Med demokracijo in svobodo

Značke

avtoritarnost, demokracija, Fakulteta za uporabne družbene študije, FUDŠ, Janez Janša, John T. Wenders, komunizem, Matevž Tomšič, osamosvojitev, Slovenija, svoboda, ustava, Ustava RS

Pred dnevi sem bil na povabilo dr. Matevža Tomšiča gost okrogle mize, ki ga je na Fakulteti za Uporabne družbene študije organiziral tamkajšnji Center odličnosti. Pogovarjali smo se o (ne)obstoju evropske javne sfere oziroma evropske javnosti. Beseda je tekla tudi o demokraciji, demokratičnih institucijah in svobodi. Bila je zanimiva debata.

Čeprav sem že ničkolikokrat pisal o demokraciji in svobodi, predvsem o nevarnosti, da ta dva pojma enačimo in potem to v praksi uresničujemo, je očitno potrebno znova in znova ponavljati razliko. Prav mešanje demokracije in svobode je Slovenijo in marsikatero tranzicijsko državo pripeljalo v slepo ulico; žal tudi nekoč svobodne zahodne države, po katerih smo se zgledovali, so padle v past, bom rekel, demokratičnega omejevanja svobode.

Leta 1990 smo imeli prve demokratične volitve, z volitvami 1992 so se dokončno oblikovale demokratične institucije parlamentarne demokracije (skupščino je zamenjal državni zbor, izvršni svet vlada). Lahko rečemo, da smo na deklarativni ravni dobili demokracijo. Sama formalna zamenjava avtoritativne komunistične oblasti z demokracijo in političnimi strankami je bila sicer dobra stvar, vsekakor velik napredek glede na preteklo upravljanje in vodenje države, toda nova forma, čeprav zavita v demokracijo, ni prispevali in nikoli ni v resnici prinesla svobode. Zato ima Janez Janša prav, ko pogosto poudari, da »smo se osamosvojili, nismo se pa osvobodili«. Zakaj je to pomembno?

Svobodo in demokracijo ne smemo enačiti, ker sta različni. Demokracija je način, je oblika vladanja. Govori o tem, kako bo urejeno upravljanje države, kako bodo potekale svari v javnem (državnem) sektorju, je za države za nekdanjo železno zaveso ugotavljal profesor John T. Wenders (1935–2006). Čim večji vpliv imajo ljudje na to upravljanje, večja je demokracija. In obratno. Toda običajno ljudje vplivajo na demokracijo enkrat za štiri leta (na splošnih volitvah) ali z referendumi. To niti toliko ni pomembno, če ta demokracija, ki temelji na odločilnem glasu večine, ljudem izven kroga javnega sektorja ne škodi oziroma ne vpliva na svobodo – medsebojne prostovoljne odnose med ljudmi v zasebnem sektorju.

Če razliko povsem poenostavim na primeru desetih ljudi v trgovini. Svoboda pomeni, da vsak posameznik v trgovini po svoji presoji (in zmožnostih) izbere med izdelki na trgovskih policah. Demokracija pa je, da teh deset ljudi glasuje, kaj bodo kupili. In potem mora posameznik (čeprav je glasoval drugače) kupiti natanko tisto, kar je bilo večinsko izglasovano.

Večina razprav v postsocialističnih državah (vključno s Slovenijo) je bazirala na razvoju demokracije ter demokratičnih institucij in postopkov v državnem (javnem sektorju), medtem ko je bilo najpomembnejše vprašanje potisnjeno na stran:  delitev dejavnosti med državo (javnim sektorjem) in zasebniki (zasebni sektor). To naj bi zagotovila ustava, katere osnovni namen je, da posameznika (zasebnika) ščiti pred samovoljo oblasti oziroma da potegne ostro mejo med državo in zasebnikom. To pravzaprav pomeni, da ustava ščiti svobodo pred demokracijo, da ščiti posameznika pred večino. Največjo zaščito uživajo svoboda govora, lastninske pravice in človeško življenje. Toda praksa je pokazala, da država te zaščitene svoboščine zaobide v zakonodajnem postopku. Zadnja leta smo priča, kako politika v sicer demokratičnem političnem procesu omejuje svobodo govora. Veliko krivdo nosijo pisci slovenske ustave (bili so šolani pravniki v komunističnem režimu), ki so iz instituta ustave naredili zmazek.

Prvič, ustava je napisana kot zakon, ki si ga lahko vsakdo razlaga drugače, čeprav bi moralo zapisano v ustavi veljati v absolutnem smislu in biti neposredno izvršljivo.

Drugič, nekateri členi so v neposrednem nasprotju z drugimi. Denimo, v 39. členu ustave je zajamčena svoboda govora, 63. člen, ki je napisan zelo široko, ne omogoča polne svobode govora (»spodbujanje« ali »razpihovanje« je zelo težko določiti, vsak to razume in si razlaga drugače).

Tretjič, veliko členov ustave ima dopolnila: »kot določa zakon«, »razen če zakon ne določa drugače« ali »razen v primerih, ki jih določa zakon«.

Četrtič, nešteto je stvari, ki ne sodijo v ustavo: od socialne države prek pravice do pitne vode in pravice do zdravstvenega varstva do, denimo, trajnega sodniškega mandata.

Petič, zdi se, da slovenska ustava ščiti javne in državne uradnike in funkcionarje pred zasebniki, ne obratno.

Najbrž bi kak ustavni pravnik (za razliko ob mene, ki nisem šolan pravnik), ki je zaprisežen svobodi, našel še kakšen zdrs v slovenski ustavi. Moje mnenje pa je, da bi morala biti ustava kratka (največ 15 členov) in bi jo vsak osnovnošolec že moral znati na pamet. Predvsem bi morala ščititi svobodo pred demokracijo, za katero se je nekako uveljavilo prepričanje, da lahko vse uredi. Ni res. Primer je neuspeh ( z redkimi izjemami, denimo Estonije) po gospodarskem zlomu socialističnih držav. Osnovna zmota je bila, da se uspešno gospodarstvo lahko zgradi s političnimi odločitvami v demokratičnih procesih. Čeprav nas zgodovina uči, da kaj takega ni nikjer in nikoli delovalo, je po tej formuli posegla tudi Slovenija (in še vedno posega). Resnica je ravno nasprotna: gospodarstvo je možno reformirati le z odstranitvijo gospodarskih (ekonomskih) zadev iz političnega procesa ali na kratko – iz politike. Tako pa se je v postsocialističnih državah namesto razcveta gospodarstva krepil javni sektor. In temu vzoru danes sledijo tudi nekoč svobodne zahodnoevropske države, kar bo prej ali slej pripeljalo do popolnega zloma. Evropska unija je z Evropsko komisijo na čelu na dobri poti do tega. Le da vse vse dogaja bolj subtilno in softificirano.

Življenje ob svečah

Značke

Anhovo, baker, brezogljična družba, demokracija, domovina, ekologija, elektrika, emisijski kuponi, energetski viri, energija, etatizem, EU, Evropska komisija, fosilna goriva, GEN-I, ideologija, jedrska elektrarna, jedrska energija, kapitalizem, komunizem, Leon Valenčič, Ljotski protokol, megavatna ura, Mežica, nafta, ogljikov diaksid, onesnaževanje, Pariški podnebni sporazum, plin, premog, Rafael Mihalič, robert golob, socializem, sončne celice, srebro, termoelektrarna, uran, Vlada RS

Od kar se je večina sveta (in Slovenija zraven) s Kjotskih protokolom in Pariškim podnebnim sporazumom odločila za hiter prehod v brezogljično družbo in trajnostni razvoj, je šlo veliko stvari narobe: od napačnih predpostavk do uničujočih odločitev vlad. Dosedanji rezultat so veliki računu na položnicah. In kot zdaj kaže, bo samo še slabše.

Svet je na robu energetske revolucije, vsak od nas bo imel majhno sončno elektrarno, je novembra 2017, še kot predsednik uprave Gen-I, dejal Robert Golob. Pet let kasneje je kot predsednik vlade napovedal gradnjo za tisoč megavatov sončnih elektrarn v treh letih.

»Nemogoče. Lahko sicer tretjina slovenskih gospodinjstev priključi sončnico na omrežje, ampak potem bomo vsi ostali brez elektrike,« je pred dobrim mesecem dni Golobovo optimistično napoved za Domovino komentiral strokovnjak za energetiko Leon Valenčič. Podobno je za Demokracijo povedal Rafael Mihalič. Koncept brezogljične družbe s sončnimi in vetrnimi elektrarnami je »fizikalno-tehnično neuresničljiv, če želimo ljudje v Evropi še naprej živeti vsaj približno tako dobro, kot sedaj«, je prepričan nekdanji dolgoletni predstojnik Katedre za elektroenergetske sisteme in naprave na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko.

Filozofska podlaga

Žal sta ena redkih, ki si to upata na glas povedati. Tovrstno zdravorazumsko razmišljanje pomeni tveganje, da nate bruhnejo žveplo in ogenj. Drugače imajo glavno besedo sociologi, filozofi in drugi družboslovci, ki zmorejo javnosti dati odgovore na vsa energetska vprašanja za en cilj:  »Družba prihodnosti bo brezogljična, ali je ne bo.« Če vam to zveni znano, se niste zmotili. Samo zamenjajte besedo »brezogljična« s »socialistična« in dobili boste levičarsko maksimo iz časov, ko so komunisti, denimo v Anhovem (azbest) in Mežici (cink, svinec), res »zgledno skrbeli« za zdravje ljudi. Danes pa so vsi ekologi.

Zadeva ima seveda širšo podlago. Svet drvi v etatizem, želja po socializmu tudi v državah z dolgo demokratično tradicijo je jasno izražena. Zato so javnost začeli prepričevati, da je za onesnaženje planeta kriv pohlepni kapitalizem. Bil je zgrajen na fosilnih gorivih, zato je treba odpraviti premog in nafto. Kapitalizem bo tako izginil, družba bo pravičnejša, elektrika bo prihajala iz okolju prijaznih in obnovljivih virov. A so se ušteli. Energetske politike se kažejo kot uničujoče za gospodarstvo, ljudje vse težje plačujejo položnice, prizadenejo najranljivejši sloj prebivalstva.

Še enkrat več se potrjuje misel, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni, sklep je več kot očiten – zdravilo je hujše od bolezni. Kaj je šlo torej narobe in kje se račun ne izide? Zakaj je elektrika postala draga in bo še dražja?

Prvič: emisijski kuponi

Na prelomu tisočletja se je na energetskih trgih v Evropi zgodil premik: cene niso bile več regulirane in so se določale na podlagi ponudbe in povpraševanja, potrošnik je dobil možnost, da prosto izbira ponudnika elektrike. Politika, vsaj tako se je zdelo, je začela spoštovati preference potrošnikov, energetskim podjetjem je bilo omogočeno, da delujejo na trgu. To je zagotavljalo cenovno dostopno, zanesljivo in priročno energijo, trg je hitro izravnal občasna nihanja cen energentov.

Toda še preden se je energetski trg sprostil (večina največjih globalnih energetskih podjetij je ostala v lasti ali pod nadzorom države, v Sloveniji je v lasti države še vedno 95 odstotkov družb za proizvodnjo elektrike), so se zaradi umetno ustvarjenega strahu pred globalnim segrevanjem nacionalne politike in birokrati v EU začeli neposredno vmešavati in vplivati na delovanje trga. Ena prvih potez je bila uvedba sistema trgovanja z emisijami, ki ga je EU leta 2005. Bruseljski uradniki so se pod pritiskom militantnih ekologov domislili, da morajo energetsko intenzivna podjetja in termoelektrarne izpuste v zrak plačati.

Določena je bila zgornja meja toplogrednih plinov, ki jih v ozračje lahko izpustijo podjetja. Emisijski kupon je predstavljal pravico do izpusta ene tone ogljikovega dioksida, a bistvo je v tem, da EU vsako leto izda manj kuponov, kar naj bi podjetja prisililo, da zmanjšajo izpuste. Toda edini rezultat je bil, da so se emisijski kuponi podražili: z 15,95 evra leta 2005 na več kot 80 evrov konec avgusta letos (največji skok je cena kupna doživela v zadnjih dveh letih – kar za 60 evrov). To je le eden od vzrokov za dražjo elektriko in posledično višjo inflacijo.

Drugič: uničevanje TE in JE

Kot je čas tekel naprej, so vlade začele širiti paniko, da človeštvo ne bo preživelo, če ne začnemo takoj prehoda na zeleno energijo. Na udaru so se znašle termoelektrarne (ogljikov dioksid) in jedrske elektrarne (strah pred nesrečami). Čeprav je bilo jasno, da sončne in vetrne elektrarne ne morejo čez noč nadomestiti fosilna goriva, so vlade začele vlagati milijarde v obnovljive vire energije, hkrati pa z zakoni siliti elektro podjetja, do so kupovala drago elektriko. Bil je to začetek spirale, ki je ni videti konca in jo danes doživljamo v obliki podražitev osnovnih dobrin.

Francija, ki je več kot 70 odstotkov elektrike dobila iz jedrskih elektrarn, jih je začela zapirati, z opuščanjem so začele Avstrija, Belgija, Nemčija, Italija, Švedska. Danes je v EU delujočih še okoli 100 nukleark, ki proizvedejo 683.512 GWh energije, kar predstavlja le še 25 odstotkov proizvodnje. Gre za poceni elektriko, saj megavatna ura iz krške JE stane približno 30 evrov.

Politika se ni ustavila je pri jedrski energiji. Tarča so postale termoelektrarne, ki so jih najprej obdavčili z okoljskimi dajatvami (emisijski kuponi denimo stanejo šesti blok v Šoštanju okoli 60 evrov za megavatno uro, čeprav je strošek premoga le okoli 30 evrov na megavatno uro), nato zaukazali postopno zapiranje.

Tretjič: oblikovanje cene elektrike

Slovenija med 80 in 85 odstotkov potrebne elektrike proizvede sama. Stroškovna cena je bila lani okoli 50 evrov na megavatno uro, letos znaša nekaj več kot 60 evrov. Uvožena elektrika je dražja, cena se je od lani povečala za 2,5-krat na okoli 150 evrov na megavatno uro. Lahko rečemo, da Slovenija proizvaja dokaj poceni elektriko, ampak cen ne sme sama oblikovati, ker je del evropskega trga.

Ceno na evropskem trgu določajo tako imenovane mejne elektrarne (ki se zaženejo ob povečanem povpraševanju). Ker se JE in TE zapirajo, so mejne zdaj postale dražje plinske elektrarne. To je bilo zelo kratkovidno. Dokler je cena plina zmerna, je vse dobro, a ko se poveča, se poveča tudi cena elektrike, kar se na koncu pozna na položnici slehernika. Zemeljski plin je sicer precej poceni, zato je bila tudi elektrika pridobljena iz plina do konca leta 2020 poceni: okoli 13 evrov za megavatno uro (vir: portal Trading Economics), danes je zaradi rasti cen tega energenta že okoli 230 evrov na megavatno uro. Res je, da je na podražitev vplivala zaostritev odnosov med Moskvo in Brusljem, ker je Rusija vojaško napadla Ukrajino. Vendar je to samo posledica, pravi vzrok je zgrešena energetska politika Evropske unije. Že pred  več kot desetletjem je bilo jasno, da so okoljski cilji zelene agende neuresničljivi, kljub temu bruseljski birokrati še vedno trdijo, da se zaradi drage elektrike (in posledično visoke inflacije) ne smemo odpovedati hitremu prehodu v brezogljično družbo.

Četrtič: trajnostna energija

Čeprav je proizvodnja elektrike iz obnovljivih virov energije poceni (veter in sonce sta »zastonj«), so končni neposredni in posredni stroški visoki. Poleg tega, da sonca in vetra ne moremo »skladiščiti« ter ju uporabiti takrat, ko ju potrebujemo (nafto, plin, premog in uran lahko), tako imenovana trajnostna energija ni tako čista, kot bi nam radi prikazali. Vetrne elektrarne za hlajenje potrebujejo veliko olja (nafta), ki se nahaja na vrhu vetrne turbine, težava s sončnimi celicami je, da je njihova proizvodnja popolnoma neekološka: proizvodnja potrebuje rudarjenje plemenitih kovin (ki jih že primanjkuje), večina celic je sestavljena iz silicijevih polprevodnikov in kovin (srebro, baker, indij), reciklaža panelov še nima ustrezne ekološke rešitve.

Poleg tega gradnjo elektrarn na alternativne vire spremljajo obsežne vladne subvencije. Po podatkih mednarodne agencije za energijo (IEA) bodo vlade v samo štirih letih v obliki subvencij, nepovratnih sredstev, posojil in davčnih spodbud namenile skoraj 450 milijard evrov. Vse to je treba upoštevati pri stroških.

Neracionalne vlade

Zgodovina energetske politike EU v tem tisočletju kaže na intervencijski vladni pristop na trg električne energije. Omejujejo proizvodnjo elektrike iz zanesljivih in poceni fosilnih virov ter financirajo negospodarne projekte z dražjimi in nezanesljivimi nadomestki (alternativni viri). Potrošnikom tako ostane manj ponudbe in višje cene (tudi zato, ker vlade določajo k osnovni ceni, ki znaša dobro tretjino zneska na položnici, še druge dajatve: omrežnino, trošarino, druge prispevke in DDV).

Tudi sedanjo energetsko krizo so zakuhale vlade. Ne samo zato, ker so postavile na evropskem trgu zgrešeno formulo za izračun cene elektrike, ampak ker se neposredno vmešavajo v delovanje trga. Trg bo ponudbo in povpraševanje prej ali slej izravnal, rast cen se bo ustavila in se postopoma znižala. A le, če vlade ne bodo hitele z novimi regulacijami in »formulami« ter z davkoplačevalskim denarjem spodbujale nerentabilne projekte.

Vlade vedno napačno razporedijo sredstva, le trg deluje ekonomično in racionalno; trg ne bo nikoli podpiral neracionalnih projektov, sčasoma bi tako ali tako z inovacijami, ki jih zmorejo le zasebniki na trgu, postopoma prehajal k drugim energetskim virom, ko bi prvih začelo primanjkovati. Sedanjo krizo bodo vladni ukrepi sicer ublažili in omilili, toda ravno zaradi takih posegov bo naslednja (če se že ta ne bo končala s katastrofo) še hujša. Potrebno bo popolnoma spremeniti energetsko politiko. Da le ni prepozno.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (8. september 2022).

Kakšno je življenje v kartonasti škatli ali kako je RTV Slovenija ostala zataknjena nekje med 9. in 10. kongresom ZKJ

Značke

Asta Vrećko, Boris Vasev, ideologija, Igor E. Bergant, javna služba, javni sektor, javni uslužbenec, komunizem, levičarstvo, novinar, novinarstvo, RTV Slovenija, socializem, TV Slovenija, Zveza komunistov Jugoslavije, žurnalizem

Normalen človek mora resnično imeti mazohistična nagnjenja, da gleda informativni program skozi levičarsko povečalo; nedvomno je jasno, da je že od vsega začetka opornik socialistični ideologiji. Ker pred ekranom ne morem zdržati in se prisiliti, da bi poslušal in gledal osebke, ki so se tudi vizualno zataknili nekje med 9. in 10. kongresom ZKJ, spremljam njihov portal. Čeprav sem prepričan, da sem vreden boljše usode, mi službena dolžnost nalaga, da spremljam vse medije. Temu se res težko izognem.

Tako naletim na tekst, kjer zaposleni javni uslužbenci poročajo o sebi in nočni mori, ki jo preživljajo, ker si vodstvo, pomislite (!), drzne koga odpustiti ali zoper njega disciplinsko ukrepati. Če odmislim meni »zelo ljubega« levičarskega ekstremista Borisa Vaseva, je nekakšen protest doživel vrhunec z Igorjem E. Bergantom, ki je dobesedno bruhal bisere: »… v državi ustanova kot je naša, ki z javnimi sredstvi nudi zanesljive, verodostojne in dostopne informacije … (…) … poseganje v pravico ljudi do verodostojne in dostopne informiranosti poseg v demokracijo…«

Očitno so prespali učne ure, kaj je v (svobodnih in) demokratičnih državah javno. Delno se jim oprosti, ker ministrica za kulturo Asta Vrečko o nacionalki stresa še bolj kosmate, a bi kot pravi vsevedi zdaj že lahko vedeli, da je javno (prisilno) le financiranje, nikakor pa ne interesi, ki služijo enemu svetovnemu nazoru (liberalni demokraciji) in interesi, ki jih imajo oni kot zasebniki. Ko jih na to vodstvo (in del javnosti) opomni, se spremenijo v besne šestletnike, ki kričijo in topotajo z nogami, da tega nočejo, ker želijo novo igračo. Ali kot pravi Bergant: »… bo potrebno vzpostaviti novo RTV, ki bo vredna tega imena in poslanstva.«

Izvolite, a nikakor ne z mojim denarjem. Nihče vam ne brani, očitno ste tako dobri, da se bodo podjetja trgala za oglase na vaši »novi televiziji«, kjer boste lahko po mili volji zganjali radikalni feministični, pravičniški in še kakšen boj proti ideološkim nasprotnikom levice. Dokler temu ni tako, se sprijaznite, da je poslovodstvo tisto, ki zaposluje in odpušča, da so direktorji tisti, ki vodijo in odgovarjajo za posamezne enote znotraj Kolodvorske 2 in 4, da so uredniki tisti, ki določajo vsebino v skladu z zakonodajo. In resnično upam, da bom dočakal dan, ko ne boste kradli denarja z žepov zasebnikov in državljani ne bodo več prisiljeni gledati vašega kampanjskega novinarstva brez kakršnikoli meril in norm.

V trenutku, ko ideal postane pomanjkanje morale in norm, in tega na RTV Slovenija res ne manjka, potem dobite ljudi in oddaje, ki v prime timu opravičujejo, relativizirajo in branijo spolne predatorje, napad Rusije na Ukrajino, okorele Udbovce, povojne poboje, diktatorske režime oziroma vse tisto, kar je skregano z neko naravno čednostjo in poštenostjo. Življenje v takem mehurčku povzroči, da nihče ne razmišlja o resničnosti, ki zaradi vpliva, ki ga imajo, normalizira njihovo nespodobno vedenje.

Pravijo, da gojijo neodvisno in profesionalno novinarstvo, da so na braniku demokracije. Če ti živiš na račun tretjih ljudi, to nima prav nikakršne veze s svobodo in demokracijo; že na tej točki pade njihova trditev. Jezno vzklikajo, ko jim mestoma njihovo izsiljevanje spodleti in kdo iz njihove družbe odleti, da lahko propade planet. Trdijo, da trdo delajo, delujejo tako, kot da so njihovi projekti in delo ključnega pomena ne samo za obstoj Slovenije, ampak za obstoj človeštva nasploh. Ne ga lomit, no. Če delaš brez kakršnekoli verodostojne ocene, kot počno ti pajaci, če hodiš v službo brez kančka strahu, da te bodo zaradi lenobe ali neuspeha odpustili, da te bodo odstranili, če boš javno službo izkoriščal za zasebne rabote, potem je jasno, da se boš oglašal z vseh mogočih megafonov in branil pridobljen položaj. In ko je s tabo celoten medijski mainstream, ki ima enake ideološki interese, je logično, da te bodo podprli ljudje, ki verjamejo v življenje v kartonasti škatli s prevezo prek oči. Zato lahko, kot pravi tista ljudska, »s tujim ku**m po koprivah«. Plavanje s tokom po ideološki gnojnici tako ali tako obvladajo.

Primera Wolt in Glovo: Tea Jarc, Luka Mesec in drugi čudaški boljševistični pajdaši so ekonomski teroristi, ki uničujejo, kar drugi s trdim delom in brez pomoči države zgradijo ali ustvarijo

Značke

boljševizem, dostavljalci hrane, ekonomski terorizem, etatizem, Glovo, individualizem, Inštitut 8. marec, kapitalizem, kolektivizem, komunizem, Ljubljana, Luka Mesec, Miki Kuusi, nadzor, Nika Kovač, Oscar Pierre, podjetništvo Vlada RS, prosti trg, robert golob, sindikalizem, Sindikat Mladi plus, sindikati, socializem centralno plansko gospodarstvo, Tea Jarc, totalitaritem, Udba, Wolt, Zoran Janković

Temelj svobodne ekonomija je tekma na trgu, prilagodljivost zahtevam potrošnikov in inovativnost pristopov. Toda ta živahnost, ki jo ponuja sistem ponudbe in povpraševanja, ogroža progresivno vizijo prihodnosti, ki nosi v sebi globoko avtoritarnost. Ta hip lahko v živo spremljamo paternalističen pristop levičarskih oblasti in njihovih sindikalističnih podaljškov k urejanju »gig ekonomije«. Kakopak, le oni imajo potrebno znanje, da pravilno pomagajo dostavljalcem pri Woltu, Glovu in drugih podjetjih, ki uporabnikom za provizijo ponujajo različne storitve (imajo tržni prostor in platformo, kjer se srečujeta ponudba in povpraševanje med naročniki storitev ter neodvisnimi in samostojnimi delavci – dostavljalci).

Se spomnite fotografije Woltovega dostavljalca hrane, ki si je na stopnišču Uršulinske cerkve v Ljubljani privoščil počitek in malico? Ker so bili zaradi pandemije kitajskega virusa v veljavi ukrepi (in dostavljalec jih je kršil), ga je policija oglobila. Kakšen vihar je nastal. Bil je to kronski dokaz totalitarnosti desnosredinske vlade Janeza Janše, levi politiki so kričali »sramota«, vsi mogoči nevladniki (vključno z Inštitutom 8. marec) so prilezli na plano. A danes, ko bo ljubljanski župan Zoran Janković (ki ima popolno podporo premierja Roberta Goloba) označil vsakega dostavljalca z identifikacijsko številko, so pravičniki bolj ali manj tiho. Naj bom jasen: zakoni, ukrepi in predpisi veljajo za vse državljane, tudi za dostavljalce Wolta ali Glova. Če kršijo cestnoprometne predpise (ali ukrepe v času pandemije, ne glede na to, ali se komu zdijo bedasti ali ne), naj bodo kaznovani. A da bodo za njimi oprezali državljani in jih prijavljali, je kar malo strašljivo in spominja na delovanje politične policija (Udba) v nekih drugih časih. Človek se vpraša, ali policija res nima časa in ljudi, da nekoga postavi na Čopovo ulico, kjer je vožnja s kolesom prepovedana?

Kakorkoli, dostavljalci bodo po novem označeni s številkami kakor taboriščniki, in to za levičarje ni težava. So pa paradni konji jugoboljševizma (denimo sindikat Mladi plus s Teo Jarc na čelu) pri »gig« podjetjih našli novo priložnost za boj proti globalnemu kapitalizmu. Lastniki Wolta (ali Glovo), aplikacije za dostavo na zahtevo, naj bi izkoriščali delavce, jih premalo plačali za opravljeno delo, ukinjali naj bi pravice delavcev. To priča, da ne poznajo poslovnega modela »gig« podjetij, ki temelji na prostovoljnem in partnerskem odnosu med lastniki podjetja in dostavljalci (nekateri jih pravijo tudi kurirji). Podjetje nima redno zaposlenih, zato podpiše partnersko pogodbo z večinoma samostojnimi podjetniki. Slednji, ki z »gig« podjetjem poslujejo kot podjetje s podjetjem, sami izbirajo, kdaj in koliko bodo delali: če dostavi več, dobi več; če mu delo več ne ustreza, pač ne dela in si poišče kaj drugega. Gre za projektno in zelo fleksibilno delo, kjer dobiš plačano toliko, kot si naredil. Zato je domnevno sužnjelastniški odnos blodnja levičarjev, saj dostavljalca ni nihče s pištolo na sencih prisilil, da mora delati za Wolt ali Glovo. Za to delo so se odločili sami, anonimno stokanje novinarkam postane megafon za pljuvanje po uspešnih podjetnikih. Sicer se od slovenskega medijskega mainstreama tako ali tako ne pričakuje drugega kot netenje sovraštva do kapitalizma in svobodne podjetniške pobude. Populistični pamfleti, ki jih bruhajo in okrepijo z izjavami Levice ali sindikalistk, nimajo nikakršne povezave z realnostjo.

Finec Miki Kuusi (32) in Španec Oscar Pierre (26), glavna soustanovitelja Wolta in Glova, sta na idejo ustanovitve dveh najbolj prepoznavnih podjetij za dostavo na zahtevo prišla v družbi prijateljev, ki so razpravljali, kako preživeti, kaj delati in na kakšen način zaslužiti. Ti mladi niso iskali službe, ampak delo. Obe družbi sta klasični start up podjetji, večina soustanoviteljev je imela za seboj neuspešne poskuse. Po prvih neuspehih niso (socialne in materialne) pomoči iskali pri državi, ampak poskusili znova. S trdim delom jim je uspelo, danes sta podjetji s svojim poslovnim modelom prisotni skoraj na vseh celinah.

Pojav teh podjetij je najboljši primer uspešnosti svobodne kapitalistične pobude. Čeprav se levičarji in njihovi marksistični ekonomisti borijo proti njim v povezavi s konceptom upora proti globalnemu kapitalizmu, predstavljata za resnejše ljudi (z minimalnim ekonomskim znanjem)  Wolt in Glovo podjetji, ki se s svojim poslovnim modelom borita proti globalnemu socializmu. Primera finske in španske »gig« družbe sta najbolj enostavna primera, kako na preprost način ljudem pokazati, kako deluje prosti trg in njegova »nevidna roka« ter zakaj je uspešnejši od centralno-planske etatistične represije. Predvsem pa, da deluje in daje delo na tisočim ljudem. V ozadju so prostovoljne interakcije in transakcije med podjetjem in partnerji (dostavljalci) ter med partnerji (dostavljalci) in naročniki storitev, pri čemer dostavljalci na trgu ne tekmujejo z drugimi dostavljalci, ampak s samim seboj: kolikor več naročil dostavi, toliko je plačan. Se pravi, v podjetju prevladuje filozofija individualizma nad kolektivizmom, vse je podprto z zasebnim kapitalom v ozadju. In ravno to je tisto kar socialisti prezirajo: prostovoljne transakcije med popolnimi tujci brez prisotnosti državne birokracije ter zasebna iniciativa in lastništvo. V komunističnih državah taka podjetja ne bi bila mogoča: če bi bila, bi bila nacionalizirana in uničena.

V demokratičnih državah kot je Slovenija, ki vsaj na deklarativni ravni prisegajo na prosti trg in se levičarska oblast (vsaj zaenkrat) boji pleniti tuje premoženje, se pojavijo razni Luki Mesci, Tee Jarčeve in Nike Kovačeve. Za razliko od Kuusija in Pierra, ki sta ustanovila in zgradila podjetji, dala delo tisočim, na stotine podjetij rešila med krizo kitajskega virusa (restavracije so bile zaprte, edina rešitev je bila dostava na dom) in ponudila ljudem možnost, da jim dostavijo na dom, karkoli želijo, je poslanstvo boljševistične trojice uničevanje teh podjetij ali povzročanje škode, brez da bi prevzeli kakršnokoli odgovornost. Sindikat Mladi plus in Tea Jarc sta se že hvalila po družbenih omrežjih, da sta podjetniku iz Prekmurja povzročila škodo. Kakšen človek moraš biti, da se hvališ s škodovanjem poslovanju drugega, ti pa počneš samo to, da se praskaš spodaj, ovaduško iščeš podjetnike, ki so primerna tarča, in ko svoje opraviš, si nabiraš moči za nove podvige v eksotičnih krajih. Ta boljševistična svojat je zelo blizu definicije klasičnih ekonomskih teroristov (podobne gverilske akcije financira Guerilla Foundation, ki je eden od tujih finančnih podpornikov Inštituta 8. marec Nike Kovač). In če ima še podporo oblasti (in trojica jo ima, Mesec je celo minister), toliko slabše za svobodo, prosti trg in prostovoljne transakcije na trgu. Začne prevladovati poveljniška ekonomija, ki temelji na ukazno-nadzornem sistemu, kar je predstavljeno kot vrnitev v normalnost, kot boj za socialno pravičnost. Na Zahodu to poznajo kot erozijo svobode. Vlade (leve in desne) so prek komaj opaznih odmerkov povečanega nadzora postopoma družne spreminjale v mehke totalitarizme. Ko je odšla ena generacija, je naslednja že živela s temi odmerki, sploh se ni zavedala, da so prejšnje generacije živele veliko bolj svobodno. Ker niso poznale izvorne svobode, se jih je zdelo to normalno in so rajši ohranile status quo, ker naj bi bilo to zanje bolje. In tako iz generacijo v generacijo, kar je oblastem omogočalo vedno večji nadzor, krčenje polja svobode in priprave za novo normalnost naslednje generacije. To, kar se v Sloveniji dogaja z Woltom in Glovom, ni slovenska posebnost. Ekonomski teroristi, kot po pravilu spajdašeni z oblastmi, so že povsod po stari celini.

In mogoče je že čas, da vse skupaj izperemo in izpljunemo. Da le ni prepozno.

Obrazi slovenskega razkola: ena država, dve Sloveniji ali dvotirnost za samomor naroda

Značke

Boris Tomašič, desnica, ideologija, Janez Janša, Jože Možina, komunizem, Levica, Mojca Pašek Šetinc, robert golob, samoupravni socializem, Slovenija, Slovenski razkol, svoboda govora, Urška Klakočar Zupančič, Vlada RS

Naslov knjige Jožeta Možine (Slovenski razkol) ne bi mogel biti boljši in bolj realno prikazati ne samo medvojno Slovenijo, ampak tudi desetletja po njej. To, kar se je začelo z revolucijo, še kar traja in se nikakor noče končati: imeti razklan narod, da lažje vladaš. In vsi, od zadrtih komunistov do novodobnih prebujencev, lekcijo odlično obvladajo, vedo, da bi pomiritev, kjer bi argumenti prevladali nad silo in resnica nad lažjo, pomenila njihov bridki konec. Tudi zato ustrahovanje, grožnje in delitev. Pogrom proti Borisu Tomašiču je samo etapa v njihovem delovanju.

Razklanost in onemogočanja delovanja desnice takrat, ko pride povsem legitimno in legalno na oblast, ter njeno demoniziranje, ko je v opoziciji, ni samo slovenska posebnost. Podobno je povsod v razvitem svetu – od Evrope do prek Atlantika (odličen opis Steva McCanna o dvojnosti ZDA, ki je bil tudi povod za ta zapis).  Povsod so k socializmu nagnjeni prebujeni uspeli zastrupiti odnose med državljani, če ni po njihovo, sledi divjanje in ustvarjanje kaotičnih razmer. Ko je po njihovo, si izmislijo nekaj novega. In vajo ponovijo. Z željo, da izbrišejo vse, ki se z njimi ne strinjajo. Slovenija je poseben primer.

Namesto, da bi Slovenci in Slovenke uživali v prelepi domovini, bili ponosni, da imamo svojo državo ter skušali vsi skupaj prispevati k blaginji in napredku, smo priča nadaljevanju revolucije in razrednega boja, ki se očitno nikoli ne konča. Nadaljevanje je omogočila kopica sicer izobraženih, a dekadentnih, radikalnih in brezhrbteničnih posameznikov, ki si zaradi sebičnih interesov ves čas prizadevajo ohraniti razpoko, ki so jo naredili njihovi ideološki ali krvni predniki. Priznati je treba, da so v svojem početju učinkoviti in prekleto uspešni: Slovenija ima danes dva obraza, ta del sveta ima dve Sloveniji.

Ena Slovenija meni, da je njihova neodtujljiva pravica, da so ves čas na oblasti. Če jim slučajno na volitvah spodleti ali zaradi razkola v njihovi koaliciji izgubijo oblast, takoj sledijo diverzije in odrekanje legitimnosti desno usmerjenim vladam. Temu smo bili priča vsakič, ko vlado ni vodila tranzicijska levica in dediči revolucionarnega režima. (Nasilni) protesti, podtikanja, grožnje s smrtjo, laži medijskega mainstrema in aktivistično delovanje novinarjev; to je samo del tega rituala.

Druga Slovenija, ko izgubi na volitvah, mirno preda oblast. Nikakršnih protestov, uničevanja lastnine ali ustvarjanje nemirov jim ne pade na pamet. Ta Slovenija si ne domišlja, da je edina poklicana, da vlada, ta Slovenija ve, da so v demokratičnih državah volitve tiste, ki odločijo (ideološkega) zmagovalca. Ste kdaj videli svetovnonazorsko desno usmerjene državljane, da bi začeli s protesti in divjanjem, potem ko izgubijo volitve?

Ena Slovenija si zelo prizadeva za omejitev svobode govora. Mnenja in stališča, ki jim niso po godu in so v nasprotju z njihovimi pogledi na svet, preganjajo in organizirajo hajko, dokler ne dosežejo svojega. Da se ve, katero mnenje je edino legitimno in pravilno. Ko se zgane njihov medijski aparat, gredo do konca – do medijskega umora in ovadb organov pregona. Zaigrana substilnost (zadnji odličen primer sta nastopa predsednice parlamenta Urške Klakočar Zupančič in poslanke Mojce Pašek Šetinc) je le spremljevalni del in uvod v sveto vojno proti drugače mislečim.

Druga Slovenija spoštuje svobodo govora kot temeljno človekovo pravico in svoboščino. Občasno razburjenje je le del kritike stališč ideoloških nasprotnikov, nikakor ne način, da bi onemogočil drugo ideologijo. Še najmanj, da bi razglasili fatvo na tiste, s katerimi se ne strinjajo.

Ena Slovenija želi zaščititi vzporedni sistem (v pravosodju, policiji, gospodarstvu), ki ga je oblikoval komunistični režim. V njem uživajo privilegije, organi pregona jih obravnavajo prizanesljivo ali njihove nečednosti pozabijo v predalu. Do (klasičnih) kariernih kriminalcev (preprodajalci drog) so usmiljeni, saj so deležni njihove podpore (na protestih proti desnici).

Druga Slovenija želi, da so vsi državljani enaki pred zakonom, kar pomeni, da verjame v pravno državo. Ta del Slovenije za shode in proteste pridobi potrebna dovoljenja, ker meni, da je potrebno regulativo spoštovati. Ne priznava dvotirnega sistema, ki je naklonjen vladajočim elitam in novodobnim ´ranljivim´ skupinam.

Ena Slovenija verjame v spolne teorije in nasprotujoče si razrede. Ti ljudje so prepričani, da jim ugodnejši položaj na podlagi spolnih, rasnih in drugih kvot pripada sam po sebi, ne glede na njihove sposobnosti. Verjamejo, da morajo drugi brezpogojno izpolniti njihove zahteve.

Druga Slovenija živi v spoštovanju do dela, ki edino prinaša uspeh v življenju. Po njihovo človek napreduje na podlagi lastnega znanja in sposobnosti, zavračajo družbo, ki gradi umetni elitizem, kjer je pot navzgor pogojena z vsem drugim, le z uspehom v lastnem znoju ne.

Ena Slovenija posega po skrajno nemoralnih postopkih za dosego svojih ciljev, uporablja dvojna merila, se klanja množičnim morilcem prejšnjega režima in časti kulturo smrti (splav, povojni poboji).

Druga Slovenija živi življenje bogaboječih ljudi, želi spoštljivo pokopati povojni pobite in vržene v jame, praznuje samostojnost in časti kulturo življenja.

Ena Slovenija pravi, da je vse njihovo, da je prosto tržni sistem zloben in odgovoren za vse hudo na planetu, da so lastniki podjetij izkoriščevalci, ki jih žene pohlep, zato jih je treba razlastiti.

Druga Slovenija meni, da je socializem povzročil največ gorja, pripeljal do revščine in pomanjkanja, da je za nesprejemljivost (enopartijskega) komunističnega sistema po svetu dovolj dokazov, da so novi eksperimenti s socializmom popolnoma nepotrebni.

Ena Slovenija ideološke nasprotnike vidi kot razredne sovražnike, zoper katera so dovoljena vsa sredstva.

Druga Slovenija vidi ideološke nasprotnike kot politične tekmece, s katerimi tekmuje za oblast z demokratičnimi in v ustavi zapisanimi sredstvi.

Dveh obrazov Slovenije je še več in zdi se, da je slovenski razkol tako velik, da obe Sloveniji znotraj ene države ne moreta več (so)bivati skupaj, da ni več mogoče win-win stanje (ko se svetovnonazorsko različni pogledi soočajo na volitvah in poraženec brez povzročanja nemirov prepusti oblast nasprotni politični opciji), ampak da se bližamo trenutku, ko bo izginila srednja pot (če ni že) in mora dokončno zmagati in prevladati ena ali druga Slovenija.

Biti danes v Sloveniji sredinski, (skoraj) ni več mogoče. Še najslabše za stanje duha družbe je, ko se razglasiš za ideološko sredino, potem pa se ob prvi priliki namažeš z vazelinom in zaradi ljubega miru čakajoč na drobtinice z mize daš glas najglasnejšemu in najbolj nasilnemu, kar so vedno (ampak res vedno) ljudje z levice, ki imajo ves čas stoodstotno podporo pokvarjenih hegemonističnih medijev in vseh podsistemov družbe. Da se bo levica z novim obrazom domnevno spremenila in postala kooperativna, je razmišljanje brez zdrave pameti. Domnevno vedno prinaša težave. Običajno še hujše, kot so bile. Samo spomnite se zadnji levih predsednikov vlad, ko je šel vsak še stopničko nižje.

Ali je dovolj poskusiti pretrgati popkovino med politično in družbeno elito na levici in njihovo poulično pestjo, ki jo prepoznamo v številnih od države financiranih nevladnih organizacijah, visokem šolstvu z akademiki vred, večnih (drugorazrednih) zabavljačih, samooklicanih pomembnežev in (dobesedno) kriminalnih združbah. Ali se Slovenija sploh lahko na miren način normalizira. Ena priložnost je bila zamujena med leti 1990 in 1992, ko je bilo dopuščeno, da so se avtokrati, šefi komunistov, vodilni udbovci in socialistične podgane kot največji humanitarci, ljubitelji svobode in krvodajalci demokracije brez resnejših ovir naselili v samostojni Sloveniji in sčasoma pod pretvezo liberalne demokracije spet ugrabili državo. Vprašanje je (sploh če pogledamo načrte nove vlade in njihovo enomesečno delovanje), ali bo druga priložnost. Če bo, je tokrat dobri ljudje ne smejo izpustiti iz rok.

Kdo je bil Che Guevara, ikona levičarjev?

Značke

Ernesto "Che" Guevara, Eutimi Guerre, Fidel Castro, komunizem, Kuba, Raul Castro, revolucija, socializem, Združeni narodi

Če bi bil Ernesto Che Guevara (1928-1967), rojeni Argentinec in zdravnik, še živ, bi bil star 89 let. Bil bi ostarel, nič kaj romantičen kubanski revolucionar, najbrž priključen na cevke, ki bi ga umetno ohranjale pri življenju. Doživel bi zlom Kube, popoln kolaps bolivarske revolucije, gospodarski čudež Čila, Tita brez ene noge, lov na Nicolaeja Ceaușescuja in krogle v njegovem telesu na božični dan, padec Berlinskega zidu, za katerim se je skrival „socialistični raj“, smrt Fidela Castra. Pa ni živ. V ponedeljek, 9. oktobra, bo minilo 50 let od njegove smrti. Ubili so ga. Tako kot je sam ubil ali dal ubiti brez sojenja na deset tisoč ljudi, od katerih večina sploh ni bila njegovih sovražnikov. Večina ljudi, predvsem mladih, ga idealizira, ponosno ga nosi na majicah, vprašanje je, če sploh vedo, kaj je bil in kaj je predstavljal. Tudi TV Slovenija, ki je namesto resnega dokumentarnega filma o Che Guevari predvajala romantičen hollywoodski zmazek z Beniciom Del Torom v glavni vlogi.

Ne mislim pisati o Che Guevari, dovolj je nekaj njegovih citatov.

O revolucionarni „pravni državi“

„Za pošiljanje ljudi pred strelski vod ne potrebuješ sodnega dokaza. Ti postopki so arhaično-meščanske podrobnosti. To je revolucija. In revolucionarnost mora postati hladnokrvni stroj za ubijanje, ki ga motivira čisto sovraštvo.“

Znani so Chejevi zloglasni strelski vodi, ki jih je vodil. Skupaj s Fidelom Castrom in njegovim bratom Raulom je trojica lastnoročno ubila najmanj 1.253 ljudi. Iz tistega časa je nastala tudi fotografija, za katero bi najrajši videli, da jo nikoli ne bi bilo. Prikazuje, kako „trojica“ izvaja usmrtitev.

O reševanju „težav“

„Težavo sem rešil s kalibrom .32. V desni del njegovih možganov sem ustrelil kroglo. (…) Vse, kar je bilo njegovo, sem si prisvojil.“

Tako je komentiral umor sodelavca Eutimija Guerre, ki ga je obtožil vohunstva.

O dokazih

„Ne potrebujem dokazov, da bi ubil človeka. Potrebujem samo dokaz, zakaj ga ne bi ubil.“

Tako je Che odgovoril v Združenih narodih, ko so ga vprašali, po kakšnih kriterijih ubija ljudi, ki so povezani z nasprotniki socializma.

O mladih

„Mladi se morajo naučiti razmišljati kot množica. Zločin je razmišljati kot posameznik.“

Te besede levičarji še vedno imajo za svete.

O sebi

„Dobro sem in žejen krvi. Kot pravi vojak.“

To je pisal svoji materi.

O črncih

„Črnec je malomaren in sanjač, svojo majhno plačo zapravlja za neumnosti in pijačo. Evropejec izvira iz tradicije dela in varčevanja, kar ga je pripeljalo v ta del Amerike. (…) Zaradi svoje rase se jim ni treba umivati.“

Tako je Che Guevara v svojih dnevnikih razmišljal o črncih. Zanimivo. Che je levičarska ikona, hkrati pa rasist.

O relativnosti časa

„Revolucija ni jabolko, ki pade z drevesa, ko pride čas. Ti si ta, ki mora jabolko prisiliti, da pade.“

Che o tem, kdaj je čas za okrutno revolucijo. To metodo danes levičarji uporabljajo v gospodarstvu. Delijo denar, preden ga zaslužijo. Če ga sploh.

O medijih

„Ukiniti moramo vse časopise. S svobodnimi mediji je revolucija nemogoča.“

Hm, levičarji ne marajo svobode govora. No, pravzaprav jo. Dopuščajo svobodo govora, dokler se z njimi strinjaš. Ko se ne, je to že sovražni govor.

O ceni revolucije

„Zmaga socializma je vredna milijone atomskih žrtev. (…) Če bi nuklearne rakete ostale na Kubi, bi jih izstrelili v samo srce ZDA, to pomeni – na New York.“

„Humanitarec“ ni nikoli skrival, da bi uničil ZDA, če bi mogel.

O vojski

„Sovraštvo je središče našega boja. Divje sovraštvo človeka sili prek njegovoh zmožnosti in iz njega naredi hladnokrvni stroj za ubijanje. Točno taki morajo biti naši vojaki.“

Socialisti naj bi bili miroljubni, ali ne?

Socialističnem gospodarstvu

„Naši tovariši iz tovarne so izdelali zobno pasto. Dobra je, kot so bili prejšnje. Zobe čisti povsem enako, napaka je le, ker se čez nekaj časa spremeni v kamen.“

Che Guevara je bil nekaj časa celo glavni gospodarstvenik socialistične vlade, čeprav je bil ekonomsko popolnoma nepismen. Kako je že rekel Hayek? Će bi se socialisti spoznali na ekonomijo, ne bi bili socialisti.

Res, pravi čudež je, da nismo vsi mrtvi

Značke

komunizem, kresničke, Mohorjeva družba, otroci, petarde, POP TV, regulacije

Pred dnevi je komercialna televizija POP TV poročala, kako nevarne so za zdravje ljudi kresničke. Seveda so za mnenje povprašali neko strokovnjakinjo, ki je to tezo potrdila, češ ko gori ena kresnička, je tako, kot bi stali ob izpušni cevi dizelskega motorja. Podobno je s petardami in raketami, ki ne ogrožajo samo ljudi, ampak tudi živali, ker jih preplašijo. Ob tem so kazali poškodbe, ki jih povzročijo in, kakopak, uspehe policistov, ki so v bliskoviti akciji pri mladoletniku zasegli skoraj 1.000 kosov petard.

Pravzaprav je čudno, kako smo mi starejši sploh preživeli otroštvo (jaz na prelomu šestdesetih v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja), ko smo pa zrasli ob kresničkah in ob petardah, v avtomobilih smo se vozili, ne da bi bili pripeti z varnostnim pasom, odpirali okna in tiščali glave ven. Motorje smo vozili brez čelad, kolesarili smo brez ščitnikov za kolena, v šolo nismo hodili po „varnih poteh“, nismo poznali „varnih igrač“, vodo smo pili kar iz potoka ali izvira, pretepali smo se, imeli polomljene kosti, razbite zobe, odrgnine po vseh sklepih (marsikatera brazgotina se še danes pozna), starši so nas puščali same v avtomobilih, ko so hodili po opravkih, otroški vozički so bili brez zavor, vsi okoli nas so kadili (zdravniki, vozniki, delavci, učitelji – vsi so bili zakajeni in prekajeni), ogrevali smo se z drvmi in iz dimnikov se je kadilo kot za stavo.

Nismo imeli računalnikov ali PlayStationa, da bi cele dneve preživeli doma in bili „na varnem“. Ne, po cele dneve smo bili zunaj, raziskovali bližnji gozd, šli nekaj kilometrov proč, in to, o groza, brez mobilnega telefona, da bi se javili staršem vsako uro, da je z nami vse v redu. Če smo se urezali ali potolkli, smo našli prvo vodo in si izmili rano, nato se igrali naprej. Izdelovali smo si orožje (loke in kopja) ter se igrali bodisi kavbojce in indijance bodisi Nemce in partizane. Ko smo hodili na vas k sorodnikom, ki so imeli po kleteh še vedno skrito orožje, smo (mulci stari 12 ali 13 let) streljali s pravimi ali zračnimi puškami. Plezali smo po drevesih (in padali z njih), se igrali na igriščih, ki so bila po zdajšnjih standardih „smrtno nevarna“: bila so visoka po več metrov, imela vrvi, vrtiljaki so bili hitri in nezavarovani. Mediji danes ves čas opozarjajo na te nevarnosti. In če smo kakšno posebno ušpičili, so nas starši kaznovali – tudi fizično. Za kazen smo denimo morali v kotu klečati na ostrem delu polena. Če nam je učitelj dal nekaj vzgojnih udarcev, starši v šolo niso prišli z odvetnikom, ampak smo bili kaznovani še doma.

Čeprav sem otroštvo preživel v komunizmu, kjer otroci niso imeli na voljo vseh dobrin in igrač, ki so jih poznali zahodni vrstniki, smo bili pri igri relativno svobodni in inovativni, odgovornost za svoje početje smo prevzemali nase in nosili posledice, starši pa niso bili panični, da bi ob vsakem našem smrklju ali ureznini noreli v zdravstveni dom. A to ne pomeni, da nas starši niso imeli radi in niso skrbeli za nas, to pomeni, da niso bili obsedeni, da z nami niso ravnali kot z milnim mehurčkom in nas ovite v vato pošiljali v šolo. Danes si je to skrb v družbi, ki je na deklarativni ravni svobodna, z regulacijami prisvojila država, starše pa skrbi za otroke učijo nepotešene feministke in psihopati, ki po parkiriščih ob trgovinah oprezajo, ali kdo morebiti v avtomobilu ni pustil otroka. Če ga najdejo, najprej doživijo ultimativni orgazem, nato pokličejo in policijo in medije, na koncu se po televizijah vrstijo oddaje, kjer se „strokovnjaki“ zgražajo nad početjem in neodgovornostjo staršev. In pozivajo k zaostritvi zakonodaje.

Si predstavljate, da bi danes mlada mamica, medtem ko gre v pekarno, pred vhodom pustila voziček z dojenčkom? Mediji bi jo linčali, pozivali, naj ji center za socialno delo odvzame otroka. Ali da bi, ko gre na tržnico, otroka pustila samega doma. To se je dogajalo in dojenčki so, glej čudo čudno, preživeli. Ali na poletnih počitnicah, ko smo se brez krem z visokimi faktorji sončili? Kako je sploh mogoče, da cela generacija ni dobila kožnega raka ali kakšno drugo kožno bolezen? Ali to, da smo si otroci delili pijačo, pili iz iste steklenice? Ne dva, ampak cela druščina. Danes ima vsak svojo steklenico ali bidon, a Bog ne daj, da bi kdo drug pil. Vsi se bojijo virusov ali bacilov, ki bi jih lahko dobili, če bi jih več pilo iz istega bidona.

Omenil sem samo nekatere primere, ko smo bili otroci prepuščeni svoji igri, regulacij ni bilo, prav tako ne samooklicanih „človekoljubov“, ki bi opozarjali pred vsemi mogočimi nevarnostmi. Seveda, prihajalo je do poškodb, tudi hudih, ljudje so postajali invalidi ali so celo umrli. Ampak to se dogaja tudi danes. Z regulacijami ali brez njih. In, ne me prijeti za besedo, ne opravičujem in ne mislim, da je bilo vse to prav, zgolj navajam dejstva, kaj smo počeli. In preživeli. Če samo pomislim, koliko „nevarnosti“ je nekoč prežalo na nas in kako „neodgovorni“ so bili starši, potem je pravi čudež, da nismo vsi mrtvi.

Precz z komuną! (Dol s komunizmom!)

Značke

antifašizem, Donald Trump, Donald Tusk, Jasna Murgel, komunizem, mainstream mediji, Poljska, tajna politična policija, Zakon in pravičnost

Poljski levičarji imajo zadnje dni peno na ustih, vrstijo se napadi panike, vročica postaja njihovo normalno stanje. Kako tudi ne, ker njihovih idejnim voditeljem in potomcem grozi, da bodo izenačeni z običajnimi državljani. Večina tega seveda ni navajena, nekako ne gre skupaj z njihovim konceptom in življenjskim stilom, saj so bili navajeni, da so si kar vzeli, kar naj bi jim pripadalo. Poljski parlament je namreč sprejel zakon (veljati bo začel oktobra 2017), s katerim je drastično znižal pokojnine pripadnikom nekdanje komunistične tajne policije in izpostavljenim komunističnim funkcionarjem. Njihove pokojnine so znašale od 1.400 do 2.700 evrov, medtem ko povprečna poljska pokojnina znaša okoli 470 evrov. Znižali bodo 32.500 pokojnin, te pokojnine bodo po novem med 340 in 550 evrov. Skratka, precej hud udarec za ljudi, ki so nekoč sistematično kršili človekove pravice in prisegali partiji. Poslanci vladajoče stranke Zakon in pravičnost (PiS) so izglasovanje zakona pospremili z vzkliki »Dol s komunizmom!« (»Precz z komuną!«), opozicijske in levičarske stranke, ki se po zadnjih volitvah sploh niso uspele prebiti v parlament, pa so šle na ulice in celo blokirale vhod vanj. Bil je to poskus državnega udara (nekaj podobnega se je leta 2013 zgodilo v Sloveniji), vodenega iz ozadja, za njim so stale stare strukture, ki se bojijo za svoje privilegije.

Poljska je na udaru od kar je na volitvah zmagala stranka Zakon in pravičnost. Napadajo jo tako evropski levičarji (S&D), kot evropski desničarji (EPP), slovenski poslanci (tako z levice kot desnice) pa pri teh napadih aktivno sodelujejo. Najprej zaradi ustavnega sodišča, ko je domoljubna PiS spremenila zakon o ustavnem sodišču, ki ga je prejšnja koalicija PO-PSL izglasovala tik pred volitvami 2015 in ga prilagodila sebi v prid. Ker se Poljaki (PiS) niso uklonili, so evropski poslanci izglasovali sramotno resolucijo o Poljski.

Podobno se dogaja zdaj. Levičarji sicer pravijo, da so šli na ulice zaradi vladnega predloga novih pravil poročanja iz parlamenta in spornega načina potrditve proračuna. No, protestniki pravijo, da vlada omejuje pravice novinarjev in svobodo govora, a ta pravila se bistveno ne razlikujejo od pravil, ki veljajo drugod po Evropi. Sporen način potrditve proračuna pa naj bi se zgodil, ker so o njem glasovali v manjši dvorani. Zakaj? Ker je okoli 30 opozicijskih poslancev blokiralo glasovanje tako, da so zavzeli govorniški oder v glavni dvorani in se niso hoteli umakniti. Na Poljskem gre za šolski primer delovanja levice: ko ne obvelja njihova, ko so ogroženi njeni interesi in privilegiji, začno z nasilnim rušenjem oblasti. Pri tem jim s selektivnim poročanjem asistirajo mainstream mediji (MSM). Tokrat so se zgražali, da je policija uporabila silo. Kaj je policija počela, ko je prejšnjo koalicijo vodil zdajšnji predsednik Evropskega sveta Donald Tusk, smo že pisali, posnetke pa si lahko ogledate tukaj in tukaj (kako je policija po ukazu Tuskove vlade streljala na ljudi).

Seveda so vladajoča antikomunistična in evroskeptična PiS in njihovi podporniki s strani medijskega mainstreama označeni za fašiste, protestniki pa sebe razglašajo za antifašiste. Pravzaprav je PiS že ves čas, odkar vlada, označena kot fašistična vlada, češ da je na volitvah 2015 prišlo do fašističnega državnega udara. No, »težava« je, da antifašisti, ki niso istočasno tudi antikomunisti, sploh ne razumejo bistva problema fašizma, ker ne vedo, kaj ta (zgodovinski) pojem sploh pomeni, zato sploh ne preseneča, da je njihov »antifašizem« neverjetno podoben fašizmu. Ljudje, ki podpirajo svobodo in se borijo proti fašistični ideologiji, morajo biti hkrati goreči antikomunisti, ker bodo drugače zgolj »koristni idioti« tistih, ki z njimi manipulirajo.

V svetu je danes antifašizem najbolj priljubljen pojem za lagodno diskreditiranje desnice ali drugače mislečih. Njegova politična vsebina (če sploh ima kakšno vsebino?) je tipično demagoška: »Jaz sem antifašist in če nisi enakega mnenja kot jaz, si – fašist.« Torej, če ne podpiraš, da se razne LGBT skupnosti financirajo z davkoplačevalskim denarjem, si fašist; če si nasprotnik splava, si fašist; če si »navijač« Donalda Trumpa, si fašist; če želiš omejiti privilegije »bolj enakih med enakimi«, si fašist; če meniš, da bi morala Jasna Murgel govoriti boljšo slovenščino, si fašist; in tako naprej. Uporaba antifašizma je neverjetno raztegljiva. Če se poteguješ za delovno mesto v javnem sektorju, je dovolj, da si antifašist. To te kvalificira za vse, sploh ne rabiš dokazovati svojih sposobnosti. Tisti, ki odloča, ali boš dobil službo ali ne, tvega, da bo označen za fašista. Kajti, če odkloniš antifašista, si fašist. Logično, ni kaj. Tako je danes v Sloveniji, po Evropi in drugod po svetu.

Tovarišija Mira Cerarja in 2. januar

Značke

2. januar, Božič, davki, dela prost dan, dohodnina, ideologija, komunizem, praznik, ZUJF

Ko so poslanci državnega zbora danes izglasovali, da je 2. januar (spet) dela prost dan, je predsednik DZ Milan Brglez odločitev pospremil z besedami, »da se ljudem vrne tisto, kar jim je bilo krivično odvzeto«. In še: »Gre za vračanje neideološke tradicije.« Podobno je menil tudi poslanec Desusa Uroš Prikl: »Gre za praznik, ki ni ideološko obarvan. To je praznik z večdesetletno tradicijo, dvodnevno praznovanje novega leta ni tako slabo, sploh v trenutkih, ko gre državi bolje.«

Najprej o Brglezovih in Priklovih zablodah o neideološkosti 2. januarja. Ta datum, levičarji hočejo ali pa ne, ima (v Sloveniji) ideološki predznak. Komunistična oblast je po 2. svetovni vojni premeteno in postopoma ukinjala vse, kar je samo dišalo po zahodni civilizaciji ali krščanstvu. Tako so že leta 1948 uvedli praznovanje novoletne jelke, ki naj bi nadomestilo postavljanje božičnega drevesca. Leta 1949 so v šolah dokončno ukinili verouk. Leta 1952 je oblast naročila Maksimu Gaspariju naj oblikuje razglednice z likom dedka Mraza. Tega leta sta bili ukinjeni prvi povojni katoliški glasili (mariborski Verski list in ljubljansko Oznanilo), komunisti so tiskanje dopustili goriškemu apostolskemu administratorju Mihaelu Torošu, sicer članu Ciril-metodijskega društva (trojanskemu konju znotraj katoliške cerkve v Sloveniji). Naslednje leto (1953) so se lotili tistega, kar je bilo v slovenski zavesti najglobje zasidrano – ukinili so praznovanje Božiča, najstarejšega krščanskega in cerkvenega praznika. To leto je bil v Ljubljani prvič organiziran tudi veliki sprevod dedka Mraza, ki pa ni požel navdušenja, kot je to pričakovala revolucionarna avantgarda, hkrati pa je bilo tudi leto, naključje ali ne, ko je pobralo komunističnega krvnika Borisa Kidriča. Med ljudmi je bilo čutiti nezadovoljstvo (tudi med »proletariatom«), zato so leta 1955 razglasili 2. januar kot dela prost dan. Božič je bil Slovencem vrnjen leta 1991, ideološki ostanek komunizma (2. januar) je ostal do leta 2013, ko je državni zbor sprejel Zakon o uravnoteženju javnih financ (ZUJF) in odpravil 2. januar kot dela prost dan. Do letos, ko ga je Cerarjeva SMC spet uvedla. Drugi januar ima torej ideološki predznak, podobno kot 2. maj.

Zdaj pa k ekonomski računici 2. januarja. Mediji poročajo, da sta bila razloga za ukinitev 2. januarja dva: prvič, prispevalo naj bi k višji produktivnosti oziroma višjemu bruto domačemu proizvodu, in drugič, v večini preostalih evropskih držav 2. januar ni dela prost dan. To sicer drži, a spregledano je, da je morala (druga) Janševa vlada pri sprejemanju Zujfa trgovati in obremeniti gospodarstvo oziroma zasebni sektor. Na eni strani je grozil popoln kolaps javnih financ, če ne bi sprejeli Zujfa, po drugi strani so sindikati grozili in izsiljevali s splošno stavko. Posledica je bil dohodninski razred do 50 odstotkov, stopnja dohodnine za dividende se je povečala z 20 na 25 odstotkov, davek na dohodek pravnih oseb je znašal 20 odstotkov (postopno bi se moral znižati vsako leto za eno odstotno točko, dokler ne bi znašal 15 odstotkov), v naslednjih mesecih je sledila nova (višja) stopnja DDV (z 20 na 22 odstotkov).

In kaj se je zgodilo od Zujfa do danes. Večina ukrepov Zujfa, ki so vplivala na javni sektor (ob tem je treba še enkrat spomniti, da javni sektor ni sektor, ki ustvarja bogastvo neke države, ampak je to zasebni sektor), je odpravljena ali se počasi odpravlja, kar ne velja za gospodarstvo. Celo več. Vedno bolj ga vlada z javnim sektorjem privijata in stiskata. DDV ostaja 22-odstoten, davek na dohodek pravnih oseb se je, potem ko je dosegel 17-odstotno stopnjo), zvišal na 19 odstotkov, dohodnina od dividend je ostala 25-odstotna, »super« dohodninski razred (50-odstotni) ni bil odpravljen. Po novem (z 2. januarjem kot dela prostim dnevom, in to na vrat na nos tik pred zdajci) bo spet okradeno gospodarstvo. Podjetnik, ki je bil denimo za 2. januar dogovorjen, da kupcu izroči oziroma dostavi nek izdelek, bo moral delavca, če želi izpolniti naročilo, v skladu s kolektivno pogodbo (50-odstotni dodatek) dodatno plačati. Ponovna uvedba 2. januarja kot dela prostega dneva bo pomenilo dodatne stroške dela v trgovini, energetiki, transportu in drugod. Tudi v zdravstvu. Kaj naj naredi človek, ki je za pregled na UKC Ljubljana naročen za 2. januar 2017 in je na ta datum čakal nekaj mesecev? Ga bodo znova naročili in bo spet čakal nekaj mesecev ali kaj? Komu naj vsi ti izstavijo račun? Naj tožijo državo? Poslance? Ali točno določene poslance, tiste, ki so glasovali »za«? Pravijo, da bo 2. januar kot prost dan koristil turizmu. Ali res? Ta »sektor predstavlja le 1,3 odstotka ustvarjene dodane vrednosti in zaposluje 7100 ljudi. Novi dela prost dan (…) bo znižal ustvarjeno dodano vrednost in višal stroške dela,« pravi Bojan Ivanc iz GZS.

Znano je sicer, da levičarji mešajo čustva in razmišljanje, ampak kar so tokrat naredili, je resnično šokantno. In potem tovariši za nameček še trdijo, da sprejeta odločitev nima ideološkega ozadja.

Zakaj Donald Trump ni fašist?

Značke

Adolf Hitler, Bookworm Room, Carrier, crony kapitalizem, Donald Trump, fašist, fašizem, kapitalizem, komunizem, Michaela Kinsleya, Nikita Hruščov, Obamacare, pajdaški kapitalizem, Washington Post, ZDA

Nikita Hruščov naj bi leta 1959 dejal nekako takole: »Ne moremo pričakovati, da bodo Američani skočili iz kapitalizma v komunizem, toda njihovi izvoljeni politiki lahko Američanom pomagajo z majhnimi odmerki socializma, dokler se nenadoma ne zbudijo, in ugotovijo, da so v komunizmu.« Resnica najbrž ni daleč, čeprav je pretirano reči, da imajo prek luže socialistično ekonomijo. Glede na vse večje regulativne posege na tržišče ter milijardne denarne pomoči bankam in korporacijam bi bil najbrž ustreznejši izraz fašizem. Ker se tega zavedajo tudi ljudje, katerim nad posteljo visi slika Baracka Obame, označijo za fašista Donalda Trumpa. In se z zmago poslovneža na volitvah nikakor ne morejo sprijazniti. Zadnji tak izpad je bil v (»uglednem«) Washington Postu, kjer so si sposodili kolumnista revije Vanity Fair Michaela Kinsleya. Svoj komentar začne: »Donald Trump je fašist.« In pokaže, da akademski nazivi s Harvarda in Oxforda ne morejo nadomestiti osnovne inteligence, zdravorazumskosti, znanja, logičnega razmišljanja in kritične analize. Ironično, da se ljudje, ki Trumpu lepijo etiketo fašista, pravzaprav sami spogledujejo s fašizmom. A je že tako, kot pravi parafrazirani Godwinov zakon: če razprava traja dovolj dolgo, prej ali slej nekdo nekoga ali nekaj označi za Hitlerja, nacizem ali fašizem.

Kinsley obtožuje Trumpa, da je »crony« kapitalist, ki sicer ne bogati sebe in svoje prijatelje, ampak zahteva ugodnosti za Američane. To Kinsley imenuje »korporativni etatizem« (ali statizem), kar je (po njegovem) enako fašizmu. A kot velja za večino levičarskih argumentov, ki temeljijo na primerih v zgodovini, se ne bi mogel bolj motiti. Kot prvo, crony kapitalizem (kronizem, v slovenščino ga običajno prevajamo kot pajdaški kapitalizem) je delovanje države v korist določenih (prijateljskih) podjetij, ki jim vlada daje prednost, ugodnosti in davkoplačevalski denar. Trumpovo posredovanje, naj korporacije svoje tovarne preselijo nazaj v ZDA ali naj ostanejo v ZDA, da bi Američani imeli delo, to ni. In naprej. Trump naj bi bil »crony« kapitalist, ker je zahteval znižanje 35-odstotnega davka na dohodek pravnih oseb. Ampak te ugodnosti bi bila deležna vsa ameriška podjetja, ne samo Trumpovi »prijatelji«, kar je nasprotno od »crony« kapitalizma oziroma korporativnega etatizma. Ali primer podjetja Carrier, ki ga je Trump prepričal, da skoraj 1000 delovnih mest ohrani v Indianapolisu v zameno za okrog sedem milijonov dolarjev davčnih vzpodbud. Ampak to je tudi vse, kar so mediji poročali, nasedli pa so celo nekateri „pravoverni“ desničarji, katerih večino plačujemo davkoplačevalci, ker so pač intelektualci in profesorji. Kaj bi Trump v resnici naredil? Sedem milijonov evrov davčnih spodbud je približno toliko, kot bi Carrier privarčeval pri cenejši delovni sili v Mehiki. Bistveno je, da je Trump obljubil manjši davek da dohodek pravnih oseb. Ta v Mehiki znaša 30 odstotkov, v ZDA pa 35. Trump je že v predvolilni kampanji dejal, da bi ta davek znižal na 15 odstotkov. Poleg tega bi bil Carrier tudi v Mehiki deležen davčnih olajšav. Primer podjetja Carrier seveda ni pajdaški kapitalizem (ali crony kapitalizem), je kvečjemu intervencionizem, ki ga danes poznajo vse države, tudi tiste, ki so na lestvicah ekonomske in osebne svobode najvišje uvrščene. Kar seveda ne pomeni, da ni škodljiv. Ampak, ali ni Milton Friedman, eden največjih zagovornikov prostega trga, predlagal tako imenovano negativno dohodnino? In kaj drugega je negativna dohodnina, kot neke vrste intervencija na trgu? Sicer pa Trump sploh še ni uradno predsednik ZDA, zato so njegovi odnosi (ali posredovanja) s korporacijami uradno še vedno samo odnosi podjetnika (poslovneža) s podjetniki (poslovneži). Lahko se namreč še vedno zgodi, da ga elektorji 19. decembra sploh ne potrdijo za predsednika.

Države se danes razvrščajo po premici od etatističnih do anarhističnih. Obeh skrajnosti sicer ni, a velika večina režimov je levo od sredine. To je značilno tudi zahodnoevropske države, vključno z ZDA, kjer Trump želi državo potegniti nazaj na desno od sredine, saj je Obama prestopil rdečo črto in ZDA pahnil levo od sredine. Gre predvsem za vpliv vlade ne samo na družbo, ampak tudi na življenje posameznika. Konservativci (vključno s Trumpom) si želijo vitkejšo vlado z minimalnim nadzorom nad posameznikom in njegovimi odločitvami. V tem primeru je država služabnik posamezniku, namesto da posameznik v vladi vidi svojega gospodarja. In ker si za vrnitev na točko desno od sredine prizadevajo tudi republikanci, predvsem pa so se v tem prepoznali Trumpovi volivci, so torej republikanci in Trumpovi volivci fašisti. Na tej točki Kinsley vse skupaj pomeša, je prepričan bloger na Bookworm Room.

Fašizem je zgodovinski pojem. Zgrajen je bil na Mussolinijevi ideji, da nič ne sme biti zunaj države, nič ne sme biti proti državi. Vse je usmerjeno v močno državo, pri čemer ji je posameznik v celoti podrejen. Fašizem je torej globoko na levi strani premice, tam nekje, kjer se nahaja še ena nevarna ideologija – komunizem. Glavna razlika med njima je odnos do lastnine. Medtem ko v komunizmu zasebne lastnine ni, je fašizem dovoljeval zasebno lastnino, vendar jo je nadzoroval. Tipičen primer fašizma v sodobni ameriški zgodovini je razvpiti Obamacare ali Obamin American Recovery and Reinvestment Act. Kar Kinsley, kakopak, ne opazi.

Oba sistema (fašizem in komunizem) torej nadzorujeta državljane. Za slednje ni razlike: v komunizmu nosijo lisice iz nerjavečega jekla, v fašizmu pa lisice iz nerjavečega jekla okrašene s krznom. Državljanom v obeh sistemih država natakne lisice, samo v fašizmu je vse skupaj videti nekoliko »lepše«. Zanimivo je, da so fašisti (ali nacisti) in komunisti drug drugega sovražili. Ne zato, ker bi bili ideologiji diametralno nasprotni, ampak ravno zato, ker sta si ideologiji podobni in se borita za isti kos pogače. A v trenutku, ko se med seboj ne borijo več za oblast, podprejo drug drugega, kot se je to zgodilo s Hitlerjem in Stalinom. Ali v Španiji, kjer sta bila komunizem in fašizem ljubosumna tekmeca, piše bloger na Bookwarn room.

Po 2. svetovni vojni je fašizem postal »umazana« beseda, komunisti v vseh državah pa so hiteli z brisanjem zgodovinskega spomina na pakt med Stalinom in Hitlerjem. S pomočjo medijskega mainstreama in visokošolskih ustanov so levičarji fašizem hitro povezali z desnico. In Trumpa. Ampak, ne, Donald Trump ni fašist: prvič, Trump je individualist, prizadeva si za svobodo posameznika, kar je v nasprotju s fašistično ideologijo; drugič, ni samo Trump nasprotoval islamu, to sta počela tudi Rubio in Sanders; tretjič, Trump nasprotuje anti-kapitalistični socialni državi, za kar so si z zaplembo dobičkov in nacionalizacijo industrije prizadevali tako nacisti kot fašisti; in četrtič, Trump ne nasprotuje predstavniški demokraciji in svobodi govora. Zato prizadevanja številnih novinarjev, kolumnistov in celo univerzitetnih profesorjev, da bi Trumpa prikazali kot drugega Duceja (ali Hitlerja), kažejo na nevednost in neznanje. Kinsley je s svojo kolumno zagotovo med temi. Je produkt in nadaljevanje kulturnega marksizma. In če bi se sam pogledal v ogledalo, bi v odsevu videl sebe kot – fašista.