Značke
Demokracija magazin, desnica, desničarstvo, janšizem, Levica, levičarji, Matija Zakladnik, policija, sovražni govor, svoboda govora
Pred leti je anonimnež z vzdevkom Matija Zakladnik na družbenem omrežju Facebook novinarju Demokracije Gašperju Blažiču grozil, da ga bo lastnoročno nataknil na kol. »Da ne bo nepripravljen in bo piskal, da ni vedel,« je zapisal in dodal, da bo tisto, kar se je zgodilo v Parizu (muslimanski teroristični napad na satirični časopis Charlie Hebdo, v katerem je bilo ubitih 12 ljudi), »pravi otroški vrtec« v primerjavi s tem, kar se bo zgodilo »janšističnim govnačem«.
Odziva medijskega mainstreama skorajda ni bilo, za tožilko grožnja ni bila dovolj resna, policija je kolegu, kot se spomnim, odgovorila, da Matije Zakladnika ne najdejo, ker ga ni v popisu prebivalstva. Tragikomedija na kvadrat. Seveda ga ni v popisu prebivalstva, saj gre za vzdevek anonimneža! Je to tako težko razumeti? Obstajajo drugi načini – in te policija obvlada –, da se pride do pravega imena in naslova. Toda očitno ni bilo ne želje ne volje, da se zadeva razčisti ali vsaj odkrije, kdo je stoji za profilom. Toda Matija Zakladnik (kasneje je svoj profil izbrisal) ni ne prvi ne zadnji, ki grozi, žali in blati vse, kar vsaj malo diši po desnici in Janezu Janši. V naslednjih letih so se celo tako opogumili, da so na seji programskega sveta RTV Slovenija (potem ko so prilezli iz mišjih lukenj) ljudje iz mesa in krvi, javno in vsem na očeh, v rokah držali transparent z napisom »Smrt janšizmu, svoboda narodu«. Azgodilo se ni nič. Groziti s smrtjo ljudem, ki jim je blizu svetovni nazor, ki ga zastopa prvak SDS, je postalo ne samo običajno, ampak celo zaželeno; kot nekaj, s čimer javno potrjuješ pripadnost levici.
Istočasno so levičarji, da bi nevtralizirali ravnanja svojih lastnih plačanih psihopatov in netilcev sovraštva do drugače mislečih, z nekakšnimi (s strani države finančno podprtimi) analizami in ob propagandistični podpori prevladujočih medijev zagnali kampanjo proti domnevni »desni kleti«. Kakopak, že kar malo obrabljena je tista, ki pravi, da je napad najboljša obramba. Natančno so vedeli, zakaj to počno. Že bežen pregled družbenih omrežij pokaže, da je na spletu nekajkrat več profilov oziroma progresivnih anonimnih komentatorjev (pod medijskimi objavami) s skrajno levičarsko usmeritvijo, kot je desnih. Modus operandi je, da se z vso silo napade izjave, mnenja in profile tistih, ki razmišljajo drugače, kot narekuje leva agenda. Pri nekaterih se po slogu pisanja in načinu objave hitro prepozna, da imajo več vzdevkov in profilov (veliko je javnih uslužbencev, levičarskih novinarjev in celo politikov), drugi se pri svojem razširjanju sovraštva do konservativnosti ne skrivajo več, saj vedo, da se jim ne bo nič zgodilo in da pravila zanje ne veljajo.
Vsi ti menijo, da imajo monopol nad resnico, da je njihovo mnenje nad drugimi, da lahko razsojajo ne samo o stališčih, ampak tudi o življenju in smrti drugih. Na spletu (in tudi v javnih mnenjih) je vse polno namigovanj, da bi morali ponoviti komunistično povojno čiščenje, ko je bil v jame pometan cvet slovenstva. Celo predsednik vlade Robert Golob se je v samopoveličevanju, v prepričanju v svojo brezhibnost in moralno superiornost toliko »opogumil«, da je začel govoriti o »čiščenju janšistov«.
Sovražna antidesničarstvo in antijanšizem sta za anonimne levičarje ali tiste z imeni in priimki postala način življenja, ki je vreden samega sebe, ki prikazuje njihov ponos. Prepričani so, da imajo ekskluzivno dovoljenje za sovražnost, da lahko napadajo in nadlegujejo vsakega, ki jim ni povšeči. Toda v resnici gre za poklicne in karierne netilce sovraštva, ki spodbujajo svoje sledilce, naj o sovraštvu do drugače mislečih razmišljajo kot o svoji moči. Gre za ljudi, ki svoja prepričanja gradijo na zlobnem pokru lastnosti: pomanjkanje empatije, narcizem, sadizem in makiavelizem. Delujejo kot psi na povodcu (in vedno je zadaj nekdo, ki ta povodec drži), brez obžalovanja in vesti. Nedolžni, katerim grozijo in so zaradi njihovega pisanja ali nastopa prizadeti, pač niso v njihovi moralni računici. Ja, to so ljudje, pred katerimi so nas svarili naši starši.
(Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija magazin, 11. december 2023)