Značke
Andrej Fištravec, Attila Vajnai, domobranci, ESČP, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic, Evropsko sodišče za človekove pravice, komunistični simboli, levičarji, Maribor, Marko Perković - Thompson, maršal Petain, Milan Brglez, rdeča zvezda, Sodišče EU, svoboda, Za dom spremni, Zoran Janković, človekove pravice
Attila Vajnai je madžarski skrajni levičar. Na začetku tisočletja se je pred sodniki znašel zato, ker je kot podpredsednik Delavske stranke Madžarske na neko politično zborovanje v centru Budimpešte, kjer je nekoč stal spomenik Karlu Marxu, prišel z jakno, na kateri je bila prišita rdeča zvezda. Dobil je pogojno kazen zaradi prikazovanja komunističnih simbolov v javnosti. Ko je na Madžarskem izčrpal vsa pravna sredstva, se je zatekel na Sodišče EU, ki se je izreklo za nepristojnega, zato je pomoč zaradi kršenja človekovih pravic poiskal na Evropskem sodišče za človekove pravice (ESČP), ki je primer vzela v obravnavo.
Madžarska vlada je svojo odločitev pred sodniki zagovarjala, da je nošenje rdeče zvezde v javnosti neprimerno zaradi žrtev komunističnega režima in da je treba vse totalitarne ideologije obravnavati enakopravno. Po dolgotrajnem postopku so sodniki v imenu svobode govora in izražanja dali prav podpredsedniku Delavske stranke Madžarske. Sodniki so med drugim zapisali: »… sistematični teror komunističnih oblasti v nekaterih državah, med drugim tudi na Madžarskem, je pustil resne brazgotine v mislih in srcu Evrope (…) Prikazovanje simbola, ki je bil prisoten povsod v času vladavine tega režima, seveda lahko povzroči nelagodje med žrtvami in njihovimi družinami, ki povsem upravičeno menijo, da je simbol za njih omalovažujoč. Toda sodišče kljub temu meni, da taka čustva, čeprav upravičena, ne morejo postavljati meja svobode izražanja. Glede na to, da je Madžarska žrtvam komunizma dala pravno, moralno in materialno priznanje, še ta čustva ne morejo šteti za upravičen strah. Sodišče meni, da pravni sistem, ki omejuje posamezne človekove pravice, da bi ustregel javnim čustvom – realnim ali nerealnim – ne more upravičiti nujne družbene potrebe v demokratični družbi, saj mora družba v razsodbah ostati razumna. Če temu ni tako, bi bila svoboda govora in razmišljanja pogosto predmet veta.«
Po mnenju sodišča se torej na rdečo zvezdo ne sme gledati le kot na simbol, ki je predstavljal totalitarno komunistično vladavino, zato nošenje rdeče zvezde ne pomeni nujno propagande za totalitarno ideologijo. Levičarji so slavili, imeli so dokaz, da rdeča zvezda (in drugi simboli socializma in komunizma) ni povezana s totalitarizmi. Ampak, kot je pri njih v navadi, gredo na prvo žogo. Pozabili so, da je ta razsodba temeljila na nekaterih drugih primerih, na primer z zadevo francoskega maršala Petaina, saj so levičarji trdili, da se velikega maršala ne sme slaviti, ker je sodeloval z nacisti. Zato ta nova razsodba ni bila pomembna samo za levičarje in častilce komunističnih režimov, ki so tako dobili potrditev, da tudi ESČP meni, da rdeča zvezda ni sporna, ampak pomeni rehabilitacijo nekaterih simbolov in zgodovinskih oseb, ki so si jih kot svoje prisvojile nekatere oblasti v preteklosti in so v sedanjosti zaradi tega »sporni«. Sem lahko štejemo keltski križ, grb Dežele Kranjske, pozdrav Za dom spremni, srp in kladivo, cilindrične butare s sekiro v sredi, črko U in še kaj. Gre namreč za simbole, večinoma starodavne, katerih nastanek sega daleč nazaj v zgodovino, nekateri totalitarizmi pa so jih vzeli za svoje. Sodniki ESČP so jasno povedali, da ni njihova dolžnost razsojati o spornih zgodovinskih dogodkih, še manj te dogodke interpretirati. Po njihovo so ti simboli predmet javnih razprav, kar je razvidno tudi iz drugih sodb ESČP: Garaudy vs. Francija (2008), Lehideux & Isorni vs. Francija (1998), Džugašvili vs. Rusija (2010), Ždanoka vs. Latvija (2006). V tem smislu je še posebej pomembna odločitev ESČP v primeru poveličevanja maršala Pétaina. Sodniki so takrat zapisali:
»Čeprav lahko stališča tistih, ki so se pritožili, spet povzročijo nasprotja in obudijo spomine na pretekla trpljenja, je glede na to, da je minilo 40 let od dogodkov, neumestno, da bi nekatere trditve obravnavali z isto strogostjo, kot smo jih deset ali 20 let prej. To je pač napor, ki ga mora vložiti vsaka država, da o svoji preteklosti razpravlja odprto in brez čustev. V zvezi s tem Sodišče opozarja, da se svoboda izražanja, ne glede na to, da je omejena z 2. odstavkom 10. člena, ne nanaša samo na ideje in informacije, ki so splošno sprejete ali pa štejejo za nežaljive in nepomembne, ampak tudi na tiste, ki žalijo, šokirajo in vznemirjajo; to zahtevajo pluralizem, strpnost in širina duha. Brez tega tudi ni demokratične družbe.« (Lehideux and Isorni vs. Francija)
Kaj hočem povedati? To, da je prepoved koncerta hrvaškega glasbenega umetnika Thompsona, ki jo je na predlog policije sprejela Upravna enota Maribor, grobo kršenje človekovih pravic, predvsem 39. člena ustave Republike Slovenije. Takole so zapisali v EU Maribor: »Ocenili smo, da je policija verodostojna pri podaji ocene glede tveganja. Tehtali smo med ustavno pravico do združevanja ter izjavami organizatorja koncerta in predstavniki policije. Prevladalo je dejstvo, da bi lahko, v kolikor bi se na koncertu izvršila kazniva dejanja, prišlo do večjih posledic kot s samo prepovedjo prireditve.«
Oblastniki štajerske prestolnice so torej tehtali med ustavno pravico do združevanja ter izjavami organizatorja koncerta in predstavnikov policije. Če so pravice do svobode govora, mišljenja in združevanja temeljne človekove pravice, potem ne morejo biti omejene z nekimi izjavami ali ugibanje policije, da »bi se na koncertu izvršila kazniva dejanja«. O teh morebitnih kaznivih dejanjih lahko zgolj ugibamo. Po vsej verjetnosti so, da bi z nekaterimi ustaškimi simboli ali morebitnim vzklikanjem Za dom spremni podpihovali sovraštvo. Toda ESČP je že pri razsodbi z rdečo zvezdo jasno zapisalo, da nekateri simboli ali besede lahko vzbudijo negativna čustva, a to ne pomeni, da taka čustva, razžaljenost in vznemirjenje lahko postavljajo meje svobode govora. Povedano drugače. Za neko skupino ljudi je nek koncert lahko »ustaško zborovanje« ali poveličevanje preteklega hrvaškega nacionalizma, toda ta skupina ljudi nima prav nikakršne pravice, da drugi prepreči, da bi se udeležila koncerta. Če bi nasprotniki hoteli preprečiti koncert, bi morala policija tistim, ki želijo na koncert, zagotoviti varnost. V Sloveniji se je zgodilo še slabše. Oblast je (pod krinko grožnje varnosti) popustila čustvom tistih, ki jih koncert morebiti žali. Ali če uporabimo besede sodnikov ESČP: »Svoboda izražanja se (…) nanaša tudi (…) na tiste, ki žalijo, šokirajo in vznemirjajo; to zahtevajo pluralizem, strpnost in širina duha. Brez tega tudi ni demokratične družbe.« Zato je tudi 63. člen ustave, na katerega se je v pozivi k prepovedi koncerta skliceval celo predsednik DZ Milan Brglez, v tem primeru povsem neprimeren (pustimo ob strani, ali tak člen sploh spada v ustavo ali ne oziroma kaj vse v slovenski ustavi je odveč) in ne odtehta tako temeljne človekove pravice, kot je zapisana v 39. členu ustave. Na to je v primeru Lehideux & Isorni vs. Francija opozorilo tudi ESČP, češ da je v 2. odstavku 10. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic sicer omejitev svobode izražanja, ki pa ne pretehta nad 1. odstavkom, saj svoboda izražanja, mišljenja, idej in tudi združevanja lahko pomeni, da se vznemirijo čustva oziroma da lahko tudi žali čustva, ki glede neke zadeve sicer prevladujejo v javnosti.
Pozablja se, da je ustava (kot najvišji akt v državi) namenjena temu, da ščiti svobodo (in lastnino) državljanov pred samovoljo vsakokratne aktualne oblasti. In EU Maribor je naredila ravno to: samovoljno in v nasprotju z ustavo je koncert prepovedala. O sami varnosti, za katero bi morala skrbeti policija, pa samo toliko. Če lahko policija za nogometne tekme omeji nekaterim navijačem gibanje ali celo vstop v državo, ker se boji, da bi povzročili izgrede, ni nobene ovire, da tega ne bi naredila tudi za koncert Thompsona. Ne more in ne sme pa predlagati prepovedi na podlagi nečesa, kar bi se lahko zgodilo v prihodnosti: »na povečano varnostno tveganje zaradi nevarnosti, da bo koncert izrabljen za izvrševanje kaznivih ravnanj«. Ob tem, da javnost sploh ne ve natančno, katera kazniva dejanja bi lahko izvršili obiskovalci koncerta. Kar po drugi strani niti ni pomembno. Policija bi morala ta »domnevna« kazniva dejanja preprečiti na kraju samem, nikakor pa ne predlagati odpovedi koncerta. Pravzaprav lahko predlaga, a predloga EU Maribor pač ne bi smela sprejeti in bi morala dopustiti izvedbo koncerta. Zato je že marčevska izjava mariborskega župana Andreja Fištraveca, ko se je govorilo, da bi utegnil biti koncert na javnem mestu, češ »dokler smo na oblasti, ga na Trgu Leona Štuklja ne bomo videli«, zloraba oblasti brez primere. Nekaj podobnega v Ljubljani govori Zoran Janković: »Zagotavljam vam, da v Ljubljani ne bo domobranskih spomenikov.« Če bi oblast hotela legalno preprečiti koncert, bi Thompsonu preprosto prepovedala vstop v državo. Vsaka država ima namreč suvereno pravico, da prepove vstop na ozemlje komurkoli. Toda za tako prepoved nima prav nikakršnega vzroka, ker Thompson sam, kjerkoli je imel koncert, ni povzročal težav ali izvrševal kaznivih dejanj, ki bi pomenili grožnjo varnosti Slovenije, poleg tega je Hrvaška članica EU. Večja varnostna grožnja so bile reke samooklicanih beguncev, ki so leta 2015 prečkali slovensko ozemlje, Thompson pa zagotovo ni varnostna grožnja. A sploh ne gre ne za Thompsona ne za partizane ali domobrance, njihove simbole in pozdrave, na tej točki se srečamo z vprašanjem svobode.
UE Maribor, ki pravi, »da bi lahko, v kolikor bi se na koncertu izvršila kazniva dejanja, prišlo do večjih posledic kot s samo prepovedjo prireditve«, samo naslednje: Nič ne more povzročiti večje škode in večjih posledic, kot omejevanje svobode. Slovenija ji je danes očitno zabila enega zadnjih žebljev v krsto. Ostalo bo le vse večje omejevanje svobode, prepuščeno peščici ljudi na oblasti in (medijskim) aktivistom.
Pingback: Marko Perković – Thompson in svoboda – Slovenski blogi
Komunistom je tudi desna noga leva!
Všeč mi jeVšeč mi je
Slovenija postaja srbska gubernija.Praktično tretja Srbska republika na Balkanu.
Če si pogledamo samo Ljubljano, najlepše srbsko mesto na svatu, vidimo, da je v njej Slovencev le še za vzorec. Slovenci so v Ljubljani izgubiuli gospdarsko, finančno, politično in tudi kulturno premoč. So le še sopotniki svojih južnih bratov. O tem se seveda uradno ne sme govoriti, saj se takšne ugotovitve, ki so popolnoma točne in dokazljive, takoj štejejo za fašistične, šovinistične in skrajno desne.
Tudi v Mariboru je klima zelo podobna.
Ko primerjamo koncert Tomsona in Cece praktično ni razlike. Oziroma je velika razlika. Tomson se je boril za osvoboditev Hrvaške, tako kot smo se Slovenci borili za osvoboditev Slovenije. Tako Hrvaška, kot Slovenija sta bili žrtve Srbskih četnikov in skrajnih nacionalistov.Med temi je bil prav gotovo Arkan, zločinec, ki je pač prej izdihnil, preden bi ga doletela zaslužena kazen. Ceca je nejgova soproga in se nikoli ni distancirala od njegovih zločinov, tako kot se večia Srbov živečih v Sloveniji ni odpovedala sanj o veliki Srbiji in pred vsem o rajski Jugoslaviji, ki so jo tako spretno vodili Srbi in imeli od nje največje koristi. Tem istim bomo kmalu vrnili Brdo in vilo Bled.in s tem utrdili bratsvo in enotnost, pred vsem pa alianso protiustaškim Hrvatom.
Prepoved koncerta Tomsona in dovoljenje koncerta Ceci je kronski dokaz, da je Slovenija srbska gubernija, ali tretja Republika Srbska na Balkanu.
V kolikor ne bi Srbi v Mariboru obvladovali policijo in upravo prepovedi ne bi bilo. V kolikor bi Slovenci v Ljubljani obvladovali policijo in upravo, koncerta Cece ne bi bilo.
Všeč mi jeVšeč mi je
Sicer je mogoče razumeti pristojno uradnico upravne enote v Mariboru, da je po vseh izjavah najvišjih predstavnikov oblasti v državi in MO Maribor ter po skrajno ohlapni “varnostni oceni tveganja” s strani lokalne Policije prepovedala koncert in se izognila vsem morebitnim nadležnim dodatnim “komplikacijam”, kar je tudi odkrito priznala v utemeljitvi svoje oblastne odločitve.
Še posebej zato, ker so medijski dreserji javnega mnenja in strokovnjaki za “specialno vojno” proti vztrajno satanizirani in do neverjetnih razsežnosti razpihnjeni “skrajni desnici” in drugim sorodno demoniziranim domnevnim političnim in idejnim nasprotnikom edino napredne in dovoljene “levice” že tedne sistematično hujskali javnost in organe oblasti proti koncertu.
A s prepovedjo koncerta svobodnega umetnika in svobodnega državljana iz sosednje države in članice EU na osnovi skrajno subjektivne, poljubne in ohlapne “ocene tveganja” je mariborska uradnica upravne enote vzpostavila vzorčen primer, po katerem bo mogoče v prihodnje enako samovoljno, poljubno in ohlapno prepovedovati javna zborovanja, kulturne prireditve, športna srečanja in tekmovanja, družabne dogodke itd. itn., saj je v večji skupini ljudi vselej mogoče predvideti tudi “tvegano” obnašanje posameznikov ali skupin udeležencev, še posebej, kadar so ti pod vplivom alkohola in prepovedanih drog, ali pa jih lahko k “tveganim” ravnanjem spodbudijo ideološki, politični, umetniški hujskači in podobni zli spodbujevalci prikritega in odkritega nasilja.
Da gre ob tako prostodušnem in samovoljnem prepovedovanju javne kulturne ali zabavne ali športne ali katere koli druge javne prireditve za nezaslišan poseg izvršne oblasti na področje ustavno in zakonsko varovanih temeljnih pravic in svoboščin državljanov do javnega zbiranja ter za nezaslišan cenzurni poseg povsem nekompetentnih uradnikov na področje svoboščin umetniškega izražanja in ustvarjanja ter umetniškega predstavljanja, to očitno v tej državi nikogar več ne zanima.
Javno zaklinjanje vodilnih političnih in državnih funkcionarjev na veljavno ustavo in zakonodajo ter univerzalne temeljne človekove pravice in svoboščine v RS in državah EU se ob mariborskem primeru kaže kot prazen in puhel populizem. Tolikokrat deklarirana pravica slehernika do drugačnosti ter temeljna pravica slehernega drugega, ki ima pravico javno izražati svoje mnenje, dokler sam z dejanjem ne prekrši veljavne ustave in zakonodaje, pa je prazna populistična puhlica samovoljnih oblastnikov.
Država, kjer lahko vsak uradnik po svoji presoji ugotavlja “tveganje” in izreče “prepoved”, pa je na najboljši poti v diktaturo in brezpravje.
Všeč mi jeVšeč mi je
Maribor je v socialistični Jugoslaviji, tako imenovani Titovi Jugoslaviji, postal gnezdo Kosovcev, udbovcev in Jugoslovenarjev pred vsem srbsko-črnogorskega porekla z obilnim sodelpvanjem dmačega “lumpenproletariata”.
Več vzrokov je, zakaj je do tega prišlo. V prvi vrsti je bližina meje, ki so jo Jugoslovenarji morali varovati,saj se je tik za njo skrival zunanji soražnik. Sizofreni,kakršen je bil Titov režim, se je seveda bal emigracije, zlasti Hrvaške, ki jo je proglasil za ustaško in dolge kolone na Šentilju, ter maltretiranje gastarbajterjev so posladica sadističnih Jugoslovenarjev, ki so se zalegli v Mariboru. To so bili srbski oficirji slavne JLA, cariniki in policisti-miličniki, ki so govorili v cirilici.
Drugi vzrok za naselitev tega ljudstva v Mariboru so bila grobiča, ki so nastal na Hrvaškem križnem putu, pred vsem ono morišče na Dobravi, kjer je bilo pobitih najmanj 15.000 Hrvatov,govorice pa trdijo da jih je bilo pomorjenih vsaj 60.000. Dejstavo je, da je ta pomor po naročilu ljubljenega maršala Tita, ki ga bodo kmalu slavili ob njegovem namišljenem rojstnemu dnevu, izvedla 4. armada JLA, armada, čuvar bratstva in enostnsti.
Hrvaških revežev je bilo toliko,da je slavna armada poboje opravljala celih 14 dni. Sedaj si lahko človek predstavlja, koliko ljudi so ti heroji in junaki pobili. Seveda je takšno množočno grobišče sredi naseljenega podroćja bilo potrebno zaščititi,da nihče od prič ni upal muksniti, saj bi ga lahko doletela podobna usoda, kot je doletela pobite. Zaščito so prevzeli Kosovci JLA, ki so se tudi naselili v okolici morišča in tajno poizvedovali, ali kdo opazuje smrdečo se morišče in kaj govorijo ljudje v soseski. Nekaj kilometov naokoli se ljudej o tej moriji niso upali govoriti na glas še desetletja po poboju. Razumljivo je, da je slavna JLA poskrbela, da so njeni oficirji širili laži o tem, da so pobili ustaše. In še dandanes je sicer večji del prikrito grobišče , grobišče ustašev, na katero ob priložnosti Jugoslovenarji odlagajo smeti.
Tretji vzrok za naselitev kosovskih jugoslovenarjev pa je ta, da je Maribor bil veliko industrijsko mesto in dobavitelj najarazličnejših izdelkov slavni JLA. Zlasti se je tukaj izkazal propadli TAM,ki je dobavlljal najrazličnejše borbene avtomobile za potrebe JLA in za darila raznim neuvrščenim ljudožercem po svetu, zlasti v Afriki.
Po osamosvojitvi je sicer večina teh Jugoslovenarjev demonstrativno z zastavami zapustila Maribor, in grozili so, da se še vrnejo. No mislili,da se bodo vrnili na tankih. Vrnili pa so se po tiho in se takoj prijavili za izbrisane in sedaj so se ponovno udomačili v Mariboru. Očitno imajo kar veliki vpliv, saj jim je uspela prijava o nevarnosti Tomsona in prepričali so policijo, da gre za ustaški shod.
Tudi upravna enota je sledila prijavi in koncert je prepovedan.
Pobudo za prepoved so dali ljudje, ki že sedemdeset let sejejo mržnjo med Mariborčani in nenehno govorijo o ustaških zločinih samo zato, da bi prikrili morišče na Dobravi, ki zanesljivo presega ono v Katinskem gozdu, kjer so vojaki Sovjetske zveze pobili Poljake in dali svetel zgled Titu in slavni JLA, kako mora pobiti Hrvate. Tam so Rusi in Ukrajinci, torej Slovani, pobijali brate Poljake, tudi Slovane. Na Dobravi pa so Srbi in Jugoslovenarji, torej Južni Slovani, pobijali Hrvate, tudi Južne Slovane.
Kljub temu, da je Slovenija na videz samostojna, očitn še ne sme samostojno odločati. Še vedno ji diktirajo politiko iz Beograda.
Tam odkrito vladajo sedaj Četniki z Aleksandrom Vičičem na čelu,pa se nihče na zgraža. V Mariboru pa ne sme peti Tomson, ki se je boril proti temu, da bi Četniki še nadalje pobijali Hrvate.
Pa še za konec: ves zaplet o prepovedi koncerta so vodili nižji uradniki, ali uradnice, ki bodo nosili vso krivdo in polsedice svojega dejanja. Čisto političnemu konstruktu so se na široko izognili predsednik Pahor, premier Cerar, ministica Gjerkeševa in seveda neodločni Marjan Fank, šef policije. Vsi so se poskrili in dali glavo v pesek ter prepustili odločitev nižjemu uradništvu, ki bo ob eskalaciji škandala glavni krivec za polomijo.
Tako pač počno izbranci naroda.
Všeč mi jeVšeč mi je
Pingback: Program po meri levičarjev | Kavarna Hayek
Apm dobro napisano. Se strinjam
Všeč mi jeVšeč mi je
Pingback: Kavarna Hayek: Program po meri levičarjev | Časnik