Oktobra je Telegraph poročal, da je evroobmočje v »tveganju finančnega zloma«. Po mnenju strokovnjakov Evropska centralna banka (ECB) kmalu ne bi imela druge izbire, kot da sledi Bank of England, ukrepa in prepreči tržno katastrofo. Na srečo zloma (za zdaj) še ni bilo in morali bi si oddahniti, piše Peter Franklin v Postu. A ni vse rožnato.
Obstaja namreč indikator, na katerega je treba biti pozoren. To je TARGET2. Kaj je TARGET2?
Mogoče ste kdaj kje zasledili, da imajo nekatere države evrskega območja velike negativne bilance TARGET2 (obveznosti), druge pa velike pozitivne (terjatve), potem pa niste vedeli natančno, kaj to pomeni. TARGET2 je vseevropski plačilni sistem bruto poravnave v realnem času (slovenska kratica je BPRČ). To je sistem, ki prenaša denar iz ene banke v drugo, tako znotraj držav kot čez mejo. Centralne in komercialne banke ga uporabljajo za obdelavo plačil v evrih ter varno in enostavno premikanje denarja med njimi. To je nujno za delovanje gospodarstva. V sistemu TARGET2 imajo račune tako centralne kot poslovne banke.
Na trgu se denar ves čas premika, tudi čezmejno. Neto tok denarja med dvema državama (tj. skupno prejeto minus skupno poslano) je zabeleženo v bilancah stanja nacionalnih centralnih bank obeh vključenih držav, ne glede na to, ali je prenos sprožila poslovna banka ali centralna banka . Kopičenje teh tokov skozi čas so stanja TARGET2.
Na kratko: če so banke v eni državi prek TARGET2 poslale več denarja, kot so ga prejele, bi imela centralna banka te države negativno stanje. Če bi prejeli več, kot so poslali, bi imela centralna banka pozitivno stanje. Če bi bila izplačila in vplačila popolnoma enaka, bi bilo stanje TARGET2 za to centralno banko nič.
Običajno bi pričakovali, da se bodo ta ravnotežja spreminjala v plus ali minus ter se s prostim pretokom blaga, storitev, ljudi in kapitala uravnotežila. Toda stvari ne gredo v tej smeri. Neravnovesja med državami evroobmočja so postala trajna in iz leta v leto naraščajo. To je nevarnost.
Dolgoročni trend je razviden s spodnjega grafa Univerze Osnabrück. Države, kot je Italija, gredo vse globlje v negativno območje – medtem ko druge države kopičijo vedno večje pozitivne bilance. Samo Nemčija ima danes (graf je do leta 2018) več kot trilijon evrov pozitivnega stanja.
Nekateri trdijo, da to ni pravi dolg, ampak le računovodska »napaka« ali »hiba«. Kar je daleč od resnice in zelo napačno razmišljanje. Denar je (dobesedno) obljuba centralne banke, da bo prinosniku plačala na zahtevo. Denar, ki kroži v nacionalnem gospodarstvu, mora biti podprt s sredstvi, ki jih ima centralna banka, sicer bi bila banka insolventna. Zato ne more biti neto toka denarja iz, na primer, Italije v Nemčijo, razen če nemška centralna banka pridobi izravnalno terjatev do italijanskih sredstev. To je tisto, kar TARGET2 (BPRČ) dejansko spremlja. To je sicer posebna vrsta dolga, toda ne glede na vse je še vedno dolg. Kakorkoli obrnete.
Veliko vprašanje za evroobmočje je, kako dolgo lahko ta velika ločnica – med državami upnicami in državami dolžnicami – še narašča? Kdor pravi, da lahko narašča v neskončnost, ne kore biti bolj v zmoti, zaključi članek Peter Franklin.
Čeprav iz Bruslja po zmagi desnega bloka s konservativno suverenistično stranko Giorgie Meloni na čelu prihajajo spravljivejši toni, je med vodilnimi uradniki Evropske unije vendarle čutiti nelagodje in strah. Kot da ne bi vedeli, da ljudje ne menjajo konja brez tehtnih razlogov. Italijani so ga.
Najprej je pod vprašajem načrt predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen, da v svojem mandatu spravi pod streho nekakšno nadnacionalno kazensko zakonodajo, po kateri bi bil »sovražni govor« (nasprotovanje migracijam, teoriji spolov, prepoved istospolnih porok in drugim postmodernističnim vrednotam) označen kot zločin proti EU (kar je napovedala decembra lani). Težava je, da je za sprejetje potrebno popolno soglasje članic EU, po volitvah v Italiji pa so zdaj že štiri nacionalne vlade, ki bodo temu zagotovo nasprotovale (Švedska, Poljska, Madžarska in Italija).
S tem je povezana še ena skrb. Bruselj se je začel obnašati, kot da je sedež federativne skupnosti držav. Ne samo na ekonomskem področju, ampak se je z nepremišljenimi izjavami in potezami začel vmešavati v demografijo, izobraževanje, pravosodje, zdravstvo in celo v socialno politiko držav, domišlja si, da je celo nad ustavami posameznih članic. In Giorgia Meloni je zdaj še ena od voditeljic, ki je Italijanom obljubila povrnitev suverene države. To predvsem pomeni, da EU vidi v njeni izvorni obliki in poslanstvu: kot evropsko ekonomsko skupnost s prostim trgom, ki ima klasične in krščanske vrednostne in kulturne korenine. In nikakor ne kot evropsko skupnost z novodobnimi vrednotami, ki si jih Bruselj sproti izmišlja. Ja, Melonijeva je konservativna in suverenistka.
Če je Bruselj ponudil roko obetajoči se novi vladi v Rimu, češ da bo sodeloval z vsako vlado, ki so jo izvolili Italijani, se prevladujoči mediji (po pravilu nagnjeni k levici) nikakor ne morejo sprijazniti z zmago 45-letne Rimljanke. Pravzaprav je težko prešteti, kolikokrat sta se v povezavi z Melonijevo pojavili besedi fašizem in fašistka (zagotovo večkrat, kot se v povezavi s Švedskimi demokrati ali AfD pojavi nacizem). Kar ni nič novega. Za levico je znano, da rada reciklira stare anateme in reproducira »ad Mussolinium«, kot pravi francoska kolumnistka Marie d’Armagnac. Levičarji fašisti razprpdajajo po vseh velikostih in barvah, izbira je neverjetna: parafašisti, metafašisti, profašisti, prafašisti, nacifašisti, retrofašisti, subfašisti, geofašisti in tako naprej. Katerakoli predpona se prilega. A največkrat so uporabili dve: da je Melonijeva neofašistka in da je postfašistka. Celo isti avtorji so mestoma uporabljali obe. Kar kaže na nepismenost ali vsaj nerazumevanje pojmov: neo in post ni enako. Če si neo, nisi post. In če si post, nisi neo. »Treba se bo, prijatelji, usesti za mizo in odločiti: ali post ali neo,« piše d’Armagnacova.
Tovrstno psovanje je vse, kar zmorejo progresivni mediji. Kakopak, če bi korektno povzeli program, ki ga je Melonijeva sestavila s koalicijskim desnim blokom, bi obstajala resna nevarnost, da bi bralci ali gledalci vstali in rekli: »To je to. To je zdrava pamet, ne fašizem. To je, kar želimo.« Zato si na kratko oglejmo program italijanske desnice, in sicer takega, kot v resnici je.
Najprej gospodarstvo. Vanj se, kot prava desnica, koalicija ne bo vtikala. Še več. Z davčno reformo ga bo razbremenila (posledično tudi gospodinjstva). »Več kot zaposlujete, manj plačate davkov,« je geslo. To pomeni večjo produktivnost in večji BDP ter na koncu zmanjševanje velikega italijanskega dolga in ozdravitev proračunske bilance. Znižali bodo davke za družine, mala in srednja podjetja ter (za razliko od Slovenije) samozaposlene.
Evropska sredstva bodo porabili za posodobitev infrastrukture in začetek velikih del, zlasti mostu čez Mesinsko ožino, ki povezuje Sicilijo s celino.
Predvsem bodo znižali in zmanjšali socialne pomoči. Uvedli bodo državljanski dohodek, ki naj bi nezaposlene spodbudil k iskanju zaposlitve, pa jih odvračal, kot so k temu pripomogle socialne pomoči na vse konce.
Koalicija se bo lotila tudi reforme pravosodja in javne uprave (manj regulacije in večja učinkovitost), spremeniti želi tudi ustavo; uvesti želi polpredsedniški politični sistem kot kombinacijo predsedniškega in parlamentarnega po vzoru Francije, da bi se odpravila politična nestabilnost, ki je nekako značilna za vse povojne vlade v Italiji. Začeli naj bi s tem, da bi predsednika volili neposredno.
Ena od prioritet bo nova demografska politika, saj naj bi bilo po projekcijah do leta 2050 v Italiji kar 8 milijonov avtohtonih Italijanov manj. Gre za dolgoročno vizijo ustvarjanja pro-družinske politike po vzoru Madžarske in Poljske.
Na področju mednarodne politike bo nova vlada ščitila nacionalne interese Italije, zlasti pri reševanju energetske krize. To bo tudi središče zunanje politike: zaščita nacionalnega interesa in obramba domovine. Nikakor se koalicija ne bo podredila in sprejela »nove« vrednote, ki jih ponuja Bruselj. Program je skladen zavezam Nata ob napadu Rusije na Ukrajino, ne izključujejo »kakršnekoli diplomatske pobude, namenjene rešitvi konflikta«.
Na koncu še migracije. Obnovljeni bodo odloki o »varnosti in priseljevanju«, ki jih je uvedel Mateo Salvini, ko je bil minister za notranje zadeve. V ta namen se bo povečalo število policijskih enot, ki bodo imele naloge: obramba državnih in evropskih meja, kot zahteva EU z novim paktom za migracije in azil; poostren mejni nadzor in blokiranje ladij z ilegalnimi migranti; v dogovor s severnoafriškimi državami bodo ustavili trgovino z ljudmi. Predvsem si želijo, da se ustanovijo »žariščne točke« izven meja Evropske unije, kjer bi preučevali prošnje za azil, in da kriminalni ilegalni migranti in azilanti prestajajo zaporne kazni v državah, od koder so prišli v Evropsko unijo.
Desna koalicija ima v programu celo nekaj levičarskega, ki je daleč stran od konservativnega: migrantskim otrokom olajšati pridobitev italijanskega državljanstva, homoseksualnim parom ponuditi enake starševske pravice kot heteroseksualnim zakonskim zvezam. Obljubljajo celo viške kazni za diskriminacijo LGBT skupnosti, a hkrati tudi zaustavitev pregona medijev, ki niso naklonjeni migracijam in LGBT agendi.
To je na kratko program italijanskega desnega političnega bloka, ki bo (najbrž) sestavil vlado. Ali gre res za fašizem ali ne, naj bralec presodi sam. Mogoče mu bo v pomoč izvirni fašistični program (fašistični manifest). Zmaga konservativcev v Italiji je dokaz, da so šli »prebujeni« z EU predaleč: silili so ljudi v liberalno demokracijo, ki je ponujala več spolov, poselitev Evrope s priseljenci iz tretjega sveta, socialo brez omejitev, visoke davke in oblikovanje bruseljske elite, ki bi nadzorovala in vodila narode Evrope. Zato je v Italiji s programom bistvenih reform zmagala zdrava pamet.
Tekst je bil prvič objavljen na spletni strani revije Demokracija (27. september 2022).
Kakopak, pritegnil me je naslov. Evropi se obeta podobna zabava kot v 70. letih, je pisalo na spletni strani časnika Delo. Ne vem, ali je bila energetska kriza pred pol stoletja res zabava ali ne, vem pa, da je tej »zabavi« sledila »postzabava« (after party), ki je imela strahovite posledice za Evropo.
Članek v Delu je bil pogovor s Sibilom Svilanom, bančnikom, ki se je kalil v udbovski LHB Frankfurt in tri mandate vodil SID banko. Bančnik in kandidat za novega viceguvernerja Banke Slovenije ugotavlja, da sta Evropa in Slovenija v težavah zaradi podcenjevanja dolgoročnih geostrateških odločitev. Sklicuje se na Paula Krugmana, da se Evropi obeta »zabava kot v 70. letih 20. stoletja«. (Krugman sicer ni ravno neka referenca, ker se njegove napovedi skoraj nikoli niso uresničile, ampak zdaj ima verjetno prav, čeprav se meni to ne zdi ravno »zabava«.)
»Ta zabava se bo Evropi lahko ponovila,« pravi Svilan, »potrebne so hitre, vendar dolgoročne skupne evropske rešitve, kjer morajo vodilno vlogo in žrtve prevzeti Nemci, Francozi in tudi Italijani, sicer bomo to zabavo dolgo in drago plačevali vsi Evropejci.« Ampak poglejmo, kakšna je bila energetska »zabava« v 70. letih, ko so vodilno vlogo prav tako imeli Nemci in Francozi, ki so kasneje organizirali tudi »after party«. Zato to ni zgodba o »zabavi«, ampak zgodba o »postzabavi«.
Povojni razcvet Zahoda so poganjala fosilna goriva. Zaradi povečanega povpraševanja je nafta iz Arabskega polotoka postajala vse bolj pomembna, a zaradi konfliktov na Bližnjem vzhodu tudi vse bolj nezanesljiva. Ker so ZDA podpirale Izrael, so države OAPEC zmanjšale proizvodnjo nafte in uvedle embargo na izvoz nafte v ZDA. Muslimanske države, ki so bile naklonjene Palestincem, so tudi zagrozile, da bo embargo veljal za vse države, ki podpirajo politiko ZDA. Francija, ki je že v času Charlesa de Gaulla kuhala jezo na ZDA in jo krivila, da je izgubila svoje kolonije, je začutila priložnost za maščevanje. Najprej je na svojo stran pridobila Zahodno Nemčijo, ki se je vse bolj krepila in se je hotela otresti vpliva ZDA, nato še druge članice takratne EGS (danes EU). In še preden se je kri izraelskih športnikov z olimpijskih objektov v Münchnu leta 1972 (ko so jih ugrabili in pobili prav Palestinci) dobro sprala, so bile razvite zahodnoevropske države že v naročju krempljev islama.
Januarja 1975 je bila na pobudo Parlamentarnega združenja evropsko-arabskega sodelovanja v okviru Evropske gospodarske skupnosti sprejeta Strasbourška resolucija. Bistvo resolucije je bilo, da Zahodna Evropa dobi nafto, v zameno se podpre muslimanskemu svetu. »Moj Bog, ni šlo za zaroto, ki bi jo v temi pletli neznani ali obešenjaki, znani samo policijskim postajam in Interpolu. Šlo je za zaroto, opravljeno pri belem dnevu, pred očmi vseh, pred televizijskimi kamerami, in izpeljali so jo sloviti voditelji,« je več kot četrt stoletja v svoji knjigi zapisala italijanska novinarka Oriana Fallaci.
V tistem času se je začel vzpon islamskega radikalizma (ki je v Evropi nato zamenjal levičarska ekstremistična gibanja, kot so bile Rdeče brigade in RAF), hkrati pa skozi uradne institucije pritlehen vstop islama v Evropo. Od takrat naprej ni šlo več samo za gospodarsko sodelovanje, ampak je tedanji evropsko-arabski »dialog« podprl številne izobraževalne in kulturne programe islamskih centrov v Evropi. Uveljavil se je izraz Evrabija. Po podatkih ameriškega Centra za raziskave globalnega krščanstva se je v naslednjih 25 letih število muslimanov v Zahodni Evropi povečalo za 142,6 odstotka (do začetka 70. let jih je bilo le za vzorec, bili so eksotika), danes delež muslimanov presega deset odstotkov življa v Evropi (po projekcijah jih bo zaradi hitrega razmnoževanja v naslednjem poldrugem desetletju že okoli 30 odstotkov).
Poglejmo, kakšne posledice je imela (po Svilanovo) »zabava« v 70. letih. Najprej so se evropska mesta začela polniti z »goniči kamel«, kot jih je imenovala Fallacijeva. To je bil tudi čas, ko je Gadafi kupil 10 odstotkov Fiata, Francija začela z gradnjo jedrske elektrarne v Iraku, ko je Egipčan Al Fajed vrgel oko na veleblagovnico Harrods v Londonu, hkrati pa tudi čas, ko so evropski zgodovinarji začeli revidirati zgodovino. Aprila leta 1983 je tedanji nemški zunanji minister Hans-Dietrich Genscher odprl simpozij evro-arabskega dialoga v Hamburgu ter opeval veličino islamske civilizacije, ki jo je imenoval svetilnik luči. »Luč, ki je stoletja razsvetljevala Evropo, pomagala Evropi, da je stopila iz barbarstva,« je dejal. Takega ponižanja Evropejci sredi svoje celine še niso doživeli. Številne konference in simpoziji, ki so si sledili, so prinašali vedno nove revizije. Naenkrat je denimo španska zgodovinarka Margarita Lopez Gomez začela trditi, da papirja niso iznašli Kitajci, ampak Muslimani iz Damaska in Bagdada. Po njeno tudi Hipokrat ni začel s preučevanjem krvnega obtoka, ampak islamski učenjak Ibn Sina, Evropejcem bolj znan kot Avicena. Kar čez noč je civilizacija muslimanom začela dolgovati tudi zasluge za artičoke, špinačo, pomaranče, limone in celo bombaž. In vsi so ploskali turškemu sociologu Şerifu Mardinu, ko je oznanil, da tudi pesniško šolo dolce stil nuovo, ki je razcvet doživela z Dantejem Alighierijem, dolgujemo muslimanom. Ampak to še ni vse. Profesor Louis Baeck s katoliške univerze v Louvainu v Belgiji je trdil, da oče ekonomskega liberalizma ni Adam Smith, ampak prerok Mohamed. »Dosti je tega, da pripisujemo Zahodu vse zasluge za razsvetljenstvo,« pa je na seminarju o Orientu v Bonnu rjovel profesor Reinhard Schulze, češ da je s tem začel damaščanski zgodovinar Abdalgani al Nabulusi.
Res, bila je prava »zabava«, ki se kar ni hotela končati. Takole je pol desetletja nazaj dogajanje opisovala Francozinja Christine Tasin, predsednica Resistance Republicaine: »… toda obstaja še en dan v zgodovini, ki ga pozna zelo malo ljudi. S tem dnem bi rada opozorila tiste med nami, ki trdijo, da muslimani niso odgovorni, da so odgovorne samo naše elite, ki jim gre za lastne koristi. 5. januarja 1986 je bil v Libiji tajni sestanek, ki se ga je udeležilo pet tajnih služb petih arabskih držav. Te države so bile Irak, Egipt, Savdska Arabija, Libija in Alžirija. Pet držav. In kaj so sklenili na tem ultra tajnem sestanku? Da bodo spodbudili načrtno invazijo na Evropo, predvsem na Francijo, in jo islamizirali. Za ta sestanek so naši voditelji vedeli, vsi so vedeli zanj, o tem so nekaj dni kasneje govorili na Elizejskih poljanah. In kaj so naši voditelji naredili, da bi se borili proti sklepom sestanka? Na stežaj so odprli vrata. Odprli so jim vrata, čeprav so vedeli, da nas bodo napadli, da želijo zasesti našo deželo. Zato so odgovorni oboji: naši izdajalci, islamo-kolaboranti, in seveda muslimani iz islamskih držav.«
Kdorkoli se je uprl islamizaciji Evrope, je bil označen za islamofoba in rasista. Septembra leta 1991, ko je parlamentarna skupščina Sveta Evrope sprejela sramotno priporočilo – Prispevek islamske civilizacije k evropski kulturi, je glas dvignil norveški parlamentarec Hallgrim Berg:
»Gospodje, tukaj sami sebe vlečemo za nos. To poročilo nima nič opraviti z islamsko kulturo v retrospektivi in ni tako nedolžno, kakor se zdi. Predvsem zato, ker ne izreče niti ene besede o odvratnem ravnanju z ženskami v islamski kulturi. (…) Kar vi počnete, ni dialog: je monolog, pri katerem v imenu liberalne misli, intelektualne velikodušnosti gledate na stvari z ene strani in konec. (…) Vi zahtevate, denimo, naj se umaknejo šolska besedila, ki ne govorijo o prispevku islama h kulturnemu razvoju Evrope. In oni? (…) Zahtevate tudi, da bi v naš šolski sistem, to je na naše univerze, še posebno na naše pravne fakultete, uvedli študij koranskega prava. In oni? (…) Gospodje, vaše poročilo ni kulturni dokument. Je politični dokument, ki koristi samo podpiranju islama v Evropi. V imenu demokracije zahtevam, da se ga še enkrat pregleda, pretrese, popravi in ….« (Cel govor lahko preberete TUKAJ)
Medtem so v Evropi rasli islamski centri, džamije in molilnice. Leta 2004 so na smetišču na obrobju Marseilla našli 23-letno Tunizijko Ghofrane Haddaoui. Njen obraz je bil povsem izmaličen. Forenziki so ugotovili, da jo je trojica mladih muslimanov (enega od njih je nesrečnica zavrnila) najprej zverinsko mučila, odrezali so ji ušesa in nato kamenjali. Umor velja za prvo uradno priznano žrtev muslimanskega kamenjanja v Evropski uniji. Danes je v Evropi prek 10.000 mošej, podatek, kdaj so bile zgrajene, pove vse.
Ja, res je bila »zabava« v 70.letih, še posebej je Evropo drago stala »postzabava«. In danes. Energetsko krizo so z vsiljevanjem zelene agende države EU zakuhale same. Čeprav ima Spodnja Saška v Nemčiji ogromne zaloge zemeljskega plina, ga zaradi »trajnostnega razvoja« ne črpa. Nemčija danes rajši išče pomoč v Katarju, ki kot država dokazano financira islamski terorizem in gradi največ mošej po Evropi (financiral je tudi džamijo v Ljubljani). In Arabci nikoli ne dajo ničesar, ne da bi kaj zahtevali v zameno. Toda če sodimo po dogajanju v 70. letih, je del Evrope na »zabavi« in »postzabavi« spet prodan. Pred pol stoletja je bila toEvrabija, politični načrt, da bi se na območju Sredozemlja vzpostavila neka politična struktura, kot je bilo Rimsko cesarstvo. Danes se nadvse uspešno uresničuje, ker Evrabija postaja ne samo območje Sredozemlja, ampak cele Evrope, predvsem njen zahodni del. Nekaj, o čemer so muslimanski zavojevalci pred tisočletjem lahko samo sanjali. Kaj bodo evropske elite tokrat obljubile in dale v zameno Arabcem, bomo najbrž zelo kmalu izvedeli.
Levica o sebi trdi, da je prototip strpnosti, da je luč miru proti nasilju. In da so oni na drugi strani, kakopak na desnici, nestrpni in nasilni. Dejstvo je, da ravno levičarji danes prezirajo tisto, čemur pravimo svobodo govora ali soočenje mnenj. Kjer le morejo, ideološkim nasprotnikom onemogočajo svobodno izražanje ali pa stališča in mnenja ljudi na desnici označijo nestrpna, običajno rasistična in homofobna.
Kaj pomeni strpnost do drugačnega pogleda na svet, je nedavno, dobesedno v živo pokazala Giorgia Meloni, vodja domoljubne stranke Fratelli d’Italia in verjetno naslednja italijanska premierka. Med velikim zborovanjem v Cagliariju je na oder prikorakal aktivist LGBT. Ko so ga varnostniki vsiljivca hoteli odstraniti, jim je Melonijeva rekla, naj ga pustijo, da pove svoje mnenje. Ne enkrat, ampak kar dvakrat je morala posredovati in varnostnikom preprečiti (sicer povsem upravičeno) ukrepanje.
Giorgia Meloni: Mi jo boste dali? Hvala vam. Mi jo boste dali? (Melonijeva kaže na LGBT zastavo)
LGBT aktivist: ??? (ne sliši se dobro)
Giorgia Meloni: Da. Spomnim se.
(Varnostnik želi aktivista odvleči z odra, Melonijeva ne dovoli tega.)
LGBT aktivist: Zahtevam pravico do (gejevske) poroke in posvojitve.
Giorgia Meloni: Dobro. Nekaj zahtevate, kot mi vsi nekaj zahtevamo. Vsi nekaj zahtevamo.
LGBT aktivist: Počakaj. Zahtevate nekaj: tebi se ni treba seliti v tujino. Hočem pravico razmišljati drugače.
Giorgia Meloni: Bravo, to je tisto, kar je demokracija. Ljudje se lahko ne strinjajo, tako kot se ne strinjava midva. Spoštujemo drug drugega, tudi če se ne strinjamo. Hvala, ker ste tukaj. Adijo.
LGBT aktivist: Vsi smo enaki in nekega dne se bom vrnil v Italijo in posvojil otroka.
Giorgia Meloni: V redu. Tukaj so (gejevske) civilne zveze dovoljene, tako da lahko počnete, kar hočete.
(Varnostnik spet želi aktivista odvleči z odra, Melonijeva ne dovoli tega.Varnostnikom pravi: »Fantje, ostanite tam kjer ste.«)
Giorgia Meloni: Tukaj lahko počnete, kar hočete. Lahko nadaljujem z zborovanjem?
LGBT aktivist: Seveda.
Giorgia Meloni: Hvala, najlepša hvala. Hvala vam. Poklonimo mu aplavz. Spoštujem pogum ljudi, da branijo tisto, v kar verjamejo. Vse življenje branim tisto, v kar verjamem.
»Imam težave z administrativno prepovedjo Thompsonovega koncerta v Mariboru. Težave imam kot antifašist. Ne vidim razloga za strah pred njim. Thompson je marginalna figura. Če je v Sloveniji širjenje fašistične ideologije tudi v najbolj trapastih oblikah prepovedano, imam s tem bistveno manj težav. Vendar bi to rad videl črno na belem zapisano v odločbi. Nimam pa občutka, da je v Sloveniji poveličevanje fašističnih milic v slovenščini nezakonito.« To je zapis Dnevnikovega kolumnista. Podobno so se odzvali tudi drugi dušebrižniki: poveličevanje ustaštva je fašizem, nekatere javne uslužbenke je bilo sram, da se reklamira »neoustaštvo«, se pravi neofašizem. In zgodilo se je. Thompsonov koncert so odpovedali, ker naj bi domnevno slavil fašizem.
Fašizem? Kaj sploh je fašizem? Se je ob tem pojmu kdo kdaj vprašal, kaj zagovarja? Občutek imam, da tudi deklarirani antifašisti ne vedo, kaj predstavlja fašizem. Zato je najboljše, da pogledamo fašistični manifest, ki je bil objavljen 6. junija 1919 v Il Popolo d’Italia. V verodostojnost zapisanega ne gre dvomiti, saj je bil to časopis, ki ga je ustanovil Benito Mussolini, se pravi oče fašizma. Manifest, ki velja za uradni dokument političnih in ekonomskih stališč fašizma, sta sicer napisala sindikalist Alceste De Ambris in vodja futurističnega gibanja Filippo Tommaso Marinetti, ki sta za izhodišče imela ideje francoskega socialista Louisa Augusta Blanquija. Razdeljen je na štiri dele (politični, družbeni, vojaški in finančni), gre pa nekako takole.
Politični del
Splošna volilna pravica od 18. leta naprej.
Sorazmerna zastopanost po regijah.
Glasovanje za ženske (to je bilo takrat v nasprotju z večino evropskih držav).
Odprava italijanskega senata (zgornji dom parlamenta, kjer so bili senatorji večinoma bogati Italijani).
Oblikovanje nacionalnih strokovnih svetov za delo, za industrijo, za prevoz, za javno zdravje, za komunikacije in podobno. V teh svetih bi bili strokovnjaki, obrtniki, podjetniki.
Družbeni del
Takojšnja uzakonitev osemurnega delovnika za vse delavce in stroge kazni za tiste delodajalce, ki bi kršili ta delovni čas.
Minimalna plača.
Udeležba delavcev na vseh položajih v industriji.
Reorganizacija prometnega sektorja, še posebej železnic.
Revizija predloga zakona o invalidskem zavarovanju.
Znižanje upokojitvene starosti s 65 na 55 let.
Vojaški del
Oblikovanje nacionalnih milic.
Nacionalizacija tovarn, ki izdelujejo orožje.
Miroljubna zunanja politika.
Finančni del
Progresivni davek na kapital.
Najbogatejši Italijane je treba delno razlastniniti.
Zaseg cerkvene lastnine in odprava škofij, ki nosijo krivdo za revščino v Italiji.
Revizija vseh pogodb z vojsko in zaseg 85 odstotkov dobička, ki so jih posamezniki ali podjetja dobila od teh pogodb.
Ali vas vse to na kaj spominja? Mogoče na današnje programe levih političnih strank? Ali na zahteve aktivistov po prerazporeditvi bogastva? Kdo že govori, da je treba bolj obdavčiti bogate in jim zvišati davke. Da Cerkev ni upravičena do lastnine? Kdo je že v slovenskem parlamentu glasoval za minimalno plačo? Nekako se mi dozdeva, da so bili tedanji fašisti predniki sedanjih antifašistov. Sicer je povsem podobno z nacističnim programom, o katerem sem pisal v tekstu z naslovom Levičarski ekonomski program.
Pred tedni je sicilijanski tožilec Carmelo Zuccaro napovedal preiskavo več nevladnih organizacij (NVO). Od septembra 2016 do danes se namreč ob obalah od Katanije do Pozzalla zadržuje vse več ladij, ki so v lasti ali najemu nevladnih organizacij. Opremljene so z brezpilotnimi letali in vrhunsko pomorsko tehnologijo. Tožilca zanima, kdo jih financira, sploh delujejo zakonito in ali mogoče ne pomagajo pri tihotapljenje ljudi iz Afrike v Italijo. Pljujejo namreč pod zastavami miniaturnih eksotičnih držav, ki so znane kot pralnice denarja.
Preiskovalci Gefire, organizacije za strateške študije iz Nijmegena na Nizozemskem, so oktobra in novembra lani z odprtimi usti nejeverno zrli v računalniške ekrane. S pomočjo programske opreme za satelitsko sledenje ladij (AIS), uradnih sporočil Urada visokega komisarja Združenih narodov za begunce (UNHCR) in poročil novinarjev so ugotovili, da najmanj osem nevladnih organizacij, kot so Moas, Zdravniki brez meja, Rešimo otroke, fundacija Bootvluchting ali Odprte roke, ne rešujejo migrantov iz razburkanega Sredozemskega morja, ampak uporabljajo svoje ladje za čarterske ladijske prevoze večinoma črncev iz obal Afrike v Italijo. »Bili smo priča veliki prevari in tihotapljenju ilegalnih migrantov,« so pri Gefiri zapisali v poročilu na svoji spletni strani in objavili podrobno dokumentacijo. Dodali so, da so NVO navadne tihotapske združbe, ki s pomočjo mafije, v španoviji z Evropsko unijo (EU) in dogovorov z italijansko obalno stražo pod pretvezo reševanja ljudi na staro celino pošiljajo na tisoče ilegalnih migrantov.
»Donator« Soros
Poročilo Gefire seveda ni prišlo v mainstream medije (MSM), saj bi pokvarilo podobo požrtvovalnih in sočutja polnih aktivistov. Preiskavo so objavili samo alternativni mediji, kar je bilo dovolj, da je prišla na ušesa tožilcu Carmelu Zuccaru. Pravzaprav je samo potrdila njegove sume, da se za delovanjem NVO, ki dobivajo donacije tudi od fundacij Georga Sorosa in Hillary Clinton, skriva zloben načrt. Kot je pred dnevi razlagal medijem (potem ko so ga NVO obtožile blatenja njihovega dobrega imena), obstajajo namigi, da morajo migranti za prevoz nevladnikom plačati, da se NVO dogovarjajo s kriminalnimi združbami o nezakonitem delu črncev na poljih ali rastlinjakih, najbolj pa Zuccara skrbi, da se število smrtnih žrtev ali pogrešanih migrantov kljub »nesebični pomoči« NVO ne zmanjšuje. Izrekel sicer ni, a sicilijanskega tožilca je bilo razumeti, da obstajajo utemeljeni sumi, da so nekateri migranti, ki jih zavedli kot »pogrešane«, prodani naprej mafiji.
Organizacija Gefira je ugotovila, da so samo ladje NVO, ki so jih lani dva meseca spremljali, prepeljale iz Afrike v EU vsaj 39.000 ilegalnih migrantov. To je več kot petina vseh, ki so dosegli Italijo (po podatkih 181.436, letos že nekaj manj kot 25.000). A če vemo, da je Gefira ladje spremljala samo dva meseca in da je Zuccaro izjavil, da so se NVO začele množiti konec poletja lani, lahko z zagotovostjo trdimo, da so nevladniki pod krinko humanitarnosti mimo šengenskih pravil na staro celino uvozili več kot 100.000 tujcev, večinoma, če sledimo podatkom UNHCR, mladih črncev iz Gvineje, Nigerije, Gambije, Slonokoščene obale, Senegala in Malija. Kako to tihotapljenje poteka.
Od Libije do Italije
Petnajst ladij, ki so jih spremljali preiskovalci Gefire, so bile običajno zasidrane ob obalah Malte ali Sicilije. Od tam so se odpravile na »reševanje«. Toda ne na odprto morje, ampak so opravile okoli 275 navtičnih milj proti jugu, kjer so se zasidrale osem do 12 navtičnih milj od libijske obale in čakale na velike gumijaste čolne polne migrantov, ki so jih nato naložile na svoje ladje. Od tam so odplule nazaj na Sicilijo in migrante ob velikem medijskem pompu, češ da so jih rešile zanesljive smrti, običajno izkrcale v štirih mestih: Kataniji, Siracusi, Pozzallu in Marsali. Nato so se vrnili k libijski obali in »reševanje« ponovile. To so lahko počele v dogovoru z italijanskimi oblastmi, kar je posredno priznal tudi eden od »reševalcev«, češ da »reševanje« usklajeval poseben reševalni center v Rimu. Ladje so namreč krenile proti obalam Libije deset ur prej kot so tihotapci z migranti v gumijastih čolnih zapustili libijsko obalo. Kar pomeni, da so tihotapci povezani z centrom v Rimu.
Motiv nevladnih organizacij pri tem za staro celino škodljivem početju ni jasen. Za organizacijo Moas pravijo, da dela po naročilu malteške vlade, saj ne želi, da Malta postane migrantski žep, zato prevažajo migrante iz Libije mimo Malte neposredno v Italijo. Nekatere nevladne organizacije delajo za denar, druge spet v povezavi s politiko. A ker je tovrstno »reševanje« zelo drago in ker do končnega naročnika lahko prideš samo, če slediš denarju, želi tožilec Zuccaro stvari priti do dna.
Pomaga celo Bruselj
Nevladne organizacije, ki se ukvarjajo s takim tihotapstvom ljudi, so se že vse užaljene oglasile. Po njihovo migranti bežijo pred vojno, zato so jim dolžni pomagati, ker bi tako ali drugače skušali prečkati Sredozemsko morje. Toda zakaj NVO migrantov, ki jih rešijo pred libijsko obalo, ne vrnejo nazaj v Afriko (v bližnjo Tunizijo), ampak naredijo 275 navtičnih milj dolgo pot nazaj v Italijo. In zakaj italijanska obalna straža skupaj s Frontexom (evropska agencija za mejno in obalno stražo) to dopušča in celo sama pomaga reševati migrante ob afriški obali? Krši se ne samo Šengen, ampak tudi pomorsko pravo.
Res je morska migrantska pot od Libije v Italijo trenutno največja in najbolj nevarna pot, kar pa ne pomeni, da je treba Afričanom z organiziranimi čarterskimi ladijskimi prevozi pomagati pri ilegalnih vstopih v EU. Črnci namreč dobesedno derejo v Evropo. Če jih je med letoma 2009 in 2013 s plovbo prek Sredozemlja v povprečju na leto prišlo okoli 40.000, jih je lani že več kot 180.000, kar pomeni, da je številka že tretje leto zapored presegla 150.000, med njimi je po zadnjih podatkih UHHCR 71,2 odstotka moških. Pri tej invaziji tujcev pomaga Bruselj, ki je nevladne organizacije, ki se zdaj kažejo kot navadne kriminalne tihotapske združbe, celo zaščitil pred kazenskim pregonom. V posebnih pravilih, ki so jih sprejeli poslanci evropskega parlamenta je namreč zapisano, da zasebniki in nevladne organizacije pri iskanju in reševanju na morju ne smejo tvegati kazni. Kar drugimi besedami pomeni, da NVO lahko nekaznovano tihotapijo ljudi v EU.
Velika flota NVO
Flota NVO pa je res impozantna. Sestavljena je iz več deset dobro opremljenih ladij. Izstopa Topaz Responder, 51 metrov dolga ladja Moasa, ki je registrirana na Maršalovih otokih. Naenkrat lahko prevaža po več sto, ljudi. Aquarius je ena od številnih ladij humanitarne organizacije Zdravniki brez meja. Registrirana je na Gilbratarju. Golfo Azzurro pljuje pod panamsko zastavo in deluje v okviru nizozemske humanitarne organizacije Begunski čoln. Ladja Vos Hestia pljuje za organizacijo Rešimo otroke, deluje v okviru italijanske obalne straže. Organizacija Odprte roke ima v lasti ladjo Astral. Bila je največkrat opažena ob libijski obali, po razkritju afere je nenadoma izginila. Ladjo Sea-Watch I upravlja nemška organizacija, ki je blizu militantnemu združenju Odprimo meje. Brez odgovora je vprašanje, kako lahko taki skrajni organizaciji, ki se zavzema za odpravo mej in ki sodeluje pri nasilnih protestih, sploh dovolijo pluti, če je že vnaprej jasno, da ne rešujejo, ampak samo prevažajo tujce na staro celino.
»Dnevni izdatki za Aquarius, s katerim upravljajo Zdravniki brez meja, so okoli 11.000 evrov, vzdrževanje Moasovih ladij Topas Respondeer in Phoenix stane po 0,4 milijone evrov na mesec za vsako,« ugotavlja tožilec Zuccara. To je veliko denarja, kdo jih iz ozadja financira, ni jasno. Dodaja, da bo preiskavo nadaljeval kljub nasprotovanju in grožnjam s strani NVO.
Kratek filmček preiskave Gefire si lahko ogledate tukaj.
Kavarna Hayek 
