Večja javna poraba = manjša gospodarska rast. In pika.

Značke

BDP, gospodarska rast, IEA, javna poraba, javni sektor, levičarji, Ludwig von Mises, OECD, Philip Booth, zasebni sektor, Švedska

Med blogerji z ekonomsko liberalnim predznakom (logično, v medijskem mainstreamu tega pač ne bodo povzemali) je zaokrožila zanimiva študija. V začetku novembra je britanski ekonomist Philip Booth, programski direktor in šef uredništva spletne strani Inštituta za ekonomske zadeve (IEA), namreč objavil povzetek več kot 200 strani dolge študije, ki sicer ne prinaša nič novega za ljudi, ki so ekonomsko pismeni. Pač ena izmed številnih študij, ki razbija levičarski mit, da večja javna poraba spodbuja gospodarsko rast (BDP). To je mantra ljubiteljev etatizma in široke države, nasprotnih in dokazljivih tez pa seveda socialisti nikoli ne bodo priznali in vzeli za svoje. Žal v Sloveniji tako levica kot desnica zaradi svojih interesov in kratkovidnosti ne dojameta, da imajo tudi državne intervencije, pri katerih se izkaže, da deloma sicer pozitivno vplivajo na gospodarsko rast, na koncu negativne učinke, ki se kažejo prek dodatnega zadolževanja in višje obdavčitve. Povedano drugače. Blagodejni parcialni učinki se razvrednotijo ob parcialnih ali splošnih negativnih posledicah. Še bolj natančno. Denimo subvencije neki gospodarski panogi oziroma točno določenemu podjetju bodo imele sicer kratkoročne pozitivne učinke za to panogo ali podjetje, ampak negativne posledice za vse. Matematika v ekonomiji pogosto odpove, ki rekel Ludwig von Mises.

Levičarji nas sicer želijo prepričati, da večja javna poraba deluje, kar dokazujejo skandinavske države, predvsem Švedska. A ta mit so lani razbili prav analitiki IEA. Švedska danes ni bogata zaradi svoje socialnodemokratske politike. Ravno nasprotno. Švedi so bogati kljub socialni politiki in visokim davkom, postali pa so bogati zato, ker so v zgodovini imeli dolgo časa relativno svoboden trg in nizke davke. Gre za čas zgodnjega kapitalizma, ko je človeštvo naredilo največji korak v razvoju in ko se je akumulirala velika količina bogastva.

Ker je seveda publikacija Bootha in drugih avtorjev predolga (komur se da, jo bo pač prebral), si raje oglejmo kratko analizo ekonomistov Josepha Connorsa in Setha Nortona iz ZDA, ki je lažja za branje, avtorja pa sta prišla do podobnih ugotovitev. Analiza prikazuje, kako se tudi razvite države etatizirajo. Na strani 2 je prikaz deleža javne porabe v BDP (o tem sem pisal že tukaj) v 23 državah in kako se je za delež povečeval od leta 1960 do 2011. Tabela sama za sebe je zgolj statistična, a dobi smisel, ko jo primerjamo z gospodarsko rastjo. Ta graf (stran 8) pokaže, kako večja državna potrošnja zniža gospodarsko rast. Na strani 9 je nekaj zanimivih primerov. Medtem ko se je v tistih državah, kjer se je javna poraba v povprečju povečala za 13,3 odstotne točke (1960-2010), rast BDP v povprečju zmanjšala za 2,5 odstotne točke, se je v tistih državah z visoko rastjo javne porabe (v 50 letih v povprečju za 34 odstotnih točk) povprečna rast BDP zmanjšala kar za 5,4 odstotne točke. Sicer se je v državah OECD javna poraba v obdobju med 1960 in 2010 povečala za 21,6 odstotne točke (s 27,3 na 48,9), povprečna rast BDP pa zmanjšala za 4,3 odstotne točke (s 5,5 na 1,3). In logično. Večji je del javne porabe v BDP, manjši je delež zasebnega sektorja.

Za konec še za levičarje zelo bogokletna ugotovitev Connorsa in Nortona. Ko sta raziskovala posamezne postavke znotraj porabe, sta za obdobje med 1960 in 2010 ugotovila, da so se v tem času povečali izdatki za javno šolstvo (delež izdatkov za javno šolstvo v BDP). Kaj to pomeni? Povečani izdatki za javno šolstvo vplivajo na znižano rast BDP.

Londonski IEA empirično in analitično razbil levičarski mit o uspešnem skandinavskem socializmu

Značke

davki, IEA, javna poraba, neenakost, Nima Sanandaj, Philip Booth, Skandinavija, socializem, Velika Britanija, Švedska

Med konservativno-liberalnimi blogerji se je hitro razširila novica, da je IEA (Inštitut za ekonomske zadeve s sedežem v Londonu; https://en.wikipedia.org/wiki/Institute_of_Economic_Affairs) izdal še eno zanimivo knjigo. Tokrat o levičarskih mitih o uspešnem skandinavskem socialističnem modelu gospodarstva. Napisal jo je kurdsko-švedski inženir Nima Sanandaji, naslov pa je Scandinavian Unexceptionalism: Culture, Markets and the Failure of Third-Way Socialism. Knjiga je brezplačno dostopna na spletu (http://www.iea.org.uk/sites/default/files/publications/files/Sanandajinima-interactive.pdf), zato samo nekateri poudarki, o katerih smo sicer že pisali (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/02/mit-o-uspehih-skandinavskih-socialistov-le-mit-2/).

Sanandaji v knjigi razbija mit, da so skandinavske države uspešne zaradi visokih davkov in izdatkov za socialo. Mit razširja politična levica, resnica pa je ravno nasprotna: Skandinavci so (za zdaj še) bogati kljub visoki javni porabi. Zahvaliti pa se morajo prostemu trgu in stoletni tradiciji delovne etike, ki je poganjalo njihova gospodarstva nekje do leta 1960, od takrat naprej pa je obdobje socialističnega zapravljanja, ki mu je sledila eksplozija davkov. Rezultat tega je biol:

• Švedska je med leti 1975 in 1990 zdrsnila od četrte najbogatejše države na svetu na 13. mesto;

• delovni čas na Danskem se je med leti 1950 in 1990 skrajšal za tretjino;

• med leti 1950 in 1990 Švedska zaradi davčnih obremenitev v zasebnem sektorju ni ustvarila niti enega neto delovnega mesta, kljub temu, da se je število prebivalcev povečalo za dva milijona;

• leta 2008 je bilo na Švedskem več neenakosti kot v Veliki Britaniji, ZDA in Kanadi, se pravi v zibelkah »neoliberalizma«;

• Švedska je bila med leti 1870 in 1936 med najhitreje rastočimi gospodarstvi na svetu.

Ključne ugotovitve analize Nima Sanandajija po posameznih področjih so naslednje.

Poslovnost in ustvarjanje novih delovnih mest

Gospodarsko rast v nordijski regiji so zavirali visoki davki in visoka javna poraba. Kljub povečanju prebivalstva na Švedskem za dva milijona med leti 1950 in 2000, skoraj ni bilo na novoustanovljenih podjetij, prav tako se ni povečalo neto število delovnih mest.

Obdavčitev

Do leta 1960 so bile stopnje obdavčitve na Švedskem podobne kot v drugih razvitih državah, v zadnje pol stoletja pa se je obdavčitev v tej skandinavski državi izjemno povečala.

Med letoma 1965 in 2013 so se na Finskem neposredni davki povečali z 30 na 44 odstotkov, posredni davki pa z 8 na 20 odstotkov. Podoben trend je mogoče videti tudi na Danskem in Norveškem.

Izdatki za socialo

Radodarna država je negativno vplivala na tradicionalno delovno etiko Skandinavcev, ki so vedno bolj postajali odvisni od socialne pomoči. Od leta 1990 je nadomestilo za brezposelnost prejemala približno petina delovno aktivnih Švedov, povečalo se je število bolniških odsotnosti, številni so se upokojili prej, kot je bilo to potrebno.

Na Norveškem je podobno. Kljub temu, da so Norvežani med najbolj zdravimi ljudmi na svetu, država za invalidnine in bolniške na leto porabi okoli 5 odstotkov BDP (v Veliki Britaniji denimo 2,4 odstotka).

Izdatki za zdravstvo

Skandinavski socialisti trdijo, da je vse daljša življenjska doba v Skandinaviji posledica povečanih javnih izdatkov za zdravstvo. Pred eksplozijo javne porabe leta 1960 so štiri od prvih petih mest do dolžini življenja ljudi na lestvici OECD zasedale skandinavske države. V zadnjih 40 letih so dramatično zaostale.

Neenakost

Skandinavija je dolgo uživala sloves regije, kjer neenakosti skorajda ne poznajo. Ampak to je bilo preden se je razbohotil javni sektor, preden so se povečali davki. Skandinavske države so torej dokaz, da čim večja je javna poraba, večja je družbena neenakost. Leta 2008 je bilo na Švedskem več neenakosti kot v Veliki Britaniji, ZDA in Kanadi, se pravi v zibelkah »neoliberalizma«.

Družbene norme

Po raziskavi med leti 1981 in 1984 se je 82 odstotkov švedskih državljanov strinjalo s trditvijo, da je neopravičljivo, da kdo uživa ugodnosti, do katerih ni upravičen. V raziskavi med leti 2010 in 2014 se je s to trditvijo strinjalo le že 52 odstotkov Švedov in »Švedov«.

V komentarju k raziskavi je profesor Philip Booth, programski direktor Inštituta za ekonomske zadeve, dejal:

»Skandinavski izkušnja kaže, kako škodljivi so visoki davki in preobširna socialna država. Kljub temu mnogi vidijo to regijo kot branik socializma, kjer je velika socialna država privedla do številnih zaželenih gospodarskih in socialnih rezultatov, toda v resnici je ta uspeh posledica politike pred razvojem tega modela.«