Značke
Dušan Šinigoj, komunisti, Milan Kučan, NLB, socializem, varčevalci, ZKS
Mediji že nekaj časa poročajo, da bo Slovenija za poplačilo varčevalcev nekdanje Ljubljanske banke (LB) na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini po ocenah namenila 385 milijonov evrov (http://www.siol.net/novice/slovenija/2015/05/koliko_bo_slovenijo_stalo_poplacilo_varcevalcev_ljubljanske_banke.aspx). Dolgo je bilo sicer mišljeno, da se bo ta težava reševala v okviru nasledstvenega sporazuma in po teritorialnem načelu (http://www.mzz.gov.si/nc/si/medijsko_sredisce/novica/article/6/33046/f0324ffe46cbc3734bbab38fbf85ca4f/), toda razsodba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) je bila vendarle pričakovana, saj je bilo jasno, da se bodo sodniki osredotočili na odnos med banko in varčevalcem. In v tem primeru ni bilo nobenega dvoma, da bo razsojeno v prid varčevalcem. Odgovorni so tiho, nekateri pa skušajo škodo naprtiti kar Demosovi vladi, se pravi prvi demokratično izvoljeni vladi leta 1990. Seveda to počno levičarji, jugonostalgični socialisti, ki se še danes ne morejo sprijazniti s samostojno Slovenijo in čeprav so tudi v novi državi ohranili celo vrsto privilegijev. Če sledimo dejstvom, hitro postane jasno, da te finančne godlje nista zakuhali ne Peterletova (http://sl.wikipedia.org/wiki/1._vlada_Republike_Slovenije) ne Drnovškova vlada z ustavnim zakonom iz leta 1994 (http://sl.wikipedia.org/wiki/2._vlada_Republike_Slovenije), s katerim sta NLB in NKBM pustili dolgove in obveznosti na ramenih starih LB in KBM. Ta percepcija ne zdrži resne presoje, saj je iz dokumentov izpred četrt stoletja razvidno, da sta varčevalsko finančno godljo dve, tri leta prej zakuhala vlada Dušana Šinigoja (zadnji totalitarni izvršni svet) in Milan Kučan, zadnji šef komunistične partije in kasnejši predsednik nove države.
Na prelomu 80. v 90. leta prejšnjega stoletja sta se oba ves čas »zaklinjala« Beogradu, da bo Slovenija ostala v Jugoslaviji. To dokazuje tudi priznanje Milana Kučana, češ da njegova intimna želja ni nikoli bila samostojna Slovenija, kot tudi govori nekaterih vodilnih članov ZKS pred prvimi demokratičnimi volitvami leta 1990 (denimo Janez Kocijančič in Milan Balažic), da so Demosove zahteve po samostojnosti avanturizem, ki lahko pripelje do krvavih spopadov na ulicah in upravičenega posredovanja JLA. Tudi kasneje je Milan Kučan deloval proti interesom Slovenije. Julija leta 2002 je po srečanju s predsedujočim predsedstva BiH Berizom Belkićem pozival, naj se bosanskim varčevalcem vrne njihov denar, saj za njih ni pomembno, kako bodo nekdanje države s sukcesijo rešile vprašanje starih deviznih vlog (http://www.24ur.com/novice/slovenija/kucan-na-obisku-v-bih.html). Neverjetno ga je skrbel tudi slovenski presežek v trgovinski bilanci z BiH, češ naj odkupimo 40 tisoč ton železa (čeprav ga sploh nismo potrebovali). Tudi ko Kučan ni bil več predsednik in je pod Pahorjevo vlado postal posebni odposlanec za BiH (http://www.reporter.si/slovenija/ku%C4%8D-pahorjev-odposlanec-v-bih/43779), ga je bolj skrbelo za balkanske države kot za interese Slovenije. Ampak vrnimo se najprej v leto 1988.
Takrat je Šinigojeva vlada po nareku ZKS sprejela tako imenovano zvezno solidarnostno klavzulo, ki določa, da jugoslovanske dolgove odplačuje tista republika oziroma banka
, ki jih zmore. Zaradi tega je imela Slovenija po osamosvojitvi velike težave, saj je konzorcij tujih bank zahteval 1,2 milijarde ameriških dolarjev od 4,2 milijarde dolarjev, kolikor je znašal tako imenovani nealociran jugoslovanski dolg, kar je Slovenija leta 1994 rešila z ustavnim zakonom (celoten dolg Jugoslavije je znašal 21 milijard dolarjev: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/25/levicarski-miti-o-uspesnem-jugoslovanskem-socializmu/). Za neizplačane devizne vloge hrvaškim in bosanskim varčevalcem pa je pomembno naslednje leto, se pravi leto 1989. Bančne zadeve so bile v dokazovanju pripadnosti jugoslovanski ideji za tedanjo oblast tako pomembne, da so pri njih sodelovali samo najbolj zanesljivi kadri. Šef LB je postal Anton Slapernik, varovanec in finančnik razvpitega in zadrgnjenega komunista Janeza Zemljariča, za njegovo desno roko pa so iz Dunaja poklicali Cirila Krpača, svaka Milana Kučana, sicer direktorja dunajske Adria Bank, banke v tujini, ki je kot večina podobnih bank pred več kot pol stoletja nastala po ukazu Udbe. Poleg tega, da so banke v Avstriji, Nemčiji in drugod za socialistične oblastnike zbirale devize in jemale kredite, so financirale večino nelegalnih poslov zvezne in republiških izpostav službe državne varnosti (med njimi najbrž tudi umore emigrantov).
Kot je razvidno iz arhivskih dokumentov NLB, se je zamisel o preoblikovanju dotedanjih temeljnih bank v podružnice Ljubljanske banke ali v podružnice posameznih hčera LB prvič pojavila 2. oktobra 1989 v predlogu prilagajanja sistema LB (takrat še LB-Združene banke) novi bančni zakonodaji. Gradivo za preoblikovanje so pripravili bančni strokovnjaki, ki so predvideli, da bosta tako LB – banka Zagreb kot LB – banka Sarajevo (Pozor, to je pomembno!) samostojni banki, hčeri LB. Toda prišel je 22. november, ko se v zapisniku 37. seje poslovodnega odbora LB ZB in v elaboratu o upravičenosti ustanovitve Ljubljanske banke kot delniške družbe, prejšnji osnovni banki LB Zagreb in LB Sarajevo nenadoma pojavita kot filiali. Strokovnjaki Agencije za sanacijo bank in hranilnic so nekaj let kasneje zapisali, da iz »prejetih gradiv ni jasno, kdo in kdaj je sprejel tak sklep in ali so za takšna preoblikovanja izpolnjeni pogoji iz elaborata o upravičenosti ustanovitve LB, d.d.«. Neuradno pa se je govorilo, da je bil tak sklep sprejet na CK ZKS in republiški vladi, saj je šlo za politično odločitev.
Ljubljanska banka se je kot delniška družba organizirala na ustanovnem zboru 19. decembra 1989, vpis v register pa je bil opravljen 29. decembra. Določeno je bilo, da nastopata GF Zagreb in GF Sarajevo v imenu in za račun LB, medtem ko sklep o organizaciji banke predvidel zastopanje v svojem imenu in za račun LB. Ta sprememba se je kasneje izkazala za slabo. Sicer je bilo takrat v elaboratu še zapisano: »Program preoblikovanja sistema Ljubljanske banke in Ljubljanske banke – Združene banke je rezultat dela in pogledov celotne vodilne ekipe Ljubljanske banke – Združene banke, ki jo je vodil Anton Slapernik.« Za izvedbo priključitve sta odgovarjala Stane Valant, ki je kasneje postal certifikatski mogotec, in Julija Barlič.
Kljub tej (namerni) »napaki« sprva ni kazalo, da bi lahko varčevalni nekdanjih republik zahtevali nazaj svoje devizne vloge. Hrvaška je 26. junija 1991 sprejela zakon, s katerim je jamstvo za devizne vloge prenesla na državo, konec leta 1991 pa omogočila svojim državljanom, da devizne prihranke v bankah s sedežem v Hrvaški prenesejo v javni dolg. To je storila večina, nekaj čez 100 tisoč varčevalcev (velika večina je imela na računih manj kot 30 evrov) pa ne. In ti zdaj zahtevajo od Slovenije, da jim vrne denar, čeprav so nekateri izmed njih svoje vloge že dobili poplačane s prodajo nepremičnin LB na Hrvaškem. Še bolj bizarna je bila zadeva v Bosni in Hercegovini, kjer je država podružnico LB Sarajevo 2. julija 1993 nacionalizirala. Z njo je upravljala do leta 2004, ko jo je prodala Validus banki (po več spremembah imena danes Moja banka), preostanek pa poslala v stečaj. LB Sarajevo je torej poslovala kot samostojna banka.
Torej nikakor ne bo držala trditev, da je za poplačilo bosanskih in hrvaških deviznih varčevalcev kriva Demosova vlada, temveč odločevalci tik pred osamosvojitvijo (izvršni svet in ZKS), ki so se hiteli dokazovati generalom JLA, da bo Slovenija ostala v okviru Jugoslavije.
Se strinjam z navedenim.Vendar pa je treba vedet nekaj,zakaj Kučan ni želel iz Jugoslavije.
moramo se vrniti v leto 45.
Ko je Tito sanjal o veliki Jugoslaviji,ki je predvidevala k jugoslaviji pripojeno Benečijo ,Trst,Koroško Štajersko z Gradcem,delMadžarske,del S Grčije in AlbanijoSeveda so mu prvi del sanj uničili anglo -američani in glede Grčije drugi del pa Stalin,tako ,da je moral ambiciozni “maršal” drastično zmanjšati apetite.
Ko je Jugoslavija začela toniti in ni bilo več železne roke so se zopet oblikovali boji za Titovo nasledstvo,seveda je bil močan Dolanc,ki je odstranil vsakogar ,ki je skušal splezati višje,a njegova hiba je bila ,da je bil že star in je odhajal v penzijo.Po odhodo je strah popustil in po Dolančevam in Mačkovem scenariju bi moral Jugo prevzeti Kučan,ki je kazal prave znake trdorokca in zvetega naslednika Mačkovsko,Kardeljansko,Kidričevske šole in navad.Vendar pa je Juga že toliko ošvohnela zaradi dolgov in notranjih prepirov komunistov,da so dvignili glave tisti komunisti,ki so zajahali val nacionalizma ,torej Miloševič in Bulatovič,ki sta Kučana tudi porazila na 13 kongresu in mu tudi razbila sanje ,kako bo novi TITO.V luči tega je teba tudi razumeti njegove anti osamosvojitvene izjave,ampak bitko za Tita je izgubil in kljub temu ,da mu je Miloševič ponujal prost izhod Slovenije iz Jugoslavije tega ni želel.Zakaj,ja sindrom novega Tita.V luči tega je treba gledati tudi njegovo predajo orožja TO JNA.
Ampak zadeve so se zasuknile drugače in Juga se je popolnoma razletela.Sveda pa je v tem času pridno trgoval z orožjem za Balkan in tudi pokoli kot so Srebrenica itd so zveste kopije povojnega divjanja komunistov v Sloveniji.Ko pa so se zadeve le umirile pa se je začel pod poveljstvom Kučana nov “drang nach Balkan” Slovenskih napol državnih in državnih firm večinoma vse vrnjene skoraj zbankrotirane,zadolžene in uničene ter neuspešne.
Skratka Kučan je zopet tedaj prevzeti Jugo tokrat z državnogospodarskimi družbami in udbovskim denarjem so skušali narediti nove gospodarske gigante v Jugi in tako nazaj preko socialističnega gospodarstva Slovenije zopet prevzeti vajeti v roke na območju bivše Juge,po drugi strani pa zopet Slovenijo spraviti nazaj na Balkan,tako smo bili priča anti EU in anti Nato kampaniji itd in to vse z namenom znova vzpostaviti Jugo in Milana za cesarja Jugoslavije.
Ampak nove razmere,konkurenca in tržna logika tam in nenormalna zadolženost Slovenije in podjetij so kmalu Kučanove sanje o novem Titu spremenile v prah in pepel in večino firm pahnila na rob zloma ali v prodajo njihovim konkurentom ,skratka Kučanov gospodarski Drang nach Balkan se je končal s popolnim gospodarskim zlomom in koncem sanj o titovem mestu.
Seveda pa te akrobacije ,ki jih omenjate niso tako nepomembne saj so komunisti želeli Slovenijo čim bolj navezati z dolgovi na Jugo ,tako ,da nebi mogli stran od nje.Seveda se je vojna za Slovenijo iztekla drugače od Kučanovih pričakovanj ,vendar pa svojih despotskih ambicij ni opustil in tudi varčevalci,kot izbrisani so njegovo delo,saj je tudi to bil del strategije Dranga nach Balkan,ki bi se za Slovenijo končal dosti bolj pogubno,če ne bi postala članica EU,kar nas je obvarovalo še hujših posledis,seveda pa je bila to nepremostljiva ovira za Kučana in Komuniste saj je bila popkovina tudi fizično prerezana,sanje o Novi Jugi in Titu pa dokončno pokopane,čeprav jih Kučan ni opustil temu v prid govori tudi nedavna konfrerenca o sodelovanju na Balkanu na Bledu,ki še vedno nekako poizkuša oživiti mrtvega duha in sananje Tita o velikem komunističnem rajhu na Balkanu.
Seveda so te stvari narejene načrtno in se skušajo sedaj naprtiti drugim ,saj slovenska kolhozniškosocialistična ekonomija dobiva udarec za udarcem in razpada in slej kot prej bo treba sprivatizirati vse to pa pomeni tudi konec slovenskega socializma in komunizma z zablodami partizanstva vred je kričanje in izkanje sovražnikov še toliko bolj intenzivno in propaganda močnejša,ampak vse te stvari ,ki so se dogajale je treba pogledati iz širše perspektive in tudi se da videti ,da je bilo največ najbolj okrutnih SDV jevcev ravno iz slovenskega dela UDBE-kar pove vse-
Treba je spomniti na Dolanca noranjega ministra ,ki je talal orožje za umore emigracije in tudi Zemljariča,ki je dal streljati po Albancih na Kosovu 83 itd.
Skratka stvari so dosti kompleksnejše kot izgledajo,kajti glede ,da smo članica Eu se bodo tudi komunisti dosti teežje izvili iz pstopkov ,ki tečejo proti njim v tujini,kot bi se če nebi bili v EU.Skratka naključij v vseh teh igricah ni,je pa res ,da pa so okoliščine komunistom skupaj z srečo na koncu le obrnile hrbet in stvari lezejo na plan.
Všeč mi jeVšeč mi je
Pingback: Kavarna Hayek: Kako so komunisti Sloveniji skopali finančno luknjo - Časnik
Pingback: Razbijmo še en socialistični mit: da podjetja v Jugoslaviji niso imela izgub in niso bila zadolžena | Kavarna Hayek