• About

Kavarna Hayek

~ "If socialists understood economics they wouldn't be socialists." (Friedrich August von Hayek)

Kavarna Hayek

Tag Archives: Jugoslavija

Našizem

26 nedelja Nov 2017

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ 6 komentarjev

Značke

Jugoslavija, Jure Leben, Kapitalac, Kapitralac, kolektivizem, Liberal, Luka Koper, Miro Cerar, nacionalni interes, našisti, našistična ideologija, našizem, socializem

Našizem -zma m (ȋ) oblika gospodarsko-družbene ureditve, ki je podobna socializmu in temelji na kolektivu; našizem prezira kapitaliste in neoliberalce; beseda našizem izvira iz besede “naši”; ideologija našizma definira državo kot sredstvo za širitev kolektivne volje, sklicuje se na „splošno dobro“, „javni interes“, „nacionalni intetres“ // gibanje za tako ureditev: našizem se vse bolj širi, našizem vse bolj prevladuje v slovenski družbi // nazor, ideologija, ki si prizadeva za tako ureditev: Forum 21 je utemeljitelj znanstvenega našizma ♪

Našist -a m (ȋ) oseba, ki se identificira s kolektivom; našist v svojih argumentacijah običajno uporablja besedo „naš“ ali nedoločeno množinsko glagolsko obliko „želimo“, „hočemo“, „moramo“; pristaš našizma: našisti so preprečili prodajo NLB, našisti so nasprotovali privatizaciji Telekoma ♪

Našizem je prevladujoča balkanska ideologija, ki je nastala po razpadu Jugoslavije v nekdanjih republikah, danes samostojnih državah. Temeljna premisa našizma je zelo enostavna: če je nekaj „naše“, potem je dovoljeno, da so „naše“ odločitve lahko nesmiselne, pokvarjene, drage in destruktivne, vsak, ki v take odločitve podvomi, pa je sovražnih ljudstva, skupnega dobra, države in blagostanja. Besedo našizem so definirali blogerji na Hrvaškem (pristaši avstrijske ekonomske šole), kot denimo Kapitalac, prijela se je, ko so jo začeli uporabljati na spletni strani Liberal. To ideologijo politiki (predvsem levi, ki se navdušujejo nad socializmom) izkoriščajo, da zavajajo ljudi, se tako obdržijo na oblasti in nemoteno kradejo državljane. V Sloveniji je „našizem“ utemeljil Forum 21, preoblečen je bil „nacionalni interes“. Zadeva je danes prišla tako daleč, da se našisti sploh več ne skrivajo za milozvočnim izrazom „nacionalnega interesa“, ampak brez sramu in zadržkov uporabljajo „naše“.

Da bi bralec bolj razumel, kdaj govorimo o „našizmu“, si oglejmo nekaj naslovov v medijih:

NLB (še) ne bomo prodali: odločitev vlade, da največja državna banka (še) ne bo privatizirana.

Kapitulacija pred tujimi plenilci je prodaja Telekoma: prepričanje sindikatov, da mora Telekom ostati „naš“.

Shod Primorcev v Ljubljani: »Luke ne damo«: zahteve, da Luka Koper ostane državna.

Cerar: “Naša vlada, ki jo vodi SMC, je potegnila Slovenijo iz krize”: prepričanje ministrskega predsednika Mira Cerarja, da zmorejo le „naši“.

Komu je napoti kakovostno javno šolstvo?: dobro je samo javno, zasebno je zlo.

Milojka Kolar Celarc: Javnega zdravstva ne dam: ministrica za zdravstvo, da se bo za „naše“ borila do smrti.

To je samo nekaj tipičnih našizmov, ki si jih vsak dan izmišljajo (predvsem levi) politiki, ki skušajo našizme vpeljati v svoje delo in upravičiti svoj obstoj. Našisti vedno branijo načela našizma, nasprotnike običajno ozmerjajo s fašisti, nacisti, neoliberalci ali kapitalisti. Tako lahko upravičijo vsako svojo odločitev, ne glede na to, kako škodljiva je, neumna ali ima motive, kot so nepotizem, kraja neto davkoplačevalcev, dvig davkov.

Našizem, podobno kot vse druge kolektivistične ideologije, potrebuje sovražnike, da jih lahko obtoži in okrivi, češ da ogrožajo preživetje kolektiva. Tako manipulira z ljudmi, hkrati dobi tudi opravičilo za morebitne neuspešne projekte, kot denimo, ni krivo državno lastništvo, ampak moramo najti prave ljudi, ki bodo vodili državno podjetje. To „iskanje“ pravih ljudi, lahko traja več desetletij in ljudje vedno znova nasedejo takemu opravičevanju. Našizem je sicer svoje sovražnike našel v treh segmentih: zasebnemu sektorju, gospodarskem liberalizmu in tujcih.

Ideologija našizma je tudi prevladujoča ideologija pri zaposlovanju „naših“, še posebej takrat, ko kdo zaide v težave in ga je potrebno skriti. Tipičen primer je bila „začasna“ zaposlitev državnega sekretarja Jureta Lebna kot pomočnika predsednika uprave podjetja Bernardin Group.

Kolegi iz Liberala so definirali pet vrst našizma: sindikalni našizem (sindikati v javnem sektorju in državnih podjetjih nas prepričujejo, kako so njihovi osebni interesi pravzaprav naši skupni interesi), kapitalski našizem (upiranje prihodu tujega kapitala), trgovski našizem (proizvajalci so se navadili na enega, stalnega kupca, če pa jim ta zniža cene in išče drugega, cenejšega proizvajalca, ga bodo začeli obtoževati, da za njim stoji uvozni lobi), davčni našizem (financiranje zaposlenih v javnem sektorju s pretiranimi davki) in kulturni našizem.

PREBERITE TUDI:

Kaj je šlo narobe, da javnost dvomi v znanost?

Spregledano opozorilo

Zakaj Valentin Areh ni prekoračil pristojnosti, ko ni podaljšal pogodbe kolumnistom Studia City ali zakaj to nikakor ni cenzura

Tudi inštitut Univerze v Göteborgu ugotavlja dobro upravljanje slovenske vlade z državo

Temeljne človekove pravice (svoboščine) v času kitajskega virusa ali zakaj so dosedanji vladni ukrepi še v mejah dopustnega in sprejemljivega

Miro Cerar in njegova jugoslovanska računica

16 petek Dec 2016

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Ekonomija, Gospodarstvo

≈ 6 komentarjev

Značke

BDP, EU, Jugoslavija, kupna moč, Miro Cerar, socializem

Če je resnična ali ne, ne vem, daleč od resnice zagotovo ni, a anekdota gre nekako takole. Zvezni sekretar za kmetijstvo in prehrano je ponosno paradiral po poslopju Zveznega izvršnega sveta (ZIS), saj je malo prej medijem sporočil, da se je proizvodnja hrane v Jugoslaviji povečala za 10 odstotkov. To je bila zmaga delovnega ljudstva, samoupravnega socializma in, kakopak, partije. Še posebej zato, ker se je proizvodnja hrane v kapitalistični Italiji, kjer zlobni lastniki proizvajalnih sredstev izkoriščajo delavce, povečala le za 5 odstotkov. Zato je k sebi povabil republiške »zmagovalce« in »poražence«. Srbskega sekretarja je zelo pohvalil, saj so proizvodnjo podvojili, slovenskemu pa je očital malodane sabotažo, kajti najbolj severna jugoslovanska republika je proizvodnjo povečala le za piškavi odstotek. Seveda je »pozabil« na nominalne številke. Srbi so proizvodnjo povečali s 5 na 10 enot (100 odstotkov), Slovenci pa z 200 na 202 enoti (en odstotek). Tudi primerjava z Italijo je z drugega zornega kota povsem drugačna. Medtem ko je Jugoslavija povečala proizvodnjo s 500 na 550 enot (10 odstotkov), je Italija povečala proizvodnjo z 10.000 na 10.500 enot (5 odstotkov). Številke sem zaradi lažjega razumevanja malce karikiral, a v vsakem primeru je imela nekdanja socialistična Jugoslavija prav poseben kalkulator, ki je vedno pokazal, da je socializem boljši od kapitalizma.

Zdi se, da ima tak »socialistični kalkulator« s primesmi Ludvika XIV (»L’etat, c’est moi«) tudi slovenski premier Miro Cerar. Tomaž Štih je na Twitterju kot Libertarec duhovito zapisal, da je za vse druge države v EU sedanja gospodarska rast posledica konjunkture, samo v Sloveniji je posledica Mira Cerarja. In se s tem hvali. »Gospodarska rast bo stabilna – okrog 2,5 %, kar bo opazno nad povprečjem držav z €,« je Cerarjeva vlada na Twiterju povzela Banko Slovenije. Napovedi za EU so take, kaj pa pomeni samohvala Mira Cerarja. Če vzamemo podatke, se no BDP na prebivalca v Sloveniji povečal za 518 dolarjev (z 20.747 na 21.265), v Nemčiji za 614 dolarjev (s 40.952 na 41.566), v Avstriji za 1.136 dolarjev (s 43.724 na 44.860 dolarjev) in tako naprej. Skratka, s tako »rastjo«, ki je od držav EU višja med 0,5 in 1,5 odstotne točke, Slovenija razvitih držav ne bo ujela še naslednjih nekaj desetletij. Jih bodo za zato primerljive tranzicijske države, kot so denimo Poljska, Slovaška, Latvija in Litva, katerim se napoveduje gospodarska rast, ki je od slovenske večja od 0,3 do 1,5 odstotne točke. A če pustimo BDP, ki je sicer nek kazalec razvoja, ne pove pa vsega, in vzamemo BDP na prebivalca, ki je merjen s standardom kupne moči (PPS), je za Slovenijo še slabše. Podatki Eurostata kažejo, da je BDP Češke po kupni moči (pri izračunu BDP upoštevamo življenjske stroške) lani dosegel 87 odstotkov povprečja EU, medtem ko je bil slovenski 83 odstotkov. S 77 odstotki povprečja EU je precej blizu tudi Slovaška, ki bo Slovenijo v naslednjih letih ob taki rasti, kot jo ima, prehitela. Estonija in Litva za zdaj še zaostajata, saj sta na 75 odstotkih povprečja EU. Toda te države hitro rastejo. Slovenija je dosegala po podatkih Eurostata leta 2004 86 odstotkov evropskega povprečja, kar je manj, kot ga je imela leta 2015. Najhitreje sta zrasli Slovaška, ki je s 57 odstotkov povprečja prišla na 77 in Litva, ki je z 49 odstotkov prišla na 75 odstotkov. In Estonija: s 54 na 75 odstotkov. Svoj dolg je od leta 2003, ko je znašal 26,7 odstotka BDP (imela je najmanjši dolg), do leta 2015 povečala za več kot trikrat, medtem ko so, denimo države Višegrajske skupine, svoj dolg kljub krizi povečale za od 7 odstotkov (Poljska) do 54 odstotkov (Češka). Tudi pri drugih kazalnikih so države Višegrajske skupine precej boljše od Slovenije, pa naj gre za indekse ekonomske, osebne in medijske svobode ali pa za konkurenčnost, uravnoteženost javnih financ, stroške dela in rast izvoza.

In potem Cerar vzame svoj »socialistični kalkulator« in prepričuje, da je Slovenija malodane najhitreje rastoče gospodarstvo v EU, kjer je blaginja skorajda zdivjala navzgor. In ljudje mu še kar verjamejo. Ampak, saj veste, kako je: dokler bodo ovce, bo tudi volna.

BDP kot fetiš sindikalistov za rast plač v javnem sektorju

01 torek Sep 2015

Posted by Kavarna Hayek in Gospodarstvo, javni sektor, Politika

≈ 4 komentarji

Značke

BDP, blaginja, Branimir Štrukelj, državna poraba, javni sektor, Jugoslavija, Ludwig von Mises, Odmevi, potrošnja, RTV Slovenija, socializem, zasebni sektor

Orgazmično navdušenje levičarskih politikov in tudi nekaterih njihovih socialističnih kruhoborcev, ki imajo magisterije in celo doktorate iz ekonomije, ter seveda sindikalistov ob zadnjih podatkih o rasti BDP pošilja seveda napačen signal javnosti. Kot je že ugotovil briljanten um avstrijske ekonomske šole Ludwig von Mises, matematika v ekonomiji pogosto povsem odpove. Zato je treba podatke o padcu in rasti BDP sprejemati z zadržkom, saj se drugače ustvarja vtis, da BDP odslikava dejansko blaginjo in napredek neke države. To sicer ne pomeni, da je BDP povsem brez pomena, nekakšna računovodska enota, ki nič ne pove. Je, ampak blaginja in razvitost nekega gospodarstva zagotovo ni zgolj BDP. Zato vprašanje, ali rast BDP v resnici predstavlja gospodarsko rast, ni zgolj retorično.

Ampak sindikalisti javnega sektorja so se odločili, da zadnja rast BDP pomeni signal, da se jih lahko povečajo plače. Mediji so poročali takole. »V ZSSS so v odzivu na danes objavljeno prvo letno oceno gospodarske rasti v 2014 med drugim ugotovili, da se z informacijo o triodstotni rasti BDP izpolnjeni vsi pogoji za sprostitev na gospodarsko rast vezanih pravic v varčevalnem zakonu. Po njihovem je čas primeren tudi za dvig plač in spremembi definicije minimalne plače.« (http://www.reporter.si/slovenija/zsss-%C4%8D-je-primeren-za-dvig-pla%C4%8D-spremembo-definicije-minimalne-pla%C4%8De/54908). Seveda je bil najbolj glasen šef sindikatov javnega sektorja Branimir Štrukelj, ki je dejal, da se »plače v javnem sektorju morajo zvišati«, če pa to ne bo šlo, je dejal v Odmevih na RTV Slovenija (www.rtvslo.si), si bodo pa od kapitala sami vzeli, kar jim pripada. O Štruklju sem že večkrat pisal (zadnjič tukaj: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/08/12/zgodbe-iz-vzporednega-sveta-po-struklju/), tako da se ne mislim ponavljati, zato tokrat samo o mitskem BDP.

BDP se izračuna po formuli Z + D + I + NI (iz-uv), pri čemer: Z = potrošnja zasebnega sektorja, D = (državna potrošnja), I = naložbe (investicije) in NI = izvoz minus uvoz). Tako dobimo nominalni znesek, ki predstavlja BDP za določeno obdobje. In zakaj BDP v resnici ne odraža dejanskega stanja blaginje in napredka? Ker naletimo na nekaj velikih težav, ki jim ekonomisti avstrijske ekonomske šole pravijo »napačni signali trgu«. Samo prosti trg, kjer se država ne vmešava v odnose med posamezniki, lahko prinaša napredek in blaginjo ter zmanjšuje revščino, opletanje s katero je postalo v zadnjem času zelo popularno med levičarji (samo poglejte tale pamflet: http://www.mladina.si/169030/populisticno/). Bom skušal na kratko in poenostavljeno pojasniti ter si nekaj pojasnil sposodil pri blogerjih, kot sta Tko Je John Galt (www.tkojejohngalt.wordpress.com) in Kat Kapital (www.katkapital.com).

Ni težava, da BDP vključuje državno potrošnjo, težava je, ker jo povsem izenači z zasebno potrošnjo. Poleg izvoza je za zadnjo »rast« BDP »zaslužna« namreč tudi državna potrošnja oziroma razni evropski lokalni projekti pri gradnji občinskih infrastrukturnih objektov. Vendar, ali sta te kategoriji (zasebno in državno) res enakovredni? Zasebna potrošnja pomeni, da ti iz svojega žepa nekaj plačaš, državna potrošnja pa pomeni, da ti država najprej ukrade tvoj zaslužek, potem pa s tem ukradenim denarjem financira recimo gradnjo mostu čez Ljubljanico, kot to rad počne ljubljanski župan Zoran Janković, razne nevladne organizacije, ki z davkoplačevalskim denarjem zganjajo socialistično propagando, kulturnike, ki nato vsiljujejo svoje knjige knjižnicam, ker jih ne morejo prodati na trgu in podobno. Vprašanje je, ali je učinek na blagostanje posameznika v obeh primerih res enak? Ali financiranje denimo Mirovnega inštituta povečuje blagostanje ljudi (razen blagostanja parazitov, ki so nanj prilepljeni)? Kako povečuje most prek Ljubljanici blagostanje Ljubljančanov? Ali je prav, da se obe potrošnji (zasebna in državna) enakopravno obravnavata znotraj izračuna BDP? Odgovor je: NE.

Država ne more vedeti, kaj je najboljše za posameznika, in to velja za večino državne potrošnje, ki ima v resnici negativen učinek – zmanjšuje kupno moč prebivalstva v zasebnem sektorju. V nekdanji Jugoslavije so v BDP šteli tudi gradnjo spomenikov NOB, ker je šlo pač za državno potrošnjo. To še danes počno v Severni Koreji, Rusiji in še nekaterih drugih državah, čeprav ni jasno, kakšno korist imajo od teh spomenikov državljani, kako jim to povečuje njihovo blaginjo. To smo občutili v nekdanji skupni državi: partija, ki je obvladovala gospodarstvo, je veliko »vlagala« v tovrstne »podvige« s spomeniki, v široke avenije, ki slavijo revolucijo, in podobne traparije. Ne boste verjeli, BDP je bil zato v Jugoslaviji (v 60. in 70. letih) precej velik, toda blaginje ni bilo od nikoder. Zato je tovrstna metodologija nepravična do ekonomsko svobodnejših držav, kjer ima veliko vlogo zasebna pobuda in je BDP dejansko odraz rasti, za razliko od zapravljanja denarja v socialističnih planskih gospodarstvih z veliko državne lastnine.

Tudi z zasebno potrošnjo je težava. Štrukelj je v prej omenjenih Odmevih dejal, naj se povečajo plače, s tem bodo ljudje več trošili in beležili bomo novo rast BDP. Zasebna potrošnja je lahko generator gospodarske rasti in blaginje v državah, kot sta Nemčija in ZDA, nikakor pa ne more biti v Sloveniji. Za tako ugotovitev ne potrebuješ diplome, magisterija ali doktorata iz ekonomskih znanosti, temveč preprosto pogledaš v svojo shrambo, svoj hladilnik, garderobno omaro ali garažo. Večino tistega, kar bomo videli, je iz uvoza. Ko Nemec kupuje avto, bo po vsej verjetnosti kupil nemški avto – VW, opla, mercedesa ali audija. To je neposreden vpliv na njihovo industrijo. Ko gre Slovenec kupuje avtomobil, najbrž tudi kupi VW ali opla, ampak s tem ne spodbuja slovensko gospodarstvo, ampak nemško. Enako velja za vse: za uvožene prehrambene izdelke, oblačila, pohištvo.

Kljub vsemu BDP ni povsem brezsmiseln, toda predstavlja nek fetiš, ki je lahko škodljiv. Eden takih primerov je teza, da je 2. svetovna vojna ZDA izvlekla iz recesije. Če bi držala, bi to pomenilo, da vojne povečujejo blaginjo ljudi. Pa jo ne. BDP v ZDA se je med vojno povečal zaradi enormno povečane državne porabe, nezaposlenost pa se je zmanjšala zaradi prisilne mobilizacije in zaposlovanja v obrambnem sektorju (zaposlenost v sektorju ameriške vojske se je med letoma 1940 in 1941 povečala z 1,8 odstotka na kar 40,3 odstotka; http://www.independent.org/newsroom/article.asp?id=138). Poleg tega so bile cene nadzorovane, kar pomeni, da je bila uradna inflacija nižja, kot je v resnici bila, kar pa posledično pomeni, da je bil BDP ZDA precenjen. Ampak, zanimivo. Nobelovec Paul Krugman še vedno verjame, da je 2. Svetovna vojna Američakom prinesla napredek in da na splošno lahko vojni spopad neki državi prinese blaginjo (https://www.youtube.com/watch?v=Rq7HLERNUSw). Ob taki norosti ni čudno, da je lani pozval ECB, naj se bojuje proti deflaciji (da je deflacija v resnici dobra za potrošnika, sem pisal tukaj: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/02/28/kdo-se-boji-deflacije/), in da se je ob grški krizi postavil na stran Sirize in Aleksisa Ciprasa.

Razbijmo še en socialistični mit: da podjetja v Jugoslaviji niso imela izgub in niso bila zadolžena

20 sobota Jun 2015

Posted by Kavarna Hayek in Gospodarstvo, Zgodovinski spomin

≈ 2 komentarja

Značke

Adria Airways, Franc Premk, Janez Kocijančič, Jugoslavija, Komercialna banka Nova Gorica, komunizem, Kreditna banka Maribor, Ljubljanska banka, Metalna, socializem, TAM, zadolženost

Z levičarskimi kruhoborci in trdoglavci po pravilu ne polemiziram; bolj jim kaj dokazuješ, slabše je. S socialisti resna debata sploh ni možna. Resda se da številke lahko stokrat obrniti, toda do neke meje. Že nekdanji finančni minister Janez Šušteršič je pronicljivo ugotovil, ko jih srečate kot oglaševalce nacionalnega interesa, »je pametno imeti v žepu listek z odgovori na njihove mitološke zgodbe.« (http://www.siol.net/priloge/kolumne/janez_sustersic/2015/01/privatizacija_kot_konec_sveta.aspx)

Ob 70. letnici vzpostavitve komunistične diktature sem večkrat dokazoval, kako nesmiseln je bil samoupravni socializem (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/28/levicarski-mit-o-uspesnosti-samoupravnega-socializma/), razbijal mite o uspešnosti socialističnega gospodarstva (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/25/levicarski-miti-o-uspesnem-jugoslovanskem-socializmu/), na kakšen način so socialisti po vojni obračunali z drugače mislečimi (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/24/kako-so-komunisti-v-kocevskem-rogu-poklali-ideoloske-nasprotnike/), kako je delovala vzporedna, udbovska ekonomija (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/06/05/vzporedna-ekonomija-za-razkosje-jugoslovanske-komunisticne-elite/), kako je Udba nadzirala in usmerjala gospodarstvo (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/25/kako-je-udba-nadzirala-samoupravno-socialisticno-gospodarstvo/), kako so finančno luknjo Sloveniji skopali komunisti (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/06/11/kako-so-komunisti-sloveniji-skopali-financno-luknjo/) in kdo je v resnici industrializiral Slovenijo (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/06/01/slovenijo-ni-industrializiral-tito-ampak-avstro-ogrska-monarhija/). Pa prejmem elektronsko pošto, kjer me neznanec najprej ozmerja s fašistom, potem pa zapiše, da tudi če je vse res, glavno je, da podjetja, ki so izšla iz socialistične Jugoslavije, niso obremenila slovenskega davkoplačevalca, in da so podjetja zadolžili kapitalistični neoliberalci, kot se je to zgodilo pred meseci, ko smo morali zaradi slabih posojil dokapitalizirati banke. Seveda je to še eden mit, saj je resnica ravno nasprotna.

Slovenska podjetja so iz Jugoslavije prišla zelo zadolžena in imela so velikanske izgube, kar ni presenetljivo, saj so večinoma »izvažala« v druge republike po vnaprej določenih cenah, bila so nizko produktivna in tehnološko zaostala, vodena pa samoupravno, kot se za socialistično državo pač spodobi. Takoj po osamosvojitvi in sprejemu tolarja kot nacionalne valute je imela samo Ljubljanska banka neizterljivega kar 40 odstotkov kreditnega porfelja. Sanacija bank je bila neizbežna, zato je Demosova vlada že leta 1991 sprejela zakon o sanaciji bank. Konec naslednjega leta je bila ustanovljena agencija za sanacijo bank in hranilnic (nekakšna slaba banka), ki je od bank najprej prevzela slaba posojila in jim v zameno dala državne sanacijske obveznice z jamstvom države. Slaba aktiva treh bank (Ljubljanska banka, Kreditna banka Maribor in Komercialna banka Nova Gorica, ki se je kasneje priključila NKBM) je (zaradi lažje predstave bomo upoštevali metodologijo preračunavanja, ki smo jo uporabili že pri izračunu jugoslovanskega zunanjega dolga) znašala med 4,5 in 5,5 milijarde evrov. Upoštevati pa je treba še to, da je bil BDP na prebivalca leta 1993 štirikrat manjši kot ga ima Slovenija danes. Kar vse pove, kako »uspešna« jugoslovanska podjetja je podedovala mlada država.

Največji dolžniki (preračunano po isti metodologiji) so bili: Adria Airways (okoli 0,7 milijarde evrov), Metalna (300 milijonov evrov), Talum (250 milijonov evrov), Videm Krško (240 milijonov evrov), Metalna (220 milijonov evrov), Jugoturbina (120 milijonov evrov) in Iskra Commerce (100 milijonov evrov). Največji dolžniki v odnosu na jamstveni kapital pa so pri LB bili Savske elektrarne, Slovenske železnice, TE Šoštanj, Petrol (Zemeljski plin), krška nuklearka NEK, Gorenje GA in Slovenske železarne, pri KBM pa Impol, EGS, Tam Bus, SCT in Paloma.

In kdo so bili direktorji teh podjetij? Sami »čudežni dečki« socializma, vsi po vrsti pravoverni komunisti. Tako je v Adrii Airways med leti 1982 in 1992 vedril Janez Kocijančič, v Iskri Commerce je bil direktor Janez Vipotnik ml. (sin nekdanjega partizanskega komisarja in vplivnega povojnega politika Janeza Vipotnika), ki se je za »nagrado« preselil v Iskrino skupno finančno podjetje Cranex v Švico in nato v Veliko Britanijo, v Petrolu je bil denimo Franc Premk. In tako naprej in tako naprej.

Sicer priporočam nekaj odličnih blogov: www.katkapital.com, www.tkojejohngalt.wordpress.com in www.kapitalac.wordpress.com/.

Vzporedna ekonomija za razkošje jugoslovanske komunistične elite

05 petek Jun 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Ekonomija, Politika

≈ 6 komentarjev

Značke

Jugoslavija, komunisti, nacionalizacija, socializem, Udba

Čas orgazmičnih izlivov levičarjev ob 70. letnici vzpostavitve totalitarnega sistema je pač primeren čas, da si lahko podrobneje ogledamo, kako porazna je bila za slovenski narod 45-letna (1945 – 1990) vladavina komunistov. Tako zelo, da si Slovenci o tega zla 20. stoletja še danes nismo povsem opomogli. Celo več: nekdanji komunisti in udbovci se danes predstavljajo kot največji humanitarci in krvodajalci, vsi drugi, ki ne delijo njihovega socialističnega prepričanja, pa so neoliberalci, kar pomeni, da so izdajalci in fašisti, še posebej če se zavzemajo za privatizacijo. Kar je po svoje povsem razumljivo, saj se bojijo, da bodo tuji lastniki povsem pretrgali rentniške povezave levičarskih kruhoborcev do državnih podjetij, kjer so se zdaj napajali. Pisali smo, kako nikakor ne drži, da je bilo socialistično gospodarstvo uspešno (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/25/levicarski-miti-o-uspesnem-jugoslovanskem-socializmu/), da socialisti po drugi svetovni vojni niso ustanovili skoraj nobeno novo podjetja (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/06/01/slovenijo-ni-industrializiral-tito-ampak-avstro-ogrska-monarhija/) in kako je Udba preganjala direktorje, ki so v socializmu samo pomislili na podjetništvo (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/25/kako-je-udba-nadzirala-samoupravno-socialisticno-gospodarstvo/). Tokrat pa si malo bolj natančno oglejmo, kako so komunisti s pomočjo Udbe zase in za svoje sorodnike odlično poskrbeli. V Jugoslčaviji (in Sloveniji) je obstajala tako imenovana »vzporedna ekonomija«, ki je levičarski eliti omogočala brezskrbno življenje, razkošje, šolanje otrok v tujini in prenos milijardnih zneskov v tujino. Ti računi v zahodni Evropi in davčnih oazah naj bi obstajali še zdaj.

Hrvaški mediji so leta 2013 odkrili (http://www.index.hr/vijesti/clanak/banke-su-se-izlagale-neuobicajenim-rizicima-kada-su-davale-kredit-premijerovom-bratu-on-tvrdi-nista-nije-sporno/661916.aspx), da je frankfurtska LHB v lasti NLB in ki od 27. decembra 2012 posluje samo še kot finančna družba, leta 2007 odobrila 3,2 milijona evrov kredita podjetju Modestus, ki ga vodi Krešimir Milanović, brat hrvaškega premiera Zorana Milanovića. Na prvo žogo pač nič posebnega, ker je LHB kreditirala tudi slovenske tajkune, med drugim Igorja Bavčarja in Ivana Zidarja. Toda oglasili so se nekateri Hrvati, ki trdijo, da imajo dokumente, ki dokazujejo, da je bila LHB (med nekdanjimi solastniki je bila tudi Zagrebačka banka) ena od tranzitnih udbovskih bank in podjetij, prek katerih se je denar prenakazoval po celi zahodni Evropi in davčnih oazah, zdaj pa se počasi vrača v države nekdanje Jugoslavije. Podjetnik Karlo Starčević in ekonomist Slavko Kulić govorita o ropu, v katerem je samo iz Hrvaške v zadnjih 30 letih izginilo 360 milijard ameriških dolarjev (http://www.dnevno.hr/vijesti/hrvatska/bankaroidi-koji-su-u-ratu-pokrali-stotine-milijardi-i-danas-za-jaja-drze-hrvatske-politicare-85164).

Vzporedna ekonomija Udbe je začela nastajati takoj po 2. svetovni vojni. O tem je pred leti za nacionalno televizijo pripovedoval leta 1915 rojeni in leta 2011 umrli nekdanji finančnik Udbe Niko Kavčič (dokumentarni film Vzporedna ekonomija, ima tri dele, si lahko ogledate tukaj: http://www.rtvslo.si/slovenija/umrl-je-niko-kavcic/269854). Po vojni je tedanja komunistična oblast, ki se je vladanja državi šele prilagajala in učila, naročila Udbi (oziroma Upravi državne varnosti – UDV), da prebije ekonomsko blokado, pridobi potrebna sredstva za svoje delovanje in za ugodje voditeljev. Ker je bila država v razsulu, gospodarstva pa potem, ko je bila večina »kapitalistov« likvidirana (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/24/kako-so-komunisti-v-kocevskem-rogu-poklali-ideoloske-nasprotnike/) ali pa so pobegnili v Argentino in Avstralijo, ni bilo mogoče postaviti čez noč, so se začeli najprej ukvarjati s tihotapljenjem cigaret in upravljati s črno borzo. Pri tem jim je pomagala predvsem italijanska mafija, s katero so nato prek igralništva ohranili stike vse do osamosvojitve.

V začetku petdesetih let so tihotapstvo zaradi pritožb iz tujine (predvsem Italije) v glavnem opustili (prepustili so ga klasičnim kriminalcem, od katerih so nato pobirali neke vrsto koncesnine), svoje ilegalno delo pa legalizirali z ustanavljanjem podjetij doma, ki so jih uporabili tudi za pranje denarja. »S tem denarjem smo tehnično opremljali svoje službe in ustanavljali podjetja v tujini,« je takrat povedal Kavčič, ki je vodil ekonomsko komisijo pri slovenski Udbi. Po njegovo je o vsem odločal CK KPS oziroma kasneje CK ZKS (tako je ostalo do leta 1990), ki je tudi določal, kam bo šel udbovski denar. Direktorji njihovih podjetij so bili skrbno izbrani, v tujini pa so postavljali slamnate može, v glavnem tuje državljane, ki so jih bogato plačevali.

Eno takih podjetij je bilo Jugo-Mercedes, ki se je leta 1953 preimenovalo v Autocommerce (danes v Skupini ACH), ki je uvažalo vozila Mercedes-Benz. Kavčič je dejal, da je bilo po njih s strani novih voditeljev veliko povpraševanje, saj so jih samo v Slovenijo v enem letu uvozili kar 80, kar je bilo za tisti čas veliko. Tudi novomeška Adria (Mobil) ima udbovski pedigre in tudi ta je danes v Skupini ACH, ki jo je svoj čas obvladoval Herman Rigelnik, v zgodnjih osemdesetih letih v republiškem izvršnem svetu, nato pa je z blagoslovom CK ZKS do leta 1991 vodil velenjsko Gorenje (podjetje je nastalo iz nacionalizirane Špehove delavnice, komunisti so ga financirali z umazanim udbovskim denarjem in uradnim blagoslovom tedanje zvezne in republiške vlade). Enako denimo Revoz (preden ga je prevzel Renault, je nekaj let sestavljal britanske Austine), Kompas (leta 1951 ustanovljen kot Putnik), Iskra, TAM (leta 1941 so ga ustanovili Nemci, po vojni je z njim začela upravljati zvezna Udba), Emona, LHT Škofja Loka, Adria Airways in SCT (nekdaj Gradbeno podjetje za ceste LSR). Skoraj vse so komunisti po drugi svetovni vojni ukradli zakonitim zasebnim lastnikom (temu so pač ljubkovalno rekli nacionalizacija) in dolgo so jih vodili šolani udbovci.

Večina podjetij je uradno delovala po centralno-planski logiki, v resnici pa je vzporedna ekonomija prinašala velike dobičke, se pravi ekonomske kategorije, ki jo je komunistična oblast formalno prezirala kot kapitalistično in sovražno socialističnemu delovnemu ljudstvu. Povedano drugače: Udba je po ukazu CK KPS formalno pazila na tiste, ki so zašli z začrtane smeri, v resnici pa je sama in prek vzporednih računovodstev v »svojih« podjetjih delovala zelo tržno: poceni kupovala ali proizvajala in drago (naprej) prodajala, domačo delovno silo pa slabo plačevala. Zaradi tovrstne ekonomije so se podjetja po osamosvojitvi znašla v težavah in bila v začetku devetdesetih let (ob prvi slovenski sanaciji bank) med največjimi dolžniki, katerih bančne terjatve so bile prenešene na takratno Agencijo za sanacijo bank in hranilnic. Med temi najdemo Adrio Airways, TAM, Emono, Adrio, Gorenje in Iskro.

Kavčiču je v tistih časih »pomagal« eden najbolj krvavih partizanskih poveljnikov Ivan Matija Maček, ki je vodil predvsem tihotapstvo, skrbel za pranje denarja in koga, če je bilo pač potrebno, ne preveč nežno prepričal v svoj prav. Njegovim zaupnikom, med katerimi so bili preverjeni gospodarstveniki in direktorji, pa so rekli mačkovci. Bil je brat komunistke Pepce Kardelj (žene Edvarda Kardelja), ki si je teden dni po zmagi Demosa na prvih demokratičnih volitvah vzela življenje; okoli vratu si je zataknila zanko vrvi, ki je bila privezana na kotličku za izpiranje straniščne školjke.

Podjetja so postala za udbovski denar kmalu premajhna, zato so potrebovali tudi finančne ustanove. Ker je bilo bančništvo sprva centralizirano na zvezni ravni, je priložnost prišla šele konec šestdesetih let, ko je bila v Sloveniji ustanovljena Kreditna banka in hranilnica Ljubljana (predhodnica Ljubljanske banke), na čelo pa je bil postavljen udbovski finančnik Niko Kavčič, ki je bil kasneje odstranjen in je postal disident (čeprav naj bi ga takratna oblast preganjala zaradi povsem klasičnih kriminalnih goljufij). V tistem času je nastala tudi frankfurtska banka LHB Internationale Handelsbank AG (v nadzornem odboru je bil nekaj časa tudi Stane Dolanc, takoj za Titom drugi človek SFRJ), ki naj bi bila uradno namenjena pospeševanju trgovine med Nemčijo in Jugoslavijo. Banka, čeprav to ni več, še danes buri duhove.

V ozadju ustanovitve naj bi bila Udba, prek banke pa naj bi se pral denar in prenakazoval na račune po zahodni Evropi in davčnih oazah. Že sama ustanovitev je še danes zavita v skrivnost. Uradno naj bi bili njeni lastnici Ljubljanska banka in frankfurtska Landesbank Hessen–Thüringen, Kavčič je pred leti trdil, da jo je prek LB in Iskra Commerca ustanovila Udba in da so tam skrivali denar pred zvezno centralno banko, Hrvati pa trdijo, da je sodelovala tudi Kontra obveščevalna služba (KOS) ter da sta sodelovali tudi hrvaška Zagrebačka banka in srbska Beobanka. Pri slednji je deloval med drugimi Slobodan Milošević, nekdanji srbski predsednik, ki je bil desetletja kasneje obtožen zločinov proti človeštvu in genocida na Kosovu in BiH. Od tod tudi teorija, da je šlo za zaroto jugoslovanskih komunistov, ki so prek Udbe in vojaške obveščevalne službe zanetili vojno na Balkanu, LHB pa je bila poleg drugih tujih bank, kot denimo dunajske Adria Bank, londonske AY Bank Limited, pariške Banque Franco-Yougoslave ali zambijske The Development Bank of Zambia, namenjena hrambi denarja, da bo elita pokupila gospodarstvo v razsuti in razkosani Jugoslaviji. Ljudi, ki bi natančno poznali poslovanje frankfurtska banke je vse manj, kot klasična banka je likvidirana, vendar vsaj nekaj indicev kaže na to, da je bila vendarle (vsaj nekaj časa) namenjena temu, da se komunistična elita po razpadu nekdanje skupne države prelevi v velekapitaliste.

V tej banki so se med drugim službovali ali bili v nadzornem svetu France Arhar (prvi guverner v samostojni Sloveniji), Sibil Svilan (danes predsednik uprave SID banke), Boris Zakrajšek (nekdanji član uprave NLB), Borut Stanič (nekdanji član uprave NLB, v devetdesetih letih vodil londonsko predstavništvo NLB), Marko Voljč (nekdanji prvi mož NLB, varovanec Nika Kavčiča) in njegov naslednik Marjan Kramar, Samo Nučič (nekdanji viceguverner Banke Slovenije), Jože Stanič (nekdanji direktor Gorenja), Andrej Hazabent (nekdaj prvi mož NKBM) in drugi s pravim pedigrejem.

V tej druščini nekako izstopa France Arhar, ki se ga težko uvršča v kadre nekdanjega režima, zato nekateri menijo, da LHB vendarle ni bila parkirišče udbovskega denarja. Toda ob tem je treba vedeti dvoje. Arhar je v Frankfurt šel konec osemdesetih let, ko se je avtoritarni režim zaradi demokratičnih gibanj že krepko majal. Takrat je oblast začela dialog s Cerkvijo, s katero je bil Arhar blizu (leta 1991 je na zahtevo Lojzeta Peterleta, predsednika Slovenskih krščanskih demokratov in vlade, postal guverner), njegov odhod v Nemčijo (v »udbovsko gnezdo«) pa naj bi bil nekakšen izraz dobre volje. Poleg tega je imel v LHB opravka s poslovnimi strankami, se pravi z nekakšnim legalnim delom LHB.

Frankfurtska LHB je v tujini ustanavljala številna podjetja (večina je bila ob osamosvojitvi likvidirana ali prodana), v osemdesetih letih naj bi tudi del tako imenovanih zamrznjenih deviznih vlog hrvaških in bosanskih varčevalcev končal v Nemčiji, zaradi česar je še danes spor med državami.

Podobno se je dogajalo na Tržaškem. Po pričevanju Kavčiča so morali v Trstu ustanoviti banko. Tam je sicer že delovala slovenska finančna delniška družba za mednarodni promet Safti, vendar je bilo to premalo. Kavčič naj bi leta 1954, ko so se posli tajne policije legalizirali, Mačku predal večjo količino udbovskega denarja, ki ga je ta kot kapitalski delež leta 1957 vložil v tedaj ustanovljeno Tržaško kreditno banko (TKB). Safti je bil predviden za likvidacijo, vendar so ga kot holding v sedemdesetih letih oživili, popoln nadzor nad njim pa je prevzela naslednica Udbe – Služba državne varnosti (SDV), od katere je tudi dobival denar. SDV je devize pobirala najprej od portoroške igralnice (direktor je bil bančnik italijanskega rodu Anton Nino Spinelli), v osemdesetih letih tudi od »svojega« novogoriškega Hita (takrat še HGP Gorica). Animiranje gostov in posojilno službo so prepustili italijanski mafiji, ki so ji pustili tudi pranje denarja, ki so ga pridobili s preprodajo drog, prostitucijo in trgovino z orožjem.

Safti je z umazanim denarjem ustanovil ali pa kupil deleže v številnih podjetjih, prek katerih je potem povsem legalno posloval. Med njimi so bila MIP, Iret (podjetje za elektroniko in telekomunikacije), različna farmacevtska podjetja, Založništvo tržaškega tiska (ZTT) in Agencija demokratičnega inozemskega tiska (ADIT). Predvsem slednja je zanimiva. Adit je bil kot tipično tihotapsko podjetje Udbe, prek katerega se je pral tudi denar, ustanovljen leta 1947. Ko je postalo vroče, je bil najprej preoblikovan v oddelek Državne založbe Slovenije (DZS, ki jo danes obvladuje tajkun Bojan Petan). Bil je tipičen primer vzporedne udbovske ekonomije, o kateri je govoril Niko Kavčič. O tem priča tudi dopis iz leta 1972: »Do danes v odnosu do DZS ni agencija vodila knjigovodstva in niti dostavljala računov«. Preprodajali so denimo tiskarski material, ki so ga fakturirali v dinarjih, kot da so ga naredili v Jugoslaviji, v resnici pa je bil brez carine uvožen iz Italiji in prodan naprej.

Iz dokumentov je razvidno, da je bil s tem seznanjen tudi takratni sekretar SZDL Milan Kučan, ki je z izdajo soglasja, da se Adit organizira kot samostojna enota znotraj DZS, skušal zadevo legalizirati (ker so nekateri »nepoučeni« znotraj DZS preveč spraševali). Kasneje se je v »reševanje zapletene situacije« – da se ne bi razkrilo ozadje Udbe – vključil še en poosamosvojitveni slovenski predsednik – Danilo Türk, kar je razvidno tudi iz zabeležk tedanjega vodje poslovne enote Adita Staneta Češarka. Direktorica DZS Dragana Kraigher – Šenk je namreč bentila, da »šverca tehničnih delov v DZS« ne bo dopustila. Zato so leta 1983 na več sestankih, na katerih so bili denimo tudi Dušan Šinigoj (konec osemdesetih let predsednik republiškega izvršnega sveta, kasneje pa vodja novogoriške enote Ljubljanske banke), Cvetka Selšek (v 80. letih članica izvršnega sveta, po osamosvojitve prevzela vodenje SKB), Darij Cupin (šef Saftija in tajnik projugoslovanske Slovenske kulturno-gospodarske zveze v Trstu) in drugi, sklenili, da ustanoviteljstvo Adita formalno preide na Gospodarsko zbornico Slovenije (GZS) kot organizacija posebnega družbenega pomena. Adit je do osamosvojitve nudil zavetje tudi štirim inženirjem Saftijevega podjetja Iret (podjetje je sodelovalo tudi z Iskro Labore), za katerega se je kasneje ugotovilo, da je prek njega jugoslovanski vojni servis (ZDPR) v času embarga Irak oskrboval z radiorelejnimi postajami. Inženirji so maja 1991 potiho izginili iz Slovenije, namigi, da je bila na podstrešju hiše na Vodnikovi cesti 133 v Ljubljani, se pravi na naslovu Adita, ena od obveščevalnih baz jugoslovanske obveščevalne službe (inženirji pa so bili vrhunski elektroniki), pa niso bili nikoli (vsaj javno ne) potrjeni.

Kasneje je bilo lastništvo preneseno na Safti, in to prek Profintest Limited, mirujoče firme na britanskih deviških otokih. Po osamosvojitvi se je za Adit začela zanimati tudi takratna Služba družbenega knjigovodstva (SDK) pod vodstvom Romane Logar in Igorja Omerze, ga je druščina okoli Saftji sklenila likvidirati. Stečajni upravitelj je bil zanesljiv – Franci Perčič, ki je bil kasneje svetovalec v uradu predsednika Danila Türka, tistega Türka, ki je poldrugo desetletje prej skušal prikriti dejansko vlogo Adita.

Safti je v začetku devetdesetih let že imel drugo vlogo. Varnostni organ ministrstva za obrambo (Vomo) je namreč prek Saftijevega skesanca Borisa Platovška prišel do informacij, da se Safti polašča nekaterih mednarodnih terjatev do Slovenije ter da med Srbijo in Saftijem prihaja do čudnih finančnih transakcij. To je v Washingtonu kasneje takrat že guvernerju Banke Slovenije Francetu Arharju potrdil tudi predstavnik Banque Indonuez, češ da je njihova banka (sporne) transakcije opravljala na račun fizične osebe srbskega porekla. Finančnik Saftija je v tistem času bil Suadam Kapič. Pri tem naj bi sodelovala celo LHB, ki je skupaj s Saftijem ustanovila banko Noricum. V njenem upravnem odboru je sedel Tone Rop (desetletje kasneje dve leti predsednik vlade), leta 1996 pa jo je kupila Banka Celje. Kljub temu nekdanja komunistična elita v Ljubljani ni ostala brez banke – to vlogo je prevzela Factor banka (danes v likvidaciji), roko nad njo pa je držal čudežni dečko socializma Herman Rigelnik, prek Proteja največji lastnik skupine ACH, se pravi ene od skupin, ki združuje nekdanja udbovska podjetja.

Za prevzem dobrih slovenskih podjetij je Safti prek podjetja Valenta angažiral Boruta Kuhariča (kasneje prvega moža Vipa Holdinga, ki je danes v likvidaciji, v 90. letih pa je bil eden od vodilnih Sklada za razvoj), ki je podjetjem (MIP, Mura, Donit, Plutal, Metalni, Metalna) ponujal, da jim izdela strategijo privatizacije. V zvezi s tem se je sestajal tudi s takratnim direktorjem Sklada za Razvoj in kasnejšim razvpitim kriznim menedžerjem Urošem Koržetom in ekonomistom Maksom Tajnikarjem. Za slovensko privatizacijo pa je takrat kot sekretar na ministrstvu za ekonomske odnose in razvoj skrbel star Saftijev znanec iz banke Noricum – Tone Rop.

Sredi devetdesetih let so čudnemu poslovanju Saftija in TKB prišli na sled italijanski organi pregona, s tem pa tudi težave. Leta 1996 je propadla TKB, za seboj pa potegnila še Safti. Na drugi strani Evrope je LHB v Frankfurtu z bančno licenco ostala do leta 2012. Poznavalci pravijo, da je še pred tem epilogom prihajalo v podjetjih in bank, ki so jih nadzorovali, do številnih menjav ustanoviteljev, kar je bilo namenjeno zakrivanju sledov pravega lastništva in izvora kapitala. Sicer nekateri opisani primeri kažejo, da se je manjši del udbovskega denarja že vrnil v Slovenijo.

Koliko denarja je še v tujini, nihče ne ve. Da je, se strinja večina. Zato tudi od časa do časa prihaja do sporov med državami na ozemlju nekdanje Jugoslavije (redko pridejo v javnost), koliko denarja je bilo v resnici prenesenega na banke, ki so v času socializma delovale v tujini, in kje je. Po ocenah ob sklenitvi Sporazuma o sukcesiji med nekdanjimi jugoslovanskimi republikami leta 2001 naj bi bilo na računih mešanih bank, med katere je spadala tudi LHB, shranjenih skupno 645 milijonov dolarjev, vendar so omenjene banke poročale samo 56,6 milijona dolarjev skupnega premoženja. LHB je takrat prijavila samo bore štiri tisočake evrov. Da pa je LHB razpolagala z več sto milijoni deviz, je pred leti potrdil tudi nekdanji zunanjim minister Dimitrij Rupel. Koliko je v resnici tega denarja in kje je zdaj, je še naprej zavito v tančico skrivnosti.

Slovenije ni industrializiral Tito, ampak Avstro-Ogrska monarhija

01 ponedeljek Jun 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Gospodarstvo, Politika

≈ 24 komentarjev

Značke

Avstro-Ogrska monarhija, industrializacija, Josip Broz Tito, Jugoslavija, socializem, Tito

Blog o mitih jugoslovanskega socializma (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/25/levicarski-miti-o-uspesnem-jugoslovanskem-socializmu/) je zbudil precej pozornosti, tudi pri zadrtih levičarjih. Eden od njih mi je poslal elektronsko sporočilo, češ »kaj nakladam«, naj rajši napišem »resnico, koliko tovarn in podjetij« smo dobili v socializmu, za vse to gre zasluga maršalu Josipu Brozu, kajti pred njim Slovenija (in Jugoslavija) ni bila industrializirana, bila je popolnoma nerazvita.

No, tega bralca bom moral na žalost razočarati, kajti zgodovinska dejstva so, da jugokomunisti niso ustvarili nič ali skoraj nič. Celo več. Uničevali so. Ali namenoma ali zaradi svojega neznanja, ni pomembno, večina tovarn, na katere smo danes Slovenci ponosni, je obstajala že pred prvo ali drugo svetovno vojno, imela so tradicijo, bila so večinoma družinska podjetja, ki jih je Titova oblast nacionalizirala. Če koga zanima in ima več časa, naj si na spletni strani Archives Portal Europe poišče uradni liste Ljudske republike Slovenije (https://www.archivesportaleurope.net), in sicer od leta 1945 do 1952. Sam se bo lahko prepričal, koliko podjetij so komunisti vzeli zasebnim lastnikom in jih nacionalizirali. Da bi zakrili sledove, so takoj (ne enkrat, ampak tudi dvakrat ali trikrat) spremenili ime podjetja ali tovarne. Največja težava pri teh družbah je bila, ker takratna oblast ni imela primernih ljudi za vodenje tovarn. Nekdanje lastnike so kot reakcionarne buržuje namreč ubili, tisti z več sreče so ušli v tujino. Tako so vodenje tovarn prevzemali ljudje, ki ne samo, da so imeli dva ali tri razrede osnovne šole, ampak se sploh niso spoznali na posel, saj so bili pred vojno bodisi hlapci na kmetiji ali nekvalificirani delavci v kakšni ključavničarski delavnici. Ampak ker so bili člani KPJ ali SKOJ, so bili seveda »kvalificirani«. Poglejmo si samo nekatere primere, ker je tega resnično veliko.

DELAMARIS je nastal že leta 1879, ko je Francoz Emile Louis Roullet odkupil zemljišče ob skalah cerkve Sv. Petra ter v bližini Vascottovih term zgradil prvo tovarno za predelavo in konzerviranje rib. Z delom je pričela 20. januarja 1881. GORENJE je nastalo iz delavnic Špehove kovačije, ki se je po nacionalizaciji leta 1950 preimenovala v Okrajno kovinsko podjetje Gorenje, kasneje pa samo v Gorenje. KRKA ima korenine že daljnega leta 1570, ko je Novo mesto dobilo deželno lekarno, ki je izdelovala zdravila. Tako je delovala do leta 1950, ko je bila podržavljena in preimenovana v Mestno lekarno Novo mesto, laboratorijski del se je štiri leta kasneje preimenoval v Farmacevtski laboratorij Krka. Krka danes skoraj več ne izdeluje inovativnih zdravil, pač pa je to generična tovarna. PEKO je ustanovil Peter Kozina leta 1910 Peter Kozina (Peko je sestavljeno iz prvih zlogov njegovega imena), ko je registriral družbo Peter Kozina & Ko. TAM (Tovarna avtomobilov Maribor) so začeli graditi Nemci leta 1941, po vojni je bil Tam nacionaliziran. Dokumentov za obdobje od 1945 do 1950 ni. Neuradno so jih uničili komunisti, saj niso želeli, da bi kdorkoli kdajkoli izvedel, da so načrte in znanje ukradli Nemcem. ZAVAROVALNICA TRIGLAV je nastala leta 1900 kot Vzajemna zavarovalnica iz Ljubljane. Socialisti so jo nacionalizirali in spremenili ime v Zavarovalni zavod Slovenije FLRJ, v Triglav (Zavarovalni zavod Triglav) se je preimenovala leta 1976. Tudi znana ALPINA je nastala iz zadruge čevljarskih delavnic, ki so se povezale v tridesetih letih 20. stoletja. Po drugi svetovni vojni je bila zadruga nacionalizirana, preimenovana v Tovarna športnih čevljev, ime Alpina je dobila leta 1951.

ŽELEZARNA JESENICE (danes del SIJ) je bila ustanovljena leta 1869 kot Kranjska industrijska družba (KID). Drugače je bilo železarstvo že v srednjem veku, v drugi polovici 18. stoletja je nekdanje Bucellenijevo imetje kupil Valentin Ruard, ki je začel širiti in obnavljati rudna polja od Fenta do Kočne. Veliko rudnih polj v Karavankah je pripadalo tudi veletrgovcu Zoisu, lastniku fužin v Bohinju, Radovni in na Javorniku. Zois je bil prvi bogataš in najmočnejši fužinar na Kranjskem. Podobno je z ŽELEZARNO RAVNE, ki je začela delovati 1807, ko so manjše obrate kupili in združili grofje Thurni, in ŽELEZARNO NA PREVALJAH, ki je bila najbolj napredna železarna v 19. stoletju. SAVSKE ELEKTRARNE so bile ustanovljene leta 1914, ko zgradijo prvo hidroelektrarno HE Završnica. Po drugi svetovni vojni so vse elektrarne nacionalizirane in prenesene na podjetje Gorenjske elektrarne s sedežem v Kranju. HE FALA je nastala 1913.

Tudi turistični kraji, za katere socialisti trdijo, da so to postali šele po drugi svetovni vojni, kjer so letovali delavci, so postali zdravilišča ali turistična središča mnogo prej. PORTOROŽ je tako že leta 1897 je postal klimatsko zdravilišče, BLED je bil znan že v 17. Stoletju, turistično središče je postal leta 1855, ko je švicarski hidropat Arnold Rikli ustanovil Naravni zdravilni zavod, TERME ČATEŽ so poznali že v 18. stoletju, kot zdravilišče delujejo od 1924.

PIVOVARNA LAŠKO je nastala 1825, ko je medičar in lectar Franz Geyer v nekdanjem Valvazorjevem špitalu uredil obrtno pivovarno, katere poslopje stoji še danes, PIVOVARNA UNION pa 1864. RADENSKA je nastala iz polnilnice, ki jo je 1869 postavil Karl Henn, potem ko je 1833 v Radencih odkril termalne vrelce. POMURKA MESNA INDUSTRIJA (1922 kot Tovarna mesnih izdelkov), ŠUMI (1876), KOLINSKA (1908 kot Kolinska tovarna kavnih primesi), MLINOTEST (1804, najprej pod imenom Flucov mlin, potem pod imenom Jochmannov mlin, komunisti ga nacionalizirajo in preimenujejo v Mlinsko podjetje Ajdovščina).

Za mesto Kranj so socialisti razlagali, da se je industrializiral šele po drugi svetovni vojni, ko je postal močno tekstilno središče. Seveda ne drži. Podjetnik Franjo Sirc je med obema vojnama sodeloval pri ustanavljanju več tekstilnih tovarn v Kranju: Jugočeška (1923), Intex (1926), Jugobrun (1928) in Tekstilna tovarna Stražišče pri Kranju (1929). Po vojni so bile te tovarne nacionalizirane in večinoma preimenovane: IBI, INTEKS, AQUASAVA, ZVEZDA, TEKSTILINDUS. Podobno je bilo s tekstilno industrijo v Mariboru. Tako je znana MTT nastala z nacionalizacijo petih predvojno znanih tekstilnih tovarn: MA-VA, Josip Hutter in drug, Jugotekstil, Jugosvila in Roteks. Tudi tekstilna tovarno v Litiji izvira izpred druge svetovne vojne ali POLZELA, ki jo je leta 1926 ustanovil Čeh Albert Reiser. Povedano drugače: Titova Jugoslavija ni ustanovila (skoraj) nobenega tekstilnega podjetja, vsa, ki so bila nacionalizirana in preimenovana, so obstajala že pred drugo svetovno vojno.

Tudi papirno industrijo so zgradili predvojni kapitalisti. PAPIRNICA VEVČE (1842), PAPIRNICA GORIČANE (1787) in TOVARNA CELULOZE (1931). Vse tri so komunisti 1947 nacionalizirali in združili v Papirnico in tovarno celuloze Vevče-Goričane s sedežem v Vevčah. In naprej: PALOMA (1885), tovarna papirja KOLIČEVO (1920), PAPIRNICA RADEČE (1725; nekaj časa so bili lastniki tudi znani bratje Piatnik), LEPENKA TRŽIČ (1888, ko se je imenovala Ceršaška tovarna lesnih snovi in lepenke). Seveda gradbena podjetja niso obstajala samo v socializmu, ampak že mnogo prej: SCT (1873 kot Stavbena družba Ljubljana, po vojni nacionalizirana in preimenovana v Gradbeno podjetje za ceste LSR, kasneje v SCT), METALNA Maribor (1920 kot Splošna stavbena družba Maribor, leta 1946 nacionalizirana in deluje pod imenom Tovarna splošnih metalnih konstrukcij in vijakov), CEMENTARNA TRBOVLJE (1876, po privatizaciji deluje pod okriljem Skupine Lafarge). Tudi obe znani slovenski steklarni nista zrasli v socializmu: STEKLARNA ROGAŠKA (1921) in STEKLARNA HRASTNIK (1860).

Naštejmo še nekatere večje tovarne in podjetja: INDUS (1933), LTH – Loške tovarne hladilnikov Škofja Loka (1933), KOPITARNA SEVNICA (1886), TOVARNA USNJA ŠOŠTANJ (1788, v 20. stoletju je bila znana kot Tovarna usnja Franz Woschnagg in sinovi, d. d.), PREBOLD (1842), TOBAČNA (1871), KIK KAMNIK (1852 kot Smodnišnica Kamnik), TOVARNA DUŠIKA RUŠE (1918), LITOSTROJ (1919 kot Strojne tovarne in livarne Ljubljana, ki so nastale iz šestih še starejših tovarn: Strojne tovarne Tönnies, Kastelic & Žabkar, Samassa, Železolivarne, Kovinolivarne in Zvonolivarne), EMO CELJE (1894 kot Tovarna emajlirane posode), ŽELEZARNA ŠTORE (1845 kot Rudnik in plavž Štore), GORENJSKA PREDILNICA (1933), LUKA KOPER (1882 kot paroplovna družba Capodistriana), JELOVICA (1905), CINKARNA CELJE (1873), ILIRIJA (1908 kot Tovarna kemičnih izdelkov Golob & Ko), TOVARNE ZLATOROG MARIBOR (1887), JUB (1875), SAVA KRANJ (1920 kot Atlanta, 1921 kot Vulkan, 1931 kot Semperit). Lahko bi še naštevali, dodajmo le, da je recimo celotna kemična industrija nastala pred drugo svetovno vojno. V Avstro-ogrski monarhiji so nastale denimo še TKI HRASTNIK, BELINKA, PINUS, ARBA, po prvi svetovni vojni pa HELIOS, ATO KTP, AERO, TANIN (več tukaj: http://www.gzs.si/zdruzenje_kemijske_industrije/vsebina/Pomen-kemijske-industrije-konkuren%C4%8Dnost-in-poslovno-okolje/Utrinki-iz-zgodovine). Sicer pa si, kako je bila Slovenija industrializirana leta 1939, lahko ogledate tukaj (http://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&source=web&cd=2&ved=0CCQQFjAB&url=http%3A%2F%2Fwww.dlib.si%2Fstream%2FURN%3ANBN%3ASI%3ADOC-KGWRXY6Q%2F29853824-bb3c-41b4-81ed-78a067c013a4%2FPDF&ei=8yxsVdPjGMeBU92BgpAN&usg=AFQjCNHcO5MGJwEIZs0jDUMZEtYzTxWlgQ&sig2=yKwzxDX4zD7MnzGtEqvZ8g). Pozorno oko bo seveda opazilo, da socializem med leti 1945 in 1990 ni prinesel ničesar novega in da je ostalo tako, kot je bilo v Kraljevini Jugoslaviji. Pravzaprav še več. Območje Slovenije, kot ga poznamo danes, je svoj ključen in največji razcvet, industrializacijo in napredek doseglo v času Avstro-ogrske monarhije (od 1870 do prve svetovne vojne. Da ne govorimo o tem, da so avstrijski vladarji vzpostavili slovenski sodni in šolski sistem ter zgradili železnico. Podobno je tudi z drugimi nekdanjimi jugoslovanskimi republikami, recimo z Bosno in Hercegovino (https://renesansa.wordpress.com/2013/12/11/ko-je-industrijalizirao-bosnu-i-hercegovinu-ili-kako-su-nas-eksploatirali-austrijanci/) ali Hrvaško (https://tkojejohngalt.wordpress.com/2015/05/17/jugokomunisti-nisu-industrijalizirali-hrvatsku/comment-page-1/).

Levičarski miti o uspešnem jugoslovanskem socializmu

25 ponedeljek Maj 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Gospodarstvo, Zgodovina

≈ 13 komentarjev

Značke

Jugoslavija, levičarji, samoupravljanje, socialisti, socializem

Evforija, ki jo je nacionalna televizija zganjala ob poročanju, da je revirni lovec v popolni lovski opremi zajel mladoletnike, domnevno neofašiste, ki so skušali izbrisati napis Tito na bregu pri Divači (http://www.rtvslo.si/slovenija/sedmerica-italijanov-domnevno-neofasistov-unicila-napis-tito/365854), je spominjala na orgazmične izbruhe pred 30 leti in več leti, ko so ljudje verjeli, da je Jugoslavija svetovna velesila. Pa je bila kvečjemu ob boku afriških držav, za razvit, demokratičen in civiliziran svet pa je bila vredna toliko, kot pikova dvojka pri briškoli. Domačini so omenjeni napis, ki je pravzaprav sramota, saj slavi enega največjih evropskih klavcev (odgovoren je tudi za pokol v Kočevskem Rogu: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/24/kako-so-komunisti-v-kocevskem-rogu-poklali-ideoloske-nasprotnike/) postavili »v spomin na (…) polpreteklo zgodovino«. Očitna je ta spomin že tako zbledel, da se Primorci, ki so imeli to srečo, da so lahko iz komunistične države z obmejnimi prepustnicami hodili v kapitalistično Italijo, ne spomnijo, da je bila rajnka država totalitarna. Vendar niso edini. Mediji povzemajo trditve levičarskih politikov (ali pa kar sami pišejo, kot denimo tudi Delo: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/11/kaj-imajo-skupnega-luka-mesec-janez-markes-in-joze-p-damjan/), kako je bilo v Titovi in socialistični Jugoslaviji dobro in da nikoli ni bilo takih gospodarskih težav, kot so danes v Sloveniji. Kar so seveda miti, ki nimajo ničesar skupnega z realnostjo. Ampak da stvari potvarjajo, smo pri častilcih socializma že navajeni. In čeprav se o tem že pisal, ne bo odveč, da še enkrat na kratko razbijemo nekatere najbolj tipične in butaste mite o uspešni Jugoslaviji. Kogar pa zanima bolj podrobno, priporočam, da si prebere članka Fascinantni ekonomski uspehi samoupravljanja (http://www.portalplus.si/87/fascinantni-ekonomski-uspehi-samoupravljanja/) in Ekonomija Titove Jugoslavije: Odlaganje neminovnog kraha (http://liberty.ba/article/69/Ekonomija-Titove-Jugoslavije-Odlaganje-neminovnog-kraha). V nadaljevanju bom na kratko povzel.

Večina mitov o krasnem prejšnjem svetu gre takole: Jugoslavija je bila za delavce raj, brezposelnosti ni bilo, vsi so bili zaposleni in prejemali dostojno plačo, nihče ni bil lačen, vsi so imeli stanovanje, vsi so lahko šli na počitnice, vse je bilo naše, vsi so bili – srednji razred. Vsem je bilo dobro. Potem pa je ob osamosvojitvi prišel kapitalizem, neoliberalizem, prevladala je zasebna lastnina, tovarne so se privatizirale, kapitalisti so začeli izkoriščati delavce, vse več ljudi je revnih.

Mit številka 1: V Jugoslaviji ni bilo brezposelnosti

Ni je bilo, če so državljani kupili enosmerno vozovnico za Nemčijo. Ko je sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja začela naraščati brezposelnost (bila je 7,2-odstotna), je Tito »odprl meje«. Komunisti so to prikazovali kot dokaz, da je Jugoslavija odprta država, od koder lahko vsakdo potuje, kamor hoče, v resnici pa je šlo za preračunljivo akcijo. V obdobju med 1968 in 1973 je delo v tujini (predvsem Nemčiji) poiskalo skoraj 700.000 ljudi, kasneje pa se jim je pridružilo še okoli milijon. Uradni statistični podatki nezaposlenosti v Jugoslaviji sredi osemdesetih let kažejo, da je bila okoli 15-odstotna, kar pomeni, da je bila višja kot v Sloveniji pred začetkom globalne finančne krize. V Sloveniji je bila do 5-odstotna, na Hrvaškem do 9-odstotna, v BiH nad 20-odstotna, na Kosovu pa je bila 57-odstotna. Marsikdo bo rekel, da je to dokaz, da je šlo Sloveniji v Jugoslaviji boljše, toda oglejmo si naslednji mit in videli bomo, da to ne drži.

Mit številka 2: V Jugoslaviji so bili vsi zaposleni

Da niso bili vsi zaposleni oziroma da je brezposelnost bila, je razvidno iz prvega mita, toda tudi med zaposlenimi je bilo med 20 in 30 odstotki »navidezno zaposlenih«. Ekonomistka Susan Woodward, profesorica na univerzi Princeton, je v knjigi Socialistična brezposelnost: Politična ekonomija Jugoslavije, 1945-1990 (Socialist Unemployment: The Political Economy of Yugoslavia, 1945-1990; http://press.princeton.edu/titles/5710.html) povsem razgalila socialistično zaposlovanje, ki sem ga sicer v enem od prejšnjih blogov (kako so delali v tovarnah samoupravnega socializma) že opisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/28/levicarski-mit-o-uspesnosti-samoupravnega-socializma/). Woodwardova je z raziskovanjem odkrila, da je bilo navidezno zaposlenih med 20 in 30 odstotkov delovne sile, ki je bila čisti tehnološki višek. Povedano drugače: ti ljudje so bili zaposleni samo zato, da so bili zaposleni, ustvarjali ali delali pa niso ničesar. Ali še drugače: zaposleni so bili samo statistično. Poleg tega je bila v kmetijstvu zelo velika latentna brezposelnost, ki je po izračunih profesorice iz Princetona znašala 1,4 milijona ljudi. Zakaj je prišlo do tega? Jugoslavija je vse družinske člane na kmetiji štela kot zaposlene!

Mit številka 3: V Jugoslaviji so vsi mladi dobili delo

Hm, brezposelnost med mladimi in visoko izobraženimi je bila v samem svetovnem vrhu. Leta 1985 je bila med mladimi do 25 let kar 56,9-odstotna. Mladi torej nikakor niso mogli najti zaposlitve, saj je bilo znano, da brez vez ali partijske izkaznice zaposlitve nisi mogel dobiti. Tudi po korupciji je bila nekdanja država med najbolj koruptivnimi.

Mit številka 4: Jugoslavija je bila manj zadolžena kot nove države

Leta 1983 je Jugoslavija bankrotirala. Seveda domači mediji o tem niso poročali, so pa svetovni. Država je mogla več odplačevati niti obresti, kaj šele glavnice. Za domačo javnost so bile krive imperialistične in kapitalistične države. Še posebej Ronald Reagan. Ko je Jugoslavija v sedemdesetih letih namreč jemala kredite, je bil tečaj dolarja okoli 1,7 nemške marke. Po Reaganovi reformi je tečaj skočil na tri, v nekem trenutku je bil celo štiri. Seveda so tudi obresti dramatično naraščale: te so leta 1975 znašale 5,8 odstotka, leta 1976 5,1 odstotka, leta 1977 5,5 odstotka, leta 1978 že 7,8 odstotka, leta 1981 pa 16,8 odstotka. Cena zadolževanja je torej hitro naraščala, tako da se je dolg, ki je leta 1977 znašal 9,54 milijarde dolarjev, leta 1981 povečal na 20,8 milijard dolarjev, ob razpadu Jugoslavije je znašal 21 milijard dolarjev.

Dolg Jugoslavije je v šestdesetih in sedemdesetih letih torej naraščal v povprečju za 17,6 odstotka na leto, dokler država ni bankrotirala in ji nihče ni hotel več posoditi denarja. Če bi republike ostale skupaj in bi dolg naraščal po enaki stopnji, bi jugoslovanski dolg danes znašal neverjetnih šest bilijonov dolarjev, tako pa je dolg vseh novih držav skupaj okoli 140 milijard dolarjev, skupen bruto domači proizvod pa okoli 200 milijard dolarjev. Sicer če preračunamo tedanji dolg (21 milijard dolarjev) v današnji čas, to pomeni okoli 100 milijard dolarjev. Razmere in makroekonomska razmerja so danes torej veliko boljše, kot so bile v Jugoslaviji, ki jo je čakal grški scenarij.

Mit številka 5: Jugoslavija je hitro dohitevala razvite države

Razvitost neke države se običajno meri s primerjavami. Tako Eurostat izračuna vzame BDP na prebivalca po kupni moči, izračuna povprečje za EU na kazalnik 100 in potem primerja posamezne države. Če naredimo tako primerjavo med Jugoslavijo in tremi razvitimi zahodnimi državami, s katerimi se zelo radi primerjamo (Avstrija, Nemčija in Švica), dobimo zelo zanimive rezultate, ki porušijo socialistični mit o razviti Jugoslaviji. Predrag Rajšić je na svojem blogu o tem objavil odličen članek (http://predragrajsic.blogspot.com/2014/03/the-economy-of-titos-yugoslavia.html), podobno tudi Portal Plus (http://www.portalplus.si/87/fascinantni-ekonomski-uspehi-samoupravljanja/). In da se ne bomo ponavljali, samo povzemimo ugotovitve. Največ, kar je Jugoslavija dosegla, je bila 44,72-odstotna razvitost glede na Avstrijo (leta 1981), 43,73-odstotna razvitost glede na Nemčijo (leta 1982) in 33,18 odstotna razvitost glede na Švico (leta 1983), v letih pred razpadom pa je bil rezultat katastrofalen: 28,26 odstotna razvitost glede na Avstrijo, 29,34 odstotna razvitost glede na Nemčijo in 23,21 odstotna razvitost glede na Švico. Zdaj pa pozor: tako razvita je bila stara Jugoslavija leta 1939, saj je tedaj država dosegala 34,47 odstotno razvitost glede na Avstrijo, 26,11 odstotno razvitost glede na Nemčijo in 22,20 odstotno razvitost glede na Švico.

No, marsikdo bo rekel, da je bila Slovenija bolj razvita, kot je bilo povprečje Jugoslavije. To je sicer res, toda slika je še vedno precej bedna. Leta 1991 je Slovenija dosegala okoli 56 odstotkov razvitosti Avstrije, 60 odstotkov Nemčije in 46 odstotkov Švice. Nato je kot samostojna država v poldrugem desetletju naredila tisto, kar socializem ni mogel v pol stoletja. V letu pred krizo je namreč dosegala 72 odstotkov razvitosti Avstrije, 78 odstotkov Nemčije in 61 odstotkov Švice. Skratka, vse je daleč od tega, kar trdijo levičarji.

Mit številka 6: Jugoslavija je imela močno industrijo in je veliko izvažala

To so pravljice za nevedne. Leta 1977 je denimo zunanjetrgovinski primanjkljaj znašal 4,4 milijarde dolarjev, dve leti kasneje že 7,2 milijarde dolarjev, pokritost uvoza z izvozom pa je padla s 66,2 odstotka na 48,5 odstotka v letu 1979. Ta razlika je še večja, če bi upoštevali, da je v Jugoslaviji vsak iz Italije, Avstrije in Nemčije »švercal« kavo, kavbojke, računalnike.

Kako bedno je bilo jugoslovansko gospodarstvo, pove podatek, je da recimo leta 1978 izvoz na prebivalca znašal vsega 259 dolarjev, medtem ko je bil v Grčiji 362 dolarjev, Španiji 358 dolarjev, Italiji 987 dolarjev in v Avstriji 1.628 dolarjev. Ob tem, da so znašale izgube podjetij v Jugoslaviji ob njenem razpadu kar 15 odstotkov BDP. Torej, Jugoslavija ni živela od industrije, pač pa je industrija živela od deviz zdomcev, turizma, predvsem pa od tujih kreditov.

Mit številka 7: Jugoslavija je bila tehnološko napredna država

Jugoslavija skoraj ni imela blagovne znamke, ki bi kaj pomenila na zahodnem, kaj šele na globalnem tržišču. Tehnološka raven je bila skoraj nikakršna, kar se je delalo, se je delalo po licenci. Komunistična partija je tako recimo toliko opevani avtomobil Yugo predstavljala kot vrhunec avtomobilske industrije ter ga domači javnosti postavljala ob bok Fiatu, Mercedesu in Audiju. Toda malo znano je, da je Yugo pravzaprav ponesrečen poskus italijanskih oblikovalcev in inženirjev, da bi ustvarili naslednika Fiata 127, zato je italijanska vlada pri družini Agnelli izprosila, naj načrte podarijo »socialističnim bratom« na vzhodu. Inženirji v Kragujevcu so Yugo dali na tržišče brez pravega razvoja, saj niso imeli ne denarja ne znanja, da bi načrte izpopolnili, zato je bil ta avto prava katastrofa. V ZDA, kamor so ga z velikim pompom izvažali, so ga razglasili za najslabši avtomobil, ki je kadarkoli vozil po ameriških tleh (http://www.autoblog.com/2010/03/22/book-review-the-yugo-the-rise-and-fall-of-the-worst-car-in/). In Italijani? Oblikovalci in inženirji so se vrnili za risalne mize in ustvarili prvi Fiat Uno.

Drugi mit, ki naj bi kazal na socializem kot tehnološko napredno družbo, je bil projekt z delovnim naslovom NL (»novo letalo« ali NA – novi avion). Projekt ni bil dokončan, njegov predhodnik Orel (Orao J-22) pa tudi ni bil plod domačega znanja: mil je predelan francoski Mirage, za katerega so dobili licenco Romuni. In ker je bil Tito zelo prijateljski z romunskim diktatorjem Ceaușescujem, so ga naredili skupaj z njimi. Posebnost letala je bila, da so piloti umirali eden za drugim, tako da je bil Orel pravzaprav leteči mrtvaški kovček.

Mit številka 8: Jugoslavija je gradila ceste, bolnice, šole in stanovanja

Jugoslavija je v 45 letih zgradila samo 45 kilometrov avtocest, železniških prog pa je bilo manj kot leta 1939. Tito je sicer gradil bolnice, ki pa so bile tehnološko zastarele.

Stanovanja, ki so jih za potrebe delavskega razreda ukazali graditi komunisti, so bila podobna tistim v ameriških črnskih četrtih. In tukaj naj bi živel srednji razred. Kako je živel? Podobno kot Del Boy in Rodney iz družine Trotter iz angleške nanizanke Samo bedaki in konji – preživetje s socialno podporo, dvigovanje standarda s preprodajo in »švercom« ter 50 kvadratnih metrov veliko socialno stanovanje v ogromnem bloku. Del Box in Rodney nista spadala v srednji razred, nista bila niti delavski razred. Bila sta socialni primer, kot večina državljanov Jugoslavije. Z izjemo komunistične elite, ki je svojim sorodnikom privoščila, kar si drugi niso mogli.

Tudi izobraževanje je bilo bolj vprašljive kakovosti. V Jugoslaviji je bilo (»brezplačnemu« šolstvu navkljub) samo med 8 in 9 odstotkov visoko izobraženih (za srednje razvito državo je minimum 20 odstotkov), pa še ti so dobili diplome v sumljivih okoliščinah. To velja predvsem za člane komunistične partije, saj si niso mogli privoščiti, da bi imeli njihovi direktorji samo tri ali štiri razrede osnovne šole. In za take primere sta bili znani dve visokošolski ustanovi. Prva je bila Đuro Pucar Stari (po okorelem komunisti in partizanskem morilcu) v Banja Luki, druga pa Đemala Bijedića v Mostarju. Če ste bili le dovolj visoko v partijski hierarhiji ali sorodnik kakšnega od »uglednih« funkcionarjev, ste  diplomo dobili po pošti, in sicer po sistemu – plačaj po povzetju.

Celotno gospodarstvo v nekdanji Jugoslaviji pa je nadzirala Udba. Kako, lahko preberete tukaj: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/25/kako-je-udba-nadzirala-samoupravno-socialisticno-gospodarstvo/.

Yugo in debeluhinja*

08 sobota Nov 2014

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ 2 komentarja

Značke

Jugoslavija, neoliberalizem, socializem

Bila je prava drama. Zaradi pomanjkanja deviz v Jugoslaviji se je Crvena zastava odločila, da bo avtomobil yugo prodajala v ZDA. Seveda so morali narediti jagodni izbor delavcev, kar ni bilo lahko. Ne bom delal za imperialiste, je bil eden od razlogov za zavrnitev »elitnega« delovnega mesta. Za socialiste povsem razumljiv argument, ni kaj. Drugi je bil kompleksnejši, lepo ga je pojasnil delavec beograjski televiziji: »Ritem življenja mi ne dopušča, da bi se zbujal zgodaj.« Logično, da bi se zgodaj zbujal in več delal, kljub boljši plači, ne gre. Anekdota pravi, da se je morala pred skoraj tridesetimi leti vključiti tovarniška partijska celica, da je izbrala dovolj za to delo zmožnih ljudi. Projekt je kasneje klavrno propadel, yugo pa je bil čez lužo izbran za najslabši avtomobil vseh časov. Nekako v tistem času je v Veliki Britaniji vladala Margaret Thatcher, ki je v imenu vitke države obračunala s sindikati, da si še danes niso opomogli, privatizirala državna podjetja, ukinila ali zmanjšala subvencije in krepko oklestila proračun.

S stališča novodobnih slovenskih levičarjev je bila takratna reakcija delavcev povsem normalna. Danes se to zrcali v protestih »proti diktaturi kapitala«, kot so pretekli teden vpili po ulicah, za vse drugo poskrbi mati država, ki izganja kapitaliste. In salonarskim levičarjem je v Sloveniji lepo. Nasprotno je v Angliji pokvarjena misel Miltona Friedmana pustila grozljive posledice. V živo so se lahko prepričali gledalci ITV v oddaji Danes zjutraj. Prizor je bil ganljiv, ko je voditeljica Katie Hopkins pod roko prijela 26-letno Christino Briggs, poosebljenje boja proti neoliberalizmu. Kot je razložila, je nedolžna žrtev te zlobne ideologije. Mati samohranilka pravi, da jo država ignorira, zato se obrača neposredno na davkoplačevalce, ki jo bodo zagotovo razumeli, če bo namesto dobrih 25 tisoč evrov letne socialne pomoči dobila več. Že zdaj si namreč težko privošči kitajsko hrano, kaj šele priljubljeno pico. Najbrž ni odveč podatek, da ima ta žrtev 160 kilogramov in indeks telesne mase 58, zato ne dobi službe. Poskušala je telovaditi, načrtovala plavanje, vendar bi jo to stalo 28 evrov mesečno, kar pomeni, da si z otrokoma ne bi mogla več mogla kupiti slastnih hamburgerjev v bližnjem McDonaldu. Kot skrbna je pripravljena za vsak shujšan kilogram vrniti 1,25 evra. Toda država ji mora (ima že zastonj občinsko stanovanje in plačano zdravstveno oskrbo) plačati zdravo hrano, saj kilogram paradižnika stane več kot njen priljubljen XXL čips Walkers. Njena stiska se je dotaknila socialističnih src povsod po Evropi in zdaj stiskajo pesti, da bodo neoliberalci do Christine sočutni in ji namenili nekaj tisočakov več. Kruto bi jo bilo prepustiti prostemu trgu.

*Tekst je bil objavljen v reviji Reporter, 3. novembra 2014

Subscribe

  • Entries (RSS)
  • Comments (RSS)

Arhivi

  • februar 2023
  • januar 2023
  • december 2022
  • november 2022
  • oktober 2022
  • september 2022
  • avgust 2022
  • julij 2022
  • junij 2022
  • maj 2022
  • april 2022
  • marec 2022
  • februar 2022
  • januar 2022
  • december 2021
  • maj 2021
  • avgust 2018
  • januar 2018
  • december 2017
  • november 2017
  • oktober 2017
  • september 2017
  • avgust 2017
  • julij 2017
  • junij 2017
  • maj 2017
  • april 2017
  • marec 2017
  • februar 2017
  • januar 2017
  • december 2016
  • november 2016
  • oktober 2016
  • september 2016
  • avgust 2016
  • julij 2016
  • junij 2016
  • maj 2016
  • april 2016
  • marec 2016
  • februar 2016
  • december 2015
  • november 2015
  • oktober 2015
  • september 2015
  • avgust 2015
  • julij 2015
  • junij 2015
  • maj 2015
  • april 2015
  • marec 2015
  • februar 2015
  • januar 2015
  • december 2014
  • november 2014

Kategorije

  • Družba
  • Ekonomija
  • Gospodarstvo
  • Islam
  • javni sektor
  • katoliška cerkev
  • migracije
  • Narava
  • Politika
  • posilstvo
  • Poučne zgodbe
  • Uncategorized
  • Zgodovina
  • Zgodovinski spomin

Meta

  • Registriraj se
  • Prijava

Create a free website or blog at WordPress.com.

Privacy & Cookies: This site uses cookies. By continuing to use this website, you agree to their use.
To find out more, including how to control cookies, see here: Cookie Policy
  • Follow Sledi
    • Kavarna Hayek
    • Join 107 other followers
    • Already have a WordPress.com account? Log in now.
    • Kavarna Hayek
    • Prilagodi
    • Follow Sledi
    • Prijavi se
    • Prijava
    • Report this content
    • Poglej stran v bralniku
    • Manage subscriptions
    • Skrij to vrstico