Značke
Alceste De Ambris, antifašisti, antifašizem, Benito Mussolini, Dnevnik, fašizem, Filippo Tommaso Marinetti, Italija, Louis Augusto Blanqui, Marko Perković - Thompson, neofašisti, neoustaši, socializem
»Imam težave z administrativno prepovedjo Thompsonovega koncerta v Mariboru. Težave imam kot antifašist. Ne vidim razloga za strah pred njim. Thompson je marginalna figura. Če je v Sloveniji širjenje fašistične ideologije tudi v najbolj trapastih oblikah prepovedano, imam s tem bistveno manj težav. Vendar bi to rad videl črno na belem zapisano v odločbi. Nimam pa občutka, da je v Sloveniji poveličevanje fašističnih milic v slovenščini nezakonito.« To je zapis Dnevnikovega kolumnista. Podobno so se odzvali tudi drugi dušebrižniki: poveličevanje ustaštva je fašizem, nekatere javne uslužbenke je bilo sram, da se reklamira »neoustaštvo«, se pravi neofašizem. In zgodilo se je. Thompsonov koncert so odpovedali, ker naj bi domnevno slavil fašizem.
Fašizem? Kaj sploh je fašizem? Se je ob tem pojmu kdo kdaj vprašal, kaj zagovarja? Občutek imam, da tudi deklarirani antifašisti ne vedo, kaj predstavlja fašizem. Zato je najboljše, da pogledamo fašistični manifest, ki je bil objavljen 6. junija 1919 v Il Popolo d’Italia. V verodostojnost zapisanega ne gre dvomiti, saj je bil to časopis, ki ga je ustanovil Benito Mussolini, se pravi oče fašizma. Manifest, ki velja za uradni dokument političnih in ekonomskih stališč fašizma, sta sicer napisala sindikalist Alceste De Ambris in vodja futurističnega gibanja Filippo Tommaso Marinetti, ki sta za izhodišče imela ideje francoskega socialista Louisa Augusta Blanquija. Razdeljen je na štiri dele (politični, družbeni, vojaški in finančni), gre pa nekako takole.
Politični del
-
Splošna volilna pravica od 18. leta naprej.
-
Sorazmerna zastopanost po regijah.
-
Glasovanje za ženske (to je bilo takrat v nasprotju z večino evropskih držav).
-
Odprava italijanskega senata (zgornji dom parlamenta, kjer so bili senatorji večinoma bogati Italijani).
-
Oblikovanje nacionalnih strokovnih svetov za delo, za industrijo, za prevoz, za javno zdravje, za komunikacije in podobno. V teh svetih bi bili strokovnjaki, obrtniki, podjetniki.
Družbeni del
-
Takojšnja uzakonitev osemurnega delovnika za vse delavce in stroge kazni za tiste delodajalce, ki bi kršili ta delovni čas.
-
Minimalna plača.
-
Udeležba delavcev na vseh položajih v industriji.
-
Reorganizacija prometnega sektorja, še posebej železnic.
-
Revizija predloga zakona o invalidskem zavarovanju.
-
Znižanje upokojitvene starosti s 65 na 55 let.
Vojaški del
-
Oblikovanje nacionalnih milic.
-
Nacionalizacija tovarn, ki izdelujejo orožje.
-
Miroljubna zunanja politika.
Finančni del
-
Progresivni davek na kapital.
-
Najbogatejši Italijane je treba delno razlastniniti.
-
Zaseg cerkvene lastnine in odprava škofij, ki nosijo krivdo za revščino v Italiji.
-
Revizija vseh pogodb z vojsko in zaseg 85 odstotkov dobička, ki so jih posamezniki ali podjetja dobila od teh pogodb.
Ali vas vse to na kaj spominja? Mogoče na današnje programe levih političnih strank? Ali na zahteve aktivistov po prerazporeditvi bogastva? Kdo že govori, da je treba bolj obdavčiti bogate in jim zvišati davke. Da Cerkev ni upravičena do lastnine? Kdo je že v slovenskem parlamentu glasoval za minimalno plačo? Nekako se mi dozdeva, da so bili tedanji fašisti predniki sedanjih antifašistov. Sicer je povsem podobno z nacističnim programom, o katerem sem pisal v tekstu z naslovom Levičarski ekonomski program.
Kavarna Hayek 
Pingback: Program po meri levičarjev – Slovenski blogi
Nikoli ni prevečkrat povedano, da so fašisti v resnici samo socialisti in nič drugega. S stališča II. svetovne vojne so pa itak popolnoma nepomembni, saj so povsod samo bežali, težave pa so delali samo nekaterim sosedom, na primer Slovencem, globalno so bili popolnoma nepomembni. Vendar rdečkarji danes vedno govorijo samo o fašizmu in antifašizmu, saj jih je preveč sram, da bi omenjali nacizem, ki je kratica za nacionalni socializem.
Všeč mi jeVšeč mi je
Komunizem in fašizem sta pravzaprav dvojčka. Dodamo jima lahko še nacizem, pa imamo trojček zelo podobnih ideologij. Komunizem se razlikuje od drugih dveh v glavnem po tem,da namesto nacionalnosti, povzdiguje nadnacionalnost in se s tem izgogne nevarnemu rasizmu, ki se je izrodil v fašizmu in nacizmu v antisemitizem in v teorijo manjvrednosti ras.
Na področju bivše Jugoslavije pa je zadeva še nekoliko bolj nejasna in komplicirana, pred vsem zaradi zvitosti Srbov. Ti so bili enako fašistični, kot Hrvati, Slovenci, ali Črnogorci, saj so imeli četnike, ki so igrali dvojno vlogo.Na eni strani so predstavljali poraženo vojsko kraljevine Jugoslavije,na drugi strani pa so bile nekatere četniške formacije ektrmno fašistične, ki so po znani balkanski navadi počele še mnogo hujše svinjarije, kot katerikoli fašizem v svetu. Prav ti četniki so se znašali nad Hrvati in Muslimani, a o tem se bistveno manj govori, kot o ustaših.
Kakorkoli ocenjujemo Titovo Jugoslavijo, kot državo bratstva in enotnosti, je ta država v bistvu bila Srboslavija, saj so si Srbi in Črnogorci, ki so mnogo bistrejši od Srbov priborili večino vodilnih položajev. Kontrolirali so vojsko, to je kompleks, ki je obvladoval 25 % vsega gospodarstva v Srboslaviji. Prav v slavni JLA, kovnici bratstva i jedinstva, so se pretakale milijarde in milijarde, ki niso bile javne, niso bile transparentne in torej najprimernejše za mafijo, ki je z njimi razpolagala.Finančno pipico so upravljali posvečeni oficirji tako, da celo maršal Tito, ljubičice bela, ni vedel kako posluje JLA, če ravno je bil njen poveljnik.
Prav JLA pa je bila steber srbskega fašizma. Pod krinko bratsva in enostnosti je sistematično gradila Jugoslovenarstvo, kar pa ni bilo nič drugega, kot srbski fašizem.Vse kar ni bilo jugoslvansko, je bil nacionalizem, nacionalizem pa so stokovnjaki v siivomaslinastem enačili s fašizmom, torej z ustaštvom, belogardizmom, ali zelenaštvom in šiptarskim fašizmom.
V kali so zatirali vse pojave nacionalnih kultur, spravili so se na katoliško cerkev,saj je ta bistvno pripomogla k ločevanju Hrvatov od Srbov pred vsem v mešanih področjih.
Malikovati so začeli NOB, ki je postvil vse druge oblike upora proti okupatorju izven zakona in jih kriminaliziral. Pred vsem pa je kriminaliziral NDH in ustaštvo.
Vedeti je potrebno, da so bili ob oblikovanju Kraljevine Jugoslavije najbolj razočarani Hrvatje, saj so kot državotvorni narod želeli ustanoviti popolnoma drugačno državo, kot je bila Kraljevina,saj bi država Slovencev, Hrvatov in Srbov združevala samo te narode na področju propadle Avsto-Ogerske monarhije in bi v tem primeru imeli Hrvati veliko prednost in bi bili vodilni narod takšne državne tvorbe.
Sprva je res nastala krljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, v kateri pa so Hrvati in Slovenci skoraj v celoti izgubili samostojnost. Srbi so spretno državo pretvorili v banovine, in s tem zabrisali pojme Slovenija, Hrvaška, Makedonija, Črna Gora, Vojvodina itd. Hrvati in Slovenci smo sicer bili, nismo pa imeli več svojega ozemlja, se pravi ni bilo mogoče govoriti o državnosti, ali o nacionalnih državah.
Med vojno je začela nastajati komunistična Jugoslavija, ki se je borila zlasti proti boržuaziji, nacionalnim elitam in proti nacionalizmu Hrvatov, Slovencev in Črnogorcev.. Komunistom je bil zlasti trn v peti hrvaški nacionalizem in ustaštvo, saj so prav ustaši uspostavili NDH in s tem želeli popraviti krivco, ki se je Hrvatom zgodila v kraljevini Jugoslaviji.
Prišlo je do maščevanja in množičnih pobojev.
A zmagali so zavezniki, sile osi so bile poražene in zmagali so tudi partizani pod okriljem zavezniških armad. Sledilo je kruto maščevanje, ko je komunistični režim pod vodstvom maršala Tita pobil več kot pol milijona svojih napsrotnikov pod parolo, da pobija fašiste in naciste.
Zločin je bil strahoten in ga je potrebno prikrivati še dandanes. Zato nikakor ne preneha boj proti fašizmu, ki pa ima pred vsem oblike srbskega fašizma. Saj je Srbom po območju nekdanje Jugoslavije dovoljeno četnikovat, vsem ostalim narodom pa ni dovoljenniti normalni naciaonalize, V to past smo se ujeli tudi Slovenci, ki smo na oltarr Jugoslovenarstva predali svoj nacionalizem. Nismo več nacija, ampak konglomerat balkanstva, ki ga spretno vodijo Srbi. Tako nam oni diktirajo celo, kako se naj zabavamo in koga smemo poslušati na koncertih.
Všeč mi jeVšeč mi je
No smo pa tam kjer za levske ni izhoda razen, da si levicarji zdaj izmislilijo nov program! Mogoce privatizacija, zasebno solstvo, ipd…, kar njihovi posamezniki ze pocno.
Všeč mi jeVšeč mi je
Tudi komunizem v Jugoslaviji in Sovjetski zvezi je vseboval tudi elemente nacionalizma podobnega italijanskemu fašizmu.
Tukaj je treba poudariti, da italijanski fašizem ni imel istega cilja – iztrebiti tistih manjvrednih, ampak poitalijančenje tistih manjših in šibkejših – tako kot v Sloveniji.
Italijanski fašisti so Slovence poitalijančili – tako imena, kot obvezno uporabo italijanščine in prepoved Slovenščine.
Enako so bolj blago delali Srbi v Jugoslaviji, vendar v Sloveniji vedno naleteli velik odpor. Bili so časi, ko so skoraj uvedli obezno srbohrvaščino v šole in neobvezno slovenščino.
Podobno je s SZ, Rusi so podobno kot fašisti v Italiji forsirali Ruščino povsod – to pod Putinom, ko spet častijo komunizem, počnejo še spet.
V Belorusiji beloruskega jezika skoraj ne zaslediš več, je samo še ruščina. V mnogih drugih sovjetskih republikah je tako.
Všeč mi jeVšeč mi je
Za ilustracijo gornjemu kmentarju naj navedem, da na avstrijskem Koroškem živi skoraj v celoti ohranjena slovenska manjšina. Razen nekaj partizanov ni bilo pobitih drugih pripadnikov manjšine. Mnogi sicer nočejo biti Slovenci in se izdajajo za Vindišarje, ampak to ni zaradi nasilja Avstricev, ampak zaradi nasilja Jugoslavije, oziroma Slovenije.
Na drugi strani meje, torej v Sloveniji pa je živela števila manjšina Nemško govorečih. Na Štajerskem jih je živelo vsaj 40.000.Zaradi genocida in povojnega nasilja se jih danes izreka le še nekaj nad 1.000.Ti seveda, če ravno avtohtoni prebivalci Slovenije nimajo statusa manjšine, so le člani društva, in imajo podoben starus kot filatelisti, ali numizmatiki.
Všeč mi jeVšeč mi je
Pingback: Skrajno nenavadno, da se časnik Delo boji »fašistične« Giorgie Meloni, ko pa je bil Mussolinijev program povsem po meri levice in drugih progresivnih ideologij | Kavarna Hayek
Pingback: Ko Luko mesca ob aferi Smodej sreča karma: obtoževal in podtikal brez dokazov, potem se branil, da je dal »politično oceno«, zdaj pa joče, da ga povezujejo z afero, čeprav se je, kot trdi, samo enkrat sprehodil po stopnicah Fotopuba | Kavarna Hayek
Pingback: Resnica o programu Giorgie Meloni in kaj je levi medijski mainstream zamolčal | Kavarna Hayek