Značke

, , , ,

Pred dnevi je revija Manager (www.manager.finance.si) objavila najnovejšo lestvico najbogatejših Slovencev. Opazno je, da se lestvica počasi čisti, saj z nje počasi izpadajo gradbeni, certifikatski in drugi tajkuni, ki so obogateli zaradi posebnosti slovenskega kapitalizma (če temu sploh lahko rečeno kapitalizem) oziroma državnega (pajdaškega) kapitalizma, ki z liberalizmom (ali pa neoliberalizmom, če že hočete) seveda nima nikakršne veze. V ospredje zdaj počasi prihajajo družinska podjetja. Tako sta na prvem mestu zakonca Login s podjetjem Outfit7, sledijo Sandi Češko s Studio Moderna, Albin in Tatjana Doberšek s podjetjem Engineering Dobersek in Joc Pečečnik z Interblockom. Posebnost vseh teh najbogatejših je (in to bi moralo skrbeti vlado), da poslujejo v tujini oziroma, da imajo sedeže podjetij v tujini. Eden izmed njih je navedel dva razloga. Prvi so visoki davki. Zakaj bi imel podjetje v Sloveniji, ko je davek na dobiček 17-odstoten, na Cipru pa je denimo samo 12,5-odstoten. Razlika je 4,5-odstotne točke, kar pomeni, da mu ob 50 milijonov evrov dobička, država v Sloveniji vzame 8,5 milijona evrov, na Cipru pa samo 6,25. Logično, da bo rajši posloval na Cipru. Kot drugi razlog pa je navedel varnost. Očitno ni „razumel“ domislice nekdanje premierke Alenke Bratušek, ki je lani dejala, da se ljudje ob višjih davkih počutijo bolj varne. Povedano drugače. Več ti država ukrade, bolj si varen. Ampak, hvala za tako varnost, si mislijo podjetni in gredo na tuje. Vendar je poslovnež mislil na drugo varnost, na stabilnejše poslovno okolje. V Sloveniji se razni ljudje, pripeti na državne jasli, ves čas izmišljajo nove in nove zakone in predpise, da bi kradli. Kar pomeni, da niti načrtovati ne moreš dobro, če ti vlada vsak dan predpiše nekaj novega. Seveda, vse z enim namenom – da ti pobere še več. Ampak to je že druga zgodba, poglejmo rajši reakcijo ljudi ob objavi lestvice najbogatejših.

To niso najuspešnejši podjetniki, ampak tisti, ki so največ nakradli. So finančno krizo uporabili kot izgovor za to, da so še bolj obogateli in še bolj uničili državo, namesto da bi del svojega denarja dali v razvoj svojih podjetij in za plače tistim na robu.“

Ta zapis je na portalu nacionalne televizije (www.rtvslo.si) objavil nek zagrizen levičar pod psevdonimom »Kemik«, kaže pa razmišljanje tipičnega socialista. Bogati torej niso bogati zato, ker bi svoje bogastvo ustvarili s svojim delom, ampak ker kradejo revnim. Če ravno ne kradejo in so mogoče res nekaj ustvarili, imajo dobre zveze. In naprej. Če ne kradejo in nimajo dobrih zvez, pa izkoriščajo delavce, svoje zaposlene. Tem ljudem je nekaj normalnega, da mislijo, da so za njihove neuspehe krivi drugi. Skoraj nikoli ne pomislijo, da so sami odgovorni zase in za svojo usodo. Vsemu temu dodajo še misel, da je za vse kriv neoliberalizem, ki straši po svetu in ki so ga izkoristili bogati, da so še bogatejši. Tudi razmišljanje „Kemika“, „da bi del svojega denarja dali v razvoj svojih podjetij in za plače tistim na robu“, je tipično levičarsko. Vedno mislijo, da jim morajo drugi nekaj dati, da so jim dolžni dati, da morajo dati, da jih država mora prisiliti, da to, kar so zaslužili, morajo deliti z drugimi. Toda nikoli niti za hip ne pomislijo, da bi se še sami potrudili in kaj zaslužili. Socialisti so trdno prepričani, da je denar bogatašev tudi njihov, da je zato, ker imajo manj, kot recimo zakonca Login ali Joc Pečečnik, kriva neoliberalistična slovenska in svetovna zarota, ki zdaj vse bolj prihaja do izraza, korenine pa ima v zgodovinskem izkoriščanju delavskega razreda. Pravzaprav je treba levičarje po svoje občudovati, da tako trdno verjamejo v svoj prav. Oni niti v sanjah ne pomislijo, kaj šele, da bi se v to v budnem stanju pustili prepričati, da so neuspešni zaradi svoje zakompleksanosti, svojih osebnih lastnosti ali lastne nesposobnosti. Vedno so za njih krivi drugi, kar je seveda najlažje misliti. In v to se tudi najlažje prepriča druge. Pa je resnica veliko bolj banalna, kot bi si mislili. V ozadju je nič drugega kot bolestna ljubosumnost, da nekdo nekaj ima, drug pa ne. Gre za sveto jezo socialistov proti tistim, ki so drugačni. Kajti, če bi mislili drugače, širše, da so mogoče, pravim mogoče, kdaj krivi tudi sami, seveda ne bi bili levičarji, ne bi bili socialisti, ne bi verjeli v kolektivizem, kjer pa so oni sami vendarle bolj enaki od enakih, kar smo seveda imeli priložnost spremljati še četrt stoletja nazaj. Tako kot takrat komunisti, ki so imeli (no, vsaj mislili so tako) zgodovinsko nalogo, kaj nalogo, poslanstvo, da so se čutili poklicane, da upravljajo ne samo s tujim premoženjem (tega so tako ali tako nacionalizirali), ampak tudi z življenji drugih, sedanji socialisti, zadrti levičarji, kleni borci proti kapitalizmu, neoliberalizmu, ki običajno prihajajo s Fakultete za družbene vede ali Filozofske fakultete, menijo, da so prav oni poklicani, da delijo, razporejajo, prerazporejajo premoženje drugih, ker, tako si domišljajo, samo oni to znajo. Celo več. Menijo, da so drugi, drugačni, predvsem bogati, njihova last, zato gredo korak naprej in kot mesije tudi mislijo za druge. Socialistom ni nič dovolj, nič jim ni dovolj veliko, nič dovolj sveto, nič na svetu ni takega, kjer bi bila lahko meja njihovega ravnanja. Tudi če bi sami odpirali zadruge, razna socialna podjetja, kjer bi spet uvedli samoupravljanje, uvedli enake plače za vse, druge, ki bi delali drugače, ne bi pustili pri miru. To ni v njihovi naravi, hoteli bi urejati še njihov način življenja, poslovanje in delovanje.

Pravzaprav je neverjetno, koliko se je ta miselnost ustalila v glavah tostran Alp. Pa ne samo v Sloveniji, ampak tudi v Evropi in onstran luže. Čeprav vsi podatki kažejo, da svet z raznimi oblikami državnih pomoči še nikoli v zgodovini ni bil tako socializiran, da davki v razvitih državah, tam, kjer straši po mnenju socialistov najbolj okruten neoliberalizem, še nikoli niso bili tako visoki ter da vlade še nikoli v zgodovini niso tako posegale v trg, to socialistom ni dovolj. Ampak, saj veste kako je z levičarji. Oni nikoli ne sprejmejo dejstev, če se ne skladajo z njihovim razmišljanjem. Ali če si misel sposodimo pri Georgu Friedrichu Heglu: „Če dejstva ne ustrezajo potrebam, toliko slabše za dejstva.“ In tega se socialisti dosledno držijo.

Advertisements