Za 33-letno Anno Broom in njenega 39-letnega zaročenca Jordana Burforda najbrž še niste slišali. Kar je po svoje presenetljivo, glede na to, da so največji slovenski mediji (od nacionalne televizije prek Mladine do Dela) napovedali neusmiljen boj proti brezobzirnemu neoliberalnemu kapitalizmu, ki je označen celo za ekonomijo zla. Anna in Jordan sta nedolžni žrtvi neoliberalizma in o njiju pišejo britanski mediji, slovenski ne, čeprav so polni zapisov o brutalnem kapitalističnem izsiljevanju Grčije in kako nasilni beli policisti, varuhi kapitalističnega načina življenja, utemeljenega na rasizmu, pretepajo nemočne črnce v ZDA. V Sloveniji pa je zla liberalna ideologija tako ali tako kriva za vse: od čakalnih vrst na UKC do lačnih šolskih otrok. Za slednje se sicer od časa do časa ugotovi, da so predebeli, ampak potem, ko se bliža prodaja državnega premoženja, čez noč spet shujšajo in oslabijo. In se, kakopak, kot glavna tema pojavijo na nacionalni televiziji, češ z dividendami, ki bi jih država dobila od Telekoma (če seveda ostane v »naši« lasti), bi lahko nasitili vse šolske otroke. Zato nacionalni telekomunikacijski operater ni naprodaj. Precej logična socialistična utemeljitev, ni kaj.
No, pretresljiva izpoved Broomove in Burforda je pred poldrugim mesecem našla pot v angleške medije (http://www.dailymail.co.uk/news/article-3041516/Unemployed-bridezilla-benefits-fat-work-plans-dream-10-000-wedding-horse-drawn-carriage-Mexico-honeymoon-funded-taxpayer-claims-s-human-right.html), saj sta se morala izpovedati javnosti, ker drugače ni šlo. Nekateri Angleži so namreč še vedno pod vplivom darwinistične doktrine in pokvarjene neoliberalne dogme, ki so jo utemeljevali satanski umi, kot so Ludwig Mises, Friedrich Hayek in Milton Friedman, Thatcherjeva pa jo je pred 30 leti uresničevala. Ne ravno najmlajša zaročenca sta povsem obupana, saj je Broomova ena tistih 20.000 Britank in Britancev, ki je predebela (too fat to work), da bi delala, saj tehta nekaj manj kot 110 kilogramov. Tako na mesec zato, ker zaradi debelosti ona ne dela, skupaj dobita okoli 1.100 evrov, kar je seveda precej borno za njune potrebe, saj pravita, ko plačata nekatere račune (živita sicer brezplačno v občinskem stanovanju), »račun za pijačo v pubu, pasjo hrano za labradorca, cigarete in kebab«, jima komaj kaj ostane.
Zadeva je precej podobna zgodbi Stephena Beera in Michelle Coombe, ki skupaj tehtata 343 kilogramov in dobita 2.500 evrov mesečne pomoči. Ko so Michelle novinarji vprašali, zakaj si ne poišče delo na domu, recimo da bi dvigovala telefone za katero izmed telekomunikacijskih podjetij ali kaj zlagala v škatle, je dejala, da je to bolj naporno od poti, ki jo opravi njena roka, da iz krožnika v usta prenese pečeno puranje bedro (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/06/novi-zrtvi-zlobne-neoliberalne-ideologije/). Enako se dogaja s 26-letno Christino Briggs, ki je težka 160 kilogramov in dobi 25 tisoč evrov letne socialne pomoči. Poskušala je telovaditi, načrtovala plavanje, vendar bi jo to stalo 28 evrov mesečno, kar pomeni, da si z otrokoma ne bi mogla več mogla kupiti slastnih hamburgerjev v bližnjem McDonaldu. Paradižnika pa si ne more privoščiti, saj kilogram stane več kot njen priljubljen XXL čips Walkers (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/08/yugo-in-debeluhinja/).
Seveda zaročenca Anna Broom in Jordan Burford dobita mnogo manj kot Christina, Stephen ali Michelle, zato sta se obrnila na davkoplačevalce, ki bodo razumeli, če jima bodo naklonili 13.500 evrov, da bi se poročila, kar je bila Annina življenjska želja že kot 12-letne deklice. Mladoporočenca bi si privoščila poroko s konjsko vprego, medene tedne pa preživela v Mehiki, kar bi davkoplačevalce prišlo dodatnih 2.700 evrov. »To je moja človekova pravica,« je prepričana Anna Broom, ki na davkoplačevalske stroške živi že od leta 2001. Takrat je namreč spoznala, da jo teža ovira pri delu. Po njenih besedah bi bilo 16.200 davkoplačevalskih evrov zanjo velika spodbuda, saj bi si povrnila samozavest in mogoče celo dobila zaposlitev. Ta denar pa bi vrnila, čeprav nihče ne ve kako.
Broomova torej želi, da ji davkoplačevalci financirajo sanjsko poroko za 13.500 evrov, saj meni, da je njena temeljna človekova pravica, da je nevesta. Ne vidi razloga, da bi imela samo manjšo poroko na matičnem uradu, saj tja ne bi mogla povabiti vseh gostov, poroka s konjsko vprego na gradu bi bila veliko bolj romantična. »Jaz sem zaljubljena in po poroki bom našla motivacijo, da bom shujšala,« je prek medijev prepričevala davkoplačevalce, ki pa ji v komentarjih pod članki niso bili preveč naklonjeni. Eni so se čudili, kako sploh dobi socialno podporo pod šifro »too fat to work«, saj 110 kilogramov res ni pretirana teža in bi lahko našla zaposlitev, samo če bi to želela. Drugi so menili, da ni čudno, da gre država po gobe, ko pa subvencionira debelost, tretji pa, da ima povsem sprevrženo predstavo o človekovih pravicah.
Stiska Anne in Jordana se po komentarjih sodeč ni dotaknila britanskih src, kar je po svoje razumljivo, če pa so očitno komentirali sami zlobni neoliberalci.