Značke

, , , , , , , , ,

Priznam, naslov je zavajajoč. Menim, da je strategija razvoja medijev do leta 2024 polna neumnosti, ki žalijo zdrav razum. O tem je dober članek napisala Petra Sovdat iz Financ. Preberete ga lahko tukaj, bolj ali manj je vse vsem razumljivo razloženo. Sam se bom posvetil podrobnosti iz strategije, ki me zelo zabava, celo navdaja s sladkimi in nadvse zlobnimi mislimi. Mislim na del, ki se nanaša na nacionalno RTV hišo, ki jo vsi državljani prisilno financiramo, in njene novinarje, ki morajo biti vsi polni visokih etičnih standardov. Takole so zapisali na spletni strani RTV Slovenija: „Novinar, ki je bil obsojen na Novinarskem častnem razsodišču oz. je v preteklosti večkrat, huje ali grobo kršil novinarske (etične) standarde, ne bi smel biti zaposlen na RTV Slovenija oziroma ne bi smel sodelovati pri pripravi programskih vsebin.“ To je zapisano tudi na strani 26 v dokumentu ministrstva za kulturo. Težava, na katero naletimo, je naslednja.

V Sloveniji imamo vsaj dve prepoznavni novinarski organizaciji. Pred zakonom sta enaki in enakovredni. To sta Društvo novinarjev Slovenije (DNS) in Združenje novinarjev in publicistov (ZNP). In ker imata obe častno razsodišče in vsaka svoj novinarski kodeks, ni jasno, katero razsodišče je Tone Peršak v strategiji mislil (vsaj jaz nisem našel tovrstne navedbe). Favoriziranje enega samega društva ali razsodišča je neposredna, groba in huda kršitev ustave. Vsak novinar se (tako kot katerikoli drug zaposleni kjerkoli) svobodno odloči, v katerem novinarskem društvu bo deloval. To pomeni, da sprejme etični kodeks tistega društva, katerega član je. Novinar bi se najboljše zavaroval tako, da ni član nobenega društva, javna ustanova, kakršna je RTV Slovenija, pa ne more nikogar prisiliti, da je član kateregakoli društva, četudi gre za stanovsko organizacijo. Zdrav razum namreč pravi, da društvo odloča o ravnanju svojih članov, torej tudi presoja, ali je ravnal v skladu s kodeksom, ki ga ima društvo. Povedano drugače: DNS lahko presoja o ravnanju članov DNS, ZNP pa o ravnanju članov ZNP. Če ni član društva, je pač to zadeva urednika. Tako pravi logika, toda ne v Sloveniji.

DNS si denimo vzame pravico, da na svojem častnem razsodišču razsoja tudi o novinarskih prispevkih novinarjev, ki so člani ZNP ali sploh niso člani nobene stanovske organizacije (primer od predlani in od lani). Če sledimo tovrstni logiki, si bo v prihodnje tudi ZNP vzelo pravico, da na častnem razsodišču obravnava primere novinarjev, ki niso njeni člani, čeprav do zdaj niso obravnavali teh primerov, ampak so odločali samo o svojem članstvu.

In kaj je pri tej zadevi tako sladkega, da me navdaja z zlobo? Preprosto. Če bo obveljala navedba, da nihče ne more biti kot novinar zaposlen v javnem zavodu RTV Slovenija, če je bil večkrat na častnem razsodišču spoznan za krivega kršenja novinarskih etičnih standardov, in če imamo pravno državo, v kateri velja ustava, bo morala RTV Slovenija upoštevati razsodbe obeh novinarskih društev (DNS in ZNP), zato lahko pričakujemo pravo zmedo in odpuščanja novinarjev kot po tekočem traku. Ob predpostavki, da je denimo Jože Možina na RTV Slovenija nagnjen k vrednotam, na katerih se je Slovenija osamosvojila, se pravi, da ga politično lahko opredelimo kot desničarja, si bo pri DNS (ki temelji na socialističnem izročilu, se pravi levem) kaj hitro nabral dovolj negativnih mnenj, da ga bodo odpustili. Se pa lahko tisti, ki jim denimo niso všeč Eugenija Carl, Jelena Aščić ali Marcel Štefančič jr., že veselo muzajo, saj bo za njih tudi ZNP na veliko ugotavljala kršenje etičnega novinarskega kodeksa. Ob takem tempu in upoštevanju neumnosti, ki so zapisane v strategiji, lahko nacionalna RTV hiša hitro ostane brez novinarjev in urednikov.

In mogoče bi bilo tudi najboljše. RTV Slovenija bi hitreje zaprla vrata, državljani pa ne bi bili več prisiljeni plačevati RTV prispevka. To je tudi razlog, zakaj podpiram Peršakovo medijsko strategijo. Samo v tem delu, ki sem ga opisal, drugače so pa zapisane same neumnosti.

Advertisements