Postmodernistična dekadenca na stari celini in ali so zgodbe od adrenokroma zadetih in odvisnih elit res teorija zarote?

Značke

adrenokrom, afera Balenciaga, American Thinker, Andrea Widburg, ARCOM, C8, Canal 8, Celine Dion, elite, Emmanuel Macron, Foto Pub, Francija, Gérard Fauré, Jeffrey Epstein, Jimmy Savile, mamila, Marc Dutroux, Mladina, pedofilija, Pierre Palmade, prostitut, satanizem, teorija zarote, TPMP, Yves St-Laurent

Ko je Gérard Fauré omenil ime francoskega predsednika Emmanuela Macrona, je bil intervju prekinjen. Kaj je želel povedati človek, ki je bil predstavljen kot »nekdanji pariški trgovec«, ki je prodajal mamila uglednim francoskim osebnosti iz sveta zabave in politike, mogoče ne bomo nikoli izvedeli. Toda kar je povedal prej, je tako neverjetno, da se bo komu zdela teorija zarote. Ampak ne pozabimo, marsikatera teorija zarote se je v zadnjem času izkazala za resnično.

Fauré je bil gost televizije Canal 8 (C8). Povabili so ga v oddajo Touche pas à mon poste! (TPMP), ker je v preteklih tednih pozornost javnosti pritegnila prometna nesreča znanega komika Pierra Palmadeja in razkritja, ki so temu sledila.

Palmade je 10. februarja 2023 povzročil prometno nesrečo. Čelno je trčil v drugo vozilo, ki je peljalo po nasprotnem voznem pasu blizu Villiers-en-Bière na jugu Seine-et-Marne. Palmade je bil v kritičnem stanju prepeljan v bolnišnico Kremlin-Bicêtre, njegovo življenje kmalu ni bilo več ogroženo.  V drugem avtomobilu so bili noseča ženska, njen svak, voznik in njegov šestletni otrok. 27-letno nosečo žensko so odpeljali v bolnišnico, kjer so morali opraviti nujni carski rez. Njen sedemmesečni dojenček je umrl.

Kasneje se je izkazalo, da sta iz Palmadejevega avtomobila po prometni nesreči pobegnili dve osebi. To sta bila »spremljevalca«, mlada prostituta, ki ju je Palmade najel za “kemični” seks. V krvi 54-letnega zvezdnika so našli tudi sledi kokaina. Igralca so ovadili zaradi povzročitve telesnih poškodb iz malomarnosti. Mediji (tudi slovenski) so poročali samo o mamilih, na katere je bil komik pozitiven, ne pa tudi po pobeglih prostitutih. Ampak to še ni bilo vse.

V drugi polovici februarja so ga ljudje, ki so mu blizu, obtožili ogledovanja in posedovanja pedofilnega pornografskega materiala. Proti Palmadeju je bila sprožena preiskava. Zdaj vse kaže, da je bil zvezdnik vpleten v tipične postmodernistične perverznosti elit. Andrea Widburg na spletni strani American Thinker piše, da je zgodba tako neverjetna, da ji pred leti nihče ne bi verjel. Toda druge srhljive zgodbe in znane osebnosti, ki so vpletene (Marc Dutroux, Jeffrey Epstein ali Jimmy Savile, v Sloveniji poznamo primer Foto Pub), kažejo, da utegne biti pričevanje Faureja resnično.

Kar je razkril v oddaji, je šokiralo Francijo. Povedal je, da se je udeležil zabave v Palmadejevi hiši in da ga je zmotilo veliko število prisotnih mladih fantov. Fauré je najprej povedal, da je Palmade zaužil velike količine kokaina (skupaj z MDMA in amfetamini), nato pa izjavil, da se komik morda tudi ukvarja z adrenokromom. Gre za snov, ki jo pridobivajo iz krvi spolno zlorabljenih otrok ter jo uživajo pripadniki bogatih elit, da bi ostali mladostni. (Mladina je to pred leti označila za teorijo zarote.)

Fauré je trdil, da številni zvedniki in zvezdnice redno uživajo adrenokrom, med drugim tudi Celine Dion.  V zadnjih mesecih je Fauré večkrat javno izjavil, da je bila Dionina skrivnostna degenerativna bolezen posledica njenega prekomernega uživanja adrenokroma. Na vprašanje nejevernega gosta oddaje, od kod prihajajo ti žrtvovani otroci, je Fauré odgovoril, da so večinoma ugrabljeni. Dejal je, da je v Franciji vsako leto ugrabljenih več kot 58.000 otrok in da jih najdejo le dve tretjini. Nato je vprašal: Kje je preostala tretjina? Tudi Yves St-Laurent in drugi ljudje v modni industriji naj bi bili pedofilski kriminalci. Samo spomnimo se afere z kampanjo španske modne hiše Balenciaga. A ko je Fauré omenil ime francoskega predsednika Emmanuela Macrona, je bil pogovor nenadoma prekinjen. Lahko se le vprašamo, kaj je hotel povedati.

Odziv je bil silovit. Še preden so gostje v studiu, ki so skoraj omedleli, prišli k sebi, so na Canal 8 začeli prihajati odzivi, ki so vse zanikali. Zaradi pritiska se je uredništvo oddaje TPMP distanciralo od Fauréjevih izjav in ga na Twitterju obsodilo. Aledile so pritožbe znanih medijskih osebnosti na ARCOM (francoski regulator za avdiovizualne in digitalne komunikacije), ki je sprožil preiskavo. Medtem ko bo matična družba C8 najverjetneje morala plačati astronomsko globo,  so nekateri vladni uradniki namignili, da ne bodo podaljšali licence C8, ki bo potekla leta 2025. To pomeni, da bo kanal popolnoma prenehal predvajati. To je skrajna oblika cenzure.

Nešteto televizijskih, radijskih in spletnih televizijskih oddaj ter časopisov po vsej Franciji je ovrglo Fauréjeve trditve, hkrati pa ga prikazalo kot serijskega lažnivca. Glede na njegovo temno preteklost njegov medijski umor ni bila težka naloga.

Kakorkoli, Fauré je zadel v živec. Ali je tisto, kar je govoril, resnica, ne vemo. Sodeč po odzivih medijev, od katerih se ni nihče potrudil, da bi raziskal Fauréjeve izjave, lahko sodimo, da gre v Franciji za prepovedano temo, tih dogovor med mediji, da se o tem ne poroča. Še posebej, ker so v satanistične in pedofilske zgodbe vpletene tudi mnoge televizijske osebnosti. Ta pa lahko pomeni le, da ima Fauré, ne glede na svojo temačno preteklost, mogoče celo prav. Naj o tem presodijo bralci, končno sodbo bo dala zgodovina.

Kako multikulturalizem uničuje nacionalne identitete

Značke

Alain Destexhe, Anglija, begunci, Boutros Boutros-Ghali, Bretanija, Bruselj, Callac, Egipt, Else Fornero, Emmanuel Macron, Francija, Giulio Meotti, islam, Kanada, Kopti, krščanstvo, Le Figaro, Magreb, migracije, migranti, multikulturalizem, multikulturnost, muslimani, New York Times, Philippe Van Parijs, priseljenci, Richard Thaler, Severna Afrika, Standaard, Turčija, Velika Britanija, Wales, Združeni narodi, ZN, Švedska

(Spodnji tekst je bil objavljen na portalu Gatestone Instituta, napisal ga je italijanski publicist Giulio Meotti, urednik kulture pri Il Foglio.)

Pred dvajsetimi leti so Združeni narodi objavili dokument z naslovom Nadomestna migracija: Ali je rešitev za upadanje in staranje prebivalstva?. Ni šlo za desničarsko teorijo zarote, temveč za prefinjen delovni načrt za zahodne demokracije, ki se ukvarjajo z demografskim staranjem. Od takrat je postalo to mainstream. Samo preberite, kaj  je Richard Thaler, Nobelov nagrajenec za ekonomijo, rekel ta teden: »Potrebujemo več priseljencev za izplačevanje pokojnin«.

Nedavni  članek  Else Fornero, nekdanje italijanske ministrice za delo, prav tako pojasnjuje mentaliteto tistih, ki vladajo Evropi, in kako pripravljajo propad njene civilizacije:

»Če je italijansko prebivalstvo ‘izginilo’, nam ni treba skrbeti, ker se bo verjetno našel nekdo, ki bo pripravljen prevzeti njegovo mesto; samo poglejte na drugo stran Sredozemlja, kjer se pojavljajo države z zelo dinamičnim prebivalstvom in starostno strukturo, ki je zelo drugačna od naše, z veliko dojenčki, otroki in mladimi ter razmeroma malo starejših. S sprejemanjem demografskega upada kot družbene paradigme, s prilagajanjem družbi ne le z manj šolami, nenaseljenimi vasmi, zapuščenimi hišami in manjšo mobilnostjo, ampak tudi z manj kinematografi, gledališči, turističnimi in športnimi objekti, jim jasno sporočamo, da je naša zemlja že njihova.«

Zahodne elite odkrito obravnavajo priseljevanje kot zgolj ekonomski vir za podporo socialnim sistemom, ki bi sicer bankrotirali. Prav tako prepovedujejo kakršnokoli razpravo o vplivu, ki ga ima to število priseljencev na kulturo, običaje in identiteto družbe. Na sam koncept »identitete« se gleda s sumom in se označuje za »rasistično« fantazijo.

Kanada (40 milijonov prebivalcev) si zdaj postavlja rekordne cilje v zgodovini priseljevanja z načrtom, da do leta 2025 pripelje 1,45 milijona (zakonitih) priseljencev. New York Times  piše, da bi v dveh največjih mestih, Torontu in Vancouvru, 60 odstotkov prebivalstva lahko v samo desetih letih sestavljale etnične manjšine.

Multikulturalizem postaja ključno orodje pri razkroju nacionalnih identitet in oznaka »populizem« služi izganjanju racionalnega odziva na velike strahove, ki že več desetletij oblegajo zahodne družbe: strah pred ljudmi, ki se soočajo z množičnim, nereguliranim priseljevanjem; strah, da se bo zahodna kultura razblinila v relativizem in vzporedne družb (celo  The Economist ga je obsodil); strah pred državami brez zunanjih meja ali notranje moralne legitimnosti.

Nove uradne britanske  številke  razkrivajo, da je bilo 10 milijonov ljudi (1 od 6) v Angliji in Walesu rojenih v tujini; povečanje za 2,5 milijona od leta 2011 se je zgodilo kljub obljubam vlade, da bo poskušala omejiti priseljevanje.Danes ima že 90 odstotkov  britanske demografske rasti podlago v priseljevanju.

Enak premik se dogaja na Švedskem. Samo v letu 2015 je Švedska  sprejela 163.000 priseljencev, kar je enako 1,65 odstotka celotnega prebivalstva. V kombinaciji z drugimi leti je to demografska revolucija:  leta 2015 je bilo približno 17 odstotkov prebivalstva rojenega v tujini.

»Švedski parlament je leta 1975 soglasno odločil, da je Švedska večkulturna država,« je zapisal  Kyösti Tarvainen , profesor na univerzi Aalto v Helsinkih. »Takrat je bilo več kot 40 odstotkov priseljencev mojih rojakov, Fincev. Razmere so se spremenile: leta 2019 je bilo 88 odstotkov neto priseljencev nezahodnih in 52 odstotkov muslimanov. Zato je prišlo do velikih kulturnih sprememb v priseljenskem prebivalstvu, saj je njihova največja skupina iz Fincev postala muslimanska. Ob nespremenjenem priseljevanju bodo etnični Švedi leta 2065 manjšina.«

Demografske spremembe v evropski državi, ki je pustila, da so jo potopili neevropski priseljenci, so hitre, pogosto izjemno hitre. Kot je pojasnila francoska demografinja Michèle Tribalat:

»Malmö je imel 31. decembra 2016 328.000 prebivalcev; Lessebo je imel na isti dan 8.800 prebivalcev. Lessebo je mesto 230 kilometrov severovzhodno od Malmöja. Leta 2002 je bilo 48 odstotkov otrok, rojenih tisto leto v Malmöju, rojenih v tujini ali vsaj enemu od staršev, rojenih v tujini, v primerjavi z 12 odstotki v Lessebu. Leta 2016 je bil ta odstotek 58 odstotkov v Malmöju in 57 odstotkov v Lessebu.« Stari Lessebo ne obstaja več, preprosto je izginil.

Tino Sanandaji, švedski ekonomist kurdsko-iranskega porekla, ki je napisal  Mass Challenge, uspešnico o tem, kako Švedska implodira zaradi multikulturalizma, je  opozoril, da »v nasprotju s tem, kar nekateri ideološki zgodovinarji hočejo verjeti, Švedska nikoli ni bila država priseljencev.«

»Švedska je bila dolgo homogena država in šele v zadnjih desetletjih je začela sprejemati veliko število neevropskih beguncev. Do leta 1985 je bilo na Švedskem zelo malo nezahodnih migrantov, le 2 odstotka prebivalstva, ker so bili socialdemokrati, ki so bili na oblasti pred letom 1968, glede teh vprašanj dokaj konservativna stranka. Toda švedska politika je postala bolj radikalna in v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja je vlada začela sprejemati veliko število migrantov. V obdobju 1985–2015 je bilo azilno priseljevanje na Švedskem približno štirikrat večje na prebivalca kot v drugih zahodnoevropskih državah, tako da se je delež prebivalstva nezahodnega porekla povečal z 2 odstotka na 20 odstotkov celotnega prebivalstva. Vlade so takrat verjele, da se bo švedski sistem socialne zaščite izognil težavam, ki so jih opazili že v Franciji in drugih evropskih državah. Dejstva so dokazala, da so se motili, vendar je trajalo dolgo, da so to priznali.

Zato so Švedi nedavno  glasovali za konservativno vlado. To je njihova zadnja priložnost, da ustavijo nacionalno samouničenje brez primere.

V Franciji je zdaj skoraj tretjina (29,6 odstotka) prebivalstva, starega od 0 do 4 let, neevropskega izvora v primerjavi s 17,1 odstotka v starosti od 18 do 24 let, 18,8 odstotka v starosti od 40 do 44 let, 7,6  odstotka v starosti 60–64 let in 3,1 odstotka v starosti več kot 80 let. To je nedavno  razkril Insee, poroča francoski nacionalni statistični inštitut, ki je preučil zadnje tri generacije: 16,2 odstotka vseh otrok, starih od 0 do 4 leta v Franciji, so otroci ali vnuki iz Severne Afrike (Magreb); 7,3 odstotka jih je iz preostale Afrike in 4 odstotke iz Azije.

Francoski predsednik Emmanuel Macron je to nedavno poimenoval »demografska tranzicija«, kar je evfemizem za kulturno zamenjavo. V Callacu, majhnem mirnem mestecu z 2200 prebivalci v osrednji Bretanji, želijo oblasti naseliti priseljence, da bi se borile proti »dezertifikaciji«, je zapisal  Le Figaro. Cilj občine in človekoljubne fundacije v Callacu je ponovno z migranti naseliti majhno »starajoče« se mesto, oživiti mestno jedro in razviti gospodarske dejavnosti. Model Callac naj bi bil navdih za predlog zakona o azilu, ki ga je Macron napovedal za leto 2023: porazdelitev tujcev na »podeželskih območjih«.

Nekdanji belgijski senator Alain Destexhe v svoji knjigi  Immigration et Intégration: avant qu’il ne soit trop tard  (»Priseljevanje in integracija: preden še ni prepozno«) poroča, da je Belgija med letoma 2000 in 2010 sprejela več kot milijon priseljencev v 11-milijonsko populacijo. 5. septembra je belgijski akademik in ekonomist Philippe Van Parijs za časnik Standaard pripomnil,  da »Bruselj ni več Belgija«. Van Parijs je opravil demografsko študijo, njegova odkritja pa bodo presenetila le tiste, ki želijo ostati slepi. V desetih letih se je odstotek prebivalcev Bruslja, katerih starša imata oba belgijsko državljanstvo, zmanjšal s 36 odstotkov na samo 26 odstotkov.

»Nič manj kot tri četrtine prebivalcev Bruslja je priseljenskega izvora. Prebivalcev Bruslja maroškega porekla je več kot Flamcev ali Valoncev.«

To zgodovinsko preobrazbo je predvidel  Boutros Boutros-Ghali, nekdanji generalni sekretar ZN, ki je leta 2007 orisal vizijo prihodnosti Evrope: »Kolaps evropskega prebivalstva brez primere in njegovo pospešeno staranje sta v nasprotju s še vedno zelo hitrim naraščanjem prebivalstva v južnem in vzhodnem Sredozemlju. To bo povzročilo zelo akutna neravnovesja! S strogo kvantitativnega vidika bi bilo priseljevanje rešitev. Toda vprašanja ne moremo obravnavati kot problema sklenjenih plovil. Priseljevanje brez previdnosti tvega implozijo zahodnih družb za ceno zelo resnih težav (kulturni šok, neokolonialne strukture, brezposelnost itd.).«

Zato se je nova italijanska vlada vrnila k blokadi ladij z nezakonitimi migranti. Država, ki se sooča z demografskim samomorom (v zadnjih desetih letih so zaprli 1.707 vrtcev), si ne more privoščiti, da bi jo preplavilo množično priseljevanje, ne da bi izgubila svojo nacionalno identiteto.

Zahod je na kocki. Izbira, ki jo morajo Evropejci narediti, je, ali želijo spremeniti svoje države v države s popolnoma drugačno kulturo; kot so ljudje, ki so naselili Turčijo, naredili po tem, ko je središče krščanstva padlo v Otomansko cesarstvo, ali kot se je Egipt spremenil iz dežele kristjanov (Kopti) v državo, v kateri se kristjani (Kopti) zdaj soočajo z nenehnim preganjanjem.

Žal pa Evropa, če ji je to všeč ali ne, tako rekoč nima več časa, da bi se odločila, ali želi še naprej sprejemati politike odprtih mej, multikulturalizem in globalizem ter skozi pasivnost ugotoviti, da njene težko pridobljene vrednote, svoboščine in identitete izumirajo ali pa bo kaj radikalno spremenila, da se to ne bo zgodilo.

Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na YouTube kanalu.

Zakaj se je potrebno upreti uvedbi centralnobančne digitalne valute (CBDC)?

Kaj pomeni »financiranje gospodarskega subjekta«?

Skupina za pregon ´sovražnega govora´ bo v resnici skupina za pregon svobode govora

Značke

AfD, desnica, Emmanuel Macron, Levica, opozicija, posebna skupina policije, robert golob, sovražni govor, svoboda govora, Vlada RS

Če držijo (neuradne) informacije, da naj bi v okviru policije nastajala posebna skupina za pregon ´sovražnega govora´, bi moral biti to znak za preplah. Ob tako nedefiniranem in neulovljivem pojmu, kot je ´sovražni govor´, ki si ga vsakdo razlaga drugače, obstaja povsem realna nevarnost, da bi skupino aktualna vlada uporabila za nadzor politične konkurence in za obračun z ideološkimi nasprotniki.

Posebne skupine za boj proti ´zločinom iz sovraštva´ in ´sovražnemu govoru´, ki imajo celo večja pooblastila kot običajna policija, ni slovenska posebnost. Pod različnimi nazivi in nameni obstajajo v več državah. Tako imajo v Kanadi posebno »podnebno policijo«, ki nadzira in zalezuje dvomljivce o podnebnih spremembah, na Nizozemskem ´sovražni govor´ (proti ilegalnim migrantom) preganja protiteroristična enota, v Nemčiji se s tem ukvarja posebna skupina znotraj BND (obveščevalna služba), ki nadzira celo politike opozicijske in domoljubne stranke AfD, tudi v Franciji si predsednik Emmanuel Macron osmišlja posebno policijo, ki se bo ukvarjala s posamezniki, ki ne bodo brezpogojno in brez kritike sprejeli postmodernistične vrednote.

Tarča delovanja vseh teh skupin je desnica. Levice ne skrbi, da bi utegnila biti prepovedana ali da bi bila tarča nadzora. Ve, da se to nikoli ne bo zgodilo; ve, da bodo skupine za pregon ´sovražnega govora´ poskrbele, da mnenja drugih ne bodo slišana, da bodo stališča, ki so različna od njihovega, obravnavana in preganjana kot ´sovražni govor´; in ve, da bi bila poražena, če bi bil ideološki in svetovnonazorski trg odprt in svoboden. Zato se levičarji zatekajo k avtoritarnosti in represiji nad drugače mislečimi.

Nasilje je bilo vedno del ideološkega boja levičarjev. Ko je na oblasti desnica, levica izsiljuje s pouličnim nasiljem, kamor pošilja svoje agitatorje in gverilce. Ko se oblast zamenja, prevzame represivni aparat in ga uporabi proti desni opoziciji. Sprejema zakone, ki so sprevrženo uporabljeni za omejevanje delovanja ideoloških nasprotnikov in zatiranje svobode govora. Skrb vzbujajoče je, da to odkrito podpirajo globalistična bruseljska birokracija in njeni visoki uradniki, ki sploh ne skrivajo več simpatij do wokeistične levice ter svojega odklonilnega in netolerantnega odnosa do volilnih uspehov desnice v katerikoli državi.

Levica vse bolj opušča predstavniško obliko vladanja in vedno bolj prevzema avtoritarnost z uporabo nasilja. Golobova vlada je tipičen primer, saj je Slovenija že potisnjena na nožev rob svobode razmišljanja. Ker je neuspešna, mora zagovarjati represijo, da bo v svojih namerah vsaj na videz uspešna. Desničarji bodo morali počasi razumeti (nekateri to že razumemo), da je z levico nemogoče sklepati kompromisov, da se za njihovimi milozvočnimi besedami in ravnanji vedno skriva zvijača. Nimajo prav nikakršne nagnjenosti k temu, da bi prepričali z argumenti; vedno uporabijo silo, ko jim ne gre vse gladko po njihovih zlobnih načrtih. Zato ne želijo samo politično moč in vladanja, želijo absolutno oblast, kjer bodo prepovedali in preganjali vse, kar ne bo v skladu z njihovo doktrino. Del tega načrta je tudi oblikovanje posebne skupine za boj proti ´sovražnemu govoru´, ki bo resnici posebna skupina za boj proti svobodi govora.

Svoboda in demokracija nikoli ne umreta v temi. Karavana teme vedno pri belem dnevu in vsem na očeh vkoraka v neko družbo. Vsi vedo, da prihaja tiranija, a vsi samo gledajo in nihče ne ukrene ničesar. Smo na desnici res postali tako apatični, da nimamo več razloga za svobodno življenje in boj zanj ali bomo zmogli zavrniti vsiljeno realnost in pokazati pogum? Skok z ladje, če imamo radi domovino, vsekakor ne pride v poštev.

Tekst je bil prvič objavljen na spletni strani revije Demokracija.

Bo mučeniška smrt 12-letne Lole zbudila Francoze ali bodo še naprej ostajali pri svečkah in plišastih medvedkih?

Značke

Alžirija, Aylan, Emmanuel Macron, Evropejci, George Floyd, George Soros, Ghofrane Haddaoui, ilegalne migracije, Levica, Lola, Marc Baudriller, Marine Le Pen, migracije, OQTF, Pascale Clark, Politika, posilstvo, umor

Zapomnite si. Njeno ime je Lola. Sredi Pariza so jo mučili, posilili in umorili. Preiskava je pokazala, da se je upirala. Bojevniško. Kot hčer Evrope. Žal je bila prešibka. Njeno truplo so dali v kovček. Bila je razčlovečena. Imela je 12 let. Storilka in pomočniki storilke so stari med 24 in 43 let. In niso Francozi. Niti Evropejci. So iz Severne Afrike.

Če ne bi bilo družbenih omrežij ter redkih desnih in alternativnih medijev, bi umor 12-letne Lole Daviet obtičal v črnih kronikah in šel mimo kot nebodigatreba in dodatna novica. A kaplja je šla tokrat čez rob. »Francozi tokrat ne bodo ostali pri plišastih medvedkih in svečkah,« je zapisal Marc Baudriller, novinar portala Boulevard Voltaire.

Tri dni po posilstvu, mučenju in umoru Lole ni bilo vidnejšega francoskega politika, ki bi se odzval. Notranji minister se tri dni sploh ni odzval, ko se je, je opravičeval morilko, češ da je trpela nasilje v družini. Molčal je tudi predsednik Emannuel Macron. Rajši se je na družbenem omrežju Twitter spomnil na brutalno zadušen protest Alžircev leta 1961, ni pa zmogel obsoditi zločina nad deklico, ki se je zgodil nekaj ur prej. Očitno je temu vzrok, da so osumljeni Alžirci. Poleg tega, da Macron ne odstopa od načrta, da prelepo francosko podeželje poseli z migranti iz tretjega sveta.

Niso bili pa tudi novinarji in uredniki medijskega mainstreama, ki so desnico brž obtožili, da umor izkorišča za protimigrantsko retoriko. Zaradi krutosti umora bi morala desnica držati jezik za zobmi, je zapisala radijska voditeljica pri radiu France Inter Pascale Clark. Pravzaprav je prav ona zamudila priložnost, da bi bila tiho. Spomnimo se, v kakšnem transu je bila levica, ko so našli trupelce Aylana ali kaj vse so počeli po smrti kariernega kriminalca Georga Floyda. Oba primera sta postala globalna. Ne samo to. Postala sta globalni problem. Hkrati je bil organiziran lov na (skrajno) desnico, prišlo je do medijske noči dolgih nožev.

Lola je bila svetlolasa deklica in Francozinja. Bila je belka. Osumljeni umora so Alžirci. Prav ženska, ki je zvabila Lolo v klet in jo umorila, je bila 21. avgusta obravnavana kot OQTF (oseba, ki ji je odrejeno, da mora zapustiti ozemlje Francije, ker nima veljavnega dovoljenja za bivanje). In namesto, da bi mainstream povprašal oblasti, kako je mogoče, da se uresniči le 5,7 odstotka odredb po OQTF, rajši napada desnico, ki opozarja na odpiranje vrat zakonitim in nezakonitim migracijam kot še nikoli prej.

Vprašajte se rajši, kaj bi Sorsovi aktivisti in levičarski politiki počeli, če bi bila zadeva obrnjena, če bi štirje avtohtoni Francozi posilili in brutalno umorili Alžirko? Noreli bi, umirali, zahtevali bi najmanj prepoved desnih političnih strank. Le prava kombinacija mora biti. Leta 2004 je morala na obrobju Marseilla umreti Tunizijka. Ghofrane Haddaoui ji je bilo ime. Nobenega kravala ni bilo. Veste, zakaj? Ker ni bila prava kombinacija. Tunizijsko so ubili Tunizijci. Kamenjali so jo. To je bil prvi uradno zabeležen umor po šeriatskem pravu na tleh Evropske unije.

Tudi slovenska policija je dolgo skrivala, kako je umrl policist Damir Golobič. Izkazalo se je, da je bil tisti »nemški državljan« Pakistanec in da je policista pokončal z mačeto. Če bi bilo obratno, bi policijo pribijali na križ do onemoglosti.

Očitno je, da so se globalistične elite odločile, da mlade Evropejke žrtvujejo na oltarju množičnih (ilegalnih) migracij, da je to najhitrejša pot do zamenjave avtohtonih evropejskih narodov. Marine Le Pen je zapisala, da je ob umoru Lole treba iti do konca. Po njeno ni dovolj, da se odkrijejo samo neposredni krivci, preganjati je treba tudi politike, ki take zločine omogočajo.

»Po tolikih islamističnih zločinih, po tolikih gnusnih zločinih in prekrških, povezanih z obnorelim priseljenstvom, je Lolino mučeništvo nedvomno le kaplja nedolžne krvi. Vendar ta kapljica tvori potrpljenje in strah, ki ovirata Francoze, da kaj ukrenejo. Lola bo to spremenila. Dame in gospodje, člani vlade, dovolj je,« je še zapisal Marc Baudriller.

Tekst je bil najprej objavljen na portalu revije Demokracija (18. oktober 2022).

Kompas Urške Klakočar Zupančič ne kaže več proti severu*

Značke

Alenka Bratušek, Dejan zavec, Državni zbpr RS, Emile Zola, Emmanuel Macron, Franc Breznik, humor, Ivan Maček, Jane, Mattel, Milan Kučan, Miro Čekeliš, Nataša Sukić, raca, robert golob, satira, Sergej Kraigher, Tarzan, UKZ, Urška Klakočar Zupančič, Vinko Hafner, Čita

Lahko se seveda strinjamo, da nas Urška Klakočar Zupančič (UKZ) nasmeji. Po parlamentarnih izpadih se (v LOL ligi) sprosti na Dejanu Zavcu, nato si domišlja, da živi v zrelih časih pariškega zabavišča na Pigallu. Povsem možno je, da želi ugajati Macronu. Njen strankarski šef, ki je nedavno pomenkoval s francoskim predsednikom, naj bi bil dober trgovec. Uspelo mu je podražiti elektriko, zakaj ne bi zmogel dvigniti cene UKZ. Samo primeren kostum je treba najti in bo kot iz izložbe na bulevarju de Clichy.

UKZ je v celjskem Pelikanovem ateljeju visoko postavila lestvico. Incidenti bodo od zdaj naprej pričakovani, publika vse bolj zahtevna, pričakujemo najmanj lebdenje predsednice državnega zbora v orbitalni postaji v korzetu letnik 1900. Lahko tudi kaj drugega. Volivci ne smejo zaspati, še manj biti brez razloga budni, drugače bodo segli po uspavalnih tabletah. Ampak čarovnija bo potem izginila, UKZ se ne bo več počutila udobno. Tega nihče ne želi. Hočemo dodatek. Ker noči postajajo vse daljše. Ognjemet s pernatim šalom je dober začetek, omejitev protokola je presežena.

Za popestritev vsakdanjika zapleše pred častno četo, kramlja z Mirom Čekelišem, jahanje je njena psihoterapija, čarovništvo njena strast. Prek različnih kostumov, s katerimi prebija nedoločljivi humor, podpira drugačnost. Ja, ta sveta beseda je zelo manjkala v togi in resni politiki hrama demokracije. Ona zdaj z eno samo kretnjo opravi s tabuji in pospravi v žep celoten modni, glasbeni, športni, družabni in politični živelj. Šiviljski pogum Bratuškove je pozabljen, njene krpe so namenjene samo še za sušenje; UKZ je našla povsem nov način za (samo)utrjevanje ugleda, inovativnost v politiki je z njo dobila druge dimenzije. Lahko ste prepričani, da korporacija Mattel razmišlja o novi lutki. Poleg najnovejšega hita (transspolne Barbie) se bo UKZ prav prilegala zbirki. In če namesto Kena dodajo še Roberta, bosta kot Tarzan in Jane. Po Čito jima sploh ne bo treba daleč, bo kar sama prišla. Njen volilni turizem bo tako, če uporabimo aktivistični jezik, dosegel opolnomočenje.

Z UKZ je življenje za vse lepše. Kot blisk prepreči, da bi ljudje slišali, kaj meni opozicija. Za kar so ji hvaležni tudi levi mediji, da jim ni treba poročati o mnenju desnice. Ja, UKZ je nostalgična, skrbi za stare, dobre čase. Demokracija desetletja nazaj je bila boljša, predsednikom skupščine je bilo lažje. To so bili blaženi dnevi brez razprave. Bojazni, da bi bil kdo proti, ni bilo. Ah, kakšni predsedniki so bili to! Ivan Maček, Sergej Kraigher, Milan Kučan in Vinko Hafner. Težav z delegati niso imeli. Dovolj so bili črni usnjeni plašči nekje v preddverju; se je takoj vedelo, kaj se sme in kaj ne. Ona pa se mora zdaj ubadati z nekim Breznikom, ki je nekaj rekel poslanki Sukićevi. Povsem drugi časi, vam povem. Kako je že rekel kritik Zolaju za njegovo Beznico? Da Zola »verjame, da je nekdo lahko velik umetnik v blatu, kot je nekdo velik umetnik v marmorju«. UKZ ni ne Zola, ne d’Aurevilly. Že to, da gre za moška, dela razliko. Ampak, saj veste, če dolgo hodiš kot raca, gagaš kot raca in z odevanjem v pernat šal izgledaš kot raca, se bo vsem prej ali slej zazdelo, da si – raca. Zato le pokončno, draga UKZ. Upor kolesariata s slogani in granitnimi kockami je izključen. Ptiči gredo redko nad ptiče.

Početje UKZ ima tri možne razlage. Prvič, ima težave (pri integraciji v politiko), kot je temu modno reči. Če jih ima, potrebuje pomoč. Drugič, dolgo je gojila skrivno upanje, da bi stopila iz anonimnosti. Zato je (ljubosumna na hrup drugih) z eskapadami izkoristila politični vrtinec Golobove kampanje in naklonjenosti. In tretjič, kompas UKZ ne kaže več proti severu.

*To je satira. Kar izrecno poudarjam, ker po Sloveniji hodijo politiki, novinarji, aktivisti, sodniki in tožilci, ki bi preganjali šaljive zapise. Sicer se zavedam, da kljub temu poudarku tvegam ovadbo, ampak – Bog pomagaj.

Cesta v pekel (5. del): Popoln nadzor, mokre sanje bruseljskih birokratov

Značke

avtoritarnost, Bill Gates, Bloomberg, Bruselj, centralnoplanska ekonomija, centralnoplansko gospodarstvo, Cesta v pekel, Charles Gave, Economist, elektrika, Emmanuel Macron, Ernst Carl Albrecht, EU, Evropska komisija, Evropska unija, Fundacija Open Society, George Soros, Janez Janša, Klaus Schwab, Martynas Barysas, Mary Ladson Robertson, Mateusz Morawicki, Nemčija, Olaf Scholz, Svetovni gospodarski forum, Thierry Breton, Ursula von der Leyen, Viktor Orban, WEF, ZDA

Informacije, ki prihajajo iz Bruslja, so strašljive in skrb vzbujajoče. Bruseljska uradniška elita si prizadeva pridobiti široka pooblastila nad gospodarstvom v EU, ki bi ji omogočila, da podjetjem ukaže kaj naj proizvajajo, koliko in komu naj to prodajo v času krize. Opredelitev krize bi bila v pristojnosti te iste EU.

»To ni nič drugega kot socialistična centralno-planska ekonomija,« pravijo ekonomisti in menedžerji. Ne glede na to, ali bi bila taka odločevalska moč mogoča le v kriznih razmerah, za katere bi Evropska komisija presodila, da je potrebno ukrepanje, so si tudi drugi politiki, analitiki in ekonomisti enotni, da tovrstni politični vzvodi pomenijo diktaturo. »Zelo bi nas skrbelo, če bi bil ta predlog sprejet v tako intervencionistični obliki,« je za Bloomberg pojasnil Martynas Barysas, izvršni direktor BusinessEurope, združenja delodajalcev.

Od svobode k diktaturi

Dvajseto stoletje je bilo stoletje razuma in napredka: liberalna ekonomska politika, demokracija, znanost in tehnologija sta naredili velike korake k povečanju blaginje in zmanjšanju revščine. Prostotržni kapitalizem je dobil konkurenco v komunistih, ki na zahodu z revolucijo nikakor niso mogle prevzeti oblasti. Zato je bila s frankfurtsko šolo zgrajena k avtoritarnosti nagnjena levičarska elita, ki je začela svoj pohod skozi institucije in danes dosegla politične vrhove v EU.

Ob pandemiji kitajskega virusa se je prvič pokazala odkrita nagnjenost Bruslja k nadzoru ljudi. Po neuspehu in popolnem kolapsu birokracije, da bi zagotovila dovolj medicinskih pripomočkov in cepiv ter pokorila nacionalne vlade in državljane, je zdaj energetska kriza tista, ki jo predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen želi izkoristiti, da Bruselj dobi regulativno podlago za ukazovanje državam članicam in njihovim prebivalcem.

Osnutek predloga, ki bi dal birokratom neverjetna pooblastila in je pricurljal v javnost, predvideva razglasitev kriznih oziroma izrednih razmer v stopnjah. V prvi stopnji bi morala podjetja v EU na ukaz Bruslja posredovati podatke o njihovih dobavnih verigah, poslovnih partnerjih in potrošnikih. V tej fazi bi Evropska komisija lahko tudi naložila posameznim vladam, da morajo ustvariti strateške zaloge. Če tega ne bi storile, ki jih (finančno) kaznovali.

Krizni odziv v dveh stopnjah

Glede na osnutek predloga bi Evropska komisija glede na oceno stopnje ogroženosti imela dva stadija. Prvo bi razglasila stanje “opreznosti”, ki bi ji omogočalo, da od gospodarskih družb pridobi podatke o njihovih dobavnih verigah in potrošnikih. Lahko bi še naložilo vladam, da ustvarijo strateške zaloge, če bi slednje to zavrnile, pa bi jih lahko celo kaznovala.

Če bi evropski komisarji ocenili, da kriza ogroža blaginjo in varnost EU, bi z drugo stopnjo suverenim državam članicam odvzeli moč odločanja. Zdaj bi komisarji sprejemali odločitve, kaj naj podjetja v EU proizvajajo, koliko in kam lahko proizvode prodajajo. To je »ukazna ekonomija« v svoji najčistejši obliki (komisija bi usmerjala tržne dejavnosti in neposredno nabavo blaga), ki smo jo poznali v socialističnih državah in o kateri sanjajo vsi diktatorji. Težave so že, če se nacionalne vlade vmešavajo v gospodarstvo, kaj šele, če to želi neka nadnacionalna institucija. Edina varovalka pri tem je, da mora biti odločitev med državami članicami sprejeta soglasno.

Z načrtom, ki ga je zasnoval Thierry Breton, komisar za notranji trg, se del bruseljskih uradnikov ne strinja. »To je hobotnico planskega gospodarstva, ki si domišlja, da lahko raztegne svoje lovke po globalnih dobavnih verigah in jih nadzoruje,« je dejal neimenovani uradnik, na katerega se sklicuje časnik Financial Times.

Bolestne želje globalistov

Čeprav dokument (mogoče) ne bo sprejet, je že sam predlog bruseljskih birokratov zastrašujoč in kaže, kakšen vpliv imajo nekateri globalisti na Evropsko komisijo in njeno predsednico von der Leynovo. Idejo, o neki globalni vladi (ali EU kot federaciji), že dolgo podpirajo Klaus Schwab, ustanovitelj Svetovnega gospodarskega foruma, George Soros (Fundacija Open Society), Bill Gates s svojo fundacijo in cela vrsta visokih predstavnikov v mednarodnih organizacijah.

Načrt je, da se ustanovi neka mednarodna izvršna oblast, ki je nadrejena nacionalnim vladam. Ta globalna elita bo sprejemala zavezujoče odločitve v želji popolnega nadzora nad posameznimi državami in življenji ljudi. Od vrednot, na katerih je zrasla zahodna civilizacija (osebna, ekonomska in politična svoboda), se bomo hitro poslovili.

Vloga von der Leynove

Trenutno smo priča poskusom, da se izredne geopolitične razmere v Evropi (pod pretvezo blaženja energetske krize in primanjkljaja, potem ko je poskus prevzema nadzora med pandemijo klavrno propadel) skušajo izkoristiti za uvedbo avtoritativnega režima prek supernacionalne institucije z Evropsko komisijo na čelu. Intervencionizem, ki bi prevladal nad odločitvami posameznih držav in njihovimi ustavami, ima von der Leynova v krvi.

Von der Leynova se je rodila s srebrno žlico v ustih, v zibko ji je bilo položeno, da bo nekoč visoka evropska uradnica in mogoče oseba, ki si bo podredila nacionalne države. Njen oče (Ernst Carl Albrecht) je bil eden prvih evropskih javnih uslužbencev, imajo ga za arhitekta bruseljske birokracije. Mlada Ursula ni nikoli v življenju trpela pomanjkanja, njena družina je bila vedno članica bogatih elit. Bogastvo so si pridobili kot trgovci z bombažem v 19. stoletju, njena prababica (Mary Ladson Robertson) je bila članica kluba plantažnih bogatašev v Južni Karolini v ZDA. Vsi so imeli totalitarna nagnjenja, vsi so imeli željo po nadzoru.

Žrtvovanje evropskih interesov

Če so sprva ljudje verjeli v dobre namene evropskih voditeljev, je danes že drugače. Neuspeh centraliziranega obvladovanja zdravstvene krize je poglobil njihovo nezadovoljstvo, kot kaže politika tudi ne bo zmogla razrešiti energetskega kolapsa. »Evropejci norimo od jeze in samo še slabše bo,« piše v Economistu ugledni ekonomist Charles Gave. Po njegovo se bodo protesti zaradi napačnih politik in rasti življenjskih stroškov z Nizozemske, Češke in Nemčije razširili po celi stari celini. »Globalistični tehnokrati v Bruslju so žrtvovali interese Evropejcev, povzročili bodo gospodarsko opustošenje« pravi in napoveduje splošen upor. Tega se vse bolj zavedajo tudi elite, ki se že pripravljajo ne na vojno proti Rusiji ali vse bolj nasilni islamski ideologiji, ampak proti lastnim ljudem – avtohtonim Evropejcem. Nemška vlada že govori, da je nezadovoljstvo ljudi posledica širjenja teorij zarote (skrajnih) desničarjev, premier Nizozemske Mark Rutte žuga upornim kmetom s policijo in vojsko, v Franciji in drugod se ustanavljajo posebne policijske enote, ki bodo obračunavale z ljudmi, ki trdijo, da je energetska kriza posledica napačnih (podnebnih) politik in ne vojne v Rusiji. Seveda, Ursula von der Leynova (EU), Emmanuel Macron (Francija), Olaf Scholz (Nemčija) in podobni, ki jih je nekoč Klaus Schwab razglasil za »obetavne svetovne voditelje« (je že vedel, zakaj), ne bodo nikoli priznali, da so se zmotili, ampak bodo vedno iskali notranjega in zunanjega sovražnika, ki je kriv za vse. To taktiko dobro poznajo tisti, ki so nekoč živeli v socializmu, zato so voditelji, ki se uprejo Bruslju (Viktor Orban, Mateusz Morawicki ali Janez Janša), deležni napadov, da »spodkopavajo evropske vrednote«.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (15. september 2022)

Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na YouTube kanalu.

Kako deluje progresivna obdavčitev

Zakaj se je potrebno upreti uvedbi centralnobančne digitalne valute (CBDC)?

Leto 2022: slabo leto za podnebne katastrofike

Kako želi biti Cerar podoben Macronu, a mu nikakor ne uspe

Značke

delovna zakonodaja, Emmanuel Macron, Francija, Le Point, Miro Cerar, Politico, sindikati

Slovenski premier Miro Cerar bi bil na vsak način rad podoben francoskemu predsedniku Emmanuelu Macronu. Trenutno ju druži le to, da obema pada priljubljenost v javnosti. Toda vzroki so različni. Medtem ko Cerar postaja vse bolj nepriljubljen zaradi nenačelne drže in načrtovanja novih obdavčitev državljanov, se je Macron znašel v primežu zaradi odločnosti, da uresniči predvolilne obljube. Gre predvsem za delovno zakonodajo, za katero je Macron za časnik Le Point dejal, da je potrebna »Kopernikove revolucije«, medtem ko za Cerarja to področje ostaja »sveta krava« sindikatov, v katere slovenski premier nikakor ne želi dregniti. A pustimo zdaj Cerarja in si poglejmo, kaj želi (po poročanju portala Politico) narediti Macron.

Individualizacija pogovorov o pogojih zaposlitve

Gre za veliko spremembo. Do zdaj so se o pogojih zaposlitve pogajali predstavniki sindikatov in delodajalcev na ravni panoge. Sporazum, ki so ga sprejeli, je veljal za celoten sektor. Po novem se bo vsak delavec o tem, kolikor ur bo delal in koliko bo znašala njegova plača, sam pogajal z delodajalcem (največ na ravni podjetja). Ta sprememba bo bistveno zmanjšala izsiljevalsko moč sindikatov.

Poslovanje podjetja na globalni ravni ne bo vplivalo na odpuščanje delavcev

V Franciji velja, da mora podjetje dobiti dovoljenje, da lahko odpusti večje število delavcev. Delovno sodišče lahko odpuščanje delavcev prepreči, če ugotovi, da podjetje na globalni ravni uspešno posluje. Po novem bo sodišče presojalo poslovanje podjetja samo v Franciji.

Določitev nadomestil za neutemeljena odpuščanja

V Franciji ima vsak sektor nekakšne smernice, koliko nadomestila (odškodnine) dobi delavec, če se ugotovi, da je bil neupravičeno odpuščen. Te smernice niso obvezno, zato se večina primerov rešuje v arbitražnih postopkih, ki so običajno delavcem prisodile velike odškodnine. Zdaj naj bi vlada določila konkretno lestvico nadomestil, tako da se odpuščeni delavec in delodajalec ne bosta kaj veliko pogajala o vsoti odškodnine.

Ukinitev številnih svetov delavcev

V Franciji je do zdaj veljalo, da mora podjetje, ki ima najmanj 50 zaposlenih, izpolniti cel niz zahtev, med drugim mora imeti svet delavcev, svet za zdravje, svet za ravnost in druge svete. Po novem bo potrebno imeli en sam svet delavcev.

Delo za določen čas

V Franciji je največ zaposlitev za določen čas. To je urejeno v zakonu, ki določa minimalni čas zaposlitve za določen čas in kolikokrat se lahko pogodba podaljša (največ dvakrat). Po izteku tega je imel delodajalec možnost, da delavca zaposli za nedoločen čas ali da ne podaljša pogodbe. Po novem zakon ne bo več veljal na splošno in na nacionalni ravni za vse sektorje gospodarstva enako, ampak se bodo meje zaposlovanja postavljale na ravni sektorja. Primer. Najkrajši možni čas zaposlitve za določen čas v medijih bo 4 mesece, pogodba se bo lahko obnovila šestkrat.

Soočenje programov: Macron vs. Le Pen

Značke

Boulevard Voltarire, ekonomski program, Emmanuel Macron, Francija, francoske predsedniške volitve, imigracije, LCI, Le Figaro, Le Monde, Le Perisien, Marine Le Pen, migranti, socializem, TV BFM

V zadnjih dneh se o glavnih kandidatih za novega francoskega predsednika (ali predsednico), se pravi o Emmanuelu Macronu in Marine Le Pen, veliko govori in piše. Sem in tja se pojavijo tudi izvlečki iz njunih programov, pri čemer prevladuje stališče, da je program predsednice Nacionalne fronte bolj socialističen od programa »neodvisnega« kandidata Macrona, sicer bankirja družine Rothschild. Prosil sem nekaj svojih prijateljev, ki znajo dobro francosko, da zberejo v francoskih medijih (TV BFM, Le Monde, Le Figaro, LCI, Boulevard Voltarire, Le Perisien) zapise o njunih programih. Tako je nastalo soočenje med programa Macrona in Le Penove. V telegrafskem stilu objavljam posamezna področja po abecednem redu (osnova področja so vzeta od TV BFM).

Programa ne bom komentiral, ker želim, da si bralec sam ustvari mnenje.

Družba in solidarnost

Macron bi v imenu boja proti homofobiji uvedel posebne in nenapovedane preglede v podjetjih, oddelek za boj proti diskriminaciji bi lahko brez opozorila vstopil v stanovanje ali podjetje, povečal bi najnižjo invalidnino na 900 evrov, ohranil bi prepoved uživanja konoplje.

Le Penova bi pomagala ljudem z nizko kupno močjo, zavrača načelo pozitivne diskriminacije, ponovno bi ovrednotila in prevetrila dodatke za polnoletne osebe, ohranila bi prepoved uživanja konoplje, ponovno bi ovrednotila tarife za plin in električno energijo.

Družinska politika

Macron pravi, da bo Francija pomagala homoseksualnim parom in samskim ženskam, občine bodo morale poskrbeti za otroško varstvo tako, da bo finančno breme pravičnejše razporejeno, dodeljeno bo avtomatično državljanstvo otrokom (Francozov), ki se rodijo v tujini.

Le Penova bi zamenjala zakon o porokah istospolnih parov, ponovno uvedla dopust za oba starša (očeta in mater) in univerzalni družinski dodatek, prednost prejema socialnih pomoči bi imele domače, francoske družine, tujim družinam bi pomoč zmanjšala.

Državne institucije

Macron bo čas na vodilnih položajih državnih institucij omejil na tri mandate, prepovedal zaposlitev družinskih članov kot pomočnikov poslancev v parlamentu, za kandidate za poslance bo objavil izpiske iz kazenskih evidenc, do leta 2022 uvedel elektronsko glasovanje.

Le Penova bi število poslancev v francoskem parlamentu zmanjšala na 300, pobudo za referendum bi lahko vložilo pol milijona volivcev, z referendumom bi spremenila ustavo, povečala bi oddelek za prostorsko načrtovanje, promet in stanovanjsko politiko.

Ekonomija

Macron bi število javnih uslužbencev zmanjšal za 120.000, javno porabo zmanjšal s 57 odstotkov na 52 odstotkov BDP, za pet let uvedel varčevalne ukrepe, povečal prispevek za zdravstveno zavarovanje za 2,3 odstotka.

Le Penova bi spet uvedla nacionalno valuto (francoski frank), poostrila boj proti finančnim in socialnim goljufijam, znižala davek na plače, obdržala 15-odstotno stopnjo davka na dohodek pravnih oseb, omilila pogoje za dostop do posojil za mala in srednja podjetja, določila najvišjo stopnjo zamudne obrestne mere za posojila in prekoračitve limita za podjetja in gospodinjstva.

Evropa

Macron bo predlagal ustanovitev evropskega varnostnega sveta in evropskega obrambnega sklada, evropskim partnerjem bo predlagal krepitev varnostnih organov na zunanjih mejah EU.

Le Penova bi se pogajala z EU in nato izvedla referendum (za Frexit), prepovedala bi dvojno državljanstvo za prebivalce tretjih držav (neevropske države), zavrnila mednarodne pogodbe (na primer TTIP).

Imigracije

Macron pravi, da bo glavno merilo za pridobitev francoskega državljanstva znanje francoščine, prošnje za azil bodo rešili v pol leta.

Le Penova bi na leto dopustila le 10.000 priselitev, obnovila bi mejne prehode in zaposlila 22.000 carinikov, prepovedala bi avtomatsko združitev družine (če je migrant že v Franciji, to ne pomeni, da lahko za njim pride še družina), avtomatična zavrnitev prošnje za azil, če bi ilegalni migrant prošnjo lahko vložil v drugi državi, iz katere je prišel v Francijo.

Izobraževanje

Macron bi povečal število učiteljev in profesorjev, prepovedal uporabo mobilnih telefonov v šolah in fakultetah, povečal državno podporo srednjim in visokim šolam, omejil razred na 12 učencev, uvedel popuste za socialno najbolj ogrožene študente in razširil program Erasmus.

Le Penova bi, da bi preprečila nošnje burk v šolah, nazaj uvedla šolske uniforme, po njeno mora biti šola posvetna, nevtralna in varna, pouk v vseh osnovnih šolah bo moral vsaj polovico časa potekati v francoščini.

Kmetijstvo

Macron bi kmetijstvu namenil dodatnih 5 milijard evrov, mladim kmetom bi jamčil za do 50.000 evrov posojil, postopno bi odpravil uporabo pesticidov.

Le Penova bi reformirala kmetijsko politiko, mlade kmete spodbudila z davčnimi olajšavami v prvih letih kmetovanja, spodbujala bi izvoz kmetijskih pridelkov, prednost pri javnih naročilih bi imel domači kmetijski pridelki.

Kultura

Macron želi, da so knjižnice odprte tudi v večernih urah in konec tedna, mladim do 18. leta starosti bi za kulturo dal po 500 evrov na leto, država bi v kulturne in ustvarjalne dejavnosti vložila 200 milijonov evrov. S posebnim zakonom bi medijem zagotovil novinarsko in uredniško neodvisnost.

Le Penova bi patriotskim vsebinam povečala proračun za četrtino, ustvarila bi nacionalni sektor za umetnost, mladim bi povečala dostopnost kulturnih prireditev, prepovedala bi prodajo stavb, ki so pomembne za nacionalno kulturo, tujcem.

Mednarodna politika

Macron ne podpira širitev Nata izven Balkana, zavzema se za večje pristojnosti Varnostnega sveta ZN, prepovedal bi veto stalnih članic varnostnega sveta, ko bi šlo za dokazane zločine proti človeštvu.

Le Penova bi obnovila razvojno sodelovanje z Afriko.

Mobilnost, infrastruktura in teritorialna razdelitev

Macron bi celo Francijo prekril s širokopasovnimi internetnimi povezavami, podvojil število domov za ostarele, v petih letih podaril 200.000 letalskih vozovnic, da bi povečal mobilnost ljudi.

Le Penova bi ravni državne administracije zmanjšala s šest na tri. Odpravila bi regije.

Obramba

Macron bi postopno povečal obrambi proračun na dva odstotka BDP, vzdrževal operativno vojaško silo, ki bi štela 77.000 ljudi, za fante in dekleta bi uvedel univerzalno obvezno služenje vojaškega roka, posodobil bi jedrsko orožje.

Le Penova bi obrabni proračun povečala na 3 odstotke BDP, Francija ne bi več sodelovala v poveljstvu Nata, število vojakov bi povečala za 50.000, postopoma bi uvedla obvezno 3-mesečno služenje vojaškega roka.

Okolje

Macron bi za ekologijo namenil 15 milijard evrov, v mestih prepovedal vse kurilne naprave na premog, prepovedal javna in zasebna raziskovanja fosilnih goriv, povečal davek na ogljik na 100 evrov na tono CO2.

Le Penova bi prepovedala uporabo GSO in izkoriščanje plina iz skrilavca, zaščita živali bi bila nacionalna prioriteta, strogo prepovedala obredno klanje (prepoved zakola, ne da bi žival prej omamili), posodobila bi francosko jedrsko industrijo.

Pokojnine

Macron bi vsem povečal pokojnine za 100 evrov, starost upokojitve ne bi povečal, uvedel bi univerzalen pokojninski sistem, omejil bi pokojnine za poslance.

Le Penova bi povečala minimalno pokojnino, ampak le za tiste, ki imajo francosko državljanstvo in najmanj 20 let živijo v Franciji, upokojitvena starost bi bila 60 let ob 40-letni delovni dobi.

Pravice žensk

Macron bi zagotovil enoten porodniški dopust za vse ženske (ne glede na status), uvedel bi ženske kvote na najodgovornejših državniških funkcijah, začel bi petletno kampanjo proti nasilju nad ženskami, javno objavil imena podjetij, ki pri plačah delajo razlike med moškimi in ženskami.

Le Penova bi razvila nacionalni načrt za znižanje razlik v plačilih med moškimi in ženskami.

Pravosodje

Macron bo v pravosodju zaposlil dodatnih 15.000 ljudi, uvedel digitalno sodstvo, povečal število izobraževalnih centrov za prestopnike, skrajšal sodne zaostanke.

Le Penova bi povečala zmogljivosti zaporov (za 40.000 ljudi), obnovila avtomatični izgon kriminalcev in kršiteljev tujega porekla, povečala število sodnikov, ukinila socialne prejemke staršem mladoletnikov, ki se ne bi izobraževali.

Sekularizem

Macron bo dosledno upošteval, da je Francija sekularna država, v šolo bo uvedel enakopravno poučevanje on vseh verah, na univerzah ne bo prepovedal naglavne rute.

Le Penova bi povsod uvedla spoštovanje načela sekularnosti.

Stanovanjska politika

Macron bo zgradil 80.000 stanovanj za mlade, gradil bo socialna stanovanja, uzakonil pravico do stanovanja za brezdomce.

Le Penova bi olajšala dostop do posojil za izgradnjo stanovanj, znižala bi stanovanjske takse, izbrisala bi dediščino pri izračunu za odmero davka, pri dodelitvi socialnih stanovanj bi imeli prednost domačini oziroma državljani Francije.

Varnost

Macron bi zaposlil še 5.000 policistov, kaznoval nevludnost in nadlegovanje na ulicah, izboljšal obveščevalno dejavnost, ustanovil posebno enoto, ki bi se ukvarjala z terorizmom Islamske države, uvedel posebne centre za tiste, ki so se radikalizirali.

Le Penova bi dodatno zaposlila 15.000 policistov, prenovila obveščevalne službe, poskrbela za status vojaške policije, posodobila bi opremo policistov in policijsko infrastrukturo.

Zaposlovanje

Macron bi uvedel brezplačno zavarovanje za primer brezposelnosti za zasebnike in javne uslužbence, ukinil bi socialni sistem za samozaposlene in uvedel splošnega, ljudem bi dal možnost, da na referendumu povedo, koliko ur na teden naj delajo (tedenski delovnik bi potem z zakonom veljal za vsa podjetja.

Le Penova bi uvedla davčne olajšave za nadurno delo, olajšala dostop do zaposlitve invalidom, tedenski delovni čas bi bil 35 ur, upokojitvena starost bi bila 60 let, če ima kandidat najmanj 40 let delovne dobe, uvedla bi davek za najem tuje delovne sile, pri zaposlitvi bi dala prednost tistim, ki znajo in uporabljajo francoščino.

Zdravstvo

Macron bi zagotovil, da bi zdravstveno zavarovanje krilo vse stroške za zobozdravstvo, zobne proteze in očala, sredstva za zdravstvo bi povečal za pet milijard, do leta 2022 bi moralo biti 50 odstotkov vse hrane v restavracijah in menzah ekološke.

Le Penova bi zagotovila zdravstveno varstvo za vse francoske državljane, povečala bi zmogljivosti javnih bolnišnic, pripravniki za zdravnike bi prva leta službe preživeli na manj naseljenih območjih, ukinila bi državno zdravstveno pomoč za nezakonite priseljence, povečala bi delež uporabe generičnih zdravil.