Značke

, , , , , , ,

Se spomnite leto in pol nazaj, kako so poslanci soglasno izglasovali sindikalni predlog o minimalni plači? Takrat sem zapisal, da v parlamentu ni več desnice. Povsem socialistični zakon ni pomenil samo hudega udarca ekonomski svobodi in trgu delovne sile, ampak je s strani države določena minimalna plača ena najtežjih oblik diskriminacije oseb, ki so težje zaposljive, ki so iz takih ali drugačnih razlogov manj produktivni. Včeraj so izbranci ljudstva (spet soglasno) zadali nov udarec svobodi: izglasovali so nov tobačni zakon. Da so se represiji nad posameznikom in podjetji pridružile leve politične stranke, je razumljivo, ker tem ni za svobodo, ampak za nadzor nad ljudmi, težko pa človek razume, da sta za zakon glasovali tudi stranki (NSi in SDS), ki imata sicer polna usta besed o svobodi. Povedano drugače: ves politični mainstream je podlegel državnemu paternalizmu. In če se nam je še včeraj zdelo to pokroviteljstvo »mehko«, zdaj prehajamo na najbolj trde, a zelo prefinjene oblike.

Kajenje je najbrž škodljivo. Najbrž zato, ker ni neposredne povezave med kajenjem in smrtjo. Če bi bila, bi vsi, ki kadijo umrli. Pa ne. Nekateri ljudje doživijo več kot 100 let in med temi je običajno tak delež kadilcev, kot na celotni populaciji. Pri kajenju gre samo za manjše ali večje dejavnike tveganja, da človek zboli za določeno boleznijo. In to je stvar posameznika, to je stvar svobodne odločitve: ali bo človek kadil in se mu bo povečala možnost obolenja, ali ne bo.Tudi argument, da kadilec škoduje nekadilcu (pasivno kajenje), če je v njegovi bližini, ne vzdrži. Nihče nikogar ne sili, da je v bližini kogarkoli. Poleg tega je na svetu nešteto stvari, ki škodijo zdravju. Recimo stres, ki se pojavlja med petimi najbolj pogostimi dejavniki tveganja za srčni infarkt. Večina ga doživlja vsak dan, sam sem pod stresom vsakič, ko Miro Cerar odpre usta, ker vem, da je to napoved nove obdavčitve.

Država tudi odreja,  kje in kdaj posameznik lahko kadi. Najprej so prepovedali kajenje na letalih in sredstvih javnega prevoza, nato v lokalih, zdaj v avtomobilih, sledila bo najbrž prepoved kajenja v zaprtih zasebnih prostorih. Če se je prva rešitev še zdela (pogojno rečeno) razumna, je druga že grobo posegla v svobodno razpolaganje z zasebno lastnino. Vsakdo s svojo lastnino ravna po lastni presoji. Država pač presodi, da se v prostorih, ki so v državni lasti, ne kadi. Prav. Ima to pravico. Toda zasebnim lastnikom lokalov odrejati, ali njihovi gosti v lokalu lahko kadijo ali ne, je totalitarno obnašanje. Lastniki bi se morali pač sami odločiti, ali bo njihov lokal kadilski ali ne, presojali pa bi na podlagi obiska lokala: če bi videli, da prodajo več, ker so njihovi gosti kadilci, bi to pač bil kadilski lokal. In obratno. In ta zakon je leta 2007 sprejela vlada, ki se je deklarirala za desno. Ne, prava desnica ne bi nikoli zasadila takega noža v hrbet svobodi.

Če se je takrat zdelo, da slabše za svobodo ne more biti, je Cerarjeva vlada zdaj to demantirala. Ne gre več samo za lokale, ampak bo prepoved kajenja veljala tudi v avtomobilih, ki so v povsem zasebni lasti. In naprej. Prisilno poenotenje embalaže cigaret s fotografijami domnevno škodljivih posledic tobaka je v nasprotju z ustavnim načelom svobodne gospodarske pobudo. Kakšna bo embalaža nekega izdelka na trgu ni stvar vlade!

Ob tem so nevladne organizacije sporočile, da so sicer zadovoljne z zakonom, toda lahko bi bil še strožji. Eden od njih (Jan Peloza, soustanovitelj Brez izgovora Slovenija) je dejal, da so »napadli tri glavna področja, ki učinkovito delujejo pri zmanjševanju in preprečevanju kajenja – vidnost, ceno in dostopnost – in bili uspešni pri dveh. Vidnost je zakon zaobjel s prepovedjo oglaševanja in promocije tobačnih in povezanih izdelkov, doniranja in sponzoriranja s strani tobačnih podjetij ter enotno embalažo, ceno pa z vladno direktivo, ki naj bi v prihodnje redno dvigovala tobačne trošarine.« Se pravi, da so (uspešno) napadli tisto, kar je značilno za tržno gospodarstvo: ponudbo in povpraševanje. Bravo! Prioriteta vlade in nevladnih organizacij je torej omejevanje ne samo osebne, ampak tudi ekonomske svobode.

Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc je dejala, da je Slovenija s tem zakonom pokazala, »da v Sloveniji razumemo, kakšno breme in kakšno nevarnost za vzdržnost zdravstvenega sistema in tudi za gospodarski razvoj predstavlja tobak.« Pravzaprav je ministrica pokazala, da socialistka, kakršna je, ničesar ne razume. Poleg tega vsak kadilec z eno pokajeno cigareto, ki v povprečju stane 18,5 centa, samo s trošarino v proračun prispeva 10,9 centa. Zdaj naj si vsak izračuna, ali kadilci s pokajenimi cigaretami preplačajo stroške zdravljenja ali ne. In če drži podatek, da kadilci umrejo prej kot nekadilci, bi morala biti država samo vesela, ker ne bodo predolgo najedali pokojninske blagajne. Kot jo bodo denimo javni uslužbenci, ki po raziskavah živijo tri leta dlje kot zaposleni v zasebnem sektorju. O tem, da samo neto davkoplačevalci (realni sektor) prispevajo v pokojninsko blagajno, javni sektor pa to počne samo virtualno in z računovodskim trikom, smo tako ali tako že razčistili.

Skrb za zdravje mora biti prepuščeno posamezniku. Njegovo telo, njegova skrb. Naravnost grozljivo je, kako je večini postalo povsem običajno in normalno, da vlada zapoveduje, kako naj posameznik živi. Od kar človeštvo obstaja, vedno je določena skupina ljudi drugi (večji) skupini govorila, kaj morajo narediti in česa ne smejo. Manipulirali so z njimi in jih v nekaj silili. In vedno so se ljudje po določenem obdobju temu uprli in z oblasti vrgli tiransko vlado, saj so spoznali, da se pod zaščitniškim odnosom vlade (v primeru tobačnega zakona pokroviteljsko obnašanje v skrbi za zdravje državljanov) skriva želja, da se jih prisili k pokorščini. Tudi nv Evropi in v Sloveniji bo tako. Prej ali slej. Regulatorna prisila je postala že nevzdržna.