Značke

, ,

Bila je prava drama. Zaradi pomanjkanja deviz v Jugoslaviji se je Crvena zastava odločila, da bo avtomobil yugo prodajala v ZDA. Seveda so morali narediti jagodni izbor delavcev, kar ni bilo lahko. Ne bom delal za imperialiste, je bil eden od razlogov za zavrnitev »elitnega« delovnega mesta. Za socialiste povsem razumljiv argument, ni kaj. Drugi je bil kompleksnejši, lepo ga je pojasnil delavec beograjski televiziji: »Ritem življenja mi ne dopušča, da bi se zbujal zgodaj.« Logično, da bi se zgodaj zbujal in več delal, kljub boljši plači, ne gre. Anekdota pravi, da se je morala pred skoraj tridesetimi leti vključiti tovarniška partijska celica, da je izbrala dovolj za to delo zmožnih ljudi. Projekt je kasneje klavrno propadel, yugo pa je bil čez lužo izbran za najslabši avtomobil vseh časov. Nekako v tistem času je v Veliki Britaniji vladala Margaret Thatcher, ki je v imenu vitke države obračunala s sindikati, da si še danes niso opomogli, privatizirala državna podjetja, ukinila ali zmanjšala subvencije in krepko oklestila proračun.

S stališča novodobnih slovenskih levičarjev je bila takratna reakcija delavcev povsem normalna. Danes se to zrcali v protestih »proti diktaturi kapitala«, kot so pretekli teden vpili po ulicah, za vse drugo poskrbi mati država, ki izganja kapitaliste. In salonarskim levičarjem je v Sloveniji lepo. Nasprotno je v Angliji pokvarjena misel Miltona Friedmana pustila grozljive posledice. V živo so se lahko prepričali gledalci ITV v oddaji Danes zjutraj. Prizor je bil ganljiv, ko je voditeljica Katie Hopkins pod roko prijela 26-letno Christino Briggs, poosebljenje boja proti neoliberalizmu. Kot je razložila, je nedolžna žrtev te zlobne ideologije. Mati samohranilka pravi, da jo država ignorira, zato se obrača neposredno na davkoplačevalce, ki jo bodo zagotovo razumeli, če bo namesto dobrih 25 tisoč evrov letne socialne pomoči dobila več. Že zdaj si namreč težko privošči kitajsko hrano, kaj šele priljubljeno pico. Najbrž ni odveč podatek, da ima ta žrtev 160 kilogramov in indeks telesne mase 58, zato ne dobi službe. Poskušala je telovaditi, načrtovala plavanje, vendar bi jo to stalo 28 evrov mesečno, kar pomeni, da si z otrokoma ne bi mogla več mogla kupiti slastnih hamburgerjev v bližnjem McDonaldu. Kot skrbna je pripravljena za vsak shujšan kilogram vrniti 1,25 evra. Toda država ji mora (ima že zastonj občinsko stanovanje in plačano zdravstveno oskrbo) plačati zdravo hrano, saj kilogram paradižnika stane več kot njen priljubljen XXL čips Walkers. Njena stiska se je dotaknila socialističnih src povsod po Evropi in zdaj stiskajo pesti, da bodo neoliberalci do Christine sočutni in ji namenili nekaj tisočakov več. Kruto bi jo bilo prepustiti prostemu trgu.

*Tekst je bil objavljen v reviji Reporter, 3. novembra 2014