Čas orgazmičnih izlivov levičarjev ob 70. letnici vzpostavitve totalitarnega sistema je pač primeren čas, da si lahko podrobneje ogledamo, kako
porazna je bila za slovenski narod 45-letna (1945 – 1990) vladavina komunistov. Tako zelo, da si Slovenci o tega zla 20. stoletja še danes nismo povsem opomogli. Celo več: nekdanji komunisti in udbovci se danes predstavljajo kot največji humanitarci in krvodajalci, vsi drugi, ki ne delijo njihovega socialističnega prepričanja, pa so neoliberalci, kar pomeni, da so izdajalci in fašisti, še posebej če se zavzemajo za privatizacijo. Kar je po svoje povsem razumljivo, saj se bojijo, da bodo tuji lastniki povsem pretrgali rentniške povezave levičarskih kruhoborcev do državnih podjetij, kjer so se zdaj napajali. Pisali smo, kako nikakor ne drži, da je bilo socialistično gospodarstvo uspešno (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/25/levicarski-miti-o-uspesnem-jugoslovanskem-socializmu/), da socialisti po drugi svetovni vojni niso ustanovili skoraj nobeno novo podjetja (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/06/01/slovenijo-ni-industrializiral-tito-ampak-avstro-ogrska-monarhija/) in kako je Udba preganjala direktorje, ki so v socializmu samo pomislili na podjetništvo (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/25/kako-je-udba-nadzirala-samoupravno-socialisticno-gospodarstvo/). Tokrat pa si malo bolj natančno oglejmo, kako so komunisti s pomočjo Udbe zase in za svoje sorodnike odlično poskrbeli. V Jugoslčaviji (in Sloveniji) je obstajala tako imenovana »vzporedna ekonomija«, ki je levičarski eliti omogočala brezskrbno življenje, razkošje, šolanje otrok v tujini in prenos milijardnih zneskov v tujino. Ti računi v zahodni Evropi in davčnih oazah naj bi obstajali še zdaj.
Hrvaški mediji so leta 2013 odkrili (http://www.index.hr/vijesti/clanak/banke-su-se-izlagale-neuobicajenim-rizicima-kada-su-davale-kredit-premijerovom-bratu-on-tvrdi-nista-nije-sporno/661916.aspx), da je frankfurtska LHB v lasti NLB in ki od 27. decembra 2012 posluje samo še kot finančna družba, leta 2007 odobrila 3,2 milijona evrov kredita podjetju Modestus, ki ga vodi Krešimir Milanović, brat hrvaškega premiera Zorana Milanovića. Na prvo žogo pač nič posebnega, ker je LHB kreditirala tudi slovenske tajkune, med drugim Igorja Bavčarja in Ivana Zidarja. Toda oglasili so se nekateri Hrvati, ki trdijo, da imajo dokumente, ki dokazujejo, da je bila LHB (med nekdanjimi solastniki je bila tudi Zagrebačka banka) ena od tranzitnih udbovskih bank in podjetij, prek katerih se je denar prenakazoval po celi zahodni Evropi in davčnih oazah, zdaj pa se počasi vrača v države nekdanje Jugoslavije. Podjetnik Karlo Starčević in ekonomist Slavko Kulić govorita o ropu, v katerem je samo iz Hrvaške v zadnjih 30 letih izginilo 360 milijard ameriških dolarjev (http://www.dnevno.hr/vijesti/hrvatska/bankaroidi-koji-su-u-ratu-pokrali-stotine-milijardi-i-danas-za-jaja-drze-hrvatske-politicare-85164).
Vzporedna ekonomija Udbe je začela nastajati takoj po 2. svetovni vojni. O tem je pred leti za nacionalno televizijo pripovedoval leta 1915 rojeni in leta 2011 umrli nekdanji finančnik Udbe Niko Kavčič (dokumentarni film Vzporedna ekonomija, ima tri dele, si lahko ogledate tukaj: http://www.rtvslo.si/slovenija/umrl-je-niko-kavcic/269854). Po vojni je tedanja komunistična oblast, ki se je vladanja državi šele prilagajala in učila, naročila Udbi (oziroma Upravi državne varnosti – UDV), da prebije ekonomsko blokado, pridobi potrebna sredstva za svoje delovanje in za ugodje voditeljev. Ker je bila država v razsulu, gospodarstva pa potem, ko je bila večina »kapitalistov« likvidirana (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/24/kako-so-komunisti-v-kocevskem-rogu-poklali-ideoloske-nasprotnike/) ali pa so pobegnili v Argentino in Avstralijo, ni bilo mogoče postaviti čez noč, so se začeli najprej ukvarjati s tihotapljenjem cigaret in upravljati s črno borzo. Pri tem jim je pomagala predvsem italijanska mafija, s katero so nato prek igralništva ohranili stike vse do osamosvojitve.
V začetku petdesetih let so tihotapstvo zaradi pritožb iz tujine (predvsem Italije) v glavnem opustili (prepustili so ga klasičnim kriminalcem, od katerih so nato pobirali neke vrsto koncesnine), svoje ilegalno delo pa legalizirali z ustanavljanjem podjetij doma, ki so jih uporabili tudi za pranje denarja. »S tem denarjem smo tehnično opremljali svoje službe in ustanavljali podjetja v tujini,« je takrat povedal Kavčič, ki je vodil ekonomsko komisijo pri slovenski Udbi. Po njegovo je o vsem odločal CK KPS oziroma kasneje CK ZKS (tako je ostalo do leta 1990), ki je tudi določal, kam bo šel udbovski denar. Direktorji njihovih podjetij so bili skrbno izbrani, v tujini pa so postavljali slamnate može, v glavnem tuje državljane, ki so jih bogato plačevali.
Eno takih podjetij je bilo Jugo-Mercedes, ki se je leta 1953 preimenovalo v Autocommerce (danes v Skupini ACH), ki je uvažalo vozila Mercedes-Benz. Kavčič je dejal, da je bilo po njih s strani novih voditeljev veliko povpraševanje, saj so jih samo v Slovenijo v enem letu uvozili kar 80, kar je bilo za tisti čas veliko. Tudi novomeška Adria (Mobil) ima udbovski pedigre in tudi ta je danes v Skupini ACH, ki jo je svoj čas obvladoval Herman Rigelnik, v zgodnjih osemdesetih letih v republiškem izvršnem svetu, nato pa je z blagoslovom CK ZKS do leta 1991 vodil velenjsko Gorenje (podjetje je nastalo iz nacionalizirane Špehove delavnice, komunisti so ga financirali z umazanim udbovskim denarjem in uradnim blagoslovom tedanje zvezne in republiške vlade). Enako denimo Revoz (preden ga je prevzel Renault, je nekaj let sestavljal britanske Austine), Kompas (leta 1951 ustanovljen kot Putnik), Iskra, TAM (leta 1941 so ga ustanovili Nemci, po vojni je z njim začela upravljati zvezna Udba), Emona, LHT Škofja Loka, Adria Airways in SCT (nekdaj Gradbeno podjetje za ceste LSR). Skoraj vse so komunisti po drugi svetovni vojni ukradli zakonitim zasebnim lastnikom (temu so pač ljubkovalno rekli nacionalizacija) in dolgo so jih vodili šolani udbovci.
Večina podjetij je uradno delovala po centralno-planski logiki, v resnici pa je vzporedna ekonomija prinašala velike dobičke, se pravi ekonomske kategorije, ki jo je komunistična oblast formalno prezirala kot kapitalistično in sovražno socialističnemu delovnemu ljudstvu. Povedano drugače: Udba je po ukazu CK KPS formalno pazila na tiste, ki so zašli z začrtane smeri, v resnici pa je sama in prek vzporednih računovodstev v »svojih« podjetjih delovala zelo tržno: poceni kupovala ali proizvajala in drago (naprej) prodajala, domačo delovno silo pa slabo plačevala. Zaradi tovrstne ekonomije so se podjetja po osamosvojitvi znašla v težavah in bila v začetku devetdesetih let (ob prvi slovenski sanaciji bank) med največjimi dolžniki, katerih bančne terjatve so bile prenešene na takratno Agencijo za sanacijo bank in hranilnic. Med temi najdemo Adrio Airways, TAM, Emono, Adrio, Gorenje in Iskro.
Kavčiču je v tistih časih »pomagal« eden najbolj krvavih partizanskih poveljnikov Ivan Matija Maček, ki je vodil predvsem tihotapstvo, skrbel za pranje denarja in koga, če je bilo pač potrebno, ne preveč nežno prepričal v svoj prav. Njegovim zaupnikom, med katerimi so bili preverjeni gospodarstveniki in direktorji, pa so rekli mačkovci. Bil je brat komunistke Pepce Kardelj (žene Edvarda Kardelja), ki si je teden dni po zmagi Demosa na prvih demokratičnih volitvah vzela življenje; okoli vratu si je zataknila zanko vrvi, ki je bila privezana na kotličku za izpiranje straniščne školjke.
Podjetja so postala za udbovski denar kmalu premajhna, zato so potrebovali tudi finančne ustanove. Ker je bilo bančništvo sprva centralizirano na zvezni ravni, je priložnost prišla šele konec šestdesetih let, ko je bila v Sloveniji ustanovljena Kreditna banka in hranilnica Ljubljana (predhodnica Ljubljanske banke), na čelo pa je bil postavljen udbovski finančnik Niko Kavčič, ki je bil kasneje odstranjen in je postal disident (čeprav naj bi ga takratna oblast preganjala zaradi povsem klasičnih kriminalnih goljufij). V tistem času je nastala tudi frankfurtska banka LHB Internationale Handelsbank AG (v nadzornem odboru je bil nekaj časa tudi Stane Dolanc, takoj za Titom drugi človek SFRJ), ki naj bi bila uradno namenjena pospeševanju trgovine med Nemčijo in Jugoslavijo. Banka, čeprav to ni več, še danes buri duhove.
V ozadju ustanovitve naj bi bila Udba, prek banke pa naj bi se pral denar in prenakazoval na račune po zahodni Evropi in davčnih oazah. Že sama ustanovitev je še danes zavita v skrivnost. Uradno naj bi bili njeni lastnici Ljubljanska banka in frankfurtska Landesbank Hessen–Thüringen, Kavčič je pred leti trdil, da jo je prek LB in Iskra Commerca ustanovila Udba in da so tam skrivali denar pred zvezno centralno banko, Hrvati pa trdijo, da je sodelovala tudi Kontra obveščevalna služba (KOS) ter da sta sodelovali tudi hrvaška Zagrebačka banka in srbska Beobanka. Pri slednji je deloval med drugimi Slobodan Milošević, nekdanji srbski predsednik, ki je bil desetletja kasneje obtožen zločinov proti človeštvu in genocida na Kosovu in BiH. Od tod tudi teorija, da je šlo za zaroto jugoslovanskih komunistov, ki so prek Udbe in vojaške obveščevalne službe zanetili vojno na Balkanu, LHB pa je bila poleg drugih tujih bank, kot denimo dunajske Adria Bank, londonske AY Bank Limited, pariške Banque Franco-Yougoslave ali zambijske The Development Bank of Zambia, namenjena hrambi denarja, da bo elita pokupila gospodarstvo v razsuti in razkosani Jugoslaviji. Ljudi, ki bi natančno poznali poslovanje frankfurtska banke je vse manj, kot klasična banka je likvidirana, vendar vsaj nekaj indicev kaže na to, da je bila vendarle (vsaj nekaj časa) namenjena temu, da se komunistična elita po razpadu nekdanje skupne države prelevi v velekapitaliste.
V tej banki so se med drugim službovali ali bili v nadzornem svetu France Arhar (prvi guverner v samostojni Sloveniji), Sibil Svilan (danes predsednik uprave SID banke), Boris Zakrajšek (nekdanji član uprave NLB), Borut Stanič (nekdanji član uprave NLB, v devetdesetih letih vodil londonsko predstavništvo NLB), Marko Voljč (nekdanji prvi mož NLB, varovanec Nika Kavčiča) in njegov naslednik Marjan Kramar, Samo Nučič (nekdanji viceguverner Banke Slovenije), Jože Stanič (nekdanji direktor Gorenja), Andrej Hazabent (nekdaj prvi mož NKBM) in drugi s pravim pedigrejem.
V tej druščini nekako izstopa France Arhar, ki se ga težko uvršča v kadre nekdanjega režima, zato nekateri menijo, da LHB vendarle ni bila parkirišče udbovskega denarja. Toda ob tem je treba vedeti dvoje. Arhar je v Frankfurt šel konec osemdesetih let, ko se je avtoritarni režim zaradi demokratičnih gibanj že krepko majal. Takrat je oblast začela dialog s Cerkvijo, s katero je bil Arhar blizu (leta 1991 je na zahtevo Lojzeta Peterleta, predsednika Slovenskih krščanskih demokratov in vlade, postal guverner), njegov odhod v Nemčijo (v »udbovsko gnezdo«) pa naj bi bil nekakšen izraz dobre volje. Poleg tega je imel v LHB opravka s poslovnimi strankami, se pravi z nekakšnim legalnim delom LHB.
Frankfurtska LHB je v tujini ustanavljala številna podjetja (večina je bila ob osamosvojitvi likvidirana ali prodana), v osemdesetih letih naj bi tudi del tako imenovanih zamrznjenih deviznih vlog hrvaških in bosanskih varčevalcev končal v Nemčiji, zaradi česar je še danes spor med državami.
Podobno se je dogajalo na Tržaškem. Po pričevanju Kavčiča so morali v Trstu ustanoviti banko. Tam je sicer že delovala slovenska finančna delniška družba za mednarodni promet Safti, vendar je bilo to premalo. Kavčič naj bi leta 1954, ko so se posli tajne policije legalizirali, Mačku predal večjo količino udbovskega denarja, ki ga je ta kot kapitalski delež leta 1957 vložil v tedaj ustanovljeno Tržaško kreditno banko (TKB). Safti je bil predviden za likvidacijo, vendar so ga kot holding v sedemdesetih letih oživili, popoln nadzor nad njim pa je prevzela naslednica Udbe – Služba državne varnosti (SDV), od katere je tudi dobival denar. SDV je devize pobirala najprej od portoroške igralnice (direktor je bil bančnik italijanskega rodu Anton Nino Spinelli), v osemdesetih letih tudi od »svojega« novogoriškega Hita (takrat še HGP Gorica). Animiranje gostov in posojilno službo so prepustili italijanski mafiji, ki so ji pustili tudi pranje denarja, ki so ga pridobili s preprodajo drog, prostitucijo in trgovino z orožjem.
Safti je z umazanim denarjem ustanovil ali pa kupil deleže v številnih podjetjih, prek katerih je potem povsem legalno posloval. Med njimi so bila MIP, Iret (podjetje za elektroniko in telekomunikacije), različna farmacevtska podjetja, Založništvo tržaškega tiska (ZTT) in Agencija demokratičnega inozemskega tiska (ADIT). Predvsem slednja je zanimiva. Adit je bil kot tipično tihotapsko podjetje Udbe, prek katerega se je pral tudi denar, ustanovljen leta 1947. Ko je postalo vroče, je bil najprej preoblikovan v oddelek Državne založbe Slovenije (DZS, ki jo danes obvladuje tajkun Bojan Petan). Bil je tipičen primer vzporedne udbovske ekonomije, o kateri je govoril Niko Kavčič. O tem priča tudi dopis iz leta 1972: »Do danes v odnosu do DZS ni agencija vodila knjigovodstva in niti dostavljala računov«. Preprodajali so denimo tiskarski material, ki so ga fakturirali v dinarjih, kot da so ga naredili v Jugoslaviji, v resnici pa je bil brez carine uvožen iz Italiji in prodan naprej.
Iz dokumentov je razvidno, da je bil s tem seznanjen tudi takratni sekretar SZDL Milan Kučan, ki je z izdajo soglasja, da se Adit organizira kot samostojna enota znotraj DZS, skušal zadevo legalizirati (ker so nekateri »nepoučeni« znotraj DZS preveč spraševali). Kasneje se je v »reševanje zapletene situacije« – da se ne bi razkrilo ozadje Udbe – vključil še en poosamosvojitveni slovenski predsednik – Danilo Türk, kar je razvidno tudi iz zabeležk tedanjega vodje poslovne enote Adita Staneta Češarka. Direktorica DZS Dragana Kraigher – Šenk je namreč bentila, da »šverca tehničnih delov v DZS« ne bo dopustila. Zato so leta 1983 na več sestankih, na katerih so bili denimo tudi Dušan Šinigoj (konec osemdesetih let predsednik republiškega izvršnega sveta, kasneje pa vodja novogoriške enote Ljubljanske banke), Cvetka Selšek (v 80. letih članica izvršnega sveta, po osamosvojitve prevzela vodenje SKB), Darij Cupin (šef Saftija in tajnik projugoslovanske Slovenske kulturno-gospodarske zveze v Trstu) in drugi, sklenili, da ustanoviteljstvo Adita formalno preide na Gospodarsko zbornico Slovenije (GZS) kot organizacija posebnega družbenega pomena. Adit je do osamosvojitve nudil zavetje tudi štirim inženirjem Saftijevega podjetja Iret (podjetje je sodelovalo tudi z Iskro Labore), za katerega se je kasneje ugotovilo, da je prek njega jugoslovanski vojni servis (ZDPR) v času embarga Irak oskrboval z radiorelejnimi postajami. Inženirji so maja 1991 potiho izginili iz Slovenije, namigi, da je bila na podstrešju hiše na Vodnikovi cesti 133 v Ljubljani, se pravi na naslovu Adita, ena od obveščevalnih baz jugoslovanske obveščevalne službe (inženirji pa so bili vrhunski elektroniki), pa niso bili nikoli (vsaj javno ne) potrjeni.
Kasneje je bilo lastništvo preneseno na Safti, in to prek Profintest Limited, mirujoče firme na britanskih deviških otokih. Po osamosvojitvi se je za Adit začela zanimati tudi takratna Služba družbenega knjigovodstva (SDK) pod vodstvom Romane Logar in Igorja Omerze, ga je druščina okoli Saftji sklenila likvidirati. Stečajni upravitelj je bil zanesljiv – Franci Perčič, ki je bil kasneje svetovalec v uradu predsednika Danila Türka, tistega Türka, ki je poldrugo desetletje prej skušal prikriti dejansko vlogo Adita.
Safti je v začetku devetdesetih let že imel drugo vlogo. Varnostni organ ministrstva za obrambo (Vomo) je namreč prek Saftijevega skesanca Borisa Platovška prišel do informacij, da se Safti polašča nekaterih mednarodnih terjatev do Slovenije ter da med Srbijo in Saftijem prihaja do čudnih finančnih transakcij. To je v Washingtonu kasneje takrat že guvernerju Banke Slovenije Francetu Arharju potrdil tudi predstavnik Banque Indonuez, češ da je njihova banka (sporne) transakcije opravljala na račun fizične osebe srbskega porekla. Finančnik Saftija je v tistem času bil Suadam Kapič. Pri tem naj bi sodelovala celo LHB, ki je skupaj s Saftijem ustanovila banko Noricum. V njenem upravnem odboru je sedel Tone Rop (desetletje kasneje dve leti predsednik vlade), leta 1996 pa jo je kupila Banka Celje. Kljub temu nekdanja komunistična elita v Ljubljani ni ostala brez banke – to vlogo je prevzela Factor banka (danes v likvidaciji), roko nad njo pa je držal čudežni dečko socializma Herman Rigelnik, prek Proteja največji lastnik skupine ACH, se pravi ene od skupin, ki združuje nekdanja udbovska podjetja.
Za prevzem dobrih slovenskih podjetij je Safti prek podjetja Valenta angažiral Boruta Kuhariča (kasneje prvega moža Vipa Holdinga, ki je danes v likvidaciji, v 90. letih pa je bil eden od vodilnih Sklada za razvoj), ki je podjetjem (MIP, Mura, Donit, Plutal, Metalni, Metalna) ponujal, da jim izdela strategijo privatizacije. V zvezi s tem se je sestajal tudi s takratnim direktorjem Sklada za Razvoj in kasnejšim razvpitim kriznim menedžerjem Urošem Koržetom in ekonomistom Maksom Tajnikarjem. Za slovensko privatizacijo pa je takrat kot sekretar na ministrstvu za ekonomske odnose in razvoj skrbel star Saftijev znanec iz banke Noricum – Tone Rop.
Sredi devetdesetih let so čudnemu poslovanju Saftija in TKB prišli na sled italijanski organi pregona, s tem pa tudi težave. Leta 1996 je propadla TKB, za seboj pa potegnila še Safti. Na drugi strani Evrope je LHB v Frankfurtu z bančno licenco ostala do leta 2012. Poznavalci pravijo, da je še pred tem epilogom prihajalo v podjetjih in bank, ki so jih nadzorovali, do številnih menjav ustanoviteljev, kar je bilo namenjeno zakrivanju sledov pravega lastništva in izvora kapitala. Sicer nekateri opisani primeri kažejo, da se je manjši del udbovskega denarja že vrnil v Slovenijo.
Koliko denarja je še v tujini, nihče ne ve. Da je, se strinja večina. Zato tudi od časa do časa prihaja do sporov med državami na ozemlju nekdanje Jugoslavije (redko pridejo v javnost), koliko denarja je bilo v resnici prenesenega na banke, ki so v času socializma delovale v tujini, in kje je. Po ocenah ob sklenitvi Sporazuma o sukcesiji med nekdanjimi jugoslovanskimi republikami leta 2001 naj bi bilo na računih mešanih bank, med katere je spadala tudi LHB, shranjenih skupno 645 milijonov dolarjev, vendar so omenjene banke poročale samo 56,6 milijona dolarjev skupnega premoženja. LHB je takrat prijavila samo bore štiri tisočake evrov. Da pa je LHB razpolagala z več sto milijoni deviz, je pred leti potrdil tudi nekdanji zunanjim minister Dimitrij Rupel. Koliko je v resnici tega denarja in kje je zdaj, je še naprej zavito v tančico skrivnosti.
