Značke
Dušan Šinigoj, komunisti, Milan Kučan, NLB, socializem, varčevalci, ZKS
Mediji že nekaj časa poročajo, da bo Slovenija za poplačilo varčevalcev nekdanje Ljubljanske banke (LB) na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini po ocenah namenila 385 milijonov evrov (http://www.siol.net/novice/slovenija/2015/05/koliko_bo_slovenijo_stalo_poplacilo_varcevalcev_ljubljanske_banke.aspx). Dolgo je bilo sicer mišljeno, da se bo ta težava reševala v okviru nasledstvenega sporazuma in po teritorialnem načelu (http://www.mzz.gov.si/nc/si/medijsko_sredisce/novica/article/6/33046/f0324ffe46cbc3734bbab38fbf85ca4f/), toda razsodba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) je bila vendarle pričakovana, saj je bilo jasno, da se bodo sodniki osredotočili na odnos med banko in varčevalcem. In v tem primeru ni bilo nobenega dvoma, da bo razsojeno v prid varčevalcem. Odgovorni so tiho, nekateri pa skušajo škodo naprtiti kar Demosovi vladi, se pravi prvi demokratično izvoljeni vladi leta 1990. Seveda to počno levičarji, jugonostalgični socialisti, ki se še danes ne morejo sprijazniti s samostojno Slovenijo in čeprav so tudi v novi državi ohranili celo vrsto privilegijev. Če sledimo dejstvom, hitro postane jasno, da te finančne godlje nista zakuhali ne Peterletova (http://sl.wikipedia.org/wiki/1._vlada_Republike_Slovenije) ne Drnovškova vlada z ustavnim zakonom iz leta 1994 (http://sl.wikipedia.org/wiki/2._vlada_Republike_Slovenije), s katerim sta NLB in NKBM pustili dolgove in obveznosti na ramenih starih LB in KBM. Ta percepcija ne zdrži resne presoje, saj je iz dokumentov izpred četrt stoletja razvidno, da sta varčevalsko finančno godljo dve, tri leta prej zakuhala vlada Dušana Šinigoja (zadnji totalitarni izvršni svet) in Milan Kučan, zadnji šef komunistične partije in kasnejši predsednik nove države.
Na prelomu 80. v 90. leta prejšnjega stoletja sta se oba ves čas »zaklinjala« Beogradu, da bo Slovenija ostala v Jugoslaviji. To dokazuje tudi priznanje Milana Kučana, češ da njegova intimna želja ni nikoli bila samostojna Slovenija, kot tudi govori nekaterih vodilnih članov ZKS pred prvimi demokratičnimi volitvami leta 1990 (denimo Janez Kocijančič in Milan Balažic), da so Demosove zahteve po samostojnosti avanturizem, ki lahko pripelje do krvavih spopadov na ulicah in upravičenega posredovanja JLA. Tudi kasneje je Milan Kučan deloval proti interesom Slovenije. Julija leta 2002 je po srečanju s predsedujočim predsedstva BiH Berizom Belkićem pozival, naj se bosanskim varčevalcem vrne njihov denar, saj za njih ni pomembno, kako bodo nekdanje države s sukcesijo rešile vprašanje starih deviznih vlog (http://www.24ur.com/novice/slovenija/kucan-na-obisku-v-bih.html). Neverjetno ga je skrbel tudi slovenski presežek v trgovinski bilanci z BiH, češ naj odkupimo 40 tisoč ton železa (čeprav ga sploh nismo potrebovali). Tudi ko Kučan ni bil več predsednik in je pod Pahorjevo vlado postal posebni odposlanec za BiH (http://www.reporter.si/slovenija/ku%C4%8D-pahorjev-odposlanec-v-bih/43779), ga je bolj skrbelo za balkanske države kot za interese Slovenije. Ampak vrnimo se najprej v leto 1988.
Takrat je Šinigojeva vlada po nareku ZKS sprejela tako imenovano zvezno solidarnostno klavzulo, ki določa, da jugoslovanske dolgove odplačuje tista republika oziroma banka
, ki jih zmore. Zaradi tega je imela Slovenija po osamosvojitvi velike težave, saj je konzorcij tujih bank zahteval 1,2 milijarde ameriških dolarjev od 4,2 milijarde dolarjev, kolikor je znašal tako imenovani nealociran jugoslovanski dolg, kar je Slovenija leta 1994 rešila z ustavnim zakonom (celoten dolg Jugoslavije je znašal 21 milijard dolarjev: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/25/levicarski-miti-o-uspesnem-jugoslovanskem-socializmu/). Za neizplačane devizne vloge hrvaškim in bosanskim varčevalcem pa je pomembno naslednje leto, se pravi leto 1989. Bančne zadeve so bile v dokazovanju pripadnosti jugoslovanski ideji za tedanjo oblast tako pomembne, da so pri njih sodelovali samo najbolj zanesljivi kadri. Šef LB je postal Anton Slapernik, varovanec in finančnik razvpitega in zadrgnjenega komunista Janeza Zemljariča, za njegovo desno roko pa so iz Dunaja poklicali Cirila Krpača, svaka Milana Kučana, sicer direktorja dunajske Adria Bank, banke v tujini, ki je kot večina podobnih bank pred več kot pol stoletja nastala po ukazu Udbe. Poleg tega, da so banke v Avstriji, Nemčiji in drugod za socialistične oblastnike zbirale devize in jemale kredite, so financirale večino nelegalnih poslov zvezne in republiških izpostav službe državne varnosti (med njimi najbrž tudi umore emigrantov).
Kot je razvidno iz arhivskih dokumentov NLB, se je zamisel o preoblikovanju dotedanjih temeljnih bank v podružnice Ljubljanske banke ali v podružnice posameznih hčera LB prvič pojavila 2. oktobra 1989 v predlogu prilagajanja sistema LB (takrat še LB-Združene banke) novi bančni zakonodaji. Gradivo za preoblikovanje so pripravili bančni strokovnjaki, ki so predvideli, da bosta tako LB – banka Zagreb kot LB – banka Sarajevo (Pozor, to je pomembno!) samostojni banki, hčeri LB. Toda prišel je 22. november, ko se v zapisniku 37. seje poslovodnega odbora LB ZB in v elaboratu o upravičenosti ustanovitve Ljubljanske banke kot delniške družbe, prejšnji osnovni banki LB Zagreb in LB Sarajevo nenadoma pojavita kot filiali. Strokovnjaki Agencije za sanacijo bank in hranilnic so nekaj let kasneje zapisali, da iz »prejetih gradiv ni jasno, kdo in kdaj je sprejel tak sklep in ali so za takšna preoblikovanja izpolnjeni pogoji iz elaborata o upravičenosti ustanovitve LB, d.d.«. Neuradno pa se je govorilo, da je bil tak sklep sprejet na CK ZKS in republiški vladi, saj je šlo za politično odločitev.
Ljubljanska banka se je kot delniška družba organizirala na ustanovnem zboru 19. decembra 1989, vpis v register pa je bil opravljen 29. decembra. Določeno je bilo, da nastopata GF Zagreb in GF Sarajevo v imenu in za račun LB, medtem ko sklep o organizaciji banke predvidel zastopanje v svojem imenu in za račun LB. Ta sprememba se je kasneje izkazala za slabo. Sicer je bilo takrat v elaboratu še zapisano: »Program preoblikovanja sistema Ljubljanske banke in Ljubljanske banke – Združene banke je rezultat dela in pogledov celotne vodilne ekipe Ljubljanske banke – Združene banke, ki jo je vodil Anton Slapernik.« Za izvedbo priključitve sta odgovarjala Stane Valant, ki je kasneje postal certifikatski mogotec, in Julija Barlič.
Kljub tej (namerni) »napaki« sprva ni kazalo, da bi lahko varčevalni nekdanjih republik zahtevali nazaj svoje devizne vloge. Hrvaška je 26. junija 1991 sprejela zakon, s katerim je jamstvo za devizne vloge prenesla na državo, konec leta 1991 pa omogočila svojim državljanom, da devizne prihranke v bankah s sedežem v Hrvaški prenesejo v javni dolg. To je storila večina, nekaj čez 100 tisoč varčevalcev (velika večina je imela na računih manj kot 30 evrov) pa ne. In ti zdaj zahtevajo od Slovenije, da jim vrne denar, čeprav so nekateri izmed njih svoje vloge že dobili poplačane s prodajo nepremičnin LB na Hrvaškem. Še bolj bizarna je bila zadeva v Bosni in Hercegovini, kjer je država podružnico LB Sarajevo 2. julija 1993 nacionalizirala. Z njo je upravljala do leta 2004, ko jo je prodala Validus banki (po več spremembah imena danes Moja banka), preostanek pa poslala v stečaj. LB Sarajevo je torej poslovala kot samostojna banka.
Torej nikakor ne bo držala trditev, da je za poplačilo bosanskih in hrvaških deviznih varčevalcev kriva Demosova vlada, temveč odločevalci tik pred osamosvojitvijo (izvršni svet in ZKS), ki so se hiteli dokazovati generalom JLA, da bo Slovenija ostala v okviru Jugoslavije.
Kavarna Hayek 