Značke

, , , , ,

Pred današnjo tekmo Lige prvakov med Realom in Liverpoolom se podobno kot pred vsako tekmo, ko igra Cristiano Ronaldo (ali drugi globalni nogometni zvezdniki), po družbenih omrežjih razvijejo vroče debate, ali si Portugalec pri Realu zasluži 21 milijonov evrov letne plače ali ne. On samo teče po igrišču, udarja po žogi, medtem ko denimo učiteljica v španski prestolnici, kjer ima domicil kraljevi klub, zasluži 1000-krat manj. Torej, ali je njeno delo res 1000-krat manj vredno kot Ronaldovo. Kakopak je to tudi izhodišče, da se debata o nogometu razširi na debato o ekonomiji. In kot je to običajno, se tako kot na nogomet tudi na ekonomijo nenadoma vsi spoznajo. Od tod do razprave o nepravično razdeljenem svetovnem bogastvu, ki ga je treba prerazdeliti, ni več daleč. Da je svet vse bolj krivičen, naj bi dokazoval podatek neke človekoljubne organizacije Oxfam, da se je število milijarderjev od začetka krize (leta 2009) podvojilo, tako da jih je danes 1.646. In da svetovna elita, seveda neoliberalistična, bogastvo samo kopiči, medtem ko se na stotine milijone ljudi na svetu bojuje z revščino. Skratka, razlike v prihodkih in obstoječem bogastvu posameznika, tako pravijo, povzročajo ne samo ekonomskih, ampak tudi družbene težave. Učiteljica po njihovem mnenju za pošteno delo dobi nepošteno plačilo, Ronaldo pa ravno obratno. Tako pridemo do znanega levičarskega gesla, da bi morali vsi za pošteno delo dobiti pošteno plačilo. Seveda socialistični pravičniki pridejo v zagato, ko je treba pojasniti, kaj je »pošteno delo« in kaj »pošteno plačilo«, kako to ovrednotiti, kaj določa ceno dela in kaj določa višino plačila. Ker bi bilo seveda za njih, ki prezirajo kapitalizem, ki povzroča revščino in vse tegobe tega sveta, bogokletno, da bi razlike pojasnili s trgom, se hočeš nočeš morajo zateči k vsemogočnemu Karlu Marxu in njegovi delovni teoriji vrednosti, čeprav se je izkazala za popolnoma napačno, resni ekonomisti pa v njej ne vidijo nikakršnega smisla, razen blodenj nemškega filozofa. Ampak ker se dobro sliši, jo vedno znova (posebej sindikati) poudarjajo, vanjo pa po gonji proti zlobnemu neoliberalizmu verjame že večina Slovencev. Preden pojasnimo, da gre pri razlikah med prihodki Ronalda in španske učiteljice za tako imenovano mejno koristnost, si oglejmo zablodo levičarjev o delovni teoriji vrednosti, ki je v boju v imenu revščine proti bogatim zelo priročna. Hrvaški bloger Tko je John Galt (www.tkojejohngalt.wordpress.com) poda izvrsten primer, ki ga zaradi lažjega razumevanja te Marxove neumnosti prenesimo okolje na sončni strani Alp.

Vzemimo primer dostave paketa iz Vrhnike v Ljubljano v enem dnevu. Naročniku je pomembno, da paket pride do konca dneva, za storitev pa je pripravljen plačati 20 evrov. Odzovejo se trije dostavljalci.

1. motorist – za ceno 20 evrov dostavi paket in se vrne nazaj v eni uri;

2. kolesar – za ceno 20 evrov dostavi paket in se vrne nazaj v dveh urah;

3. pešec – za ceno 20 evrov dostavi paket in se vrne nazaj v osmih urah.

Kaj je zdaj delovna teorija vrednosti? Teorija pravi, da (tržno) vrednost določenega proizvoda ali storitve določa delo, ki je bilo vloženo oziroma da (vsako) delo nujno ustvarja vrednost. To pomeni: več dela prinaša večjo vrednost. In take neumnosti še vedno učijo svoje študente profesorji, ki so magistrirali ali doktorirali iz znanstvenega socializma. In to v 21. stoletju!

Kaj teorija pomeni za naš primer? Naročnik seveda izbere kateregakoli dostavljalca, saj mu bodo vsi trije dostavili paket do konca dneva za 20 evrov, toda ali je prav, da bo vse tri plačal enako. Kolesar dela dvakrat več kot motorist. Pešec dela štirikrat več kot kolesar in kar osemkrat več kot motorist. Za slovenske sledilce Marxa seveda to ni pošteno: ker naročnik kolesarja dvakrat bolj izkoristi kot motorista, bi ga moral plačati 40 evrov. Podobno je s pešcem, ki bi moral dobiti 160 evrov, da bi bil pošteno plačan. On je namreč pošteno hodil osem ur in edino pošteno plačilo bi bilo osemkrat večje plačilo, saj je za dostavo delal osemkrat več kot motorist. Upam, da ni treba posebej razlagati, zakaj so bili Gorenjevi televizorji v nekdanji Jugoslaviji dvakrat, trikrat dražji kot tisti v bližnji Italiji. Ampak socialistom se to nikakor ne da dopovedati, zato tudi ne razumejo (ali pa nočejo razumeti) teorije mejne koristnosti in zakona o padajoči mejni koristnosti, pri čemer se koristnost označuje, kako potrošniki vrednotijo različne dobrine in storitve. Če so nekomu bolj všeč rdeči čevlji kot modri, to pomeni, da imajo zanj rdeči čevlji večjo koristnost. Ali če prenesemo na povpraševanje: potrošniki razporedijo svoje omejene vire in optimalizirajo svojo koristnost, da izberejo dobrine, ki jih imajo najrajši. Mejna koristnost je torej koristnost, ki ga za potrošnika predstavlja posamezna enota neke dobrine. S povečevanjem količine neke dobrine pa mejna koristnost za potrošnika pada. To je pa zakon o padajoči mejni koristnosti. Zahodni ekonomisti to razlagajo na primeru kepice sladoleda.

Ko kupimo prvo kepico sladoleda (prva enota), imamo določeno zadovoljstvo ali koristnost, z drugo tudi (z njo povečano celotno koristnost, vendar je koristnost ali zadovoljstvo druge enote že manjša), sledijo tretja, četrta in tako naprej. Če nadaljujemo, nam je slabo, namesto povečanja zadovoljstva ali koristnosti zbolimo. Torej, vrednost dobrine nikoli ne merimo po skupni koristnosti te dobrine, ampak po mejni, saj se potrošniki vedno odločajo na podlagi mejne, nikoli glede na celotno koristnost. Adam Smith je to pokazal s paradoksom vode in diamantov. Čeprav je voda veliko bolj pomembna za človeško življenje kot diamant, je cenejša kot diamanti. Mejna koristnost vode je nižja zato, ker jo je relativno v izobilju, diamanti pa so redki, zato je njihova mejna vrednost velika.

Podobno lahko razložimo razliko v ceni dela. Učiteljic je v Španiji veliko. In čeprav učijo učence, da bi se kaj naučili, je njihova mejna koristnost majhna. Enako je recimo s peki. Čeprav peka kruha preprečuje lakoto, je mejna vrednost dela enega peka relativno majhna, ker je možnih pekov veliko, saj lahko vsakdo postane pek. Po drugi strani pa je mejna vrednost Ronalda izredno visoka, ker je edinstven in skoraj nihče ne igra nogometa tako, kot to počne Ronaldo. Če bi vsi najboljši nogometaši naenkrat prenehali z igranjem nogometa, bi večina klubov, kjer igrajo, bankrotirala, ker jih ne bi mogli nadomestiti, po drugi strani pa bi pa bi lahko učiteljice ali peke tako hitro nadomestili, da nihče tega niti opazil ne bi. Visoka plača za nek poklic je signal trgu, da je ta poklic cenjen, posamezniku pa, če se odloči za ta poklic, da obstaja velika verjetnost, da bo imel dobro plačo. Ko se vmeša država (in to običajno počno levičarji), da bi zaslužke enakomerneje prerazporedila, pride seveda do poloma. Posamezniku napačno pove, kateri poklic je na trgu cenjen. Še posebej velika škoda je, če s subvencijami favorizira nek poklic ali izobrazbo. V Sloveniji je vse polno družboslovcev, ker država napačno signalizira posamezniku, da je ta poklic potreben, poleg tega – zaradi subvencij in ker so plačani iz državnih jasli – v povprečju boljše zaslužijo kot inženirji, ki so ta hip v Sloveniji resnično potrebni. Družboslovcev je v Sloveniji danes preveč, novi so popolnoma nepotrebni.

Skratka, ker tega levičarji ne razumejo, velika večina še danes verjame v zveličavnost Marxove delovne teorije vrednosti. Zato poslušamo neumnosti o izkoriščevalcem neoliberalizmu, kot je naslednji odstavek z nekega predavanja zagrizenega borca proti kapitalizmu: Delavec s pomočjo produkcijskih sredstev v kapitalistovi lasti proizvaja blago, ki je kapitalistova last in ga le-ta “realizira” na trgu po vrednosti, ki je višja od proizvodnih stroškov in kapitalistu prinaša “presežno vrednost”. Ta “profit” ni rezultat čaranja na trgu, ampak je posledica izkoriščanja delavcev v proizvodnem procesu, kar je dokazano z “delovno teorijo vrednosti”. Marx v kapitalističnem produkcijskem načinu odkriva njegova notranja protislovja – koncentracija lastnine in padajoča profitna stopnja – kar nakazuje konec kapitalizma.“

Komentar k temu res ni potreben.

Advertisements