• About

Kavarna Hayek

~ "If socialists understood economics they wouldn't be socialists." (Friedrich August von Hayek)

Kavarna Hayek

Tag Archives: demokratični socializem

Čestitke bolivarskemu socializmu

04 sreda Maj 2016

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Ekonomija

≈ 4 komentarji

Značke

bolivarski socializem, demokratični socializem, Forbes, minimalna plača, nafta, Nicolas Maduro, Tim Worstal, Venezuela

Čestitke bolivarskemu socializmu. Minimalna plača v Venezueli se je povečala na 13,5 dolarja na mesec. Tako je venezuelskemu predsedniku Nikolasu Maduri in njegovi ekipi čestital komentator revije Forbes Tim Worstall. Odličen tekst si lahko preberete tukaj.

Venezuela je v popolnem kaosu. Ne gre več samo za pomanjkanje (mleka, plenic, higienskih pripomočkov, gradbenega materiala), zdaj tega več enostavno ni. Javni uslužbenci zaradi varčevanja z energijo delajo samo dva dni na teden, primanjkovati je začelo celo vode, mobilni operaterji izklapljajo omrežja, pivovarne ustavljajo proizvodnjo piva (ker nimajo deviz, s katerimi bi v tujini kupili sklad, ki ga zmanjkuje), urine kazalce je predsednik Maduro ukazal (spet) pomakniti za pol ure naprej. »Venezuela ima za pol ure več prihodnosti,« je ob tem dejal. Kljub temu nekateri že nekaj časa branijo ta »socializem«.

Kar bode v oči, je to, da se to dogaja v državi, ki ima največje rezerve nafte na svetu in bi morala biti po neki logiki bogata, njeni prebivalci pa nikakor ne bi smeli trpeti pomanjkanja. Ampak socializem naredi svoje. Resnično moraš biti izredno nadarjeni genij, da uničiš državo, ki je tako bogata z nahajališči nafte, kot je to Venezuela.

The Game Is Over: Bruseljski Band Aid za Grčijo in teorija (socialistične) igre

14 torek Jul 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Ekonomija, javni sektor, Politika

≈ 17 komentarjev

Značke

Axel Kaiser, demokratični socializem, Grčija, Harry Markowitz, javni sektor, Jean-Claude Juncker, Jeroen Dijsselbloem, Nassim Taleb, Nobelova nagrada, William Sharp

Grki niso ne ponižani, niti niso izgubili dostojanstva. Preprosto so v noči z nedelje na ponedeljek ne samo trčili, ampak treščili ob kruto realnost, ta pa je, da ne bodo dobili programa pomoči, če ne bodo sprejeli nekatere pogoje upnikov. Grki namreč sprva niso ponudili nič drugega kot dobro voljo in obljube, tako pa se dogovori ali sporazumi ne sklepajo. Ampak Aleksis Cipras je imel izbiro, imel je možnost, da reče ne in popelje Grčijo iz evro območja, na svoje in po svoje. Nikakor pa ne more držati, da so finančne in evropske institucije Grčijo izsiljevale. Kdo je zmagovalec bruseljske nočne drame (Grki ali davkoplačevalci EU, ki bodo 86 milijard evrov nove pomoči Grčiji; http://www.bloomberg.com/news/articles/2015-07-13/eu-demands-tsipras-capitulation-as-bailout-costs-spiral-ic1mkgo3), bo pokazal čas, čeprav se zdi, da je Siriza pogoje sprejemala s figo v žepu in bo »zibelka demokracije« čez tri leta spet potrebovala izdatno pomoč. In to navkljub ostrim zahtevam posojilodajalcev, ki ga so ostra samo navidez. Kajti v resnici se je v Bruslju zgodil nič več in nič manj kot Band Aid za Grčijo, ob tem, da je Jean–Claude Juncker imel vlogo Boba Geldofa, Jeroen Dijsselbloem pa Bona. Po skupnem veseljačenju se ne bo zgodilo nič, prav nič, ne glede na to, ali bo na koncu Grčija ostala ali odšla iz evro območja.

Bodimo iskreni. Dostop do »no limit« količin (pre)poceni denarja so sanje vsake politične elite. Grčija ni pri tem nobena izjema, odstopa le po enormni javni porabi in vzdrževanju javnega sektorja, odpustkih in privilegijih, zato javni dolg, ki presega 180 odstotkov BDP. In grške socialistične vlade, ki so od leta 1981 več kot tri četrtine časa na oblasti, so to počele ves čas, EU pa mižala na obe očesi. Zgrešenost enotne monetarne politike, na katero so pristale vse članice evro območja, na eni strani in samostojnost fiskalne politike posameznih nacionalnih držav (davki, višina javne porabe) na drugi strani, se je najbolj pokazala na primeru Grčije. Projekt evra je bil političen projekt, zdaj bo to, če bo obstal, bolj finančni, ekonomski, če že hočete. Pa bi moral biti tak že od vsega začetka. Razlike med članicami so prevelike. Na primer med Avstrijo, Belgijo ali Finsko na eni in Grčijo na drugi strani. Prepad v odnosu do dela, porabe ali napredka med prvimi državami in Grčijo je skoraj nepremostljiv, skupno jim je le to, da so vse države imele dostop do poceni denarja. Ker pa so ga Grki zajemali preveč in mislili, da se »tiskarski stroji«, ki so bili neposredno povezani z »bankomatom«, ne bodo nikoli ustavili, bankomati pa ne spraznili (pred vstopom v evro območje se je Grčija zadolževala po obrestni meri 18 odstotkov, po vstopu v EU pa po 3-odstotni, zato je dolg od leta 2001 začel tudi skokovito naraščati), ni čudno, da se je s to sredozemsko državo obsijano s soncem zgodilo, kar se je. Vendar je zadeva dobra vsaj v eni točki: ves svet je videl, kam lahko socialisti pripeljejo neko državo, ko se jim pripre vstop v »tiskarno denarja«. Prazni bankomati, zaprte banke, prva pomanjkanja dobrin in življenjskih potrebščin, zaloge zdravil in goriva hitro kopnijo, torej se venezuelski scenarij lahko hitro zgodi tudi v Evropi 21. stoletja.

»Pet kratkih mesecev je potrebovala vlada Aleksisa Ciprasa, da je uničila napore zaradi svoje ideološke zaslepljenosti, nerazumevanja osnovnih zakonitosti ekonomije in pravil evro območja ter neodpustljive in navadne nesposobnosti,« je nedavno dejal ekonomist in nekdanji finančni minister Grčije George Papaconstantinou (http://www.nytimes.com/2015/07/02/opinion/the-decisions-that-greece-faces.html?_r=0). Seveda ob izdatni pomoči (zdaj že nekdanjega) finančnega ministra Janisa Varufakisa, ekonomista sicer po izobrazbi, ki pa se je najbolj posvečal teoriji iger (preučevanje matematičnih modelov konflikta in sodelovanja med racionalnimi odločevalci) in v zvezi s tem napisal več knjig. Vendar tega »znanja« seveda ni mogoče prenašati v resničnost, saj se je večkrat izkazalo, da modele tveganja pri teorijah iger, ki delujejo recimo v igralnici, ni mogoče enostavno prenašati zunaj igralnice, ki so praktično edini primer, pri katerem je verjetnost znana in preračunljiva. To je večkrat dokazal ameriški ekonomist in strokovnjak za finančno matematiko libanonskega rodu Nassim Taleb (https://en.wikipedia.org/wiki/Nassim_Nicholas_Taleb), še posebej v knjigi Črni labod (The Black Swan; http://www.goodreads.com/book/show/242472.The_Black_Swan). V igralnici je skoraj nemogoče, da bi se zgodili nepričakovani dogodki, kakršni opredeljujejo srečo v finančnem svetu (črni labodi). Nasprotno pa je verjetnost v resničnem svetu neznanka, viri negotovosti pa niso opredeljeni. In to je tisto, česar ne razumejo ne samo socialisti, ampak tudi ekonomisti na zahodu, ki ves čas vnašajo podatke v matematične modele, ki pa niso nič drugega, kot čarobne palice, ki delujejo samo v domišljiji ekonomskih šarlatanov, ki povrh vsega prejemajo Nobelove nagrade za ekonomijo.

Naj pojasnim. Taleb pravi, da so gospodarski modeli zasnovani na zmoti Gaussove krivulje, se pravi, da ne more biti prevelikih odklonov od domnev, ki so vključene v modele. Torej, ekonomisti pri matematičnih modelih računajo, da se bodo njihove napovedi izkazale za točne v sprejemljivem obsegu. Axel Kaiser (https://kavarnahayek.wordpress.com/tag/axel-kaiser/), pravnik in finančni kolumnist, v knjigi Pot v propad (http://www.hacer.org/book-inteventionism-and-misery-1929-2008-by-axel-kaiser/) opiše, da se je ta zmota pripetila Robertu Mertonu in Myronu Scholesu, ki sta za svoje matematične teorije prejela celo Nobelovo nagrado (http://www.nobelprize.org/nobel_prizes/economic-sciences/laureates/1997/press.html), podobne teorije pa sta razvila tudi Harry Markowitz in William Sharp (http://www.nobelprize.org/nobel_prizes/economic-sciences/laureates/1990/press.html). V devetdesetih letih sta ustanovila podjetje Long Term Capital Management, ki je zaposlovalo samo najboljše diplomante najboljših univerz v ZDA. Finančni svet s ključnimi ekonomisti tistega časa jih je imel za genija – do leta 1998, ko se več dogodkov ni ujemalo z njunimi modeli (med njimi je bil recimo propad ruskega gospodarstva). Podjetje, ki je prej odlično služilo, je šlo v stečaj, podporniki Mertona in Scholesa so bili zbegani. Kaiser je takole zapisal: »Na žalost programi študija MBA še zdaleč niso opustili Scholesovih, Mertonovih, Markowitzevih in Sharpovih psevdoznanstvenih idej, ampak so jih učili še naprej. Tako je finančni zlom leta 2008 presenetil vse tiste nosilce naziva MBA, ki so bili prepričani, da imajo njihovi investicijski portfelji optimalno raven upravljanja tveganja in da je ameriško gospodarstvo trdnejše kot kadarkoli.«

Ampak stvari v gospodarstvu se da predvideti brez matematičnih izračunov, zgolj na podlagi izkušenj in kančka zdrave pameti, kot to počne avstrijska ekonomska šola, ki je bila edina ekonomska šola, ki je predvidela tako Veliko depresijo leta 1932 kot globalno finančno krizo leta 2008 ter napovedala težave evro območja zaradi razlogov, ki sem jih navedel na začetku: enotna monetarna politika in različne nacionalne fiskalne politike ne gredo skupaj. Čeprav so matematični modeli potrjevali, da bo tovrstna politika kompatibilna, politična volja pa je tudi bila, je bilo jasno, da bo prej ali slej prišlo do grškega scenarija. Medtem ko se nekatere države držijo načela Benjamina Franklina (na žalost vse manj, EU vse bolj zajema socialistična norišnica), namreč da je »pot do bogastva odvisna od dveh besed, podjetnosti in varčnosti«, druge države prisegajo na etatizem in večjo (državno) potrošnjo. Če ne bo korenitega preobrata v smeri manjše javne porabe (ta pa je v državah EU vse večja tudi zaradi vse večjih stroškov za priseljence; https://kavarnahayek.wordpress.com/tag/posilstvo/), bodo vse države po malem začele stopati po poti Grčije. Socialisti vseh vrst se namreč po Evropi krepijo, zato je Grčija kot čas za streznitev prišla kot naročena. Da Evropejci vidijo, da levičarske ideje (ki se napajajo od Bismarckovega socialističnega modela o državi kot materi, ki skrbi za državljane od zibelke do groba, prek Leninovega kolektivizma do socialističnih norosti po 2. svetovni vojni) vodijo do roba, od tam naprej do padca v brezno pa je zgolj korak. Vsem tem idejam je skupno sovraštvo do (neoliberalnega) kapitalizma. Vendar o tem kdaj drugič.

Tragedija skupnega

22 ponedeljek Jun 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Ekonomija, Gospodarstvo

≈ 5 komentarjev

Značke

demokratični socializem, Garrett Hardin, The Tragedy of the Commons, tragedija skupnega

Minulo soboto je bil v Šentrupertu kulinarični festival (http://www.rtvslo.si/tureavanture/kulinarika/sloveniji-se-obeta-najvecji-kulinaricni-festival-do-zdaj/366019). »Imetniki vstopnic bodo imeli na voljo neomejeno pokušino hrane in vina,« so vabili organizatorji. In zgodilo se je pričakovano. Obiskovalci so se pehali za hrano, kot da niso jedli cel teden, večina je zato ostala lačna. Gre za tipičen primer tega, čemur ekonomisti pravijo »tragedija skupnega« oziroma »tragedija javnega« (The Tragedy of the Commons). Do nje je prišlo, ker je imelo (pre)več oseb, ki so kupili vstopnice, dostop do skupne dobrine, v omenjenem primeru hrane. Pravila uporabe (omejena pokušina) niso dovolj omejevala osebnih interesov, zato je prišlo do pretiravanja, kar je povzročilo, da je skupno dobro hitro zmanjkalo.

Problem tragedije skupnega je zapisal ameriški biolog Garrett Hardin (https://en.wikipedia.org/wiki/Garrett_Hardin), ki je leta 1968 v reviji Science objavil članek Tragedija skupnega (Tragedy of the Commons: http://www.sciencemag.org/content/162/3859/1243.full). Hardin je analiziral primer srednjeveške skupne zemljiške lastnine, ko so bili skupni pašniki vsem na voljo. Če je kdo pridobil še eno glavo živine, je njegova korist narasla, skupno dobro pa je bilo bolj obremenjeno. Končna posledica je bilo osiromašenje ali celo uničenje pašnikov. Rešitev te težave je seveda privatizacija, saj svoje lastnine nihče ne bo prekomerno izkoriščal, levičarji pa so Hardina napačno interpretirali, češ da Hardin kaže individualizacijo koristi in kolektivizacijo škode. Tako potegnejo sklep, da je za uničevanje narave ali podnebne spremembe kriv kapitalizem, ker se večina posameznikov in držav ni pripravljena odpovedati svojim kratkoročnim koristim, naj bi nazadnje trpeli vsi. Pustimo ob strani tovrstne levičarske blodnje, saj je resnica ravno nasprotna, tukaj pa si lahko ogledate dobro razlago: https://www.youtube.com/watch?v=MLirNeu-A8I.

Tragedija javnega je ravno javna (državna) lastnina, saj zanjo nihče ne bo skrbel tako, kot za svoje lastno premoženje. Samo poglejte grafitarje, ki z grafiti pacajo podhode, fasade in zidove. Mislite, da bi oni risali grafite po svoji hiši? Kje pa? Ampak levičarji temu pravijo urbana umetnost. In naprej. Zadnjič so mediji pisali, kako izumirajo divje živali (http://www.primorske.si/Novice/Svet/Divji-lovci-ubili-skoraj-polovico-vseh-slonov-v-Mo) in da množično izumirajo številne živalske vrste (http://www.24ur.com/novice/svet/zemlji-grozi-mnozicno-izumiranje-vrst-nasa-bo-izginila-med-prvimi-sami-zagamo-vejo-na-kateri-sedimo.html). Krivi so divji lovci, kriv je neoliberalni kapitalizem.

Benjamin M. Wiegold je na portalu Mises Institute tragedijo skupnega lepo opisal na primeru ameriških bizonov (https://mises.org/library/endangered-species-private-property-and-american-bison). Bizoni so bili dolgo časa tako imenovano javno dobro, bile so divje živali, ki jih nihče ni smel imeti v zasebni lasti. V letih med 1872 in 1873 so jih pobili kar tri milijone, na prelomu 19. v 20. stoletje je bil bizon blizu izumrtja. Od takrat naprej so lahko za bizone skrbeli tudi zasebniki, grožnje, da bi izumrli, ni bilo več. Leta 1990 je bilo v javni lasti 25.000 bizonov, v zasebni pa kar 250.000. Izkazalo se je, da zasebniki bolj skrbijo za ohranjanje vrste kot pa država. Podobno se je zgodilo v Afriki. V Keniji, kjer so prepovedali, da bi zasebniki imeli v lasti slone, se je njihovo število zmanjšalo s 65 tisoč na 19 tisoč, v Zimbabveju, kjer so lahko zasebniki povsem legalno skrbeli za slone in z njimi trgovali, se je število povečalo s 30 tisoč na 43 tisoč (http://www.icer.it/docs/wp2000/Nelson22000.pdf). Skratka, zasebna lastnina vodi k racionalnemu izkoriščanju tega, kar lastnik ima. Ne gleda samo na danes, ampak tudi na prihodnost, saj če bo danes izkoristil vse možnosti, jutri ne bo več imel od česa živeti. Nasprotno je z državno (javno) lastnino, ki posameznika ne motivira, da bi jo ohranjal, ampak posameznika žene, da bi jo čim bolj izkoristil za svojo korist. Državni uradniki, ki v Keniji skrbijo za slonjo populacijo, so namreč zelo podkupljivi, zato v zameno za podkupnino divjim lovcem omogočajo lov v rezervatih, za katere skrbi država. Nasprotno pa v Zimbabveju divjega lopa skorajda ni več. Zasebnik in skrbi in čuva svojo lastnino.

In ste opazili razliko med živalmi, ki jih posameznik kot zasebnik lahko ima, in tistimi, ki jih ne sme imeti? Ja, tiste živali, ki jim grozi izumrtje, so po pravilu v lasti države, ki zanje »skrbi«, oziroma se nikogaršnja lastnina ali pa so lastnina vsega človeštva, tiste živali, katerih število pa se celo povečuje, pa so po pravilu lahko tudi v zasebnem lastništvu (http://object.cato.org/sites/cato.org/files/serials/files/cato-journal/1981/11/cj1n2-7.pdf).

Kaj imajo skupnega Luka Mesec, Janez Markeš in Jože P. Damjan?

11 ponedeljek Maj 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ 1 komentar

Značke

Delo, demokratični socializem, Janez Markeš, Jože P. Damjan, kapitalizem, Luka Mesec, Mladina, neoliberalizem, povojni poboji

Navajeni smo, da neumnosti trosi šef Združene levice, apologet marksizma in kaviar levičar Luka Mesec, ki so ga blondinke z nacionalne televizije in socialisti iz Mladine povzdignili v »celebrity«. Njegov govor ob komunističnem »dnevu zmage« na Sabotinu je že ena takih norosti (https://www.facebook.com/mesec.luka/posts/1576286865993697:0), češ kako smo lahko nesrečni, da imamo po osamosvojitvi Slovenije tržno gospodarstvo, da z zavistjo spremljamo napredne države, kot sta denimo Venezuela ali Severna Koreja, kjer letajo čebelice in cvetijo rožice. Ali kot je rekel o »pravičnem« družbenem redu, ki ga je po 9. maju 1945 vzpostavila partija:

»Brez socialne revolucije bi po drugi svetovni vojni, tako kot po prvi, dobili nov zemljevid sveta, stari red pa bi se z vsemi svojimi nepravičnostmi vrnil. Brez socialne revolucije bi se po vojni še enkrat vrnil stari, umazani kapitalizem s 14 urnim delavnikom, otroškim delom in brezpravnim proletariatom. Samo zato, ker so med vojno po celem svetu vodilno vlogo prevzela osvobodilna gibanja, kakršna je bila naša OF, se je povojna zgodovina pisala bistveno drugače.«

A glej zlomka, ni minilo dva dni, ko je duh Meščeve misli povzelo »prvo pero« Sobotne priloge v Delu, ki sliši na ime Janez Markeš. Nekaterim so njegova branja v zabavo, saj jih že navsezgodaj nasmeji, ampak tokrat prekosil samega sebe. Eden tistih odlomkov (http://www.delo.si/sobotna/v-ekonomiji-zla.html), ki bo zagotovo šel v anale in ki bi ga, ne da bi za trenutek trenili z očesom, objavili tudi v najbolj svinčenih komunističnih časih, gre takole: »Razlikovati bi se morali v tem, kako daleč dopustimo tovrstno infekcijo zla. Povojno večdesetletno obdobje, v katerem je kot družbeni koncept zmagala socialna demokracija in so se utrdile temeljne človekove pravice, je trajal presenetljivo dolgo. Neravnovesje po padcu berlinskega zidu, islamski fundamentalizem in podivjanost kapitala, ki je mobiliziral Kitajsko in Daljni vzhod, bodo spet zahtevali davek in nanj bi v ekonomiji zla morali biti pripravljeni.«

O tej Markeševo mojstrovini je pisal na svojem blogu Žiga Turk (http://blog.zturk.com/2015/05/utrjevanje-utrjenih.html), ki mu je treba tokrat priznati resnično žrtev, da se je sploh lotil branja in prebral nekaj »kilometrov« neumnosti, ki je časopis delo dokončno utrdilo za socialističen medij. Pozoren bralec je zagotovo opazil neverjetno podobnost med tekstoma, bistvo pa gre nekako takole. Kapitalizem je ekonomija zla, kjer vladajo hudobni lastniki kapitala, ki jim gre po glavi samo to, kako bi čim bolj izkoristili delavce. Tem ljudem, seveda so brez kančka socialne pravičnosti, pomagajo elite, ki so v službi kapitala, ki želijo družbo polarizirati, ki uničujejo okolje, ki so povzročile globalno segrevanje in podobno. Gre za prosto-tržne talibane, ki zahtevajo prosti trg, da bi s slabo plačanim delom zasužnjili delavce. Pravzaprav je skoraj neverjetno, da tako razmišlja odrasel človek v 21. stoletju.

Ampak kot da to še ni dovolj, podobne, čeprav v milejši obliki, misli spreletavajo tudi nekoč mlado ekonomista Jožeta P. Damjana, ki v tekstu z naslovom »Za novo družbeno pogodbo in popravljeno razmerje med kapitalom in delom« (http://damijan.org/2015/05/05/problem-nizkih-plac-in-kako-jih-popraviti/) podobno kot Mesec in Markeš trdi, da »potrebujemo izgubljeno socialno in ekonomsko stabilnost, kakršno so v razvitih državah že imeli do sredine 70. let.« Hm, trije različni avtorji, ki se imajo za intelektualce, so v razmiku petih dni ugotovili, da se je treba vrniti v preteklost, v zlata leta kapitalizma na eni in socializma na drugi strani, neoliberalizem pa je hudičevo delo.

Neoliberalizem je sicer pojem, ki se je začel »kot psovka« uporabljati pred 30 leti, v resnici pa je nastal že med obema svetovnima vojnama. Bil je to čas, ko je državna potrošnja v razvitih državah narasla iz 13 odstotkov BDP leta 1913 na 23,8 odstotka leta 1937 (do leta 1970 skoraj ni presegla 30 odstotkov). To sta podrobneje opisala profesorja Univerze Cambridge Vito Tanzi in Ludger Schuknecht (Public Spending in the 20th Century: http://assets.cambridge.org/97805216/62918/sample/9780521662918wsn01.pdf), o tem sem tudi že pisal: (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/04/20/kako-levicarji-ne-razumejo-potvarjajo-zgodovino/). Torej, v letih socialnega kapitalizma, o katerem piše Damjan, je bila javna poraba v razvitih državah med 20 in 30 odstotki, državni intervencionizem pa minimalen. Danes imajo te države javno porabo vse po vrsti nad 40 odstotki, regulirano pa je praktično vse. In če danes svetu vlada nebrzdani neoliberalizem, kako imenovati obdobje »socialnega kapitalizma«? King size neoliberalizem?

In kako je bilo v letih samoupravnega socializma, po katerem se kolca Mescu in Markešu? Najboljše je, da si o tem levičarskem mitu preberete naslednje: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/28/levicarski-mit-o-uspesnosti-samoupravnega-socializma/.

Cipras, Juncker in “nova” delovna mesta

15 nedelja Mar 2015

Posted by Kavarna Hayek in Gospodarstvo, Politika

≈ Komentiraj

Značke

Aleksis Cipras, brezposelnost, delovna mesta, demokratični socializem, Jean-Claude Juncker, Milton Friedman, zaposlovanje

Brezposelnost je sicer slaba stvar, toda alternativa, ko se na trg delovne sile vmeša država, je še slabša. Številne subvencije in spodbude, ki jih politika namenja za nova delovna mesta, sicer pripomorejo k zaposlovanju, ne pa k novim delovnim mestom. Vendar te razlike domači in tuji socialisti nikakor ne razumejo.

Grški predsednik Aleksis Cipras in prvi med evropskimi komisarji Jean-Claude Juncker sta se dogovorila za proces za pomoč Grčiji (vzporeden procesu evroskupine, ki je do Grčije bolj kritična), „da čim bolje izkoristi sredstva iz evropskih skladov s ciljem zagotavljanja rasti in delovnih mest ter reševanja humanitarne krize“. Povedano drugače: denar vseh evropskih davkoplačevalcev bo namenjen zagotavljanju delovnih mest za Grke. Vlada v Atenah naj bi to naredila s številnimi vladnimi programi, nekakšnimi javnimi deli, ki pa bodo bolj namenjeni ohranjanju socialnega miru in zadovoljevanju potreb politikov levičarske Sirize, ne pa potrošnikom na trgu. Najboljši program za ustvarjanje delovnih mest, in to je bilo v zgodovini večkrat dokazano, sta prosti trg in svobodna podjetniška pobuda, ki jih ustvarja.

Zadnje čase se znova pogosto omenja prigodo Miltona Friedmana, ki je sicer že zelo prežvečena, a kljub temu je vedno znova aktualna. Ko je potoval po Aziji, je pri gradnji nekega državnega projekta opazil, da delavci uporabljajo samo lopate in primitivno orodje, zato je vodjo gradbišča vprašal, zakaj ne uporabijo gradbenih strojev. Odgovor je Friedmana presenetil. „Zato ker gre za program ustvarjanja delovnih mest. Če bi imeli stroje, bi potrebovali manj delavcev in bi ustvarili manj delovnih mest,“ tako nekako je ameriškemu ekonomistu odgovoril vodja, na kar mu je Friedman cinično predlagal, naj delavcem rajši namesto lopat dajo žlice in bodo ustvarili še več delovnih mest. Če bi namreč držala ta socialistična teorija ustvarjanja delovnih mest, bi bilo vse zelo preprosto: odpravili bi vse stroje in druge tehnološke inovacije, tako da bi bilo čez noč potrebno za neko delo (v kmetijstvu, gradbeništvu, strojništvu in drugod) veliko ljudi. Nekaj takega smo v Sloveniji, ko smo bili še v Jugoslaviji, že doživeli. Bila je to doktrina samoupravnega socializma (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/28/levicarski-mit-o-uspesnosti-samoupravnega-socializma/). Skoraj vsi smo bili zaposleni in dobili plače, vendar z denarjem nismo mogli skoraj ničesar kupiti. Za razliko od delavcev v kapitalističnih državah, ki so si lahko privoščili marsikaj. Seveda, v socialističnih državah se ni ustvarjala nova vrednost, bogastvo posameznika se ni povečevalo. Zaposlenost ljudi je bila namenjena sama sebi, zato tudi ni bilo gospodarske rasti in blaginje, državljani so bili (z izjemo partijske elite) eni bolj, drugi manj revni. Večjo blaginjo omogočata samo podjetništvo in prosti trg.

Kljub temu se je (ne samo v Sloveniji, ampak tudi drugod po svetu) zasidrala keynesianistična miselnost o vsemogočni javni porabi, ki bo odrešila vse težave in tudi odpravila brezposelnost. Toda od kod denar za javno porabo? Prvi vir sredstev je lahko centralna banka, ki natisne nov denar, država pa ga porabi. Toda sveže natisnjeni denar, ki nima realnega kritja, pomeni spodkopavanje kupne moči, kar sčasoma privede do še večje brezposelnosti. Eden takih norih projektov evropskih birokratov in bančnikov v ECB je program kvantitativnega sproščanja (EQ) (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/23/keynesianisticna-orgija-ali-kako-bruseljski-psihopati-ponarejajo-denar/). Poleg tega tiskanje denarja ne pomeni, da se ustvarja nova vrednost, kot mislijo nekateri socialisti. V resnici pomeni prerazporeditev dohodka, in to od tistih, ki ustvarjajo realno vrednost k tistim, ki je ne ustvarjajo.

Drugi vir sredstev za javno porabo so davki. Čim višji so davki, manj sredstev ostane posamezniku. To pa posledično pomeni, da manj porabi za nakup dobrin in storitev. Manjše povpraševanje se odrazi v zasebnem sektorju, ki manj proizvede, s tem pa potrebuje manj delavcev. Kar pomeni, da mora zasebni sektor odpuščati. Tretji vir pa je zadolževanje, kar Slovenija zelo rada prakticira. Toda zadolževanje pomeni dvoje: še večjo obremenitev za posameznika in zmanjševanje cene sredstev. Država lahko s sposojenim denarjem zgradi nekaj tovarn, kupi stroje in sofinancira stanovanja, vendar s to nelojalno konkurenco prej ali slej povzroči manjše naložbe zasebnega sektorja.

Zablode o (domnevnem) norveškem socializmu

26 petek Dec 2014

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ 2 komentarja

Značke

demokratični socializem, liberalizem, nafta, Norveška, varčevanje

V javnosti velja zmotno prepričanje, da ima Švedska največjo gostoto blondink na svetu. V resnici jo ima Norveška, kar velja tudi za moške. Vendar to ne pomeni, da so Norvežani neumni, kot to pogosto poslušamo v šalah na račun blondink. Nasprotno. Najbolj severni narod evropske celine velja za najbolj racionalnega in varčnega, kar pa je najbrž tudi vzrok, da so blondinke (in blondinci) tarča šal narodov, ki živijo bolj južno od Skandinavije in ki so nagnjeni k zapravljanju denarja drugih.

Ena zadnjih takih potez norveške vlade je bila, da bo država, ki je svetovna finančna kriza ni obšla, še naprej varčevala in da ne bo povečala javno potrošnjo. Država, ki si je zaradi črpanja nafte v Severnem morju v raznih skladih povsod po svetu po podatkih norveške centralne banke Norges Bank nakopičila skoraj okoli 700 milijard evrov prihrankov, ki naj bi se do leta 2020 povečali na bilijon evrov, se je odločila, da bo ta denar privarčevala za prihodnost in da z zapravljanjem ne bo ogrozila pokojninskega sklada Global, ki je eden največjih naložbenih skladov na svetu in ki je tudi v kriznih časih dosegal skoraj 16-odstotne letne donose. Kljub temu pa bo, ker bo trošila samo del obresti na prihranke, ohranila visoko stopnjo socialne države. Prav nič kaj socialistično obnašanje norveške vlade in za slovenske levičarje popolnoma nerazumljivo.

In na tej točki, podobno kot pri Švedski (o njej smo pisali tukaj: https://kavarnahayek.wordpress.com/tag/svedska/), pade mit o Norveški (in skandinavskih državah nasploh) kot socialistični državi. Namreč, da je uspeh norveške socialne države in visokega standarda njenih prebivalcev posledica socialistične politike visokih davkov. Resnica je ravno nasprotna: Norvežani imajo tak standard zaradi liberalizma in svobode posameznika, ki je med največjimi na svetu. Visoki davki, ki zagotavljajo socialno državo, in ki niso pomembno vplivali na trg, saj so podjetja obdavčena manj, pa so posledica stoletne liberalne (kapitalistične, če že hočete) zgodovine Norvežanov.

Eden od najbolj vplivnih norveških ekonomistov Oeystein Doerum, ki dela za največjo norveško banko DNB, je varčevalno politiko norveške vlade pozdravil. Danes eden od petih Norvežanov v delovno aktivnih letih prejema socialno pomoč, je dejal Doerum in dodal, če bi država bolj posegla na socialno področje, bi nekatere državljane to odvrnilo od dela. Povedano drugače. Dodaten poseg na področje socialne države bi bil signal, da lahko dobro živiš, tudi če ne delaš in dobivaš socialno pomoč. In Norvežani so bili skozi svojo zgodovino navajeni delati, se zanašati na sebe in poslovati na dereguliranem in svobodnem trgu. To pa je tisto, česar slovenski levičarji nikakor ne razumejo – da socialno državo lahko prinese le svobodni in nereguliran trg, kjer se država skoraj ne vmešava.

Norveška oziroma ozemlje današnje Norveške je bilo dolga stoletja zelo revno območje. Deželo je krasil mit o svobodnih vikingih, to pa je bilo tudi vse. Leta 1700 je bilo v vsej državi samo pet zdravnikov, še leta 1800 samo 50. Povedano drugače. Z gozdom bogata država ni bila samo revna, ampak gospodarsko zaostala, naravna bogastva pa so izkoriščali Danci, pod katere so spadali Norvežani. O industrializaciji, ki je že na prelomu 18. v 19. stoletje zajemala svet, se norveškim kmetom in ribičem, ki so bili v veliki večini, ni niti sanjalo. Številčne družine so skrbele za svoje preživetje, kaj se je dogajalo v porajajočih se mestih (pogojno urbanih naseljih) jim ni bilo mar. Prvo univerzo je Norveška dobila šele leta 1811, medtem ko so bile prve univerze v srednji in zahodni Evropi ustanovljene med 11. in 14. stoletjem.

Dolga danska vladavina se je končala leta 1814, ko je Norveška prešla pod švedsko krono. Norvežani so sicer zahtevali samostojnost, vendar jo niso dobili. Zato so se svobodomiselni ljudje začeli seliti v ZDA. Prvi tak val migracij čez lužo se je zgodil 1825, do leta 1900 jih je bilo še več. Število kmetov oziroma dela zmožnih se je drastično zmanjšalo, hrane je začelo primanjkovati, zgodili pa sta se dve ključni zadevi: prvič, Švedska je v tem času postala liberalna država, zato se je liberalizacija prenesla tudi na Norveško, in drugič, ker je zaradi pospešenega izseljevanja primanjkovalo delovne sile, se je Norveška hitro industrializirala (gole roke delavcev so zamenjali stroji) in gospodarsko napredovala. K temu je prispevalo dejstvo, da je Velika Britanija, ki je v tistem času imela največje ladjevje na svetu, potrebovala norveški les, hkrati pa je tudi Norveška gradila lastno ladjevje. Ladjedelništvo se je razcvetelo predvsem v letih med 1850 in 1880, ko je Norveška imela tretje najmočnejše trgovsko ladjevje na svetu. Norvežani so v tistem času imeli precejšnjo ekonomsko svobodo, kar je omogočalo zasebno lastništvo, osebna svoboda pa je počasi prinesla tudi politično svobodomiselnost.

Leta 1882 je na volitvah zmagala liberalna stranka Venstre, sicer najstarejša stranka na Norveškem. Pomeni sicer „levo“ in od tod zmotno prepričanje levičarjev, da je bila to socialistična stranka. Daleč od tega. Stranka je temeljila na krščansko-demokratskih vrednotah. Njen prvi premier je bil Johan Sverdrup, ki ga je kralj imenoval za predsednika vlade leta 1884. Od takrat naprej se je vloga parlamenta in vlade krepila, saj je do tedaj kralj potrjeval zakone in imenoval vlado, ne glede na to, kakšno je bilo razmerje sil v parlamentu. Liberalci so Norveški prinesli klasični demokratični parlamentarizem, svobodo veroizpovedi, popolno ekonomsko svobodo, volilno pravico za vse moške (1898) in splošno volilno pravico (1913), samostojno Norveško (1905), javno šolstvo in zdravstvo, nevtralnost med 1. svetovno vojno. Venstre je vladala skoraj pol stoletja in v tem času je država doživela gospodarski razcvet. Od leta 1890 do leta 1920 se je realni dohodek delavcev povečal za 10 odstotkov vsako desetletje, skupni BDP se je skoraj podvojil, javna potrošnja ni presegla desetino domačega BDP. Skratka, liberalizem je popolnoma spremenil najbolj zahodno skandinavsko državo.

Usoda Norveške je bila v 20. stoletju podobna usodi Švedske, saj so politiko počasi začeli prevzemati socialni demokrati (razen v obdobju pred in med 2. svetovno vojno, ko je imela vodilno vlogo skrajna Norveška delavska stranka), kljub temu so davki do 60. let prejšnjega stoletja relativno nizki, javni izdatki so se gibali pri vzdržni petini BDP (še danes ima Norveška najmanjši delež javnih izdatkov od vseh skandinavskih držav). Veliko povečanje državnega aparata in javne porabe se časovno nekako pokriva z odkritjem nafte v Severnem morju, ko se je vladajočim levičarjem zazdelo, da lahko zapravljajo. Samo izdatki za (javno) zdravstvo so se od leta 1970, ko so znašali 4,4 odstotka BDP do leta 1980 povečali na 7 odstotkov BDP (danes znašajo okoli 8 odstotkov BDP). Podobno povečanje, čeprav ne v taki meri kot na Švedskem, kjer se je javna poraba pod vodstvom levičarjev med letoma 1960 in 1980 povečala z 31 odstotkov BDP na 60 odstotkov BDP, je bilo tudi v izobraževanje, socialnih transferjih. Čeprav je Norveško reševala nafta, je kriza v 80. letih ni obšla. Oblast so prevzeli konzervativci in začelo se je varčevanje. Javna poraba in javni dolg sta takrat na Norveškem krepko presegala 50 odstotkov BDP, vendar je Norveški z deregulacijo, privatizacijo (tudi šolstva in zdravstva) v dveh desetletjih uspelo javno porabo zmanjšati z rekordnih 53,8 odstotka BDP (1992) na za skandinavsko državo nizkih in vzdržnih 39,2 odstotka BDP (1993). Šolstvo, ki je lahko tudi zasebno, je popolnoma deregulirano. Norvežani so se poenotili, da je izobraževanje preveč pomembno, da bi ga prepustili regulirati politikom in ideologom. Osnovno izobraževanje je popolnoma brezplačno, kasneje se mladi lahko odločijo za zasebne ali javne univerze. Podobno je z zdravstvom. Skratka, Norveška je po krizi pred 30 leti svoji državi spet na široko odprla vrata liberalizmu (podobno kot Švedska, potem ko je bil ustreljen socialistični voditelj Olof Palme, ki je s potratno socialno državo Švede pripeljal na rob bankrota), obdržala pa je državno vodenje nekaterih večjih podjetij, kot so na primer naftna. Toda za razliko od socialistov, ki bi dobičke od nafte sproti zapravili, so Norvežani sredi 90. let ustanovili sklad, kjer se zbirajo sredstva za prihodnost, za težke čase. Varčujejo, bi se temu reklo drugače, in danes, kot smo omenili že v uvodu, imajo v raznih skladih okoli 700 milijard evrov prihrankov. Norvežani se namreč dobro zavedajo, da nafta ne bo večna in bo prej ali slej usahnila, naravno bogastvo pa ni last sedanje generacije, ampak tudi prihodnjih. In ravno ta sklad je glavna tema med levico in desnico. Prvi bi iz sklada črpali denar in povečali javno porabo, drugi temu nasprotujejo.

Ponovna liberalizacija Norveške pred tremi desetletji in pretehtano ravnanje z dobički nafte je tudi blagodejno vplivala na splošno blaginjo. BDP na prebivalca se je od leta 1980, ko je znašal 15.594 ameriških dolarjev na prebivalca in so se začele reforme (privatizacija, deregulacija), povečal na 100.818 ameriških dolarjev leta 2013. Podoben vzpon, čeprav manjšega, je po liberalnih reformah v 80. letih doživela tudi Švedska.

Norveška torej ni obogatela in bogastvo obdržala zaradi socialistične politike, kot to radi govorijo slovenski levičarji (še posebej sindikalisti), ampak kljub socialistični usmerjenosti nekaterih norveških vlad, predvsem pa zaradi gospodarskega liberalizma in varčevanja. Zato si lahko tudi privošči bogato socialno državo, ki pa je manjša kot v sosednji Švedski, saj je tudi priseljenska zakonodaja precej strožja. In zato je norveško gospodarstvo danes najbolj zdravo gospodarstvo v Skandinaviji. Norveška je svoje bogastvo kopičila skozi dolga desetletja in od ene najbolj revnih evropskih držav, katere glavna dejavnost sta bili ribištvo in rudarjenje, postala ena najbolj bogatih držav na svetu. Za vikinge je Evropska unija preveč socialistična oziroma potratna, da bi bili njeni člani (Norveška je sicer članica Nato pakta), saj z njo niso pripravljeni deliti nafte. Pravijo, da se bodo Evropski uniji priključili, ko bo postala bolj demokratična. Demokracija pa za Norvežane pomeni nekaj povsem drugega, kot jo razumejo denimo slovenski levičarji: to so osebna in ekonomska svoboda, deregulirana država, zasebna lastnina.

In kar je še posebej “presenetljivo”, Norveška je kraljevina, kjer ima kralj res samo protokolarno funkcijo, pa vendar. Ampak o tem, ali je parlamentarna demokracija res najboljša za svobodo posameznika, kdaj drugič.

Levičarji in korporativizem

21 nedelja Dec 2014

Posted by Kavarna Hayek in Ekonomija, Gospodarstvo, Politika

≈ Komentiraj

Značke

demokratični socializem, korporativizem, Milton Friedman, prosti trg, socializem

Ne vem, ali ste opazili pri športnih novinarjih in komentatorjih, ki v želji, da bi bili za uho zanimivi, med seboj povezujejo besede, ki so si nasprotje. Poznamo jih iz šal o Chucku Norrisu, igralcu cenenih ameriških akcijskih filmov, človeku, pri katerem ni nič nemogoče, človeku, ki nasprotuje vsem zakonom fizike, gravitacije in še česa. Tako naj bi se „enkrat vrnil dvakrat“. No, ena takih priljubljenih besednih zvez med slovenskimi športnimi prenosi je, ko komentator pravi, da „se vrnemo nazaj v studio“. Človek se vpraša, ali se človek lahko vrne še kam drugam, kot nazaj. Naprej se namreč ne more. Gledalec ali poslušalec tega niti ne zaznata, ker sta to že premnogokrat slišala in jima je besedna zveza nekako logična, domača.

Podobno je pri levičarskih politikih, ki govorijo popolne nesmisle, manipulirajo in skušajo doseči, da se pri volivcih besedna zveza nekako udomači, da jim postane domača in logična. Najbolj priljubljene besedne zveze, ki jih brez odlašanja in kritične distance povzemajo celo mediji, so „demokratični socializem“, „socializem zagotavlja svobodo človeka“, „javna poraba prinaša gospodarsko rast“ in podobni nesmisli. Za razliko od športnih prenosov, kjer pojmovni nesmisli ne naredijo pretirane škode, razen tega, da katerega izmed jezikoslovcev zaboli v ušesih, je pri političnih manipulatorjih drugače. Ljudje namreč začno verjeti, da je možen demokratični socializem, čeprav zdrava logika pravi, da je kaj takega nemogoče, demokracija in socializem nimata ničesar skupnega. Ampak slovenski družboslovci, filozofi, sociologi in ekonomisti (tipa Jože Mencinger), se pravi tisti, ki razen tega, da so mogoče dali na papir svoje zmedene in idiotske misli, niso v življenju še ničesar ustvarili, se ne dajo. Takole je bilo v Mladini (tedniku, ki postaja zastavonoša boja proti neoliberalizmu, kapitalizmu) razloženo (http://www.mladina.si/119916/kaj-je-demokraticni-socializem/): „Konec naj bo vladavine ljudstvu odtujenih in kapitalu podrejenih strank. Konec naj bo uničujočih varčevalnih ukrepov, ki državo gonijo v vse globlje socialno in ekonomsko brezno!“

Kapitalizem je po njihovo produkcijski način, v katerem ima razred kapitalistov v lasti produkcijska sredstva, razred delavcev pa le svojo delovno silo, pri čemer produkcija ne poteka zaradi zadovoljevanja skupnih potreb ali zaradi tekmovanja v količini in kakovosti proizvedenih blag, ampak zaradi profita. Seveda, kriv je dobiček. Dobiček je satanska kategorija, ki jo je treba iztrebiti. Toda demokratični socialisti bi, če jih je prav razumeti, zgrabili vraga za roge. Tako si zamišljajo demokratični socializem: „Je neovirana demokracija, demokracija, ki zapolni vse pore družbenega življenja, tovarno in parlament, banko in univerzo. Ne ukinja vsakršne zasebne lastnine, ukinja pa zasebno lastnino produkcijskih sredstev, ki preprečuje skupno upravljanje gospodarstva, proizvodnje samih materialnih temeljev družbenega življenja.“

Ste razumeli? Ne? No, jaz tudi ne. Kljub temu je jasno, kaj hočejo – državno lastnino. Ta naj bi bila odrešujoča za vse, čeprav v resnici nima veze z liberalizmom. Celo več. Državna lastnina nima nikakršne veze niti z demokracijo.

Toda iz takega razmišljanja izhaja ena največji zablod levičarjev, ki so svoje preroke dobili v knjigah Naomi Klein (Doktrina šoka) in Thomasa Pikketyja (Kapital v 21. stoletju). Njuna temeljna misel je, da kapitalizem neenakost med ljudmi proizvaja sam po sebi, da ima to vgrajeno v svoj sistem ter da svoj višek dosega zdaj, ko svetu vladajo ekonomske elite, velike korporacije, multinacionalke. Skratka, iz majhnega vraga je postal velik vrag. In še bo zrasel, če ga demokratični socialisti ne bodo ustavili, če posvečeni ne bodo v sveti vojni premagali brutalnega in izkoriščevalskega neoliberalizma. Kar je še ena v vrsti neumnosti levičarskih analfabetov. Namreč, da zavzemanje za prosti trg pomeni podpiranje in dajanje prednosti velikim podjetjem, korporacijam velikim kapitalistom, če že hočete.

A kot smo pri socialistih oziroma „demokratičnih socialistih“ že navajeni, je resnica ravno nasprotna. Kajti če bi prosti trg dajal prednost velikim korporacijam, bi bili njihovi lastniki po definiciji liberalci oziroma neoliberalci. Pa niso. So daleč od tega. Že Milton Friedman, o katerem imam sicer mešane občutke, je korporacijske kapitaliste označil za ene največjih sovražnikov prostega trga in liberalizma (https://www.youtube.com/watch?v=kB2gBgsqPac). Zakaj?

Na prostem, od države nereguliranem trgu, podjetja med seboj tekmujejo za naklonjenost potrošnikov, da bi kupili izdelek, ki mora biti seveda kvaliteten in ponujen po primerni ceni. Podjetja morajo biti ves čas na preži in ves čas iskati nove in nove izdelke, ki jih nato ponudijo trgu. Povedano drugače. Potrošnik je na svobodnem trgu kralj, za katerega se potegujejo konkurenčna podjetja. Svobodni trg nagrajuje tista podjetja, ki to znajo, ki potrošnikom po nizkih cenah ponudijo visoko kvalitetne proizvode. Zato je poslovanje in proizvodnja nekega podjetja ves čas boj za potrošnika. Temu primeren je tudi dobiček. Po drugi strani pa so tista podjetja, ki tega ne zmorejo, ki ne morejo zadovoljevati potreb potrošnika oziroma prostega trga, obsojena na propad. Zato se igralci na prostem trgu ves čas menjajo, na dolgi rok ostanejo le najboljši oziroma tisti, ki najbolj prepoznajo potrebe potrošnika in ki mu določeno blago in storitev ponudijo po najbolj ugodni ceni. Zato na prostem trgu ni prostora za napake, ni prostora za lenarjenje, ni prostora za številne kavice med delovnim časom, temveč trg potrošnikov določa, kaj, kako in po kakšni ceni proizvajati. In ravno to je tisto, kar velike korporacije ne marajo – konkurence, ki jih sili, da ves čas delajo boljše in cenejše izdelke. Prav zato številni „veliki kapitalisti“ prisegajo na državne intervencije. Recimo ameriški Walmart, ki je podprl vladni ukrep povišanja minimalne plače. Zakaj? Zaradi ekonomije obsega in akumuliranega kapitala je povečanje minimalne plače zlahka prestal, številni manjši trgovci pa ne, zato so morali zaprti svoje trgovine. Ta vladni ukrep je bil pisan na kožo velikim korporacijam, škodil pa je manjšim podjetjem in potrošnikom.

Številni državni ukrepi, višji davki, strogi zakoni, vse to pomaga samo velikim podjetjem. Celo več. Korporacije same lobirajo pri vladah, da se določeni industriji panogi dajo državne pomoči, ki tako dosežejo konkurenčno prednost na trgu z denarjem vseh davkoplačevalcev. Vse to pa nima nikakršne zveze s svobodnim trgom. Gre za državni intervencionizem, korporativizem, zato je miselnost, ki zadnje čase prevladuje v javnosti, češ da prosti trg koristi velikim korporacijam ali multinacionalkam, popoln nesmisel. Če bi namreč imeli resnični prosti trg, marsikatero veliko ali državno podjetje ne bi preživelo, tako pa ga pri življenju vzdržujemo davkoplačevalci. S tem se prosti trg ubija, manjšim igralcem je vstop na trg onemogočen. Pojav tako imenovanih „crony“ kapitalistov torej ni povezan s prostim trgom, ampak z državnim intervencionizmom, ki je na nek način pravzaprav ekonomski fašizem, kjer država določa, kdo je zmagovalec in kdo poraženec na trgu, ne pa potrošnik.

Na tej točki pa pri slovenskih razmerah naletimo na težavo. Komu je pravzaprav namenjena bojevita levičarska retorika? Na sončni strni Alp namreč nimamo ne liberalizma, kaj šele neoliberalizma.

Subscribe

  • Entries (RSS)
  • Comments (RSS)

Arhivi

  • januar 2023
  • december 2022
  • november 2022
  • oktober 2022
  • september 2022
  • avgust 2022
  • julij 2022
  • junij 2022
  • maj 2022
  • april 2022
  • marec 2022
  • februar 2022
  • januar 2022
  • december 2021
  • maj 2021
  • avgust 2018
  • januar 2018
  • december 2017
  • november 2017
  • oktober 2017
  • september 2017
  • avgust 2017
  • julij 2017
  • junij 2017
  • maj 2017
  • april 2017
  • marec 2017
  • februar 2017
  • januar 2017
  • december 2016
  • november 2016
  • oktober 2016
  • september 2016
  • avgust 2016
  • julij 2016
  • junij 2016
  • maj 2016
  • april 2016
  • marec 2016
  • februar 2016
  • december 2015
  • november 2015
  • oktober 2015
  • september 2015
  • avgust 2015
  • julij 2015
  • junij 2015
  • maj 2015
  • april 2015
  • marec 2015
  • februar 2015
  • januar 2015
  • december 2014
  • november 2014

Kategorije

  • Družba
  • Ekonomija
  • Gospodarstvo
  • Islam
  • javni sektor
  • katoliška cerkev
  • migracije
  • Narava
  • Politika
  • posilstvo
  • Poučne zgodbe
  • Uncategorized
  • Zgodovina
  • Zgodovinski spomin

Meta

  • Registriraj se
  • Prijava

Create a free website or blog at WordPress.com.

Privacy & Cookies: This site uses cookies. By continuing to use this website, you agree to their use.
To find out more, including how to control cookies, see here: Cookie Policy
  • Follow Sledi
    • Kavarna Hayek
    • Join 106 other followers
    • Already have a WordPress.com account? Log in now.
    • Kavarna Hayek
    • Prilagodi
    • Follow Sledi
    • Prijavi se
    • Prijava
    • Report this content
    • Poglej stran v bralniku
    • Manage subscriptions
    • Skrij to vrstico