Mogoče se bo komu zdelo neprimerno, da na blogu, ki je namenjen predvsem vprašanjem ekonomije, odpiram ideološke teme, kot so povojni poboji v Sloveniji. Vendar je oboje povezano bolj, kot bi si nekateri radi priznali. Po vojni je komunistično vodstvo kruto obračunalo z razrednim sovražnikom, se pravi meščani in kapitalisti ter podjetniki, ki so bili gonilo razvoja v tedanji Sloveniji (stari Jugoslaviji). Obračun je bil tako temeljit, da posledice, ki se kažejo v pomanjkanju podjetniške logike, čuti Slovenija še danes, indoktrinacija pa taka, da nekateri v 21. stoletju še vedno prisegajo na Marxovo doktrino. Razpad moralnih vrednost in norija kolektivizma je pelje ne samo Slovenijo, ampak tudi Evropsko unijo v prepad. Zato je pričujoči tekst v spomin in opomin na dogajanje v maju in juniju 1945.
Žrtve so obesili na lesene križe z glavo navzdol, z nožem zarezali pri gležnju in počasi odirali kože. Odrte dele telesa so natirali s soljo, nesrečniki so kričali in se onesveščali. Ko so klavci z mesarskimi izkušnjami v imenu rdeče zvezde, rekli so jim »specialisti«, končali, so žrtev skalpirali, odrto kožo pribili na drevo, da se je sušila, žrtve pa pustili umreti v neznosnih bolečinah. Klavci so bili večinoma partizani 11. dalmatinske brigade, žrtve pa so bili Slovenci, Hrvati in Srbi, ki jih je britanski 5. korpus maja 1945 iz Avstrije vrnil nazaj v Jugoslavijo v naročje podivjanim komunistom.
Te dni mineva 70 let, ko se je v Kočevskem Rogu konec maja in v začetku junija 1945 odvijal eden največjih pokolov v zgodovini regije. Poboji niso bili »pomota«, »nujno zlo« ali »likvidacija okupatorjevih sodelavcev«, ampak načrten zločin proti človeštvu v imenu ideologije, v imenu revolucije. Umiral je cvet slovenskega podjetništva, ki ga je zamenjalo socialistično gospodarstvo. To se je izkazalo kot popolnoma zgrešen gospodarski projekt, ki je klavrno končal.
Ker je preživelo zelo malo žrtev, klavci so večinoma končali po psihiatričnih klinikah ali so bili kasneje tudi sami likvidirani, pisnih zapisov pa ni, saj so bili ukazi partijskega in partizanskega vrha ustni, je povojno dogajanje na kraški planoti, na gosto posejani z jamami in brezni, še vedno zavito v skrivnost in najbrž ne bo nikoli do konca razjasnjeno. Slovenski pričevalci, ki so bili žrtve iz vrst domobrancev (France Dejak, France Kozina in Milan Zajec), so pobegnili iz brezen, kamor so jih partizani porinili misleč, da so mrtvi. Imeli so to »srečo«, da so bili v skupini tistih, ki so jih prej pretepli s koli, nato pa na njih streljali. Za razliko od nesrečnežev, ki so bili izbrani, večinoma je šlo za Hrvate, nekaj je bilo tudi Srbov, in ki so jih dobesedno poklali na komunističnih kanibalskih orgijah na obrobjih težko dostopnih kočevskih gozdovih. O klanju z noži, sekirami in žagami so spregovorili samo krvniki, saj ni znano, da bi mučenje katera od žrtev preživela. O tem so še pred razpadom Jugoslavije za britanski BBC govorili Borivoj Karapandžič (avtor knjige »Jugoslovanska krvava pomlad«), Milovan Djilas (avtor knjige »Vojni čas«) in zgodovinar grof Nikola Tolstoj (avtor članka o pobojih v britanski reviji Encounter), po razpadu Jugoslavije sta pričala Simo Dubajić in Ivan Gugić. Najbolj grozljivo pa je pričevanje »tovariša Jureta«, ki se je leta 1992, tik pred smrtjo, a brez obžalovanja, izpovedal hrvaškemu preiskovalcu komunističnih zločinov Zoranu Božiću, ki je obširen tekst z naslovom »Strahota Kočevskega Roga hlepi po resnici« poldrugo desetletje kasneje objavil v reviji »Hrvatsko slovo«.
Podroben opis pokola hrvaških domobrancev, ustašev in tudi civilistov je sicer dvignil nekaj prahu, vendar zanikan ni bil nikoli. Božić je bilo celo prijavljen Hrvaškemu novinarskemu društvu (HND), češ da s podrobnimi opisi kanibalizma in okrutnosti, kakršnega si normalna človeška zavest, morala in etika težko zamisli, ne sočustvuje z žrtvami, ampak postaja enak zločincem. HND je zato Božiću izreklo opomin, da je s člankom ogrozil dostojanstvo žrtev.
Prostovoljni klavci
Po pričevanju naj bi bilo v Kočevskem Rogu ubitih več deset tisoč ljudi, od tega največ Hrvatov (okoli 40.000), slovenskih domobrancev in civilistov je bilo med 5.000 in 6.000, ostalo so bili nesrečniki drugih narodnosti, tudi Nemci. Večino so jih iz Vetrinja v Avstriji prek Jesenic najprej pripeljali v taboriščni zbirni center v Šentvid, kjer so jih že ločili po narodnosti in jih razvrstili v kategorije A, B in C, pri čemer je uvrstitev v B in C pomenila skoraj gotovo usmrtitev. Nato so jih z vlaki prepeljali najprej v Kočevje (po nekaterih podatkih med 5.000 in 8.000 na dan), od tam v gozdove Kočevskega Roga. Poveljnik likvidatorjev je bil partizanski major Simo Dubajić, njemu pa je bila nadrejena politična komisarka Milja, ki je bila kasneje prepoznana kot Milka Planinc, kasneje visoka partijska funkcionarja ter med leti 1982 in 1986 predsednica jugoslovanskega izvršnega sveta.
Jure je bil borec 11. Dalmatinske brigade 26. Dalmatinske divizije Jugoslovanske armade. V drugi polovici maja 1945 je v njihovo enoto prišla komisarka Milja, češ da potrebuje prostovoljce za likvidacijo »banditov«. Z obljubo po bogati nagradi so jih odpeljali v Kočevje. Tam so jih pričakali slovenski partizani, ki so jih razvozili do težko dostopnih krajev. Jure trdi, da je v pokolu sodeloval od 29. maja do 9. junija in da je samo njegova skupina likvidirala okoli 11.000 ljudi. Razen okoli 800 Slovencev, so bili vsi Hrvati.
Satanska komisarka
Pri masovnem pokolu se je najbolj »izkazala« komisarka Milja. »Ona je bila, po besedah priče, s satansko domišljijo nadarjena vrhunska strokovnjakinja za mučenje in ubijanje ljudi. Prav zaradi nje so se običajne masovne ´likvidacije narodnih izdajalcev´ spremenile v kanibalsko orgijo ubijanja,« piše Zoran Božić. Osebno je izbirala mlade moške in ukazovala partizanom, da jih koljejo, z nožem in žlicami izpraskajo oči, režejo ušesa, nosove in spolne organe ter nato v prazne očesne jamice zatlačijo testise (moda), v usta pa odrezane spolne ude.
Kot navaja avtor, se je komisarka pogosto razjezila na »nerodneže« med klavci, ki so spolne organe rezali od zgoraj navzdol. Po njej se je pravilni partizanski postopek kastracije začel z rezom pod moško mošnjo, s tem, da se je nož nastavil na prepono. Nato se je moški spolni ud skupaj z mošnjo odrezal z enim močnim in globokim rezom. Ena njenih najljubših specialitet so bili tako imenovani »zabiti hrvaški možgani«. Milja je živim ljudem s kladivom zabijala zidarske žeblje skozi lobanjo v možgane in po vsakem zabitem žeblju žrtev vprašala: »Sem ti končno izbila Neodvisno državo Hrvaško iz glave.« Drugo specialiteto je imenovala »slano hrvaško srce«. Po štirih močnih udarcih s sekiro v srčni predel prsnega koša v obliki štirikotnika, je že živim ljudem iztrgala srce ter ga skupaj z izvlečenimi žilami vlekla po tleh.
24-urne izmene
»Jure trdi, da so pri vseh vrstah zverinstva prednjačile tovarišice partizanke. Na žrtvah obeh spolov so ugašale cigarete in z ožarjenim železom žgale najbolj občutljive dele telesa, še posebej splovila in bradavice na prsih. Ženskam so skozi spolni organ z bajonetom izrezovale in trgale maternice, ter jih nato žrtvam tlačile v usta in jih tako dušile. Na ukaz komisarke Milje so partizanke koščke bodeče žice za vezanje rok sadistično zabijale skozi spolni organ v sečnico. Nosečnicam so z nožem parale trebuhe, trgale iz maternice nerojene otroke,« piše Božić. Nekatere »tovarišice« so moške in ženske likvidirale tako, da so najprej vodovodno cev zabile v analno odprtino in nato skozi njo streljale. Komisarka Milja je partizanke spodbujala, da so več ženskam odrezale prsi, ki so jih posolila in nato pritiskala nazaj na amputacijske rane. Ob tem so z žičnatimi ščetkami povzročale rane na ženskih splovilih in jih nato solile. Vsak zverinski postopek je bil pospremljen z javnim odobravanjem in kanibalskim navdušenjem zločincev, še piše Božić v tedniku.
Partizanski klavci so »delali« v izmenah 24 ur na dan. Ko so končali, so se pred počitkom običajno dobili ob ognju poleg grobišča in se dodatno opijali. Nekateri so že takrat znoreli. »Že pri klanju so posamezniki imeli duševne motnje oziroma tako imenovane ´jurišne napade´. Takrat so v transu morili kot po tekočem traku. Ženske klavke pa so doživljale psihomotorične napade, ki so znani pod imenom Kozara. Tedaj so v stanju obsedenosti najprej iznakazile in ubile žrtve, lizale kri in možgane, trgale s sebe obleko in javno mastrubirale,« navaja Božić.
Priča Jure je Božiću povedal, da so v nasprotju s splošnim prepričanjem, slovenski partizani povsem enakopravno sodelovali pri klanju. Za razliko od hrvaških klavcev, ki so uporabljali sekire in nože, so slovenski morili tudi z velikimi gozdarskimi žagami. Z njimi so ljudi žagali na pol, in to zelo počasi, da je žrtev dolgo trpela. »Slovenski partizani so posameznim žrtvam odsekali glave in nato z njimi, ko so končali izmeno, igrali nogomet. Poleg tega so človeške glave nabijali na kole in jih pekli nad ognjem,« piše Božić. V morijo se je vključil tudi Dubajić osebno. Hrvaške jetnike je pobijal s kamo, nožem, ki ima rezilo nabrušeno na obeh straneh. »Ob tem je pil kri iz njihovih vratnih žil in lizal kri z noža. Nekateri tovariši in tovarišice, vključno s komisarko Miljo, so lizali posoljene možgane žrtev z vrha noža. Milja je po vrsti lastnoročno izvršenih likvidacij dobivala vse bolj satansko podobo. Bila je tako krvava, da se je z njene uniforme in rok cedila kri. Škornje je imela roza barve zaradi hoje po človeških možganih, na uniformi in v lase so se ji zatikali koščki lobanjskih kosti,« je Božiću pripovedoval Jure.
Pokol Hrvatov v Kočevskem Rogu je trajal 12 dni. V tem času so se skozi gozd slišali kriti žrtev, ki so umirale v strašnih bolečinah. Številni so prosili partizane, naj jih ne mrcvarijo več, ampak jih takoj ubijejo. Večino niso uslišali. Zadnje dni so prišle minerske enote, ki so minirale jame in brezna, kjer je ležalo na tisoče trupel.
Medalje za klavce
Britanci so začeli prebežnike, ki so se pred komunisti zatekli v Avstrijo (bilo jih je okoli 220.000), izročati 18. maja. V tem času se je Tito ves čas gibal na relaciji med Zagrebom in Ljubljano. V svojih zloglasnih govorih v drugi polovici maja 1945 v Zagrebu in na sedanjem Kongresnem trgu v Ljubljani je množici dejal, da izdajalci ne bodo nikoli več gledali planin in cvetočih polj, med vrsticami je povedal, da bodo z vsemi dokončno obračunali. Takrat so vrnjene Slovence, Hrvate in Srbe že vozili v zbirna taborišča in tudi v Kočevje. To lokacijo je Titu priporočil slovenski partijski vrh, ki je skupaj s Titom po pričevanju Jureta 1. junija obiskal eno od morišč. S Titom naj bi takrat prišli Edvard Kardelj, Ivan Maček- Matija, Franc Leskošek – Luka, Aleksander Ranković, Peka Dapčević, Koča Popović in še nekateri drugi vidni funkcionarji. Bili so očitno zadovoljni, saj je kmalu prišel ukaz, da je treba likvidatorjem omogočiti 14-dnevne počitnice na Bledu. Za to je poskrbel Ivan Maček – Matija, šef slovenske OZNE, ki je imel pozdravni govor, podelil jim je tudi odlikovanja.
Po navedbah več prič, piše Božić v Hrvatskom slovu, so bili posebej pohvaljeni klavci »udarniki«, ki so likvidirali več kot 2.000 »hrvaških banditov«. Rekorder in nosilec »zlate kočevske medalje« je bil Ante Čepić, Hrvat iz Makarske, med vojno mitraljezec in član KPJ od leta 1944. Pobil naj bi 3.800 ljudi. Srebrno medaljo je za 3.000 pobitih dobil Ljubo Periša, Hrvat iz Šibenika, oficir OZNE in član KPJ od leta 1943. Po vojni se mu je zmešalo in je v Novem sadu s trofejno pištolo, s katero je pobijal tudi v Kočevskem Rogu, umoril svojo družino. Za 2.200 pobitih je »bronasto kočevsko medaljo« dobil Ado Dragić, član KPJ od leta 1943, posebne pohvale za 2.000 ubitih pa sta dobila še Ivan Bokež (v resnici Nikola Marić iz Boke Kotorske) in komisarka Milja (v resnici Milka Planinc). »Druženje kočevskih klavcev ob Blejskem jezeru se je hitro spremenilo v večdnevno nebrzdano orgijo razvrata, primitivizma in atavizma. Svetovljansko prebivalstvo in zaposleni v tem prestižnem letovišču so bili zgroženi zaradi divjanja upravičencev do polmesečnega dopusta, ki ga je osebno zaukazal in odobril balkanski krvoločnež – maršal Tito,« piše Božić. Priče se Sime Dubajića ne spomnijo, jasno pa jim je pred očmi razposajena komisarka Milja, ki je plesala po mizah blejskih kavarn in v les zabijala še vedno krvi ne dobro očiščeni nož.
Nekaznovani zločin
Zločinci in tisti, ki so zločin ukazali, niso bili nikoli kaznovani. Ovadbe, dane v zadnjih desetih letih zoper še žive posameznike, so običajno bile zavržene ali pa so končale v predalih tožilcev. Tito in partija so vedno cenili klavce, ki večinoma niso bili starejši od 25 let. Koliko jih je opravljalo umazano delo v Kočevskem Rogu, ne ve nihče. Eden od njih, Ivan Gučić, je govoril med 60 in 70, vendar jih je bilo toliko očitno samo v njegovi skupini.
Likvidacije so bile namreč kljub vsemu zahteven in naporen organizacijski podvig. Potrebno je bilo najti lokacijo, transportirati jetnike, jih zastražiti, oskrbovati likvidatorje, zakriti grobišča in uničiti dokaze, dokumenti pa pričajo, da so se partijci zelo bali, da se množičnih grobišč ne bi odkrilo in da bi še dolgo ostali zakriti. V zvezi s tem je 14. avgusta 1946 vsem okrožnim in okrajnim odsekom za notranje zadeve pisal pomočnik ministra za notranje zadeve Boris Kocijančič, oče Janeza Kocijančiča, bivšega partijca in dolgoletnega predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije. Očitno je bil Kocijančič zelo dobro seznanjen s krvavo morijo ideoloških nasprotnikov, saj je podrejene opozoril, da se utegne dvigniti »med gotovimi krogi precej hrupa, ker bodo skušali z raznim pozivanjem na pieteto in humanost prevariti ljudstvo in ustvariti med njim nerazpoloženje do ljudske oblasti.« No, »gotovi krogi« so bili prej ali slej odstranjeni, morija pa dolga desetletja (razen med imigranti po svetu) zakrita. Še danes se nekateri, ki so še živi, bojijo govoriti, čeprav bi morala resnica, ki jo nasledniki komunističnega režima še vedno s prevaro prekrivajo, priti na dan. Vendar je Kočevski Rog samo ena od tragedij.
*Originalni in malo spremenjeni tekst je bil objavljen jeseni 2014 v reviji Reporter
