Paternalistična država ne deluje: med vladnim omejevanjem uživanja alkohola in tobačnih izdelkov ter pričakovano življenjsko dobo ni povezave, kaže študija

Značke

alkohol, BDP, cigarete, diktatura, dopolnilno zdravstveno zavarovanje, država dojilja, država varuška, hrana, IEA, Janez Janša, Kavarna Hayek, Madžarska, Nanny State Index, Norveška, oglaševanje, paternalizem, pijača, svoboda, Tanja Porčnik, tobak, tobačni izdelki, vlada, zdravje, zdravstveno varstvo

Vladne politike kot prisilne varuške, ki pazi, kaj državljani pojedo ali popijejo in kako živijo, prinašajo zgolj težave, stroške in škodo, ki se kaže predvsem v nesvobodi.

Tako imenovani ´davki na greh´ (trošarine), ki so vezani na uživanje različnih pijač in cigaret, podražijo življenjske stroške in prizadenejo ljudi z nizkimi dohodki, ugotavlja študija londonskega Inštituta za ekonomske zadeve (IEA).  Visoke cene spodbujajo črni trg in korupcijo; prepoved oglaševanja alkoholnih pijač in tobačnih izdelkov je grob poseg v svobodno podjetniško pobudo in omejuje konkurenco; napisi, s katerimi so proizvajalci prisiljeni opremiti alkoholne in tobačne izdelke, niso le vladni poseg v gospodarstvo (pod pretvezo skrbi za zdravje ljudi), ampak predpostavljajo, da posameznik bi sposoben prevzeti odgovornosti za svoja ravnanja. Vse to vodi v še strožji vladni nadzor nad ljudmi in v totalitarizem. Pretirana regulacija, ki postaja vse strožja, neposredno ustvarja obsežno in nepotrebno birokracijo, kar vidi v policijsko državo. Žalostno je, da se nad regulacijami navdušujejo in jih tudi sprejemajo desne vlade, ki se zgolj na deklarativni ravni zavzemajo za svobodo, manj birokracije in večjo odgovornost posameznika.

Brez dvoma pretirano uživanje alkohola škodi, prav tako tudi industrijsko predelani tobačni izdelki, toda nikakor ni dolžnost države, da skrbi za zdravje posameznika, niti nimajo vlade pravice, da določajo, kaj mora pisati na embalažah izdelkov in ali je dovoljeno v nekem gostinskem lokalu kaditi ali ne. Države, ki v to posegajo, so brez dvoma diktature ali pa so na poti v diktaturo. Če bi skrb za zdravje in zdravo življenje prepustile svobodni volji posameznika, bi se ljudje, ki so v osnovi racionalni, bolj odgovorno obnašali. Tako pa imamo zdravstveno zavarovanje, ki ga prisilno plačujemo. Ker je obvezno in ga moraš plačati, ti je zagotovljena tudi zdravstvena oskrba, ne glede kako živiš ali paziš na svoje zdravje.

Omejitve in regulacije nimajo nikakršnega učinka, kaže študija inštituta, ki izračunava tudi Nanny State Index, ki meri regulacije, vezane na uživanje pijač, hrane in cigaret. Strožje so regulacije, večji je indeks (o njem malo kasneje).

Študija je ugotovila, da ni nikakršne povezave med indeksom in pričakovano življenjsko dobo (spodaj). Po logiki vlad bi morali imeti državljani držav, kjer so strožje omejitve pri tobaku in alkoholu, daljšo življenjsko dobo od ljudi, ki živijo v svobodnejših državah. Pa je nimajo.

Prav tako ni povezave med strožjim nadzorom nad uživanjem in oglaševanjem tobačnih izdelkov in nižjo stopnjo kajenja (spodaj), kar pomeni, da regulacija ne deluje.

Enako je z nadzorom nad uživanjem in oglaševanjem alkohola, saj ni povezave z nižjimi stopnjami uživanja alkohola (spodaj).

Obstaja pa korelacija med višini bruto domačega proizvoda (ki je kazalec razvitosti države in stopnje blaginje) in pričakovano življenjsko dobo (spodaj).

Še na kratko o Nanny State Indexu. Za leto 2015 je londonski Inštitut za ekonomske zadeve (IEA) prvič objavil Nanny State Index (Kavarna Hayek je bila ena redkih slovenskih spletnih strani, ki je povzela ugotovitve). Gre za indeks, ki meri regulacije, ki so vezane na uživanje pijač, hrane in cigaret. Izračun upošteva višino trošarin (tako imenovani ´davke na greh´), strogost zakonodaja na tem področju, oglaševanje teh proizvodov in še nekaj malenkosti. Ena tretjina indeksa je vezana na hrano in brezalkoholne pijače, druga tretjina na alkoholne pijače in zadnja tretjina na nikotinske izdelke (cigarete in elektronske cigarete). Indeks pove, kako ´dobra dojilja´ je mati država (višji indeks pomeni, da je neka država bolj nagnjena k paternalizmu, nižji indeks, da je manj). Lestvico za leto 2021 si lahko pogledate v poročilu Nanny State Index 2021, v Sloveniji z IEA sodeluje Tanja Porčnik iz Visio Inštituta.

Najbolj ´skrbna´ dojilja (varuška) je mati država Norveške, ki je s tega nečastnega mesta spodrinila Finsko (2019). Skandinavske države se s svojimi socialno-demokratskimi politikami in visokimi obdavčitvami nasploh vedno uvrščajo v sam vrh evropskih varušk. Med državami, ki jih IEA obarva v rdeče (najslabše) so še: Litva, Madžarska, Latvija, Estonija, Islandija in Irska.

Na dnu lestvice (najboljše) že nekaj let kraljujejo Nemčija, Češka in Luksemburg. Gre za države, kjer ni posebnih ali večjih regulacij pri oglaševanju ali prodaji hrane in pijače, tobačnih izdelkov in alkoholnih pijač.

In Slovenija? Na lestvici je Slovenija sicer še vedno označena kot manj svobodna država, a je proti bolj svobodnim državam po zadnjem merjenju (in pod desnosredinsko vlado Janeza Janše) napredovala za 5 mest.

Je Donald Trump res (fašistični) diktator?

Značke

Barack Obama, Bela hiša, Benjamin Constant, Bill de Blasio, David Priestland, diktator, diktatorstvo, diktatura, Donald Trump, George W. Bush, James Bovard, Jimmy Carter, mainstream mediji, MSM, New York Times, Oxford, podnebni sporazum, Samuel Moyn, transseksualnost, trumpisti, USA Today, Washington Post, Yale, ZDA

Donald Trump je diktator, „trumpisti“ fanatično podpirajo njegovo diktaturo in razdvajajo ZDA. To sporočilo medijski mainstream razširja ves čas. Nedavno sta s tako retoriko Trumpa napadla tudi nekdanja ameriška predsednika – demokrat Barack Obama in republikanec George W. Bush mlajši. Prvi je dejal, da Trump vrača ZDA v 19. stoletje, Bush je bil kritičen do domnevnega fanatizma, ki ga ustvarja Trump s svojo politiko. Podobnega mnenja sta bila tudi Jimmy Carter in Bill Clinton, vsi štirje nekdanji predsedniki so se zbrali na dobrodelnem koncertu za pomoč žrtvam orkanov. „No, prava težava tega naroda je nepoznavanje, kako se ustvarja diktatura. To je sodobnim predsednikom omogočilo, da si vzamejo preveč moči,“ je do takih stališč kritičen libertarec James Bovard, kolumnist USA Today. Bovard meni, da Trumpovim kritikom ni za to, da bi preprečili domnevno diktaturo poslovneža v Beli hiši, ampak želijo vrniti predstavnike svojih strank na prestol.

Profesorja Samuel Moyn (Yale) in David Priestland (Oxford) sta za New York Times nedavno izjavila, da „ni resničnih dokazov, da želi Trump neustavno prevzeti oblast in da ne obstajajo pravi razlogi, da bi mu to uspelo“. Po njuno mnogi sodobni intelektualci, ki napadajo Trumpa, se očitno sploh ne zavedajo, kako daleč sega federalni nadzor.

Bovard je mnenja, da je manipuliranje z ustavo pravzaprav opis dela in nalog vseh sodobnih ameriških predsednikov. George W. Bush je bil tisti, ki je dosegel, da lahko predsednik kot vrhovni poveljnik ignorira zakone in ustavo. In kongres je nedvomno ravnal napak, ko je to dopustil. Še prav noben ukaz Trumpa ni tako grobo poteptal ustavo in človekove pravice, kot je bil to zakon o vojaških komisijah iz leta 2006, ki je retroaktivno legaliziral mučenje. In kaj so takrat pisali mediji, ki danes napadajo Trumpa? „Mnoge pravice iz ameriškega pravnega sistema manjkajo v novem zakonu,“ je bil „kritičen“ Washington Post. To in nič več. Za kongres zakon o mučenju ni bil nič bolj pomemben od zakona o subvencioniranju volne, piše Bovard.

In ravnanje Baracka Obame, Nobelovega lavreata za mir, ljubljenca levičarjev vseh barv in vrst? Najbrž je bil Obama največji kršitelj ustave, a progresivni „intelektualci“ so ga ocenjevali po barvi kože ter po njegovi retoriki in ciljih, nikakor pa ne po njegovi zavezanosti ustavi. Ko je Obama nekaj ameriških državljanov v imenu boja proti ekstremizmu ubil z brezpilotniki (droni), se o tem sploh ni razpravljalo. Dejali so, da Obama „misli dobro“. Ko se je leta 2011 odločil, da napade Libijo, so njegovi uslužbenci jasno povedali, da bo zanemaril in kršil zakon o oboroženih silah iz leta 1973, ki je bil sprejet, da bi predsednikom preprečil, da bi začeli vojne na lastno pest. Ko je zvezni sodnik maja 2016 presodil, da Obamove subvencije potrošnikom kršijo ustavo, je medijski mainstream popolnoma prezrl to razsodbo. Najbrž zato, ker so bile Obamove kršitve zakonom „progresivne“. A ko je Trump preklical subvencije, so ga mediji obsodili prekoračitve pooblastil kongresa.

In naprej. Trumpa so razglasili za diktatorja, ko je ZDA umaknil iz pariškega podnebnega sporazuma. Župan New Yorka Bill de Blasio je to odločitev označil kot „nemoralen napad na javno zdravje, varnost in varnost vsakega na tem planetu“. Zdaj pa pomislite, kako je ravnal Obama, ko je pristopil k sporazumu. Ni ga dal v ratifikacijo senatu, čeprav bi ga moral. New York Post je to odločitev komentiral, da se je Obama bolj „zanašal na birokratske luknje, kot pa na preglednost in transparentnost zakonodaje“. Na ta način je Obama sprejel še enkrat več „velikih predpisov“, kot Američani pravijo pomembni zakonodaji, kot administracija Georga W. Busha. A za diktatorja danes velja Trump, ne Obama.

Večina Trumpovih nasprotnikov ne nasprotuje njegovim odločitvam kot takim, temveč želijo le drugega diktatorja, piše Bovard. Trumpa so obsojali, ker njegova administracija ni želela prisiliti javne šole, da zagotovijo ločene kopalnice in garderobe za otroke, ki so se samooklicali za transseksualce. Toda v resnici Trump ni želel kršiti ustave, saj ta prepoveduje odločitve zvezne uprave glede spolne identitete.

Trump je na volitvah zmagal z geslom, da bo ZDA spet naredil velike. Ampak ZDA ne bodo postale velike, dokler ljudje ne bodo od predsednika pričakovali manj, kot počne. In samo nepismeni verjamejo, da bi menjava Trumpa pripomogla k temu, da se država zavaruje pred diktatorstvom, meni Bovard. Diktaturo so namreč v sistem vgradili Trumpovi predhodniki. Obsežna zakonodaja, ki je nastajala desetletja, kaže na neverjetno moč zvezne vlade. Ali neka država res potrebuje 4.000 zveznih kazenskih zakonov in 300.000 predpisov za kaznovanje neubogljivih in neposlušnih državljanov? Že Benjamin Constant je leta 1815 zapisal, da gre za tako stopnjo moči ameriških predsednikov, ki jo je treba obsoditi, saj daje zveznim organom pretežko roko proti državljanom, ki bi morali živeti svobodno, ne pa pod diktaturo. Na žalost Trumpovi nasprotniki tega nikoli ne bodo razumeli, nikoli ne bodo obsodili arbitrarno moč države, vedno bo kriv Trump kot Trump. Preprosto zato, ker te moči ne želijo izgubiti, ko se bodo vrnili v Belo hišo.

Diktatura Angele Merkel

Značke

Angela Merkel, Brexit, diktatura, Jean-Yves Le Gallou, Madžarska, Nemčija, Poljska, svoboda govora, verbalni delikt, Winston Churchill, Češka, človekove pravice

Pretekli teden je nemška policija v usklajeni akciji v štirinajstih zveznih deželah vpadla v domove 36 nemških državljanov, jih s pomočjo posebnih enot aretirala in odpeljala na zaslišanje. Ne, aretirani niso bili člani hudodelskih združb, ki se ukvarjajo z mamili, preprodajo orožja ali z belim blagom, niti niso člani terorističnih skupin. Ne, aretirane sumijo mnogo hujših zločinov – verbalnih deliktov. Veliko večino nesrečnežev sumijo, da so po družbenih omrežjih razširjali sovražne vsebine, se pravi, da so odkrito nasprotovali politiki »odprtih mej« Angele Merkel, da bi pa zadevo uravnotežili, je policija našla še dva skrajna levičarja, ki sta osumljena pisanja ekstremističnih vsebin, in domnevnega homofoba, ki je na spletu odkrito pokazal, da mu homoseksualci niso ravno pri srcu.

Angela Merkel je svojo politiko priseljevanja tujcev v Nemčijo proti volji nemškega naroda začela izvajati na represiven način, s silo želi zatreti kakršnokoli kritiko njenega načina vladanja. Nemčija torej ni na poti v diktaturo, Nemčija je že v diktaturi. Pozoren kronist dogodkov v Nemčiji bo opazil, da ima Merklova tri prednostne naloge: prvič, pridobitev kalifornijskih podjetij, da bodo na internetu izvajali cenzuro; drugič, za vsako ceno ostati politično korektna s pomočjo pravosodja, policije in medijev; in tretjič, sprožiti sodne postopke proti ljudem, ki škodijo njenemu političnemu režimu.

To, kar se je zgodilo pretekli ponedeljek, ko je policija aretirala ljudi zaradi njihovih besed, ki so jih zapisali na družbenih omrežjih, in razmišljanja, je diktatura, za katero je, kot vemo, značilno: prikrivanje realnosti, cenzura in policijska represija. Merklova namreč dobro ve, da je izvajanje politike »odprtih mej« možno le z uničenjem svoboščin in omejevanjem človekovih pravic. Tak proces se je že začel v Franciji, na dobri poti je bila Velika Britanija (ki bo, upamo lahko, z Brexitom obrnila tok dogodkov), pravzaprav gre celotna Evropska unija (z izjemo nekaterih upornih članic, kot so Češka, Poljska in Madžarska) v smer uničenja in izničenja dosežkov zahodne civilizacije in tradicije – vse temelji na svobodi govora.

Ko so Winstona Churchilla (vsaj mislim, da je bil on, nisem pa prepričan) nekoč vprašali, kaj je demokracija (o njej ni imel najboljšega mnenja), je odgovoril nekako v smislu, da je demokracijo tisto, ko zjutraj pred tvojo hišo ustavi avtomobil, ti pa misliš, da je dostavljalec mleka. To je počela Udba, to je počel Stasi, to danes počne Angela Merkel.

Esejist in nekdanji francoski poslanec Jean-Yves Le Gallou meni, da gre za začetek totalne represije, na katero bi morali ljudje odgovoriti z uporom. Za začetek tako, da bi drug drugega podpirali v svobodi izražanja, drugače bo treba pač poiskati politični azil na Madžarskem, Poljskem ali v Rusiji. Ali pa razviti »Ru Tube« in »ru-tweet«, ki bi bila konkurenca pred Nemčijo plazečimi se ameriškimi podjetji in porok svobode.