Značke

, , , , , ,

»Enoumje ni nevtralno, se ne spreminja in ni podobno ničemur drugemu. V ideološko izrazje, ki teži k univerzalnemu, prevaja interese kapitala, torej interese tistih, ki jim pravimo trgi, se pravi velikih podjetnikov, ki stojijo za vsem. Izvira iz mednarodnih ekonomskih institucij, ki uporabljajo in izrabljajo ugled in sloves nepristranskosti. Dela se, da je z lastno močjo voljene politike podvrglo svojim zapovedim, ‘edini mogoči politiki’. Tisti politiki, ki je ‘neizogibna’, tisti, ki ima poroštvo bogatih. Popustiti tej misli pomeni sprejeti, da rentabilnost postane povsod pomembnejša od družbene koristnosti, pomeni spodbujanje preziranja politike in prevlado denarja.«

S tem citatom Serga Halimija, francoskega novinarja in urednika, je svoj uvodnik v Mladini končal urednik Grega Repovž (http://www.mladina.si/163194/neodvisni/). Še enkrat si zavrtimo predvsem zadnji stavek: »Popustiti tej misli pomeni sprejeti, da rentabilnost postane povsod pomembnejša od družbene koristnosti, pomeni spodbujanje preziranja politike in prevlado denarja.« Kaj naj bi to pomenilo? Nič drugega kot to, da morajo v neki družbi ali državi obstajati tudi nerentabilna podjetja, ki pa so tako družbeno koristna ali pomembna, da jih morajo vzdrževati vsi davkoplačevalci. Če prenesemo na slovenske razmere in skušamo razumeti akcijo tega tednika v svetem boju proti privatizaciji, to pomeni poziv politiki, ki ne sme podleči prevladi denarja, ampak mora preprečiti načrtovano prodajo Telekoma, Nove KBM, Adrie Airways in podobne »državne srebrnine«. Apologeti po novem ne govorijo več o nacionalnem interesu, ker je to postala nekakšna tajkunska psovka, ampak o »strateški državni lastnini«, ki je ne smemo razprodajati, ampak bi jo morala država razumno upravljati. In metati vanjo še in še denarja. In tisti mediji in novinarji, ki podpirajo privatizacijo ali celo menijo, da se morajo ta podjetja izkazati na (prostem) trgu, ne pa ob pomoči države, so takoj označeni za lakaje ekonomske in finančne elite. Po mnenju avtorja je tako časnik Finance (www.finance.si) podoben nekdanjemu partijskemu glasilu Komunist, nacionalna televizija pa naj bi bila zaradi oddaje Prava ideja »popoln servis ekonomske elite«. Skratka: »Temeljna značilnost prehoda iz komunizma v kapitalizem je bila poleg demokracije in sproščene zasebne podjetniške iniciative seveda zamenjava elite.«

Človek se vpraša, od kod na tako majhnem prostoru, kot je list papirja, toliko neumnosti, predvsem pa od kod toliko ekonomskega ali finančnega neznanja. Odgovor je preprost. Namesto da bi že osnovnošolce in dijake seznanjali z osnovami ekonomske teorije (zaradi mene lahko s celotno, ampak ne samo posiljevanje z marksistično in keynesijansko, temveč tudi s teorijo avstrijske ekonomske šole, pa naj mladina sama presodi, kje bi se boljše počutila), se mladostnikom vsak dan z besedo in zgledi kaže, kako je mati država vsemogočna, saj lahko reši vse, prosti trg pa je zloben, ker je treba, pomislite (!), celo delati. In če smo prekomerno zadolženi, nič zato, ker je tako ali tako vse naše. Pa ja.

Finančno nepismenost slovenskih dijakov je razgalila raziskava, ki je bila v okviru PISA opravljena že leta 2012, rezultati pa predstavljeni pred pol leta. Slovenci so se med vrstniki odrezali pod povprečjem: v prvi kategoriji so dosegli 485 točk, v drugi pa celo samo 476 točk, medtem ko je povprečje OECD v obeh kategorijah znašalo 500 točk. Branimir Štrukelj, prvokategornik med sindikalisti šolnikov in velik zagovornik močne države z velikim javnim sektorjem, ki prinaša celo gospodarsko rast (?!?), je rezultate pospremil z besedami, »ali je za splošno izobraženost državljanov ključnega pomena, da so slovenski rezultati v njej nadpovprečni«. Se pravi, ali je za Slovenijo sploh pomembno, da so državljani finančno izobraženi.

In kje vse so pri odgovorih odpovedali slovenski dijaki (za katere sicer raziskava ugotavlja, da je med njimi največji delež tistih, ki že imajo svoje transakcijske račune)? Že skozi prvo kategorijo so se težko prebijali. Ko so jim pokazali račun, so se med njimi našli nekateri, ki niso vedeli, da je treba račun plačati (http://www.oecd.org/pisa/test/financialliteracytest/). Slovenski so bili pri tem vprašanju v zlati sredini, Francija, od koder prihaja prej omenjeni pametnjakovič Halimi, pa še slabša. Najslabši so bili Kolumbijci.

Pri malo bolj kompleksnejših vprašanjih pa so Slovenci povsem odpovedali. Naloga je navajala primer gospe Jones, ki je pri banki FirstZed Finance (izmišljena banka) vzela kredit v vrednosti 8.000 zedov (izmišljen denar) s 15-odstotno letno obrestno mero. Na mesec vrača banki po 150 zedov. Po enem letu mora odplačati še 7.400 zedov, vendar ji druga banka ZedBest ponudi boljše pogoje: da jih 10.000 zedov kredita z 13-odstotno letno obrestno mero, mesečni obrok pa ostane enak – 150 zedov. Vprašanj (kako bi lahko gospe Jones koristilo ali škodovalo, če bi vzela drugi kredit) in odgovorov je bilo več, med slednjimi tudi ta, da bi gospa Jones sicer imela boljšo obrestno mero in bi star kredit lahko prej odplačala, a bila bi bolj zadolžena in bi morala skupno plačati več. Gospa Jones bi se torej zadolžila samo zato, da bi se zadolžila, nekaj denarja pa bi imela viška. Kar seveda zelo spominja na zadolžitev Alenke Bratušek in takratnega finančnega ministra Uroša Čuferja jeseni 2013, ko je vlada izjavila, da ima Slovenija sicer dovolj denarja, da pa so se zadolžili zato, ker so želeli dokazati, da se lahko zadolžimo. In potem se čudimo, da so dijaki finančno nepismeni. Ni čudno, ko pa imajo neverjetno dobre zglede.

Prav tako niso znali odgovoriti, v katerem primeru se splača kupiti kilogram paradižnika po 2,75 zeda in v katerem zaboj z desetimi kilogrami po 2,2 zeda za kilogram. »Vrhunec« pa je bil primer gospe Jane Citizen, ki je na položaju direktorja družbe od 1. julija do 31. julija. Njena mesečna bruto plača je 2.800 zedov, prispevki znašajo 300 zedov, neto plača je 2.500 zedov, od kar je zaposlena pa je dobila 19.600 zedov. Vprašanje je bilo: Koliko zedov je gospa Jane Citizen dobila na svoj račun 31. julija. Odgovor je seveda 2.500 zedov, vendar se je marsikateremu od slovenskih mladih finančnih junakov zataknilo. Kar ne preseneča, ko pa vsakdan lahko bolščijo v pravovernega ekonomista Jožeta Mencingerja.

Skratka, za Slovence se je test slabo končal. Čeprav bi moralo marsikoga to zaskrbeti, so nekateri celo menili, da to ni pomembno, saj je finančna pismenost del neoliberalne ideologiji. Takole je zapisal avtor (ja, spet) v Mladini: »Ampak to, da Slovenija v finančni pismenosti ni (zelo) podpovprečna, ni pomembno. Finančne pismenosti v svetu, kakršen je in kakršen naj bi bil v prihodnje, ne bo nikoli dovolj. Gospa Jones bo pač morala veliko svojega časa namenjati premisleku, kakšen kredit vzeti. Razen če se zavemo, da se tak svet kot edini možen kaže le, če smo ujeti v neoliberalno ideologijo. Ideologijo, katere del je tudi finančna pismenost.«

Če bi finančna nepismenost veljala samo za posameznike, bi človek še zamahnil z roko, saj je vsak sam zase odgovoren, toda grozljivo je, da se tudi vodilni bankirji slovenskih bank v državni lasti, ministri in »ugledni ekonomski akademiki« obnašajo na skoraj enak način. Zato je Slovenija tam, kjer pač je. Se pravi – nikjer.

Advertisements