Značke

, , , , , ,

Pod roke mi je prišla nova knjiga publicista Romana Leljaka z naslovom Zbrana dela udbovca Janeza Zemljariča (http://leljak.si/index.php?option=com_content&view=article&id=330:zemljarieva-dolga-senca&catid=52:nekategorizirano), ki je v prejšnjem sistemu bil med drugim šef republiške Udbe, sekretar (minister) za notranje zadeve in predsednik republiškega izvršnega sveta (vlade). Gre za 304 strani dolg program dela organov za Notranje zadeve SR Slovenije na področju varovanja ustavnega reda. V njem so za obdobje med novembrom 1974 in decembrom 1975 opisane operacije in naloge slovenske Službe državne varnosti (SDV), povzetke je objavila revija Reporter (http://www.reporter.si/slovenija/zemljari%C4%8Deva-udba-podjetni%C5%A1ko-je-subverzivno/52575). Za blog, ki ga berete, so predvsem zanimiva poglavja, ki opisujejo področje gospodarstva, saj je komuniste skrbelo, da se ne bi direktorji podjetij »nalezli« podjetniškega oziroma kapitalističnega razmišljanja, saj bi to pomenilo spodkopavanje temeljev socialističnega samoupravnega ekonomskega sistema. Takole so zapisali v vodstvu SDV: »Posebej se bodo vse operativne službe organov za notranje zadeve angažirale za učinkovitejše odkrivanje in ustrezno obravnavanje vseh nasprotovanj začrtani ekonomski politiki, pojavov ohranjevanja skupinsko-lastniškega in podjetniškega ravnanja, zlorab samoupravljanja, vseh oblik odtujevanja družbenega premoženja, nevestnega ravnanja in gospodarjenja s tem premoženjem in drugih pojavov, na katere sta opozorili predsedstvi CK ZKJ in CK ZKS v oktobru 1974.«

Torej, slovensko SDV je pred 40 leti, ko jo je vodil Janez Zemljarič, skrbelo predvsem dvoje: da ne bi vodstveni kadri, ki so imeli poslovne stike z zahodnoevropskimi državami, začeli uvajati podjetništva, in da ne bi odlivanje denarja v tujino potekalo brez njihove vednosti. Za spremljanje in preprečevanje te sovražne dejavnosti, ki spodkopava temelje socialističnega samoupravnega gospodarstva, so bila dovoljena vsa sredstva, smernice pa je dajala partija. Torej ne vlada, ampak edina dovoljena politična grupacija na ozemlju nekdanje Jugoslavije, se pravi zveza komunistov. Zato sploh ni čudno, da je jugoslovansko gospodarstvo doživelo popoln polom oziroma kot je rekel Friedrich Hayek: »Če bi se socialisti spoznali na gospodarstvo, ne bi bili socialisti«. Zato je posebej zanimiv del o sovražni dejavnosti s spodkopavanjem ekonomske osnove družbe, s katerim pade tudi sedanji levičarski mit, kako lepo je bilo Slovencem v samoupravnem socializmu, ko so sami odločali o usodi družbene lastnine v takratnih organizacijah združenega dela (OZD). O tem sem sicer že pisal: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/28/levicarski-mit-o-uspesnosti-samoupravnega-socializma/.

Paranoja pred zunanjim in notranjim sovražnikom je dobivala neverjetne razsežnosti, saj razvoj gospodarstva in tehnologije ni narekovala potreba ljudi, temveč SDV. Dokument, ki je objavljen v Leljakovi knjigi, priča, da je bilo na voljo le toliko novih telefonskih priključkov, kolikor jih je dovolila Udba oziroma kolikor jih je lahko obvladovala tajna policija. »Načrt je usklajen z razvojem telefonskega omrežja v Sloveniji,« so se pohvalili v Udbi, ki je tesno sodelovala z Iskro in PTT. Podjetji sta namreč razvijali različne načine prisluškovanj, najbolj so jih skrbeli hoteli, kamor so prihajali podjetniki iz drugih držav in v hotelskih lobijih imeli sestanke. »Kot popolnoma novo tehnično sredstvo bo razvit in izdelan laboratorijski prototip za visokofrekvenčno žično ozvočenje v hotelih, kjer bodo uporabljene kot medij prenosa obstoječe instalacije,« so zapisali v SDV in navedli »bogat asortiman tajnikov za brezžično ozvočenje«.

Udbovski aparat je bil v času, ko ga je vodil Janez Zemljarič, grozljivo velik. Kot cilj operacij so brez sramu zapisali, da je treba koga »paralizirati«, »odstraniti«, »nevtralizirati«, skoraj pri vsaki akciji so uporabljali OTS (operativno tehnična sredstva), vendar so v opravičilo svojih grozljivih in sprevrženih dejanj ter vseobsežnega aparata poimenovali za »Graditev varnostnega sistema kot samoupravne funkcije družbe«.

Dokumenti, ki se nanašajo na ekonomijo, so na straneh 12 – 15 in 50 – 80, poglavje pa so poimenovali »Graditev varnostnega sistema kot samoupravne funkcije družbe«. Tajno službo je skrbelo predvsem uveljavljanje »teorije in prakse podjetništva« v nekatera podjetja, čemur so rekli pristop kapitalističnega gospodarstva. Ravnanje tistih direktorjev, ki so kljub takim »omejitvam« dosegali nadpovprečne rezultate in presegali nizko zastavljene plane, se pravi, da so bili bolj produktivni in so posledično zvišali plače sebi in delavcem, je bilo označeno za »neupravičeno prelivanje družbenih sredstev«. Še posebej problematična so bila za komunistično oblast tako imenovana GG podjetja, katerih ustanovitelji so bile skupine občanov, in so se ukvarjala s posredniškimi posli. Taki posli so bili označeni za »nečiste trgovsko posredniške posle, pri katerih obračajo praviloma sredstva proizvodnih OZD, s tem pa ogrožajo poslovno varnost poštenih proizvajalcev in ustvarjajo vrsto drugih negativnih posledic v gospodarstvu«.

Udba se je v tistem času zanimala za več gospodarstvenikov, ki so se po njeno oddaljevali od »začrtane socialistične poti«. Eden od teh je bil Leopold Krese, partijski funkcionar, nekdanji direktor Gospodarskega razstavišča in predsednik Gospodarske zbornice, sicer kriv tega, da je bil somišljenik liberalistične »Kavčičeve politike«. Udba se je odločila, da ga spremlja, identificira njegove stike v tujini in s tujimi partnerji, po potrebi pa ga skupina sodelavcev SDV nevtralizira. Drugi je recimo bil Gregor Klančnik, generalni direktor Združenja slovenskih železarn, za katerega je bila določena TP (tajna preiskava) in TS (tajno snemanje), ker se pred poslovnimi odločitvami ni posvetoval z delavci (temu so rekli »samovoljne odločitve« in »protisamoupravno delovanje«) in »nekontrolirano« sklenil posel s Fiatom za tovarno traktorjev v Štorah. Tudi načrt za osebno diskreditacijo je bil pripravljen (njegova povezanost s prometno nesrečo s smrtnim izidom).

Protisamoupravno in subverzivno so delovali tudi direktorji v drugih podjetjih. Čeprav jih je na položaj postavila partija, očitno niso bili dovolj poslušni, saj so uporabljali nekatere poslovne modele, ki ne sodijo v samoupravni socializem. Tako je tovarna Sladkogorska iz Sladkega vrha z nemškim poslovnim partnerjem ustanovila »odbor vodstva podjetja«. Greh je bil, ker so bili v odboru tudi Nemci in ker v njem niso odločali tudi delavci. »Ugotoviti stopnjo in v kakšni meri je dušeno samoupravljanje,« so med naloge zapisali v Udbi, operacijo, v kateri so uporabljali tudi tehnična sredstva, je prevzela mariborska SDV.

Takole je zapisano: »Številni poslovni stiki OZD z zahodnoevropskimi državami, študij, prakse in druge obliki izpopolnjevanja na zahodu, zlasti v ZDA, in nekritično prenašanje različnih, v kapitalističnem gospodarstvu razvitih poslovnih pristopov, teorij in ravnanj v socialistično samoupravno gospodarstvo, so pri nekaterih vodilnih kadrih v OZD sprožili tehnomenedžersko obnašanje.«

Pod drobnogledom tajne policije so se znašli tudi profesorji, ki so na univerzah študentom predavali o zahodnih poslovnih modelih. Družboslovne fakultete so bile tako ali tako prestreljene s komunistično miselnostjo, zato so bili najbolj nevarni profesorji tehniških fakultet, kot denimo Janez Peklenk, dekan Fakultete za strojništvo v Ljubljani, ki so ga označili za močnega nosilca zahodne indoktrinacije. »Javno izraža nasprotovanje našemu samoupravnemu družbenemu razvoju, krši pravice samoupravljavcev pri odločanju, vodi družbeno škodljivo kadrovsko politiko. Svoj izstop iz ZKJ je utemeljil z izgovorom, češ da je to diskusijski klub,« so zapisali v poročilu, ki so ga poimenovali »Predstojnik« in odredili tajno sledenje in snemanje.

Udbovce je denimo zelo skrbela OZD Kovinarska, tovarna industrijske opreme in konstrukcij Krško. Zakaj? Ker je nemška firma Wibav, za katero bo Kovinarska izdelovala jeklene konstrukcije in rezervoarje, pri tem poslu s pogodbo zahtevala zahodni poslovni model odločanja. »Vsebina te pogodbe je ocenjena kot škodljiva, ker omejuje samoupravne pravice OZD Kovinarska glede tujega partnerja,« so zapisali v poročilu in si zadali nalogo: »Pravočasno preprečiti negativno dejavnost.« Posebno pozornost so posvetili jeseniški železarni v operaciji Valjarna. Spremljali so okoli 30 strokovnjakov iz ZDA in zahodne Nemčije ter njihove družine. Vzrok? Ugotovili so, da Američani želijo izvedeti, preden pač vložijo svoj denar, kako posluje železarna, kakšna je finančna projekcija in kakšni so kadri v železarni (ali bodo sploh kos nalogi). Se pravi nekaj, kar je v poslovnem svetu povsem običajno.

SDV se je zelo zanimala tudi za Slovenijales, kjer je iskala skrite devizne sklade, ki jih ni nadzorovala. Pod drobnogledom sta se znašla računa posredniških podjetij v švicarski Handels Bank in nemški Bankhaus Merck Finck & Co ter nemški podjetji Isarko in Remexin. Kot je razbrati iz poročil, je SDV sumila odtekanje denarja prek tujih podružnic, še bolj pa to, da nima nad tem nadzora. Da bi podkrepili ta »kriminal« direktorjev in sovražno dejavnost zoper socialistično samoupravljanje, so morali najti tudi kakšne izjave v krogu prijateljev zoper največje sinove socialistične Jugoslavije. Tako so v operaciji »Prijatelji« nadzorovali ljubljansko predstavniško Jugofreuda iz Dečanov, katerega soustanovitelj je bil tudi Italijan Giancarlo Pozzo. Prodajal je polproizvode družbe Freud iz Udin, ki jih je v Dečanih dokončal in na trgu dosegel nižjo ceno. Udba je v tem videla nelojalno konkurenco, zaviranje razvoja samoupravljanja in spodkopavanje ekonomskega sistema SFRJ. Tudi tečajnih razlik in povsem normalne provizije pri sklenitvi posla udbovci niso razumeli. Ko je OZD Gorenje Velenje s posredovanjem OZD Metalka kupila od italijanskega podjetja Mitland tovarno keramičnih ploščic, so Italijani na tečajni razliki zaslužili 0,7 milijarde tedanjih italijanskih lir. To je tako pretreslo komunistične agente, da je vodstvo SDV naročilo, da se takoj preveri »moralna politična kvaliteta« vodstvenih delavcev v slovenskih podjetjih.

Dokument z opisanimi operacijami in načini dela priča o razmišljanju tedanje SDV. Katerokoli poslovanje, ki ni bilo v skladu s socialistično doktrino, čeprav je lahko prinašalo ugodnejše delovne pogoje in plačilo za delavce, je bilo označeno za subverzivno dejavnost. Udbovci nikakor niso mogli dojeti, da je tuj državljan, ki je prišel v Slovenijo in odprl podružnico (če so mu jo seveda dovolili), prišel izključno zato, da bi zaslužil, ne pa zato, da bi spodkopaval samoupravne temelje socialističnega gospodarstva. Da bi ustvarili resnost primera, so skoraj za vsakega zapisali, da ga sumijo sodelovanja z italijansko, ameriško, nemško ali britansko obveščevalno službo. Udbovcem se je namreč zdelo povsem nemogoče, da bi kdo v Jugoslavijo prišel samo zaradi posla. Tako ko v akciji »Atom« po dolgem in počez spremljali vse, ki so kakorkoli delali pri izgradnji krške nuklearke in imeli opravka z ameriško korporacijo Westinghouse. Vse so operativno spremljali in jim prisluškovali ter se pripravljali na morebitne sabotaže in diverzije.

Tudi italijanske lovce, ki so prihajali na slovenska lovišča in prinašali zajetne kupčke deviz. Ker so bili kot kapitalisti navajeni na razkošje, ne pa na podrte lovske koče, sta med leti 1969 in 1974 italijanska lovca Vitorio Duino in Giovani Belrosso financirala gradnjo lovskih koč v Podstenicah in Komarni vasi. SDV je ugotavljala: »Italijanska lovca (…) sta v lovišču zelo pogosto in navezujeta stike s številnimi našimi državljani. Področje je pomembno za Slovenijo v morebitni vojni ter obstaja sum, da je intenzivno angažiranje navedenih dveh na tem področju povezano z izvrševanjem obveščevalnih nalog«. Tedanji oblasti se je namreč zdelo nemogoče, da bi kdo kot zasebnik vlagal v gradnjo lovske koče.

Paranoja je bila brezmejna, za tedanjo SDV in njene naročnike (ZKS), kot je razvidno, pa so bile kategorije, kot so podjetništvo, zasebna lastnina, kapital in dobiček hudičeve kategorije, kot so to za novodobne socialiste, ki jih muči jugonostalgija.

Advertisements