Značke

, , , , , , ,

Friedrich Hayek, eden najimenitnejših umov 20. stoletja, ki ga našim bralcem ni treba posebej predstavljati, je v knjigi Ustava za svobodo (nastala je leta 1960, v sloveščino pa je bila prvič prevedena šele leta 2012) dal poseben poudarek pravni državi. Po njegovo zakoni niso ukazi, prej navodila, ki določajo okvir delovanja države. Po Hayekovo zakoni morajo obstajati, potrebna je tudi ustava (kot nek nad-zakon, ki birokratom preprečuje, da bi pisali in sprejemali za ljudi škodljive zakone). Oboje je temelj za svobodo človeka kot posameznika, saj morajo biti zakoni napisani zelo abstraktno. Po njegovo morajo vladati zakoni, ne ljudje, niti posamezna ideologija.

Pomanjkanje take pravne države se najbolj kaže v totalitarizmu. Čeprav zakoni obstajajo, so pisani tako, da onemogočajo in kriminalizirajo delovanje skupin, ki nasprotujejo ideologiji na oblasti. In med letoma 1945 in 1990 so bili na oblasti komunisti, ki so si pravosodje in zakone, se pravi pravno državo, povsem podredili. O tem danes nekdanji komunisti nočejo niti slišati, delajo vse, da bi preprečili objave, ki jih kažejo v totalitarni luči. Sem in tja se vendarle pojavi kakšen tekst, ki razkrije sprevržena ravnanja oblastnikov v socializmu. Eden takih je članek, ki je pred dnevi zaokrožil po družbenem omrežju Twitter. Objavljen je bil v Slovenskih novicah 17. oktobra 1994, govori pa o sodnikih, katerih večina je bila komunistov in katerih večina se je pri razsodbah opirala na smernice vladajoče elite, to je komunistične partije. Da tekst ne bi šel v pozabo (takrat še ni bilo interneta), ga na tem mestu objavljamo v celoti. Kajti brez pravne države ni svobode, s tem pa tudi gospodarskega napredka ne.

Kdo so sodniki?

Namestnik predsednika Sodišča združenega dela Slovenije je decembra 1992 na seminarju o neodvisnosti sodstva med drugim dejal: »Posamezniki iz CK ZKS, izvršnega sveta, skupščine in sindikatov so skušali v nekaterih zadevah intervenirati v korist predlagateljev – delavcev ali v korist delovnih organizacij oziroma zavodov. Intervencije so bile običajno naslovljene neposredno ali telefonsko na predsednika pritožbenega sodišča, včasih pa je bil ta s sodnikom poklican na razgovor k osebi, ki je skušala intervenirati. Na primer na CK ZKS.«

Citat pove vse o (ne)odvisnosti sodstva pred letom 1990 in govori v prid tistim, ki zahtevajo, naj sodnikov, ki so v prejšnjem režimu kršili človekove pravice oziroma ki so razsojali v duhu tedanje politike, ne glede na to, da so kršili kodeks sodniške etike, ne izvolijo v trajni mandat. Ni namreč izključeno, da ga ne bodo kršili ponovno, samo da bi ugajali dnevni politiki. Zato se ob volitvah v trajni mandat sodnikom (v Sloveniji jih naj bi bilo približno 450) porajajo dvomi, ali lahko vsi opravljajo sodniški poklic. Izkazalo se je namreč, da sodni svet pri kandidaturi sodnikov ni preverjal zakonskega določila o sodnikih (zakon o sodniški službi), ki prepoveduje opravljati sodniško funkcijo vsem, ki so v preteklosti kršili človekove pravice in pri tem sprejemali strokovno napačne odločitve.

Kakšen sodniški kader je zgradil povojni komunizem v Sloveniji, priča analiza ankete, opravljene med sodniki v osemdesetih letih, v knjigi dr- Albina Igličarja Uvod v sociologijo prava. Rezultati so naravnost grozljivi. Samo 63 odstotkov (manj kot dve tretjini) anketirancev je potrdilo, da je prvi pogoj za uspešno opravljanje sodniške funkcije neodvisnost sodnika, hkrati pa je bilo 94,9 odstotka poklicnih sodnikov sodišč združenega dela članov Zveze komunistov Slovenije (na vrhovnem sodišču so bili vsi člani ZK, na temeljnem pa 61,9 odstotka sodnikov).

To samo po sebi še ni slabo, toda če je skoraj polovica anketorancev menila, da se pri poklicnem delu »vedno opirajo na splošne družbene vrednote in moralna načela socializma«, pri čemer je v uresničevanju »novih idej in zamisli v našem družbenopolitičnem sistemu v ospredju avantgardna vloga Zveze komunistov«, je nekaj hudo narobe z neodvisnostjo sodstva. In če k temu dodamo, da je skoraj 80 odstotkov sodnikov še pred desetimi leti izpričalo »velik pomen moralnih načel socialistične družbe za sodniško odločanje« in da je samo 40 odstotkov sodnikov pri razsodbah upoštevalo tudi pravno teorijo, moramo biti plat zvona.

Primer, ki je razburil slovensko javnost, je seveda primer Ota Viličnika, v začetku sedemdesetih let profesorja sociologije na šentviški gimnaziji, ki je bil obsojen zaradi sovražne propagande in razžalitve države, ker je med drugim govoril: »Tovariš Tito je lutka. V njegovih govorih se že vnaprej ve, kaj bo vseboval naslednji« in ker je Zvezo komunistov označil za »potaplajočo se ladjo, ki so jo zapustile podgane«. Predsednik senata ljubljanskega okrožnega sodišča Ivan Žužek je ob sodelovanju sodnikov porotnikov Uljane Grželje in Franja Remškarja spoznal Ota Viličnika za krivega in ga obsodil na devet mesecev zapora. Danes dr. Ivan Žužek, ki kandidira za višjega sodnika na višjem delovnem in socialnem sodišču, pravi, da se ne spomni natančno, kako se je v konkretnem primeru opredelil, kajti s porotnikoma je pri odločanju enakopraven član, razsodba pa je večinska. Kljub temu je prišlo v državnem zboru do zapleta, njegova kandidatura pa naj bi bila začasno zamrznjena. Sicer pa opozicija zahteva, naj se preverijo kandidati za sodnike.