Luka Mesec in Timmy iz South Parka

Značke

liberalizem, Luka Mesec, regulacija, South Park, svoboda, svobodna družba, taksi, Uber, Združena levica

Združena levica je na svojem Facebook profilu zapisala: „Prekarno delo, izigravnanje zakonodaje in dumpinške cene v Italiji kot kaže nimajo mesta. Enako bi moralo biti v Sloveniji.“ Zapisano se je nanašalo na odločitev italijanskega sodišča, ki je prepovedalo obratovanje Uberja v državi, saj naj bi ta ponudnik prevozov prek mobilne aplikacije predstavljal nepošteno konkurenco tradicionalnim taksijem.

No, mineva skoraj natanko dve leti in pol od ene boljših epizod ameriške risane serije South Park. Gre nekako takole. Timmy Burch, okoli katerega se vrti zgodba, je hendikepiran deček. Zbira denar za poletni tabor, zato na svoj invalidski voziček priklopi prikolico, nanjo nalepi napis Handicar in začne prevažati ljudi. Poleg tega, da je prevoz drugačen in cenejši, ga lahko naročiš po pametnem telefonu. Timmy je zelo uspešen, kar seveda ni všeč vsem: Nathanu, ki ne želi na poletni tabor, njegovemu neumnemu pomočniku Mimsyju in taksistom.

Taksisti opazijo, da se jim prihodki zaradi odličnega poslovanja Timmyja hitro zmanjšujejo. Ker jim na trgu nikakor ne uspe premagati Timmyja, se zatečejo k tipično levičarskim obtožbam, zato bodo storili vse, da bi onemogočili cenejšo konkurenco. Za njih niso krive njihove previsoke cene taksi prevozov ali dotrajani avtomobili, ne obnašanje do potnikov, ampak je krivec izključno Timmy, ki je cenejši in zato predstavlja nelojalno konkurenco, poleg tega lahko parkira na parkiriščih za invalide. Vso zadevo zameglijo s svojo skrbjo za potrošnike.

Taksisti skličejo sestanek, na katerem ugotovijo, da Timmy odžira kruh poštenim taksistom. Ker je hendikepiran in ker lahko parkira na parkiriščih za invalide, ima prednost. No, oglasi se neumni Mimsy in taksistom predlaga, naj svoje avtomobile bolj temeljito očistijo ali jih drugače očedijo, potem pa bodo lahko tekmovali s Timmyjem. A Nathan pravi, češ Mimsy je tako ali tako mentalno zaostal, zato naj ga ne poslušajo. Toda Mimsy se ne da. Pravi, zakaj bi reševali posel taksistov, če niso konkurenčni. Nathanu je zdaj dovolj, Mimsyju prisoli močno klofuto in mu ukaže, naj utihne, češ „taksisti so ljudje, ki skrbijo za svoj poklic“. Zgodba gre naprej in zgodi se, kar je v svobodni družbi neizbežno. Ker je Timmyjev posel zelo dobičkonosen, ga drugi posnemajo in v South Parku je vse več Handicarjev. Zgodba se konča srečno: pravice za Handicar kupi Tesla.

Satira se je seveda nanašala na Uber, ki s pomočjo mobilne aplikacije poveže tiste, ki prevoz iščejo, s tistimi nepoklicnimi vozniki, ki prevoz ponujajo. Srečen konec pa je lahko samo v pravljicah (risankah) ali v resnično svobodnih družbah (teh je vse manj), kjer posameznik lahko kjerkoli in kadarkoli začne s katerimkoli poslom ali delom, ne da bi ga pri tem ovirale številne državne regulacije (dovoljenja, pregledi, licence in še tisoč zadev) ali privilegirani ceh. Slednjih je tudi v Sloveniji dovolj: od notarjev in odvetnikov do taksistov in dimnikarjev. V svobodnih družbah bi posameznik, ki bi imel Timmyja za konkurenta, imel tri možnosti: prvič, začel bi ga posnemati, ker bi drugače tvegal, da ga bo posnemal kdo drug; drugič, izboljšal bi svoje poslovanje in pocenil svojo storitev; in tretjič, preprosto bi opustil posel in začel na drugem področju, kjer bi bil konkurenčen. A to se v realnem svetu skoraj ne zgodi. Privilegirani cehi namreč menijo, da je liberalizacija tržišča na njihovem področju nepravična, da bodo izgubili delo in ne bodo mogli nahraniti svojih družin. In trdijo, da je njihova storitev optimalna in cena edina poštena, saj jo določa pravilnik. Cenejše naj ne bi šlo. Seveda, kam bi pa prišli, da bi posameznik sam določal ceno, način dela in delovni čas, mar ne?

Prosti trg koristi predvsem revnim*

Značke

Adam Smith, Eamonn Butler, gospodarstvo, liberalizem, prosti trg, svoboda, Zgodovina

Adam Smith ni bil obseden z nedosegljivimi ideali popolne krepostnosti. Prav tako oče nevidne roke trga ni bil prerok sebičnosti kapitalizma. Celo več. Njegovi primeri analiz koristnosti svobodne menjave niso usmerjeni k bogatim, te pogosto prezira, ampak k revnim. Smith je namreč verjel, da trgovina koristi vsakomur, še zlasti tistim na samem dnu družbe.

Adama Smitha (1723–1790), škotskega filozofa in ekonomista, najbolj poznamo kot avtorja dela Bogastvo narodov (1776). Gre za eno najvplivnejših knjig s področja ekonomije vseh časov. Smith je spremenil naše razmišljanje o načelih gospodarskega življenja, od starodavnega do značilno moderne oblike, toda žal se tisti, ki bi se morali, premalo poglabljajo v njegovo delo. To je skušal odpraviti Eamonn Butler, direktor Inštituta Adama Smitha. V knjigi Adam Smith, Življenje in delo se namreč ni ustavil samo pri Smithovi najslavnejši knjigi, ampak je skušal zajeti njegov ves življenjski opus in ga na preprost, vsakomur razumljiv način razložiti.

Smith je izhajal iz kritike ekonomskega sistema, ki je prevladoval v njegovem času, to je merkantilizma. Ugotovil je, da se bogastvo naroda ne meri v količini zlata in srebra v zakladnicah, ampak je bogastvo seštevek vse njegove proizvodnje in trgovine, se pravi nekaj, čemur danes pravimo bruto domači proizvod (BDP). Bistvena pa je svobodna menjava, pri kateri imata koristi obe strani, saj ne bi nihče stopal v tak odnos, če bi pričakoval izgubo. Ni nam namreč treba siromašiti drugih, da bi obogatili sebe, saj v resnici lahko pridobimo več, če so naši kupci bogati. To je tista misel, ki jo socialistični ekonomisti, katerih misel temelji na marksizmu, še danes ne razumejo. Menijo namreč, da pridobivanja dobička na eni strani pomeni nujno siromašenje na drugi strani.

Smithovo delo temelji na preučevanju vsakdanjega življenja ljudi. Svoj čas je posvečal raziskovanju, kako ljudje doživljajo družbene odnose in kako sprejemajo moralne odločitve. Na ta način je tudi prišel do zaključka, da so pretirani politični posegi v gospodarstvo škodljivi, saj se s tem izkrivlja tržni sistem v korist države. Kar pa ne pomeni, da Smith ni priznaval vloge države, vendar mora biti vloga vlade omejena. »Največja nesramnost in prevzetnost (…) kraljev in ministrov je, da se pretvarjajo, da bdijo nad gospodarnostjo zasebnih ljudi in omejujejo njihove izdelke. (…) Sami pa so od nekdaj in brez vsake izjeme največji zapravljivci v družbi. Naj dobro skrbijo za svoje izdatke, pa bodo lahko mirno zaupali zasebnim ljudem, da bodo ti za svoje. Če njihova potratnost ne uniči države, je tudi zapravljanje njihovih podanikov ne bo nikoli,« je Smith zapisal v Bogastvu narodov.

Pri tem še posebej izpostavlja in omejuje vlogo vlade na obrambo zasebne lastnine in vzpostavljanjem vladavine prava, pri čemer je zelo kritičen do bogatih in vplivnih, ki si želijo pravo podrediti za svoje koristi. Zato Smith meni, da mora biti pravosodje sicer avtoritativno, toda popolnoma neodvisno. Zanemarjal pa ni niti javna dela in ustanove. Blaginja namreč zahteva trgovino, trgovina pa potrebuje infrastrukturo, kot so ceste, mostovi in pristanišča. Nekaj od tega, je prepričan Smith, nikoli ne more povrniti svoje cene in za njihovo gradnjo je potrebno financiranje iz davkov.

Toda pri davkih je Adam Smith previden. Davki morajo biti sorazmerni z dohodkom, biti morajo določeni, njihovo plačilo pa enostavno. Pobiranje davkov mora biti poceni, ne sme ovirati poslovanja, ne sme biti tako nadležno, da bi spodbujalo izogibanje plačevanju, in ne sme zahtevati pogostih obiskov pobiralcev davka. »Ni nobene umetnosti, ki se je vlada nauči hitreje, kot je pobiranje davkov iz žepov ljudi,« je zapisal Smith v Bogastvu narodov in še: »Vsak davek mora biti zasnovan tako, da vzame denar iz žepov ljudstva, sicer pa ljudi obremenjuje čim manj povrh tega, kar prinese v javno zakladnico države,« pravi Smith.

Knjiga je na voljo v bolje založenih knjigarnah in na www.eberem.si

*Tekst je bil objavljen v reviji Reporter (december 2015)

Kaj bi morala zagovarjati prava desna politična stranka?

Značke

davki, deregulavija, desna politična stranka, gospodarski program, GZS, kmetijstvo, liberalizem, privatizacija, svoboda govora

Slovenija (ta hip) ne premore prave desne politične stranke, ki bi bila zares tržno, liberalno usmerjena. Zadnji dokaz je bilo glasovanje o spremembah zakona o minimalni plači, ko je vseh 75 poslancev v državnem zboru, kolikor jih je glasovalo, je podprlo sindikalni predlog, da so iz definicije minimalne plače izvzeti dodatki za neugoden delovni čas, torej za delo ponoči, ob vikendih in praznikih. Vsi pa vemo, kako škodljiva je minimalna plača za gospodarstvo. Celo Gospodarska zbornica Slovenije (GZS), ki se predstavlja kot združenje delodajalcev, vse bolj podpira regulacije, ki seveda s prostim trgom nimajo ničesar skupnega. Zadnja dva primera sta osnutek zakona o dimnikarskih storitvah in problematika, ali pogrebne storitve prepustiti prostemu trgu ali ne. Skratka, ne samo da Slovenija nima prosto-tržno usmerjene politične stranke (programi vseh strank so v svoji osnovi etatistični), celo tista združenja, ki bi po svoji definiciji morala podpirati kapitalizem in prosti trg, se obračajo k socializmu.

Kaj bi morala torej zagovarjati prava desna politična stranka? Kaj bi morala imeti zapisano v svojem programu? In ne samo zapisano, ampak bi morala to tudi zagovarjati in če (in ko) pride na oblast, program tudi uresničevati. Dogaja se namreč, da imajo stranke v političnih programih zapisano marsikaj, potem pa vse enako državo centralno-plansko upravljajo in vodijo. Da ne bomo odkrivali »tople vode«, si bomo poglavitne točke programa, ki bi ga morala imeti prava desna stranka, sposodili pri hrvaškem liberalnem ekonomistu Luki Popovu. Nekatere njegove točke smo malenkost dopolnili in prilagodili obstoječi slovenski regulativi.

1. Temeljita reforma slovenske ustave. Ustava bi morala biti nekakšen nad-zakon, ki bi preprečeval politiki oziroma vsakokratni aktualni vladi, da bi z vrsto zakonov vsepovprek omejevala svobodo posameznika, še posebej, da ne bi posegala v zasebno lastnino in omejevala svobodo govora.

2. Ukiniti vrsto ministrstev. Katera so to, sem že pisal.

3. Takojšnja privatizacija vseh državnih in javnih podjetij.

4. Zmanjšanje javne porabe. Javna poraba mora biti največ 25 odstotkov BDP.

5. Uravnotežene javne finance (država porabi toliko, kot ima; brez dodatnih zadolžitev).

6. Ukinitev vseh subvencij in državnih pomoči državnim in javnim podjetjem.

7. Odprava davka na dohodek državljanov.

8. Deregulacija bančništva in privatizacija državnih bank.

9. Ukinitev obveznega zdravstvenega zavarovanja.

10. Ukinitev obveznega pokojninskega zavarovanja in prehod na prostovoljno pokojninsko varčevanje.

11. Ukinitev financiranja raznih nevladnih organizacij in medijev z davkoplačevalskim denarjem.

12. Ukinitev prispevka za RTV Slovenija.

13. Ukinitev obveznega članstva v raznih zbornicah (npr. odvetniški)

14. Uvedba enotne davčne stopnje (flat tax).

15. Ukinitev obvezne osnovne šole. Starši, če osnovna šola ne bo obvezna, ne bodo čez noč otrok prenehali pošiljati v šolo.

16. Liberalizacija delovne zakonodaje.

17. Odprava minimalne plače.

18. Ukinitev subvencij kmetijstvu.

19. Prosta trgovina (ukinitev vseh carin).

20. Ukinitev vsej oblik ekoloških subvencij in zmanjšanje ekoloških regulativ.

Svoboda kot jo razume Društvo novinarjev Slovenije

Značke

begunci, DNS, Društvo novinarjev Slovenije, Eamonn Butler, islam, ksenofobija, liberalizem, migranti, muslimani, Petra Lesjak Tušek, priseljenci, progresivnost, rasizem, svoboda

Večina (klasičnih) liberalcev ob besedni zvezi »biti liberalen« pomisli na besedno zvezo »biti svoboden«. Svoboda pa, kot vemo, pomeni več kot zgolj to, da nisi zaprt ali zasužnjen, kot bi rekel Eamonn Butler, ampak pomeni, da imaš pravico delovati, govoriti in misliti, kot želiš, ne da bi ti drugi, tudi tisti na oblasti, vsiljevali omejitve. Povedano drugače: svoboda je odsotnost sile in prisile. Zato bi človek od ljudi, ki se imajo za liberalne in zagovarjajo pravice homoseksualcev in drugih manjšin, pričakoval (še posebej od urednikov in novinarjev), da se bodo z vsemi sredstvi borili za svobodo govora. Vendar sem očitno zelo naiven, očitno pričakujem preveč, očitno je moj pogled na liberalizem zastarel, nekako konservativen, da ne razumem »novega« pogleda na liberalnost. Poglejmo samo zadnji javni poziv Društva novinarjev Slovenije (DNS).

Upravni odbor DNS najprej na široko poziva, kako moramo biti do množičnih migracij liberalni. »Lahko sicer gledamo stran, se pretvarjamo, da težav ni, iščemo izgovore, zakaj ti ljudje ne bi smeli biti upravičeni do naše pomoči. Njihovo pot lahko prekinemo z ograjo, jih pustimo na nikogaršnji zemlji, na (ne)milost mraza, dežja, blata, lakote in bolezni. Imamo tudi drugo možnost: da pokažemo svoj človeški obraz, da stopimo skupaj in jim – pomagamo. Ne le s hrano, vodo, zdravniško oskrbo, začasnim zatočiščem in prevozom, ampak tudi s tem, da jim vrnemo del dostojanstva, ki so ga bili na tej poti že zdavnaj prisiljeni izgubiti. Da jim pokažemo, da se v Sloveniji, do katere so prišli po poti smrti in strahu, nimajo česa bati,« so zapisali, na koncu pa: »In prav zato moramo vsi, ki živimo v tej državi, najprej reči odločen ´ne´ vsem vrstam sovražnega in nestrpnega govora, ki ustvarja umetne delitve in piha na dušo najbolj primitivnim (ne)človeškim vzgibom. (…) Naša skupna dolžnost je, da kot družba ustvarimo prostor ničelne tolerance do nehumanega, fašistoidnega, ksenofobnega in militantnega izražanja.«

Zanimivo, ni kaj. Ste razumeli? Najprej novinarsko združenje poziva k odprtosti do migrantov, k liberalni politiki sprejemanja, na koncu pa DNS moti, da v Sloveniji obstajajo tudi mediji in novinarji z drugačnim pogledom na krizo ter do migrantov kritična javnost, zato bi se nadnje spravila s silo (policijo, tožilci in z vsem represivnim aparatom) in jih prisilila, da razmišljajo tako kot oni. Še prej pa bi v DNS očitno prepovedali vse tekste, ki niso naklonjeni migracijam.

Očitno sem res malo zarjavel, da ne razumem novega pogleda na liberalnost, ki je očitno svetovni nazor, katerega značilnost je, da je istočasno progresiven in represiven (do tistih, ki ne delijo vrednote progresivnih). Na to kaže tudi njihova priljubljena krilatica: Sem strpen, vendar nestrpen do nestrpnih. Ali če prevedemo: Če ne sprejmete naših vrednot, jih vam bomo vsilili, vas bomo v njih prisilili. Ko želijo v ZDA pokazati tako dvoličnost, običajno povedo anekdoto, ki naj bi bila resnična. Nekako takole gre. Zavzet socialist je med obema vojnama na Times Squaru novačil delavce za socialistično revolucijo. Po hvalospevih Leninu in Stalinu, komunizmu in socializmu, jim je obljubil: »Ko bo revolucija, boste vsi jedli breskve in smetano«. Pa mu eden od poslušalcev odvrne: »Jaz ne maram breskev in smetane.« Boljševiški revolucionar se malo zamisli in reče: »Ko pride revolucija, tovariš, boste vsi imeli radi breskve in smetano.«

Skratka, to kar počne DNS je tipičen primer tako imenovanega kulturnega marksizma, o katerem sem že pisal. In to nima prav nikakršne veze z liberalizmom. Ravno nasprotno. Zato ni čudno, da druščina, ki jo vodi Petra Lesjak Tušek, bolj razpravlja o sovražnem govoru, kot pa o svobodi govora.

Ludwig von Mises za začetnike

Značke

Eamonn Butler, ekonomija, Friedrich von Hayek, knjiga, liberalizem, Ludwig von Mises, prosti trg, socializem, svoboda, ZDA

»Liberalizem zagovarja zasebno lastnino proizvodnih sredstev, ker od takšne gospodarske organiziranosti pričakuje višji življenjski standard, ne zato, ker želi pomagati lastnikom.«

To je le ena od misli enega najpomembnejših ekonomistov in politikov 20. stoletja Ludwiga von Misesa (1881-1973), ki je zdaj izšel v slovenščini v nekakšni »žepni izdaji«. Eamonn Butler, direktor Inštituta Adama Smitha, je v knjigi s preprostim naslovom Ludwig von Mises – Življenje in delo zajel pravzaprav celoten opus Misesa. Knjiga ima manj kot 100 strani in bi se pravzaprav morala imenovati Mises za telebane. Vodilna osebnost avstrijske ekonomske šole je namreč znana po obsežnih in precej zapletenih razpravah in knjigah, Butler pa Misdesa predstavi na enostaven in preprost način. In čeprav je svoja najpomembnejša dela napisal že dolga desetletja nazaj, vmes je bil zaničevan, je njegova misel danes še kako pomembna. Knjigo imajo v vseh bolje založenih knjigarnah, naročite pa jo lahko tudi tukaj.

Mises je širši javnosti sicer znan po odlični in uničujoči kritiki socializma. »Zgradil jo je na dejstvu, da ekonomski izračun preprosto postane neizvedljiv, če trg preneha obstajati. Če so proizvodna sredstva v lasti države in se jih tako nikoli ne kupuje ali prodaja, jim ni mogoče določiti cene. (…) Tržno gospodarstvo pa nasprotno ustvarja konkurenčni pritisk na proizvajalce, da izbirajo stroškovno najučinkovitejše procese – s tem pa zmanjšajo zapravljanje in življenjsko pomembna sredstva ohranijo nedotaknjena za prihodnje rodove,« je o Misesovem razmišljanju zapisal Eamonn Butler in poudarja njegovo definicijo socializma. Takole je zapisal: »Bistvo socializma je naslednje: vsa proizvodna sredstva so pod izključnim nadzorom organizirane skupnosti. To in samo to je socializem. Vse druge opredelitve so zavajujoče.«

Socializem preprosto logično ni vzdržen, nikakor ni mogel uspeti, saj so nadzor cen, s strani države nadzorovano poslovanje in vladni ukrepi za gospodarstvo lahko samo razdiralni. Neovirani prosti trgi so namreč lahko edini delujoč ekonomski sistem, kajti iskanje mehanskih povezav med vrednostmi, kot sta celotno povpraševanje in celotna ponudba, ne upoštevajo raznovrstnosti ljudi in vrednosti, ki spodbujajo gospodarsko življenje teh posameznikov. Povedano drugače: socializem ne priznava svobode posameznikov. Ali kot pravi Mises: »Socialistična skupnost je velika avtoritarna združba, v kateri se ukazi dajejo in izvršujejo. To je mišljeno z besedami ´plansko gospodarstvo´ in ´ukinitev anarhije proizvodnje´.« Tistim, ki sanjajo o nekakšni tretji poti, nekakšni poti med socializmom in kapitalizmom, pa Mises sporoča: »Ideja, da obstaja tretji sistem – nekaj med socializmom in kapitalizmom, kot pravijo njegovi privrženci, sistem, ki je enako daleč od socializma, kot je od kapitalizma, ki pa ohranja prednosti in se izogiba pomanjkljivostim obeh – je čisti nesmisel.«

Če je bila njegova kritika socializma najbolj znana, pa je njegovo najpomembnejše delo zagotovo teorija poslovnih ciklov, ki so dolgo begala ekonomiste. Gre za ritmične vzpone in padce poslovne dejavnosti, cen in prihodkov, ki jih lahko opazimo v obdobju več let. Ta genialni avstrijski um, ki se je kasneje preselil v ZDA, je odkril in dokazal, da je bistveni vir ciklov val bančnih posojil, ki je vedno spodbujen s strani centralne banke in njihovih političnih gospodarjev. Torej z državnimi intervencijami, kot se je dogajalo v letih pred veliko globalno finančno krizo.

Ekonomisti so sicer že vsak od 18. stoletja naprej vedeli, da se ljudje počutijo bogatejše, če se iz nekega razloga poveča količina denarja v obtoku. Toda ta dodatna potrošnja cene požene navzgor in na koncu ni zaradi tega nihče na boljšem. Tak razrast potrošnje, ki je spodbujen s poceni posojili, podjetnike zaziba v prepričanje, da gre za dejansko povečanje povpraševanja po njihovih proizvodih, zato si še več sposojajo, da lahko proizvajajo še več. Toda gre za zmotno investiranje, ki je zasnovano na lažnih cenovnih signalih. Zlom, ki neizbežno sledi, potem ko se posojila podražijo, je boleč. Lažni razcvet, kot se je to dogajalo v začetku 21. stoletja, je privedel do bolečega propada. Po Misesu je edina logična rešitev strogo omejevanje ustvarjanja denarja (kakršen je zlati standard), ki prepreči cikle in škodo, ki jo povzročajo. Njegova teorija je bila briljanten dosežek. Žal ni dočakal priznanja, je pa zato njegov učenec Friedrich Hayek prejel Nobelovo nagrado ravno za teorijo poslovnih ciklov, ki jo je razvil Mises.

Tudi o ekonomiji kot znanosti je imel svoj pogled. Za Misesa je ekonomija znanost, ki odkriva in napoveduje pojave, toda ne na podlagi opazovanj in preverjanja, temveč z dedukcijo. Matematična analiza namreč odpove, saj ne more hkrati in sproti zajeti vseh podatkov: različni ljudje različno vrednotijo stvari ter odziv ene skupine posameznikov na dogajanje na trgu danes morda ne bo enak kot odziv iste ali druge skupine na dogajanje jutri. Prav ta izrazito individualna, osebna in subjektivna osnova gospodarstva otežuje življenje makroekonomistom, ekonometristom pa dela življenje docela neznosno. Zato ekonomija nikoli ne more biti veda o predvidljivih statističnih povezavah med stvarmi, temveč je ekonomija zakoreninjena v vrednostih, ki jih ljudje pripisujejo stvarem. In te vrednosti se spreminjajo, ker se svet spreminja in se spreminjajo potrebe.

»V delovanju trga ni nič samodejnega ali skrivnostnega. Edine sile, ki določajo stalno nihajoče stanje trga, so vrednostne ocene različnih posameznikov in njihova dejanja, ki jih te vrednostne ocene usmerjajo. Končni dejavnik na trgu je prizadevanje človeka, da na najboljši način zadovolji svoje potrebe in želje,« pravi Mises in dodaja: »Trg ni kraj, proces je, način, po katerem posamezniki s kupovanjem in prodajanjem, s proizvodnjo in potrošnjo prispevajo k celotnemu delovanju družbe.«

Nadškof Zore, katoliška cerkev in duhovna oskrba migrantov

Značke

avstrijska ekonomska šola, begunci, katoliška cerkev, liberalizem, Ludwig von Mises, migranti, nadškof, Stanislav Zore

Na tekst o nestrinjanju z izjavami nadškofa Stanislava Zoreta o migrantih, sem dobil precej odzivov. Nekateri so v tem prepoznali napad na slovensko katoliško cerkev, večina se je strinjala z napisanim. Ne mislim razpredati, zato bom kratek. Kaj bi morala med drugim narediti katoliška cerkev, je dobro napisal avtor portala KatKapital, ki je med drugim pogrešal duhovno oskrbo migrantov, saj prihajajo iz držav, kjer mnogi od njih niso slišali za nauk katoliške cerkve. Priporočam branje. Avtor ugotavlja, da se je cerkev v materialnem smislu dobro odzvala, saj so njene humanitarne organizacije sodelovale pri zbiranju hrane, pijače in drugih potrebščin za migrante, popolnoma je pa zatajila pri širjenju evangelija med temi ljudmi, kar je eno od osnovnih poslanstev katoliške cerkve.

Tudi na tekst o tem, da prosti trg ne pomeni tudi nujno svobodnih migracij, sem prejel kar nekaj odzivov. Tisti, ki se niso strinjali, so mi očitali, da se oddaljujem od temeljnih liberalnih načel in ne sledim misli nekaterih velikih imen liberalizma. Zato samo dva citata Ludwiga von Misesa:

»To je naloga, ki jo liberalna doktrina pripisuje državi: varovanje lastnine, svobode in miru.« (Liberalism, stran 37)

»Prva dolžnost vsake vlade je obramba narodove varnosti in civilizacije pred agresijo tujih sovražnikov kot domačih gangsterjev. Če bi bili vsi ljudje prijazni in krepostni, če si nihče ne bi želel tega, kar pripada drugemu, ne bi bilo potrebe po vladah, vojskah in mornaricah, policistih, sodiščih in zaporih.« (Bureaucracy, stran 24)

Protislovnost med prostim trgom in nesvobodnimi migracijami je zgolj navidezna*

Značke

begunci, Dieter Zetsche, Keith Miles, lastnina, liberalizem, libertarci, migracije, migranti, Nemčija, prost pretok blaga in storitev, prosti trg, Švedska

Pred dvema letoma so v Nemčijo prišli prvi sirski begunci. Tako se je odločila nemška vlada in organizirani so bili čarterski poleti, da so jih prepeljali. Večina jih je bila izučenih delavcev (kot denimo Khalid Ibrahim, ki je električar), in to takih poklicev, ki jih je gospodarsko najmočnejša država potrebovala. Povedano drugače. Nemci so večinoma izbrali take, ki ne bodo strošek davkoplačevalcev oziroma ne bodo dodatno obremenjevali proračuna, ampak bodo v njega prispevali. Šlo je za obojestransko prostovoljno interakcijo. Obe strani (Nemčija na eni in begunci na drugi strani) sta se s tem strinjali.

Ta uvod zato, ker danes politični korektni mediji liberalcem (v evropskem pomenu besede) očitajo, da so »zagovorniki absolutne svobode trga, globalizacije in prostega pretoka blaga (…) začeli moledovati državo, naj nepredušno zapre meje pred nebodijihtreba prišleki, ki da nas bodo posilili in poklali«.

In še. »Seveda je v veliki množici ljudi ob beguncih tudi veliko ekonomskih migrantov. Pa kaj? Je morda zločin, če želi nekdo iz Bangladeša, kjer ni vojne, svoji družini omogočiti boljše življenje? Z »liberalci«, ki bi postavljali žičnate ograje na mejah, se je tudi treba strinjati, da so velike množice ljudi lahko pomembno tveganje za varnost. Za to, da ta tveganja odkrijejo in odpravijo, pa imamo varnostne organe, ki so bili tem istim »liberalcem« še pred nedavnim le odvečen strošek.«

Domnevam, da večina libertarcev, ki zagovarjajo prosti trg, minimalno državo, nedotakljivost zasebne lastnine in podobno, resnično meni, da država migracij ne bi smela omejevati, zato se zavzemajo za politiko odprtih mej. Še posebej zato, ker se Evropa stara in potrebuje mlado, svežo delovno silo. To seveda drži – liberalizem se zavzema za prost pretok blaga, storitev in ljudi. Zato migracije niso same po sebi problem. Težava nastane, ker nekateri, ki si prizadevajo za prosti trg, globalizacijo, prosto izmenjavo blaga in tudi ljudi, ne razumejo, da te interakcije potekajo prostovoljno. Prosti trg namreč predvideva prostovoljno obojestransko izmenjavo blaga med prodajalcem in kupcem, torej med tistim, ki proizvaja in prodaja, ter tistim, ki kupuje. Če naročim neko blago iz Italije ali Švedske, to storim prostovoljno in upravičeno pričakujem, da mi bo prodajalec to blago poslal, jaz ga bom pa plačal. Torej oba, in jaz kot kupec in Italijan (ali Šved) kot prodajalec, sodelujeva pri tem prostovoljno. Nihče nas ne sili v sodelovanje. Zdaj si pa predstavljajte, da bi neko špansko podjetje začelo v Slovenijo pošiljati pakete, ki jih potrošniki sploh niso naročili. To ne bi bila več prosta izmenjava dobrin, saj mora trgovina temeljiti na prostovoljnem odnosu. Na načelni ravni je enako z migracijami. Nemčija je leta 2013, ko je njihova vlada dejala, da bo sprejela 5.000 sirskih beguncev, ravnala pravilno. Tiste, ki je sprejela, je tudi sama pripeljala v Nemčijo. Ali z letalom ali pa z vlakom, toda s tem, da se je z državami, skozi katere je peljal vlak, dogovorila, da gre za njene goste oziroma ljudi, ki jih bo sprejela.

Toda libertarni zagovorniki odprtih mej pravijo, da prosti trg sam po sebi predvideva tudi prost pretok ljudi. Zato menijo, da bi morale biti meje odprte. Argument je na videz trden in neizpodbiten, toda popolnoma nedosleden. Poglejmo. Po njihovo država nobenemu ne more prepovedati prehod meje in svobodno gibanje. Pri tem opozarjajo, da država prav tako ne more svojim državljanom prepovedati, da bi kupovali dobrine zunaj meja nacionalne države. Torej, če imamo prost pretok blaga in storitev, moramo imeti tudi prost pretok ljudi. Vendar je to tipična zabloda libertarcev.

Na težavo smo že opozorili: interakcija mora biti prostovoljna, se pravi, da se morata strinjati obe strani. Recimo, da nekdo dobi službo na Danskem. V tem primeru gre na Dansko, kjer ga pričakuje nov delodajalec. Torej ima zagotovljeno delo, da dela v tej državi, povabil ga je delodajalec. Toda če nekdo prestopi nacionalno mejo, ne da bi ga kdo povabil, potem ne gre za obojestranski prostovoljni odnos.

Naslednji argument libertarcev, ki smrdi po socialistični mantri, je, da v državi, kamor pridejo migranti, obstaja državna lastnina, javni prostori, kjer se lahko zadržujejo. To je res, toda kjer je take lastnine preveč, to ni več svobodna družba. Pa tudi v tem primeru bi se morala država izkazati kot dober lastnik, kot dober upravitelj, ki ščiti svoje državljane. In lastniki teh javnih površin, so državljani, država z njimi samo upravlja. Torej, če nekdo hoče v drugo državo, ne da bi ga kdo poklical, nima pravice svobodnega prečkanja meje. Politika odprtih mej torej pomeni kršenje lastninskih pravic. Tudi lastninskih pravic zasebnikov. Ste se kdaj vprašali, zakaj denimo Avstrija ali Nemčija striktno zahtevata, da gredo migranti organizirano in nadzorovano z vlaki ali avtobusi do centrov. Zato da na svoji poti, če bi šli neorganizirano, ne kršijo lastninskih pravic zasebnikov. Predstavljajte si, da bi si migranti, ki bi potovali od točke A do točke B, izbrali ravno vaše stanovanje ali hišo, da bi si skrajšali pot. Bi pustili, da bi jih na tisoče vstopalo pri prednjih vratih izstopalo pa pri zadnjih vratih? In to ves čas, iz ure v uro, iz dneva v dan. Zato tudi migranti, ki potujejo, nimajo nikakršne pravice, da si na poti sami postrežejo s sadjem ali poljščinami, ki rastejo ob njihovi poti. To bi namreč pomenilo kršenje lastninskih pravic. Dokaj urejene države to upoštevajo in migrantom ne pustijo prosto sprehajanje po državi, drugod, kjer še vlada socialistična norija in je vse »naše«, kot recimo na Hrvaškem (in delno ob slovensko-hrvaški meji), pa se migranti sprehajajo po zasebnih zemljiščih. V res svobodni družbi, kjer ne bi bilo državne ali javno lastnine, tudi težav z migranti ne bi bilo. Lastniki zemljišč bi odločali, kdo in pod kakšnimi pogoji lahko stopi na njihovo zemljišče. Toda socialistom se še vedno zdi, da so zemljišča, do koder seže njihov pogled, v njihovi lasti oziroma so skupna lastnina. Toda tudi v tem primeru se migrant ne more svobodno in prosto sprehajati, če ga v državo ni nihče povabil (nima na primer garantnega pisma, pogodbe o delu in podobno). Če pa govorimo o beguncih, potem velja naslednje: zateči se mora v prvo varno državo. Te pa so na poti iz Sirije (če izpustimo Turčijo) Grčija, Makedonija, Srbija in Hrvaška.

Libertarna politika odprtih mej ima še eno težavo, da katero se pozablja. To je socialna država, ki spodbuja brezdelje, lenobo in neodgovornost ter ustvarja parazite in kriminalce. Evropske države še nikoli v zgodovini niso imele tolikšne javne porabe in še nikoli v zgodovini niso toliko trošile za razne socialne transferje kot ravno danes. Socialna država pa, kot vemo, uničuje tradicionalne stebre družbe, kot je družina, povzroča izkrivljanje trga, povečuje časovne preference prebivalstva, preprečuje učinkovito razporejanje gospodarskih virov in zmanjšuje življenjski standard. Na dolgi rok vodi v propad civilizirane družbe. In na to vplivajo tudi migracije, saj migranti prihajajo, ne da bi imeli zagotovljenega dela, dobivajo pa nadomestila za brezposelnost, deležni so javnega zdravstva in izobraževanja, imajo plačan porodniški dopust, prejemajo otroške dodatke in podobno. Da bi bila zadeva še slabša, ti ljudje prihajajo iz nesvobodnih držav, zato ne razumejo delovanja kapitalizma. In ker ga ne razumejo, bodo na volitvah, če v novi državi dobijo državljanstvo, volili levičarje. To pa pomeni še več kolektivistične tiranije. Do bridkega konca svobode.

In za konec še eden od mitskih argumentov v korist ilegalnih migrantov. Pravijo, da se celo sam predsednik uprave nemškega Daimlerja Dieter Zetsche zavzema za migrante, saj je to velika priložnost za Nemčijo. Z njim se lahko strinjamo, če ne bi bilo »lepotne napake«. Migranti so nekakšna državna subvencija velikim korporacijam. Zakaj? Preprosto zato, ker bi v pogojih prostega trga in prave konkurence korporacija sama poiskala delovno silo in to na svoje stroške. Če bi jo potrebovala in je v Nemčiji ne bi bilo, bi pač njeni kadroviki odleteli v Turčijo, izbrali tiste, ki bi si želeli delati v Daimlerju ter jih zaposlili. Tako pa jih nemška država tovori v Nemčijo in jih namešča v centre na stroške davkoplačevalcev. Korporacije bodo na brez težav in brez lastnih stroškov prišle do poceni in kvalificirane delovne sile (glede na to, koliko je migrantov).

Skratka, kaj narediti? Na tem mestu bi se strinjal s Keithom Milesom: »Prvič, prave begunce bi morali spodbuditi, da bi ostali v taboriščih, kjer jih lahko ustrezno oskrbijo in vnovič naselijo, kot se je to dogajalo po koncu druge svetovne vojne. (…) In drugič, ločiti bi morali ekonomske migrante od resničnih beguncev in poskrbeti, da se ustrezno prijavijo prek ustaljenih zakonskih postopkov in gredo v države, ki jih potrebujejo.«

*O problematiki migrantov in vprašanjih liberalizma v zvezi z begunci sem že pisal. Danes gre za razširjen in dopolnjen tekst. (Tukaj)

Liberalizem je za notarje hudičeva ideologija

Značke

država, etatizem, liberalizem, monopol, notarji, Sonja Kralj

Notar je tipičen politični parazit. Imenuje jih namreč minister za pravosodje, ki je po definiciji politik in član vladajoče koalicije, ki je na oblasti. Lahko pridobi sicer mnenje notarske zbornice, ki pa ni zavezujoče. Ampak tudi če bi bilo zavezujoče, to ne spremeni dejstva, da so notarji načeloma politični kruhoborci in kešoborci (v notarski zbornici so, kakopak, notarji, ki jih imenuje politik), ki sesajo denar od državljanov zasebnikov ter države, ki jo spet plačujejo državljani zasebniki. In ker je notarjev v tej državi samo 99, poslujejo pa z visokimi tarifami, ki jih spet določi država, se seveda na vse kriplje upirajo vsaki konkurenci ali odprtju trga za notarske storitve. Povedano drugače: posel imajo zagotovljen, saj cela vrsta stvari brez notarskega pečata ni veljavna (sporazum o preživnini, hipotekarna posojila, sporazumna ločitev med zakoncema in podobno). Lani so svoje dohodke, kot poroča časnik Finance, povečali za tri odstotke na 24 milijonov evrov. To pa je že tako čedna vsota, da je njihov odpor do sprememb (beri: njihov odpor do svobode) razumljiv. O tem, da cene ne bi bile več določene ali da bi sprostili trg notarskih storitev, je časnik Finance (http://www.finance.si/8825843/Kje-vas-lupijo-a-ne-bi-bilo-treba) v pogovoru s šefico notarske zbornice Sonjo Kralj (ta je dejala, da je treba razmisliti o zvišanju notarskih storitev) zapisal takole:

»Zakaj pa jih ne bi sprostili? (cene; opomba Kavarna Hayek) ´Izvajanje javnih pooblastil, ki jih v okviru storitev izvajamo notarji, ne dopušča koncepta proste tarife. S tem konceptom bi postavili uporabnike notarskih storitev v neenakopraven položaj, saj bi bila cena za takšno storitev odvisna od pogajalskih sposobnosti ljudi, uporabnikov. To je seveda z vidika pravne varnosti za vse državljane nesprejemljivo.´

Kraljeva meni, da bi liberalizacija vodila v znižanje standardov pravne varnosti posameznikov. Da je namen odprtja trga za opravljanje notarskih storitev povečati njihovo dostopnost za državljane in konkurenčnost, se ji ne zdi prepričljivo. Poleg tega meni, da bi – če število notarjev ne bi bilo omejeno – ti odpirali pisarne le na zanimivejših območjih za zaslužek. Konkurenčnost pa bi bila po njenem mnenju utemeljena le tedaj, če (poleg morebitne večje dostopnosti) bi nov sistem bistveno bolj omogočal višjo kakovost in hitrost notarskih storitev. ´Ker je kakovost v neposredni vzročni povezavi z dostopnostjo, bi se ta zagotovo zmanjšala predvsem za manj privilegiran del prebivalstva,´ meni.«

Ste razumeli? Kaj je hotela povedati notarska kruhoborka? Prvič, kakovost lahko zagotavlja le reguliran trg (hm, podobno za šolstvo meni sindikalist Branimir Štrukelj), drugič, ne verjame v prosti trg notarskih storitev, tretjič, konkurenca je odvisna dostopnosti storitev, četrtič, notarji bi se zgostili v večjih mestih, in petič, konkurenca bi pomenila manj kakovostne notarske storitve za revnejši sloj prebivalstva. Toliko neumnosti, kolikor jih je Kraljeva stlačila v teh nekaj stavkov, človek redko sliši, se pa je dotična gospa (pardon, tovarišica) izkazala za tipično socialistko, saj fanatično verjame, da država lahko bolj uredi zadeve kot trg.

V (neo)liberalnem kapitalizmu obstaja konkurenca, zato do tako škodljivega parazitstva ne bi moglo nikoli priti. Če bi bilo število notarjev večje in če bi to lahko postal vsak pravnik, ki si to želi, bi se cene storitev zagotovo znižale, kakovost storitev bi bila boljša (ja, dati pečat na listino ali prebrati tipsko pogodbo, ki jo uporabi tisoč in enkrat, je resnično težko). Notarji bi se bili na trgu prisiljeni boriti za preživetje, tako pa imajo posel zagotovljen, cene storitev pa so samovoljno določene. Kot se to zazdi nekemu državnemu uradniku. Ampak najbolj pervezna utemeljitev, zakaj je število notarjev omejeno, zakaj imajo monopol in zakaj so cene določene, je, »da ne bi prihajalo do nenormalnega dvigovanja cen«. Kar je seveda tipično socialistično razmišljanje, da lahko država poskrbi za vse, da je država najboljša mati za svoje državljane, ki najbolj ve, kaj je prav in kaj narobe, kakšna je prava cena in kakšna ne. Za razliko od trga, kjer se ob naraščajoči ceni zmanjša povpraševanje. In obratno. Večja kot je ponudba, nižja je cena. Vendar je to pri notarskih storitvah nemogoče, ker za določene stvari potrebuješ od notarja overovljene dokumente. Torej te država prisili, da moraš k monopolistu (notarju) in mu plačaš toliko, kot si je izmislil državni uradnik.

Zakaj se je Luka Mesec razburil?

Značke

Aleksis Cipras, Donald Tusk, levičarji, liberalizem, Luka Mesec, socializem

Skrajna levica želi zavreči tradicionalne evropske vrednote, kot sta varčnost in liberalni tržni principi. To je dejal Donald Tusk, predsednik Evropskega sveta, ko je govoril o tretjem paketu pomoči Grčiji.

Povedal je tisto, kar je logično: Evropa ne bo dopustila, da socialisti ponovno eksperimentirajo v imenu nekakšne alternative. Socializem se je do zdaj v zgodovini vedno izkazal za zgrešen projekt. In če katera država EU ne sprejme kapitalizma, naj zapusti EU in se preživlja sama. Seveda je to razburilo prvaka Združene levice Luko Mesca, ki je na svojem Facebook profilu zapisal: „Danes po svetovnih medijih odmeva izjava predsednika Evropskega sveta Donalda Tuska. (…) Če vam bo še kdo rekel, da gre v pribijanju Grčije na križ za ekonomijo. Prvi človek v EU ta trenutek je sam povedal, da je bolje, da Grčija ekonomsko kolapsira in grško prebivalstvo izstrada kot da Siriza uspe in politično okuži Evropo.“ (https://www.facebook.com/mesec.luka)

Ampak kaj je v resnici povedal Donald Tusk? Da v EU ne bodo dovoilili nobene socialistične revolucije, da sta evro območje in EU nastala na vrednotah prostega trga, na liberalni in krščanski tradiciji, ne pa na levičarskih socialističnih utvarah. Če kateri članici to ni všeč, naj zapusti EU. Grčija je imela priložnost, da zavrne pogoje EU in se poslovi iz evro območja. Ampak tega ni storila. Zakaj že? Zato ker Aleksis Cipras ve, da bi v tem primeru popolnoma kolapsirala, finančno in moralno bankrotirala.

(http://www.ft.com/intl/cms/s/0/f6872342-2bd2-11e5-acfb-cbd2e1c81cca.html#ixzz3g85JEIWh)

Nemci so radikalnim levičarjem v Grčiji, potem ko je nemški parlament potrdil tretji paket pomoči, že sporočili: Niti centa več vam ne damo!

.

Ob 116. letnici rojstva Friedricha Hayeka

Značke

avstrijska ekonomska šola, Friedrich Hayek, liberalizem

Ne mislim vas moriti, ampak na današnji dan, se pravi 8. maja 1899, se je pred 116 leti na Dunaju rodil Friedrich Hayek (http://en.wikipedia.org/wiki/Friedrich_Hayek), po katerem je imenovan blog, ki ga berete. Ena najbolj pronicljivih je bila njegova izjava, če bi se socialisti spoznali na ekonomijo, ne bi bili socialisti (http://hayekcenter.org/). To še kako velja danes.

Ker ga vedno citiramo in nekako nadaljujemo njegovo izročilo, samo nekaj njegovih citatov.

„All economic activity is carried out through time. Every individual economic process occupies a certain time, and all linkages between economic processes necessarily involve longer or shorter periods of time.“

„The attack on economics sprang rather from a dislike of the application of scientific methods to the investigation of social problems. The existence of a body of reasoning which prevented people from following their first impulsive reactions, and which compelled them to balance indirect effects, which could be seen only by exercising the intellect, against intense feeling caused by the direct observation of concrete suffering, then as now, occasioned intense resentment.“

„Conservatism, though a necessary element in any stable society, is not a social program; in its paternalistic, nationalistic and power adoring tendencies it is often closer to socialism than true liberalism; and with its traditionalistic, anti-intellectual, and often mystical propensities it will never, except in short periods of disillusionment, appeal to the young and all those others who believe that some changes are desirable if this world is to become a better place.“

„The picture of man as a being who, thanks to his reason, can rise above the values of his civilization, in order to judge it from the outside or from a higher point of view, is an illusion. It simply must be understood that reason itself is part of civilization. … Sudden complete reconstruction of the whole is not possible at any stage of the process, because we must always use the material that is available, and which itself is the integrated product of a process of evolution.“

“The argument for liberty is not an argument against organization, which is one of the most powerful tools human reason can employ, but an argument against all exclusive, privileged, monopolistic organization, against the use of coercion to prevent others from doing better.”

“Fascism is the stage reached after communism has proved an illusion.”

“The curious task of economics is to demonstrate to men how little they really know about what they imagine the can design.”

“Freedom to order our own conduct in the sphere where material circumstances force a choice upon us, and responsibility for the arrangement of our own life according to our own conscience, is the air in which alone moral sense grows and in which moral values are daily recreated in the free decision of the individual. Responsibility, not to a superior, but to one’s own conscience, the awareness of a duty not exacted by compulsion, the necessity to decide which of the things one values are to be sacrificed to others, and to bear the consequences of one’s own decision, are the very essence of any morals which deserve the name.”

“The chief difference [between totalitarian and free countries] is that only the totalitarians appear clearly to know how they want to achieve that result, while the free world has only its past achievements to show, being by its very nature unable to offer any detailed “plan” for further growth.”

“One need not be a prophet to be aware of impending dangers. An accidental combination of experience and interest will often reveal events to one man under aspects which few yet see.”