne dvomi, katero se ne postavlja pod vprašaj, o kateri se lahko govori samo na način, kakršnega predvideva uradna verzija zgodovine. Celo več. Antropologinja Irena Šumi, ki je takoj vzela v bran Waltla, sicer slovenski javnosti znana po tem, da ji je portal nacionalne televizije dal prostor, kjer postavlja pod vprašaj slovenski narod, pravi, da je prepovedano o holokavstu dvomiti tudi v znanstvenih študijah (zadnji odstavek tukaj). Ali vas to ne spominja na inkvizicijo, ki se je spravila na Galilea, katerega največja „napaka“ je bila njegova izjava, da se lahko razlagalci Biblije motijo? Povedano drugače. Če ti znanstvena študija pokaže o holokavstu drugače, kot o njem menijo njegovi razlagalci tipa Robert Waltl, je to zločin, znanstveno „opletanje s sovraštvom“, „razpihovanje strahu in sovraštva“ ali netenje sovraštva.

Kaj potem reči o Američanih, od katerih 3 milijone zanika holokavst, okoli 24 milijonov pa dvomi, da se je zgodil. To je namreč pokazala študija judovskega centra, o njej je pisal New York Times. Je ta raziskava netenje sovraštva? Bodo vse te Američane, ki zanikajo ali dvomijo o holokavstu, poslali v zapor. Ali raziskava Anti-Defamation League (ADL), ki je pokazala, da 54 odstotkov svetovne populacije sploh ne ve, da se je holokavst zgodil. Ali britanska študija YouGov, o kateri je poročal Guardian in ki je pokazala za Žide očitno grozljivo realnost: skoraj polovica anketiranih se je strinjala z vsaj enim (od štirih) antisemitskih stališč; skoraj petina jih je bila prepričanih, da si Judje domišljajo, da so nekaj posebnega; petina je tudi prepričana, da so britanski Židi bolj zvesti Izraelu, kot Veliki Britaniji.

Seveda gre pri tem za vprašanje svobode govora. Ne morem reči, da Waltl in Šumijeva svobode govora ne priznavata, lahko pa se z gotovostjo trdi, da je ne razumeta najboljše. Podobno kot Partija, ki je trdila, da je Jugoslavija svobodna država, kjer velja svoboda govora. A, kakopak, hkrati tudi opozorila, da svoboda govora ni absolutna, ampak omejena. Da povem bolj razumljivo. Svoboda govora je veljala za hvaljenje Partije. Različni pridevniki pred Partijo ali vodstvom Partije na čelu s Titom (kot recimo, da je Tito „ljubičica bela“, „prinašalec miru“, neustrašni komandant“, Partija pa „avantgarda“, „nosilka razvoja“, „steber stabilnosti“) so pomenili „različnost mnenj“, kar je bil dokaz svobode govora. Vsaka kritika Partije ali Tita pa je bila zloraba svobode govora, kajti svoboda govora ni absolutna. Logično, mar ne. In naprej. Očitno je, da so glede holokavsta dovoljeni samo pravi pridevniki in stavčne zveze. Nekako takole. Holokavst je bil „grozljiv zločin“ (če rečeš, da je bil „samo“ zločin, si že sumljiv), ki so ga izvedli „hudobni nacisti“ (pridevnik „hudobni“ je obvezen) po rodu Nemci (tega absolutno ne smeš pozabiti omeniti), zato jih je treba še nadaljnjih sto generacij imeti pod nadzorom, jim vcepljati občutek krivde in iztrebiti nacionalni gen. Če k temu izliješ svoj gnus in gnev do tistih grdih, umazanih in zlih, ki ne mislijo tako, to ni samo stoodstotni, ampak tisočodstotni dokaz popolne svobode. Če pa uporabljaš besede kot „domnevni“, „mogoč“ in „neuradno“ ali se, Bog ne daj, sklicuješ na študije ali raziskave, ki niso na „pravi liniji“, te obtožijo zlorabe svobode govora, ki, kakopak, ni absolutna. O domnevnih židovskih teorijah zarote, o čemer sem pisal v tekstih Vzpon zla in Prevara s centralnimi bankami ali ustvarjanje denarja iz nič, samo naslednje. Da gre za teorijo zarote pravi večina tistih levičarjev (in tudi „žlahtnih desničarjev“), ki verjamejo režiserju Michaelu Mooru, da so 11. septembra 2001 ameriške tajne službe same porušile WTC dvojčka in da se v Pentagon sploh ni zaletelo potniško letalo. S tem zanikajo, da bi ZDA napadli skrajneži iz Al Kaide in da bi bili muslimani krivi za smrt 2.977 ljudi. Skratka, eno zanikanje je dovoljeno, drugo ni, vera v eno „teorijo zarote“ je dovoljena, v drugo ni.

Sicer je Waltl Brščiča obtožil še žaljenja. Brščič pravilno ugotavlja, da priznanje pravice, da nisi užaljen, pomeni konec svobode govora. Pravica biti užaljen je podobno kot sovražni govor – karkoli že to pomeni – stranski učinek svobode govora (o tem več v tekstu Stranki učinki) oziroma je njegova nujna (najbrž nezaželena) posledica. Če prepovemo njegove stranske učinke, potem nimamo več svobode govora, ampak tako svobodo govora, kot si jo je zamislila Partija ali kot jo razume Robert Waltl. Kako dobro razumejo svobodo govora, so pokazali Avstralci (Avstralija je, kot vemo, po vseh kazalcih ena najbolj svobodnih držav na svetu, Slovenija to ni). Tamkajšnji Inštitut za javne zadeve je zaradi naraščanja nezadovoljstva nad muslimani naročil raziskavo, ki je odgovorila na preprosto vprašanje: ali je za Avstralce svoboda govora absolutna pravica ali je ta pravica omejena s tem, da posameznik ali skupina posameznikov niso užaljeni. Kar 82 odstotkov Avstralcev je odgovorilo, da se jim zdi svoboda govora kot absolutna pravica bolj pomembna od morebitne užaljenosti posameznika ali skupine.

Za konec še to. Tudi podpora Kavarne Hayek Bernardu Brščiču se je znašla na tarči Roberta Waltla (na sliki z rdečo zvezdo in Svetlano Makarovič). Enako „sporen“ je Boris Cipot, ki je Brščiča intervjuval v oddaji Sreda v sredo. Kot tudi tisti maloštevilni mediji, ki so na svojih spletnih straneh bodisi objavili posnetek intervjuja (Reporter) ali so povzeli podporo Brščiču (Nova24TV in Demokracija). Kaj zdaj? Najbrž se ne bo zgodilo prav nič pretresljivega, z izjemo kratkega medijskega pogroma. Čeprav, malo pomislite, kako zanimivo bi bilo, ko bi se na sodišču „partizanski lutkar“ Waltl srečal s takim intelektom, kot je Bernard Brščič.

Odpiranje omenjenih tem je dobro za družbo; da se sooči sama s sabo in svojo zgodovino. Zakaj? Ko so zaradi zanikanja holokavsta obsodili Davida Irvinga, Ernsta Zuendla, Sylvio Stolz (njen epski govor najdete tukaj) in Roberta Faurissona, se je zanimanje za medvojno tematiko izredno povečalo. Ljudje so po spletu iskali alternativne vire za razlago (uradno priznane) zgodovine. In jih tudi našli. Bo zdaj Waltl povzdignil glas tudi zoper tiste, ki zaradi besednega dvoboja z Brščičem brskajo po spletu in skušajo sami poiskati, kdo ima bolj prav? Ja, ljudje naj si iz različnih virov sami ustvarijo mnenje. Vsiljevanje ene in edine zveličavne resnice pod grožnjo kazenskega pregona pomeni diktaturo, ki je na dolgi rok vedno znova in znova poražena.