Podnebnim aktivistom, ki se proti fosilnim gorivom borijo tako, da s sedenjem na tleh blokirajo ceste ali pa se prilepijo za umetniška dela in na tla avtomobilskih salonov, včasih ne gre vse po načrtih. Eko bedak iz skupine Last Generation je namreč na nedavnem protestu v Mainzu v Nemčiji očitno uporabil napačno lepilo.
Štirje ljudje so se prilepili na cestišče Binger Strasse in blokirali eno najbolj prometnih ulic v mestu Mainz. Policija je odstranila tri od štirih fanatikov. Zadnjega niso mogli odlepiti. Policija je poklicala uslužbence uprave za cestni promet, ki so morali z brusilko in pnevmatičnim kladivom razrezati asfalt in odstraniti aktivista. Operacija je trajala več kot dve uri in bi lahko imela resne zdravstvene posledice. Podnebni fanatik bi lahko izgubil roko, če mu zdravniki ne bi uspeli prilepljene roke odstraniti z asfalta.
Fotografija, ki jo je delila Last Generation, je postala viralna. Prikazuje moškega s kosom asfalta, pritrjenim na roko. Sumijo, da je uporabil napačno lepilo, in sicer posebno močno industrijsko lepilo.
»Ali je dogajanje zdaj vklesano?« se je pošalil uporabnik Twitterja. Drugi uporabnik je dodal: »Zdaj razumem, zakaj potrebujete svoje tečaje za svoje lepilne kampanje.«
Oktobra je Telegraph poročal, da je evroobmočje v »tveganju finančnega zloma«. Po mnenju strokovnjakov Evropska centralna banka (ECB) kmalu ne bi imela druge izbire, kot da sledi Bank of England, ukrepa in prepreči tržno katastrofo. Na srečo zloma (za zdaj) še ni bilo in morali bi si oddahniti, piše Peter Franklin v Postu. A ni vse rožnato.
Obstaja namreč indikator, na katerega je treba biti pozoren. To je TARGET2. Kaj je TARGET2?
Mogoče ste kdaj kje zasledili, da imajo nekatere države evrskega območja velike negativne bilance TARGET2 (obveznosti), druge pa velike pozitivne (terjatve), potem pa niste vedeli natančno, kaj to pomeni. TARGET2 je vseevropski plačilni sistem bruto poravnave v realnem času (slovenska kratica je BPRČ). To je sistem, ki prenaša denar iz ene banke v drugo, tako znotraj držav kot čez mejo. Centralne in komercialne banke ga uporabljajo za obdelavo plačil v evrih ter varno in enostavno premikanje denarja med njimi. To je nujno za delovanje gospodarstva. V sistemu TARGET2 imajo račune tako centralne kot poslovne banke.
Na trgu se denar ves čas premika, tudi čezmejno. Neto tok denarja med dvema državama (tj. skupno prejeto minus skupno poslano) je zabeleženo v bilancah stanja nacionalnih centralnih bank obeh vključenih držav, ne glede na to, ali je prenos sprožila poslovna banka ali centralna banka . Kopičenje teh tokov skozi čas so stanja TARGET2.
Na kratko: če so banke v eni državi prek TARGET2 poslale več denarja, kot so ga prejele, bi imela centralna banka te države negativno stanje. Če bi prejeli več, kot so poslali, bi imela centralna banka pozitivno stanje. Če bi bila izplačila in vplačila popolnoma enaka, bi bilo stanje TARGET2 za to centralno banko nič.
Običajno bi pričakovali, da se bodo ta ravnotežja spreminjala v plus ali minus ter se s prostim pretokom blaga, storitev, ljudi in kapitala uravnotežila. Toda stvari ne gredo v tej smeri. Neravnovesja med državami evroobmočja so postala trajna in iz leta v leto naraščajo. To je nevarnost.
Dolgoročni trend je razviden s spodnjega grafa Univerze Osnabrück. Države, kot je Italija, gredo vse globlje v negativno območje – medtem ko druge države kopičijo vedno večje pozitivne bilance. Samo Nemčija ima danes (graf je do leta 2018) več kot trilijon evrov pozitivnega stanja.
Nekateri trdijo, da to ni pravi dolg, ampak le računovodska »napaka« ali »hiba«. Kar je daleč od resnice in zelo napačno razmišljanje. Denar je (dobesedno) obljuba centralne banke, da bo prinosniku plačala na zahtevo. Denar, ki kroži v nacionalnem gospodarstvu, mora biti podprt s sredstvi, ki jih ima centralna banka, sicer bi bila banka insolventna. Zato ne more biti neto toka denarja iz, na primer, Italije v Nemčijo, razen če nemška centralna banka pridobi izravnalno terjatev do italijanskih sredstev. To je tisto, kar TARGET2 (BPRČ) dejansko spremlja. To je sicer posebna vrsta dolga, toda ne glede na vse je še vedno dolg. Kakorkoli obrnete.
Veliko vprašanje za evroobmočje je, kako dolgo lahko ta velika ločnica – med državami upnicami in državami dolžnicami – še narašča? Kdor pravi, da lahko narašča v neskončnost, ne kore biti bolj v zmoti, zaključi članek Peter Franklin.
V Kanadi še vedno odmeva afera, ki kaže, kako malo je vredno človeško življenje. Tamkajšnja vojna veteranka in paraolimpijka Christine Gauthier je večkrat poslala prošnjo, da dobi dvigalo za invalidski voziček. Nazadnje so ji iz oddelka za veterane odgovorili: »Če ste tako obupani, gospa, vam lahko ponudimo storitev MAID.« Kar pomeni, da bi ji »pomagali« pri smrti. Državni uslužbenci so ji ponudili vso potrebno opremo za evtanazijo. Kakopak, »evtanazija je bistveno cenejša od stroškov večine bolnikov v bolnišnicah ob koncu njihovega življenja,« je pred meseci zapisal eden glavnih zagovornikov evtanazije v Sloveniji filozof in profesor Igor Pribac.
Razviti svet je padel v svojevrsten paradoks. Zahodne demokracije se trkajo po prsih in se hvalijo, da so odpravile smrtno kazen za najhujše zločine, hkrati poveličujejo »kulturo smrti«, ko usmrtitev ni kazen, ampak izraz »sočutja« in »lajšanja«. Tako dekadentno razmišljanje civilizacije, ki je zrasla iz krščanskih koreninah in kjer naj bi bilo življenje sveto, pomeni, da je sekularnost povsem prevladala, vsaka progresivna želja se spreminja v zapovedano pravilo.
Ne gre samo za kršenje načel in teptanje vrednot, temveč pod krinko humanizma tudi za pot v barbarstvo. Evtanazija namreč v imenu humanosti prekinja človekovo življenje. Kje so zdaj toliko opevani ideali človečnosti in dostojanstva? Je življenje res vredno kot znaša račun za zadnjo injekcijo? Bojim se, da je transgresija nove morale že trka na vrata slehernika; ko lahko država brez soglasja bolnika ali svojcev v imenu humanosti in socialne pravičnosti evtanazira človeka. To se je že zgodilo. Spomnite se primera 23-mesečnega Alfieja Evansa in zavedali se boste, da gre za obujanje zloglasne operacije Akcija T4 (Aktion T4).
Kogar le malo zanima 2. svetovna vojna, je zagotovo slišal za Akcijo T4. V nemščini Aktion T4, okrajšava za Tiergartenstraße 4, ulični naslov v Berlinu, kjer je bil sedež šestletne operacije, so začeli izvajati leta 1939. Določeni nemški zdravniki so bili pooblaščeni, da izbirajo bolnike, ki se štejejo za »neozdravljivo bolne« in izdajo odredbo za »smrt iz usmiljenja«. To je bil program evtanazije, podporniki so zatrjevali, da »jemljejo življenje, ki ni vredno življenja«. In tukaj še ni konec podobnosti med Akcijo T4 in sodobnimi zagovorniki evtanazije. Tudi pred 80 leti so, podobno kot danes Pribac, trdili, da posamezniki, ki potrebujejo stalno nego, imajo psihiatrične in nevrološke motnje ali težjo telesno okvaro, predstavljajo »finančno breme za nemško družbo« (kasneje je bilo finančnemu bremenu dodano še »genetsko« breme).
Program evtanazije se je po dveh letih od načrta za uničenje »nesposobnih, ki so breme« razširil tudi na druge kategorije ideoloških (nasprotniki nacizma) in bioloških (Žide in Cigane) sovražnikov. »Sprejeli so radikalne strategije za odstranitev tistih, ki niso ustrezali njihovi viziji,« so zapisali v Spominski muzej holokavsta Združenih držav Amerike.
Postmodernistična evtanazija kot sredstva, da se človeka odreši, kot bi rekli Nemci leta 1939, »življenja, ki ni vredno življenja«, gre trenutno iz faza (nekatere države so evtanazijo že uzakonile) prostovoljnosti (primer Christine Gauthier) v fazo, ko država dobiva pravico, ljubko rečeno, mediatorja s končno sodbo (zgoraj opisani primer Alfieja Evansa). Za zdaj se tovrstno početje, ki krši zakonitosti in vrednote naše civilizacije, omejuje na tiste, za katere medicina presodi, da so neozdravljivo bolni in, kot pravijo, životarijo. Zagovorniki evtanazije trdijo, kot ima vsak »pravico do dostojnega življenja«, ima vsak »pravico do dostojne smrti«; kot da naravna smrt ni dostojna. Še posebej starejši, ki naj bi obremenjevali družine in državni proračun. Zdaj pa seštejte dva plus dva in se vprašajte, zakaj bo Golobova vlada zamaknila izvajanje institucionalne oskrbe za starejše? Mogoče (podobno kot druge zahodne države) delajo prostor za afriške in arabske migrante, ki naj bi zamenjali Evropejce?
Pri tovrstni negaciji človeške osebe sodelujejo zdravniki, ki imajo dolžnost pomagati, razbremeniti bolečin, spremljati človeka in spoštovati njegovo življenje. Zato je potreben nov načrt paliativne oskrbe na domu ali v bolnišnicah. Zdravstveno osebje mora biti sposobno lajšati bolečino, absolutno mora spoštovati življenja. Gre za vprašanje človečnosti.
Zdravniki so začeli sodelovati pri splavih, nadaljujejo s sodelovanjem pri evtanaziji, sledili bodo medicinski umori političnih nasprotnikov, ali kaj? So vsi zdravniki pozabili na Hipokratovo prisego? Tam je jasno zapisano, »da ne bom nikoli nikomur – tudi ko bi me prosil – zapisal smrtne droge ali ga z nasvetom napeljeval na tako misel; prav tako ne bom nobeni ženski dal pripomočka za uničenje telesnega ploda«. Čas je, da se zdravniška stroka pogleda v ogledalo.
Namesto lajšanja dajati injekcije in ob tem reči, da življenje ne zasluži več živeti, ker ni dostojno, to so vrata pekla. In ko bodo povsem odprta, se bomo odrekli vsaki etiki. Evtanazija ni več stvar medicine, ni več medicinska zahteva. V tem tisočletju je pod vplivom prebujenih ideologij postala družbena zahteva – narediti prostor določeni skupini uniformnih idej. Ti koraki v prihodnost, ki jih zastavonoše transhumanizma označujejo kot korake v »končno svobodo«, bodo jutri hitro postali umazani. Kot je imela operacija Aktion T4 več postopnih faz, jih imajo tudi sodobni sli kulture smrti: zloraba evtanazije v ideološke in politične namene. Najhujši »zločini« postajajo »miselni zločini«; to, da prosto širiš ideje in mnenja. Svobodo govora so že zelo omejili, kdor se bo temu upiral (in bojim se, da ta čas ni daleč), bo kot »breme družbi« evtanaziran. Ker je to ceneje, kot ždenje v zaporu. In temu ne bodo rekli usmrtitev, ampak smrt iz usmiljenja. Če se zavzemaš za tradicionalne vrednote, moraš za časa življenja zelo trpeti.
Evtanazija je vsekakor simptom bolne postmoderne družbe; smrt ni več eksistencialna danost, ampak zahteva, ki jo določa prevladujoča ideologija v družbi. Njena legalizacija bo povzročila, da farmacevtske družbe ne bodo več razvijale učinkovita sredstva za lajšanje bolečine in trpljenja, da ne bo več zdravil, ki bi učinkovito pomagala ljudem ob koncu njihove tuzemske poti. Bodo le še sredstva, ki bodo pospešila in lajšala pot v onostranstvo drugače mislečim. In to bo novodobna vrlina.
V sredo, 19. oktobra, je devet levičarskih aktivistov iz skupine Scientist Rebellion vdrlo v Autostadt, muzej in salon avtomobilov nasproti glavne Volkswagnove tovarne v Wolfsburgu. Kot to običajno počnejo, so se prilepili na tla – paviljona Porsche. Tokrat jih je čakalo presenečenje, poroča Daily Mail.
Ker očitno na nove nemške avtomobile gledajo kot na ekvivalent umetnosti muzejske kakovosti – hej, nekateri ljudje to počnejo – so se prilepili na tla paviljona Porsche Volkswagen Autostadt v Wolfsburgu v Nemčiji, da bi protestirali (podobno kot mnogi drugi eko bedaki so se iz istega razloga prilepili na tla).
Ampak fanatični privrženci zelene agende niso pričakovali takega odnosa lastnika muzeja. Po navadi se prilepijo na tla ali zid, nekdo pokliče policijo, ta posebno enoto, da jih odlepi. Potem jih aretirajo.
No, nemški delavci niso poklicali policijo. Niti nikogar, ki bi jih rešil. Pustili so jih prilepljene na tla. Kaj kmalu so se aktivisti začeli pritoževati, da jih bolijo roke, da so žejni in lačni, ne morejo niti na stranišče. Ampak kustosi muzeja so jim odvrnili, da so sami rekli, da se ne bodo premaknili, dokler ne bo Volkswagen začel z lobiranjem za brezogljično družbo. To pa lahko traja kar dolgo.
In ker niso želeli odnehati, so jih po izteku odpiralnega časa muzeja pustili zalepljene na tleh in zaklenili vrata. Ni hujšega. Daily Mail piše, da se zdi, da so morali malo in veliko potrebo opraviti kar v svoje obleke, kajti, če bi se na silo želeli odlepiti, bi si dlani huje poškodovali. Da bi bila zadeva za protestnike še hujša, so vestni Nemci čez noč izklopili ogrevanje. Ja, noč je bila zelo hladna.
To zimo nikar ne sedite na ušesih. Utegne se zgoditi, da ne boste slišali korakov po stopnicah. Ni nujno, da se bodo pred vašimi vrati pojavili sorodniki, prijatelji ali znanci. Če boste imeli radiatorje preveč odprte in trošili preveč elektrike, bo zvonec zagotovo oznanjal prihod »podnebne policije«. Take, kot jo že imajo v Kanadi ali Franciji, le da bo imela pooblastila tudi za preverjanje in kaznovanje tistih posameznikov, ki bodo stanovanje ali poslovne prostore ogreli na več kot 19 stopinj Celzija in ne bodo zmanjšali porabo elektrike za toliko, kolikor bo rekla vlada.
Da se razumemo. To prinaša bruseljska uredba, ki očitno uresničuje mokre sanje Roberta Goloba po popolnem nadzoru nad področjem energetike. Po vzoru Nemčije je že napovedana dokapitalizacija Geoplina, s katero država postala večinski lastnik največjega slovenskega veletrgovca s plinom. Če se bo večinski lastik (Petrol) temu upiral, je vlada že napovedala možnost nacionalizacije (tudi Petrola). Ampak to je šele začetek, nekakšen stranski učinek uredbe, ki prinaša centralno-planske (socialistične) ukrepe za energetska podjetja: določitev najvišjih cen, omejitev prihodkov, obdavčitev ekstra dobičkov in tako imenovano »solidarnostno dajatev«, ki jo bodo plačevala podjetja, ki se ukvarjajo s fosilnimi gorivi.
Povsem jasno je, da bodo na koncu kratko potegnili potrošniki. Če sem malo bolj natančen: tisti potrošniki, ki so neto davkoplačevalci. Kakršenkoli davek ali solidarnostna dajatev, kot temu zdaj ljubkovalno pravijo, v obliki višjih cen, dodatnega davka ali nižje delitve dobička (dividende) plača končni kupec. Tudi če bo vlada določila najvišje možne cene, bo to imelo kratkoročni učinek, nato bo sledila podražitev. In po novi podražitvi, novi ukrepi. Za pomoč državam, ki bremena ne bodo zmogle, bo Bruselj natisnil nove količine denarja, kar bo privedlo do nove inflacije. Evropa (in z njo Slovenija) je že v inflacijski spirali, ki je posledica ukrepov pred leti in ukrepov ob pandemiji kitajskega virusa. In če za pandemijo ni bila kriva Evropa (ali posamezne države), ampak Kitajska (pustimo v tem trenutku ob strani vprašanje, zakaj), ki bi ji morali vsi izstaviti milijardne (če ne bilijonske) račune, je za energetsko krizo kriva izključno norija z zeleno agendo. Prekinitev dobave plina iz Rusije in pomanjkanje plina je samo posledica, ne pa vzrok, ki ga je treba iskati pri »lubenični« politiki bruseljskih (neizvoljenih) uradnikov. Če opuščaš premog in zapiraš jedrske elektrarne, ne da bi to tudi ustrezno nadomestil, potem je povsem logično, da dobiš le eno – pomanjkanje. Ki se bo očitno še stopnjevalo.
Pri najnovejši uredbi je treba brati drobni tisk. Nekje skrito na spletu, na spletni strani Sveta EU, je povedano bistvo. Ne gre toliko za reševanje energetske krize, kot za to, da bodo z ukrepi »pospešili zeleni prehod«, kar pomeni zmanjšanje uporabe fosilnih goriv in doseganje »podnebne nevtralnosti« do leta 2050. Spodaj je napisano, da nacionalne države sprejemajo ukrepe po načrtih EU. Ne glede na to, za kateri organ EU gre (ali evropski parlament ali Evropska komisija), evropski birokrati in vodilni uradniki, ki jih je že prek 30.000, se obnašajo tako, kot da je EU že federacija, kjer države članice brez zadržkov in premisleka sprejemajo odločitve globalistov. Pri nekaterih vprašanjih je sicer še možen veto države članice, a Francija in Nemčija si prizadevata, da bi možnost veta odpravili in bi bili vsi ukrepi zavezujoče sprejeti s kvalificirano večino.
Kakorkoli, Evropa se sooča z energetsko krizo, za katero so krivi bruseljski uradniki in tudi posamezne vlade. Zdaj isti ljudje sprejemajo ukrepe za njeno ublažitev. Toda kdor pozorno spremlja dogajanje, je zagotovo opazil, da ukrepi za omilitev (ali odpravo) krize ne odstopajo od politik, ki so Evropsko unijo spravile v resne težave. Zgoraj omenjeni »drobni tisk«, ki države članice zavezuje brez odstopanja in ne glede na ceno k »zeleni agendi« je dobre primer.
Po padcu Berlinskega zidu in med sprejemanjem novih članic se je začel obsežen samomorilski pohod in sveto prepričanje, da se planet segreva zaradi človeka in fosilnih goriv. Kriza na stari celini že dolgo traja, hitenje nastavljanja vetru in soncu je povzročilo popoln energetski kaos. Države so zmanjševale uporabo fosilnih in jedrskih goriv, lastna nahajališča so zapirali. Ker pa se poraba vendarle ni zmanjšala tako (kako bi lahko se?), kot si je nek birokrat zamislil, so evropski narodi začeli vse bolj postajati odvisni od uvoza (Nemčija se je odpovedala svojemu zemeljskemu plinu, pa ima na Spodnjem Saškem ogromne zaloge).
In zgodilo se je neizbežno, na kar smo nekateri opozarjali že pred leti: energetska kriza. Napad Rusije na Ukrajino je sicer poglobil krizo, ni pa zanjo kriv. Krive so napačna predvidevanja in politike Bruslja. Cene elektrike naraščajo že od zime 2020/2021, pomanjkanje plina EU čuti že vsaj pet let. In če tega ne bomo priznali in odstranili s položajev ljudi, ki so neposredno krivi za, milo rečeno, energetsko kolobocijo (ja, zdaj bi jo oni še reševali), potem zapleta nikoli ne bomo rešili. Še najmanj z najnovejšimi ukrepi, zaradi katerih bodo potrošnikom omejili ogrevanje in porabo elektrike (čeprav pravijo, da jih bodo zaščitili pred visokimi cenami), in to zgolj zaradi tega, ker bruseljski aparatčiki sledijo zeleni ideologiji (in pri tem uporabljajo javno denarnico), namesto da bi možgane preklopili na preprosto matematiko. Formula je enostavna, še osnovnošolcem je razumljiva: pomanjkanje + draginja = sončna energija + vetrna energija – TE – JE – zemeljski plin.
Kakopak, pritegnil me je naslov. Evropi se obeta podobna zabava kot v 70. letih, je pisalo na spletni strani časnika Delo. Ne vem, ali je bila energetska kriza pred pol stoletja res zabava ali ne, vem pa, da je tej »zabavi« sledila »postzabava« (after party), ki je imela strahovite posledice za Evropo.
Članek v Delu je bil pogovor s Sibilom Svilanom, bančnikom, ki se je kalil v udbovski LHB Frankfurt in tri mandate vodil SID banko. Bančnik in kandidat za novega viceguvernerja Banke Slovenije ugotavlja, da sta Evropa in Slovenija v težavah zaradi podcenjevanja dolgoročnih geostrateških odločitev. Sklicuje se na Paula Krugmana, da se Evropi obeta »zabava kot v 70. letih 20. stoletja«. (Krugman sicer ni ravno neka referenca, ker se njegove napovedi skoraj nikoli niso uresničile, ampak zdaj ima verjetno prav, čeprav se meni to ne zdi ravno »zabava«.)
»Ta zabava se bo Evropi lahko ponovila,« pravi Svilan, »potrebne so hitre, vendar dolgoročne skupne evropske rešitve, kjer morajo vodilno vlogo in žrtve prevzeti Nemci, Francozi in tudi Italijani, sicer bomo to zabavo dolgo in drago plačevali vsi Evropejci.« Ampak poglejmo, kakšna je bila energetska »zabava« v 70. letih, ko so vodilno vlogo prav tako imeli Nemci in Francozi, ki so kasneje organizirali tudi »after party«. Zato to ni zgodba o »zabavi«, ampak zgodba o »postzabavi«.
Povojni razcvet Zahoda so poganjala fosilna goriva. Zaradi povečanega povpraševanja je nafta iz Arabskega polotoka postajala vse bolj pomembna, a zaradi konfliktov na Bližnjem vzhodu tudi vse bolj nezanesljiva. Ker so ZDA podpirale Izrael, so države OAPEC zmanjšale proizvodnjo nafte in uvedle embargo na izvoz nafte v ZDA. Muslimanske države, ki so bile naklonjene Palestincem, so tudi zagrozile, da bo embargo veljal za vse države, ki podpirajo politiko ZDA. Francija, ki je že v času Charlesa de Gaulla kuhala jezo na ZDA in jo krivila, da je izgubila svoje kolonije, je začutila priložnost za maščevanje. Najprej je na svojo stran pridobila Zahodno Nemčijo, ki se je vse bolj krepila in se je hotela otresti vpliva ZDA, nato še druge članice takratne EGS (danes EU). In še preden se je kri izraelskih športnikov z olimpijskih objektov v Münchnu leta 1972 (ko so jih ugrabili in pobili prav Palestinci) dobro sprala, so bile razvite zahodnoevropske države že v naročju krempljev islama.
Januarja 1975 je bila na pobudo Parlamentarnega združenja evropsko-arabskega sodelovanja v okviru Evropske gospodarske skupnosti sprejeta Strasbourška resolucija. Bistvo resolucije je bilo, da Zahodna Evropa dobi nafto, v zameno se podpre muslimanskemu svetu. »Moj Bog, ni šlo za zaroto, ki bi jo v temi pletli neznani ali obešenjaki, znani samo policijskim postajam in Interpolu. Šlo je za zaroto, opravljeno pri belem dnevu, pred očmi vseh, pred televizijskimi kamerami, in izpeljali so jo sloviti voditelji,« je več kot četrt stoletja v svoji knjigi zapisala italijanska novinarka Oriana Fallaci.
V tistem času se je začel vzpon islamskega radikalizma (ki je v Evropi nato zamenjal levičarska ekstremistična gibanja, kot so bile Rdeče brigade in RAF), hkrati pa skozi uradne institucije pritlehen vstop islama v Evropo. Od takrat naprej ni šlo več samo za gospodarsko sodelovanje, ampak je tedanji evropsko-arabski »dialog« podprl številne izobraževalne in kulturne programe islamskih centrov v Evropi. Uveljavil se je izraz Evrabija. Po podatkih ameriškega Centra za raziskave globalnega krščanstva se je v naslednjih 25 letih število muslimanov v Zahodni Evropi povečalo za 142,6 odstotka (do začetka 70. let jih je bilo le za vzorec, bili so eksotika), danes delež muslimanov presega deset odstotkov življa v Evropi (po projekcijah jih bo zaradi hitrega razmnoževanja v naslednjem poldrugem desetletju že okoli 30 odstotkov).
Poglejmo, kakšne posledice je imela (po Svilanovo) »zabava« v 70. letih. Najprej so se evropska mesta začela polniti z »goniči kamel«, kot jih je imenovala Fallacijeva. To je bil tudi čas, ko je Gadafi kupil 10 odstotkov Fiata, Francija začela z gradnjo jedrske elektrarne v Iraku, ko je Egipčan Al Fajed vrgel oko na veleblagovnico Harrods v Londonu, hkrati pa tudi čas, ko so evropski zgodovinarji začeli revidirati zgodovino. Aprila leta 1983 je tedanji nemški zunanji minister Hans-Dietrich Genscher odprl simpozij evro-arabskega dialoga v Hamburgu ter opeval veličino islamske civilizacije, ki jo je imenoval svetilnik luči. »Luč, ki je stoletja razsvetljevala Evropo, pomagala Evropi, da je stopila iz barbarstva,« je dejal. Takega ponižanja Evropejci sredi svoje celine še niso doživeli. Številne konference in simpoziji, ki so si sledili, so prinašali vedno nove revizije. Naenkrat je denimo španska zgodovinarka Margarita Lopez Gomez začela trditi, da papirja niso iznašli Kitajci, ampak Muslimani iz Damaska in Bagdada. Po njeno tudi Hipokrat ni začel s preučevanjem krvnega obtoka, ampak islamski učenjak Ibn Sina, Evropejcem bolj znan kot Avicena. Kar čez noč je civilizacija muslimanom začela dolgovati tudi zasluge za artičoke, špinačo, pomaranče, limone in celo bombaž. In vsi so ploskali turškemu sociologu Şerifu Mardinu, ko je oznanil, da tudi pesniško šolo dolce stil nuovo, ki je razcvet doživela z Dantejem Alighierijem, dolgujemo muslimanom. Ampak to še ni vse. Profesor Louis Baeck s katoliške univerze v Louvainu v Belgiji je trdil, da oče ekonomskega liberalizma ni Adam Smith, ampak prerok Mohamed. »Dosti je tega, da pripisujemo Zahodu vse zasluge za razsvetljenstvo,« pa je na seminarju o Orientu v Bonnu rjovel profesor Reinhard Schulze, češ da je s tem začel damaščanski zgodovinar Abdalgani al Nabulusi.
Res, bila je prava »zabava«, ki se kar ni hotela končati. Takole je pol desetletja nazaj dogajanje opisovala Francozinja Christine Tasin, predsednica Resistance Republicaine: »… toda obstaja še en dan v zgodovini, ki ga pozna zelo malo ljudi. S tem dnem bi rada opozorila tiste med nami, ki trdijo, da muslimani niso odgovorni, da so odgovorne samo naše elite, ki jim gre za lastne koristi. 5. januarja 1986 je bil v Libiji tajni sestanek, ki se ga je udeležilo pet tajnih služb petih arabskih držav. Te države so bile Irak, Egipt, Savdska Arabija, Libija in Alžirija. Pet držav. In kaj so sklenili na tem ultra tajnem sestanku? Da bodo spodbudili načrtno invazijo na Evropo, predvsem na Francijo, in jo islamizirali. Za ta sestanek so naši voditelji vedeli, vsi so vedeli zanj, o tem so nekaj dni kasneje govorili na Elizejskih poljanah. In kaj so naši voditelji naredili, da bi se borili proti sklepom sestanka? Na stežaj so odprli vrata. Odprli so jim vrata, čeprav so vedeli, da nas bodo napadli, da želijo zasesti našo deželo. Zato so odgovorni oboji: naši izdajalci, islamo-kolaboranti, in seveda muslimani iz islamskih držav.«
Kdorkoli se je uprl islamizaciji Evrope, je bil označen za islamofoba in rasista. Septembra leta 1991, ko je parlamentarna skupščina Sveta Evrope sprejela sramotno priporočilo – Prispevek islamske civilizacije k evropski kulturi, je glas dvignil norveški parlamentarec Hallgrim Berg:
»Gospodje, tukaj sami sebe vlečemo za nos. To poročilo nima nič opraviti z islamsko kulturo v retrospektivi in ni tako nedolžno, kakor se zdi. Predvsem zato, ker ne izreče niti ene besede o odvratnem ravnanju z ženskami v islamski kulturi. (…) Kar vi počnete, ni dialog: je monolog, pri katerem v imenu liberalne misli, intelektualne velikodušnosti gledate na stvari z ene strani in konec. (…) Vi zahtevate, denimo, naj se umaknejo šolska besedila, ki ne govorijo o prispevku islama h kulturnemu razvoju Evrope. In oni? (…) Zahtevate tudi, da bi v naš šolski sistem, to je na naše univerze, še posebno na naše pravne fakultete, uvedli študij koranskega prava. In oni? (…) Gospodje, vaše poročilo ni kulturni dokument. Je politični dokument, ki koristi samo podpiranju islama v Evropi. V imenu demokracije zahtevam, da se ga še enkrat pregleda, pretrese, popravi in ….« (Cel govor lahko preberete TUKAJ)
Medtem so v Evropi rasli islamski centri, džamije in molilnice. Leta 2004 so na smetišču na obrobju Marseilla našli 23-letno Tunizijko Ghofrane Haddaoui. Njen obraz je bil povsem izmaličen. Forenziki so ugotovili, da jo je trojica mladih muslimanov (enega od njih je nesrečnica zavrnila) najprej zverinsko mučila, odrezali so ji ušesa in nato kamenjali. Umor velja za prvo uradno priznano žrtev muslimanskega kamenjanja v Evropski uniji. Danes je v Evropi prek 10.000 mošej, podatek, kdaj so bile zgrajene, pove vse.
Ja, res je bila »zabava« v 70.letih, še posebej je Evropo drago stala »postzabava«. In danes. Energetsko krizo so z vsiljevanjem zelene agende države EU zakuhale same. Čeprav ima Spodnja Saška v Nemčiji ogromne zaloge zemeljskega plina, ga zaradi »trajnostnega razvoja« ne črpa. Nemčija danes rajši išče pomoč v Katarju, ki kot država dokazano financira islamski terorizem in gradi največ mošej po Evropi (financiral je tudi džamijo v Ljubljani). In Arabci nikoli ne dajo ničesar, ne da bi kaj zahtevali v zameno. Toda če sodimo po dogajanju v 70. letih, je del Evrope na »zabavi« in »postzabavi« spet prodan. Pred pol stoletja je bila toEvrabija, politični načrt, da bi se na območju Sredozemlja vzpostavila neka politična struktura, kot je bilo Rimsko cesarstvo. Danes se nadvse uspešno uresničuje, ker Evrabija postaja ne samo območje Sredozemlja, ampak cele Evrope, predvsem njen zahodni del. Nekaj, o čemer so muslimanski zavojevalci pred tisočletjem lahko samo sanjali. Kaj bodo evropske elite tokrat obljubile in dale v zameno Arabcem, bomo najbrž zelo kmalu izvedeli.
Informacije, ki prihajajo iz Bruslja, so strašljive in skrb vzbujajoče. Bruseljska uradniška elita si prizadeva pridobiti široka pooblastila nad gospodarstvom v EU, ki bi ji omogočila, da podjetjem ukaže kaj naj proizvajajo, koliko in komu naj to prodajo v času krize. Opredelitev krize bi bila v pristojnosti te iste EU.
»To ni nič drugega kot socialistična centralno-planska ekonomija,« pravijo ekonomisti in menedžerji. Ne glede na to, ali bi bila taka odločevalska moč mogoča le v kriznih razmerah, za katere bi Evropska komisija presodila, da je potrebno ukrepanje, so si tudi drugi politiki, analitiki in ekonomisti enotni, da tovrstni politični vzvodi pomenijo diktaturo. »Zelo bi nas skrbelo, če bi bil ta predlog sprejet v tako intervencionistični obliki,« je za Bloomberg pojasnil Martynas Barysas, izvršni direktor BusinessEurope, združenja delodajalcev.
Od svobode k diktaturi
Dvajseto stoletje je bilo stoletje razuma in napredka: liberalna ekonomska politika, demokracija, znanost in tehnologija sta naredili velike korake k povečanju blaginje in zmanjšanju revščine. Prostotržni kapitalizem je dobil konkurenco v komunistih, ki na zahodu z revolucijo nikakor niso mogle prevzeti oblasti. Zato je bila s frankfurtsko šolo zgrajena k avtoritarnosti nagnjena levičarska elita, ki je začela svoj pohod skozi institucije in danes dosegla politične vrhove v EU.
Ob pandemiji kitajskega virusa se je prvič pokazala odkrita nagnjenost Bruslja k nadzoru ljudi. Po neuspehu in popolnem kolapsu birokracije, da bi zagotovila dovolj medicinskih pripomočkov in cepiv ter pokorila nacionalne vlade in državljane, je zdaj energetska kriza tista, ki jo predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen želi izkoristiti, da Bruselj dobi regulativno podlago za ukazovanje državam članicam in njihovim prebivalcem.
Osnutek predloga, ki bi dal birokratom neverjetna pooblastila in je pricurljal v javnost, predvideva razglasitev kriznih oziroma izrednih razmer v stopnjah. V prvi stopnji bi morala podjetja v EU na ukaz Bruslja posredovati podatke o njihovih dobavnih verigah, poslovnih partnerjih in potrošnikih. V tej fazi bi Evropska komisija lahko tudi naložila posameznim vladam, da morajo ustvariti strateške zaloge. Če tega ne bi storile, ki jih (finančno) kaznovali.
Krizni odziv v dveh stopnjah
Glede na osnutek predloga bi Evropska komisija glede na oceno stopnje ogroženosti imela dva stadija. Prvo bi razglasila stanje “opreznosti”, ki bi ji omogočalo, da od gospodarskih družb pridobi podatke o njihovih dobavnih verigah in potrošnikih. Lahko bi še naložilo vladam, da ustvarijo strateške zaloge, če bi slednje to zavrnile, pa bi jih lahko celo kaznovala.
Če bi evropski komisarji ocenili, da kriza ogroža blaginjo in varnost EU, bi z drugo stopnjo suverenim državam članicam odvzeli moč odločanja. Zdaj bi komisarji sprejemali odločitve, kaj naj podjetja v EU proizvajajo, koliko in kam lahko proizvode prodajajo. To je »ukazna ekonomija« v svoji najčistejši obliki (komisija bi usmerjala tržne dejavnosti in neposredno nabavo blaga), ki smo jo poznali v socialističnih državah in o kateri sanjajo vsi diktatorji. Težave so že, če se nacionalne vlade vmešavajo v gospodarstvo, kaj šele, če to želi neka nadnacionalna institucija. Edina varovalka pri tem je, da mora biti odločitev med državami članicami sprejeta soglasno.
Z načrtom, ki ga je zasnoval Thierry Breton, komisar za notranji trg, se del bruseljskih uradnikov ne strinja. »To je hobotnico planskega gospodarstva, ki si domišlja, da lahko raztegne svoje lovke po globalnih dobavnih verigah in jih nadzoruje,« je dejal neimenovani uradnik, na katerega se sklicuje časnik Financial Times.
Bolestne želje globalistov
Čeprav dokument (mogoče) ne bo sprejet, je že sam predlog bruseljskih birokratov zastrašujoč in kaže, kakšen vpliv imajo nekateri globalisti na Evropsko komisijo in njeno predsednico von der Leynovo. Idejo, o neki globalni vladi (ali EU kot federaciji), že dolgo podpirajo Klaus Schwab, ustanovitelj Svetovnega gospodarskega foruma, George Soros (Fundacija Open Society), Bill Gates s svojo fundacijo in cela vrsta visokih predstavnikov v mednarodnih organizacijah.
Načrt je, da se ustanovi neka mednarodna izvršna oblast, ki je nadrejena nacionalnim vladam. Ta globalna elita bo sprejemala zavezujoče odločitve v želji popolnega nadzora nad posameznimi državami in življenji ljudi. Od vrednot, na katerih je zrasla zahodna civilizacija (osebna, ekonomska in politična svoboda), se bomo hitro poslovili.
Vloga von der Leynove
Trenutno smo priča poskusom, da se izredne geopolitične razmere v Evropi (pod pretvezo blaženja energetske krize in primanjkljaja, potem ko je poskus prevzema nadzora med pandemijo klavrno propadel) skušajo izkoristiti za uvedbo avtoritativnega režima prek supernacionalne institucije z Evropsko komisijo na čelu. Intervencionizem, ki bi prevladal nad odločitvami posameznih držav in njihovimi ustavami, ima von der Leynova v krvi.
Von der Leynova se je rodila s srebrno žlico v ustih, v zibko ji je bilo položeno, da bo nekoč visoka evropska uradnica in mogoče oseba, ki si bo podredila nacionalne države. Njen oče (Ernst Carl Albrecht) je bil eden prvih evropskih javnih uslužbencev, imajo ga za arhitekta bruseljske birokracije. Mlada Ursula ni nikoli v življenju trpela pomanjkanja, njena družina je bila vedno članica bogatih elit. Bogastvo so si pridobili kot trgovci z bombažem v 19. stoletju, njena prababica (Mary Ladson Robertson) je bila članica kluba plantažnih bogatašev v Južni Karolini v ZDA. Vsi so imeli totalitarna nagnjenja, vsi so imeli željo po nadzoru.
Žrtvovanje evropskih interesov
Če so sprva ljudje verjeli v dobre namene evropskih voditeljev, je danes že drugače. Neuspeh centraliziranega obvladovanja zdravstvene krize je poglobil njihovo nezadovoljstvo, kot kaže politika tudi ne bo zmogla razrešiti energetskega kolapsa. »Evropejci norimo od jeze in samo še slabše bo,« piše v Economistu ugledni ekonomist Charles Gave. Po njegovo se bodo protesti zaradi napačnih politik in rasti življenjskih stroškov z Nizozemske, Češke in Nemčije razširili po celi stari celini. »Globalistični tehnokrati v Bruslju so žrtvovali interese Evropejcev, povzročili bodo gospodarsko opustošenje« pravi in napoveduje splošen upor. Tega se vse bolj zavedajo tudi elite, ki se že pripravljajo ne na vojno proti Rusiji ali vse bolj nasilni islamski ideologiji, ampak proti lastnim ljudem – avtohtonim Evropejcem. Nemška vlada že govori, da je nezadovoljstvo ljudi posledica širjenja teorij zarote (skrajnih) desničarjev, premier Nizozemske Mark Rutte žuga upornim kmetom s policijo in vojsko, v Franciji in drugod se ustanavljajo posebne policijske enote, ki bodo obračunavale z ljudmi, ki trdijo, da je energetska kriza posledica napačnih (podnebnih) politik in ne vojne v Rusiji. Seveda, Ursula von der Leynova (EU), Emmanuel Macron (Francija), Olaf Scholz (Nemčija) in podobni, ki jih je nekoč Klaus Schwab razglasil za »obetavne svetovne voditelje« (je že vedel, zakaj), ne bodo nikoli priznali, da so se zmotili, ampak bodo vedno iskali notranjega in zunanjega sovražnika, ki je kriv za vse. To taktiko dobro poznajo tisti, ki so nekoč živeli v socializmu, zato so voditelji, ki se uprejo Bruslju (Viktor Orban, Mateusz Morawicki ali Janez Janša), deležni napadov, da »spodkopavajo evropske vrednote«.
Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (15. september 2022)
Bil je torek, 25. septembra 2018. Predsednik ZDA Donald Trump je na Generalni skupščini ZN dejal: »Nemčija bo postala popolnoma odvisna od ruske energije, če ne bo takoj spremenila smeri. Tukaj na zahodni polobli smo zavezani ohranjanju naše neodvisnosti pred posegi ekspanzionističnih tujih sil.«
Medijski mainstream se je takrat zgražal zaradi Trumpovih besed, večina diplomatov se je smejala. Danes ne gre več nobenemu na smeh, saj so se opozorila Trumpa izkazala za upravičena.
Ni bilo prvič, da je Trump menil, da bo Nemčija postala ujetnica Rusije. V sredo, 11. julija 2018, je na delovnem zajtrku o dogovoru med Berlinom in Moskvo o plinovodu Severni tok 2 ob začetku vrha Nato v Bruslju dejal: »Nemčija je ujetnica Rusije, ker dobiva toliko svoje energije od nje. Vsi govorijo o tem po vsem svetu, da vam mi plačujemo milijarde dolarjev, da vas branimo, ampak vi plačujete milijarde dolarjev Rusiji.« Zaključil je, da Rusija popolnoma nadzoruje Nemčijo.
Po skupini znanstvenikov in strokovnjakov, ki se je s posebno deklaracijo uprla noriji o »podnebnih izrednih razmerah«, se vse več uglednih posameznikov upa javno oporekati progresivni teoriji o več spolih. »To je norost,« pravi Nobelova lavreatka Christiane Nüsslein-Volhard.
»Njegova trditev je neznanstvena. Gospod Lehmann je zamudil osnovni tečaj biologije. Vsi sesalci imajo dva spola in človek je sesalec,« je komentirala Nüsslein-Volhardova.
Ugledna znanstvenica se je odzvala na predlog nemške vlade, ki bo starejšim od 14 let omogočila spremembo spola brez zdravniške odobritve. »To je norost,« pravi: »So ljudje, ki si želijo spremeniti spol, ampak ne glede na vse človek ostaja XY ali XX.
»Interseksualnost povzroča zelo redka odstopanja, na primer v kromosomski garnituri. Ampak tudi interspolni ljudje imajo značilnosti obeh spolov, niso tretji spol. V vsakem primeru kažejo značilnosti enega od dveh spolov.«
Kljub temu kritike Nobelove lavreatke verjetno ne bodo spremenile stališča nemške vlade, ki se zdi neomajna, da bodo otroci, stari 14 let, lahko spremenili svoj spol brez zdravniškega posveta.
Obstajajo misli, ki si jih ne moreš zapomniti, ampak jih moraš enostavno zapisati. Zato boste kmalu videli Petro Bezjak Cirman in Vesno Vukovič, kako z beležkami letata naokoli in si zapisujeta modrosti njunega šefa – Roberta Goloba. »Rezultati so boljši, kot je mogoče vidno javnosti,«je le ena od teh.
Ni povsem znano, komu moramo biti hvaležni, da je izkopal ta zaklad, ki je samo čakal, da ga povlečejo iz globokih rudarskih jaškov in ga prinesejo na beli dan. Mora biti, da so izkušeni plezalci po jamah, da ga najdejo. Zdaj je postalo že stalnica, pojavijo se v štiriletnem volilnem ciklusu. Očitno je, da gredo vedno globje, ker so intelektualni procesi v glavah skoraj od nikoder na novo oklicanih političnih odrešenikov vedno bolj poglobljeni; na radost trpinčenih skupin, da jim bodo sneti okovi, na katera jih je vklenil Janez Janša. Množična psihoza občutka življenja v viktimističnem vesolju pri tem, kakopak, ne igra nikakršne vloge.
Šarec nas je prepričeval, da je mestoma treba skočiti v prazen bazen (in si razbiti nos), Golob nas prepričuje, da je bazen poln. Če si razbijemo nos, bo to samo občutek, ker je bazen v resnici poln in mi plavamo v prijetno topli vodi. Zato tudi računi v trgovini in zneski na položnicah sploh niso višji, saj se to javnosti samo zdi. Golob je zdaj tisti, ki bo razkril skrivnost pravih zneskov. Nikarte ne verjemite bankam, ko vas bo bankir prepričeval, da trajnik za 30 evrov pomeni 30 evrov. V banki imate več denarja, tako premier, »kot je mogoče vidno«. Tisto, kar vidimo s svojimi očmi, ni tisto, kar mislimo, da v resnici je, mar ne? In ko boste stali v vrsti pred blagajno, boste tega ali onega čakajočega, da poravna račun, slišali radostno krikniti, vedite, da se mu niso pregreli možgani, ampak je doživel razsvetljenje glede vsote na računu. Več je v resnici manj, to je Golobova nebeška matematika. In to so tisti, »ki si podražitve ne morejo privoščiti«. Če boste tiho, se boste znašli na spisku onih, ki si podražitve lahko privoščijo. Zato rajši kriknite v slavo vladi, drugače boste morali štruco kruha plačati v zlatnikih.
Golob, ki bo z naročja device Nike (še ena neprecenljiva izkopana gruda) razprl morje in popeljal ljudstvo tja, kjer se ne »potrebuje dodatnih tisoč evrov«, zna in ve. Podpora kluba pletenja in medijskih plazilcev je zagotovljena. »Potrebovali bi politike, ki bi jih ljudje dali to, kar potrebujejo, ne tega, kar želijo,« pravijo na N1. Bolj se ne bi mogel strinjati: od Butalcev Frana Milčinskega ni bilo povedano nič novega. Samo v Butalah si želijo višje davke in ne višjih plač, ki jih po Golobovo ne potrebuje nihče. In smo tam, kjer pač smo: imeli smo premierja, ki je bil na dveh krajih istočasno; premierja, ki je skupaj z vodstvom jedrske elektrarne ugotovil, da ima Slovenija jedrsko elektrarno; danes imamo premierja – čarovnika, ki se upira zakonom fizike in razkriva čudodelno zdravilo proti kitajskemu virusu.
Slednje ga je prešinilo, ko je namakal noge v morje in na obali pustil svoje japonke. Kar je bil po vsej verjetnosti razlog za razsvetljenje. Kdo še nosi japonke, ta nosilec za noge, ki ponazarja ležernost našega časa in koder se misel človeka z japonkami združi z njegovo hojo: mlahavo, povešeno, tleskajočo, zanemarjeno. Stik kože s plastiko je ubijalski za intelekt, do prodornega razmišljanja človek pride, ko se jih osvobodi. Kar se je zgodilo z Golobom. Od tod njegovo neverjetno in prodorno razmišljanje: če bomo varčevali z energijo, ne bo redukcij, če boste želeli biti na toplem, redukcije bodo. Vse jasno. Čeprav obstaja utemeljen sum, da gre za sposojeno energetsko rešitev, saj je to izjavil ob srečanju z nemškim kanclerjem Olafom Scholzem. Nemci so pod socialistično vlado postali znani po svojih zdravo razumskih in zelo natančnih rešitvah: na kakšno temperaturo je lahko nastavljena klima; koliko časa se lahko tušira moški in koliko ženska; koliko je optimalna temperatura, da preživiš mraz. Skratka, tudi v Sloveniji lahko pričakujemo navodila. In prekletim vevericam je treba prepovedati, da se poleti ne sprehajajo z vžigalniki po Krasu. Ali pač ne? Ker manj gozdov pomeni manj možnosti za požare.
Vsekakor dobri obeti za prihodnost. Ker so »rezultati boljši, kot je mogoče vidno javnosti«. Kakopak, gospod Golob, tudi Elvisa vsak dan videvajo v Las Vegasu.
Kavarna Hayek 
