Cesta v pekel (3. del): Ekscesna afera Smodej kot refleksija dekadentnega postmodernizma

Značke

afera baričević, afera bulmastifi, afera Smodej, American Thinker, arhitektura, Asta Vrečko, Che Guevara, dekadenca, destruktivizem, Dušan Smodej, Eli Erlick, Eric Utter, Fotopub, Galerija Fortunata Berganta, Grega Repovž, Jacques Derrid, Joan Didion, kulturni marksizem, Lan Seušek, Le Corbusier, Lenin, Levica, LGBT, Luka Mesec, Marx, medijski mainstream, meritokracija, Mladina, modernizem, MSM, nemški ovčar, nihilizem, Nova obzorja, Oscar Wilde, patriarhat, Politika, postmoderna, postmodernizem, Pravna mreža za varstvo demokracije, relativizem, Rim, RTV Slovenija, Sir Roger Scruton, socialistični eksperiment, Srednji vek, Stalin, teorija spolov, totalitarizem, transspolnost, umetnost, vera, wokeizem, zahodna civilizacija, Zahodno rimsko cesarstvo, zoofili, zoofilija

Afera Smodej je tipična posledica sprevrženega postmodernizma, ki je zavrgel vse etične in moralne meje spodobnosti. V središču je vplivni hedonistični posameznik z dobrimi političnimi povezavami, ki cilja predvsem na dobro osebno počutje in zadovoljstvo. Ker mej ni, saj je postmodernizem umetnost »osvobodil« od pravil estetike, je legitimen tudi kakršenkoli življenjski slog umetnika.

Tovrstni ekscesi so vse pogostejši (afera z bulmastifi) in postajajo družbena norma, nekakšen mainstream ne samo na področju tistega, čemur pravimo pop kultura, ampak tudi v politiki, znanosti, arhitekturi.

Korenine segajo v modernizem (čeprav je bilo seme zla posejano že prej), ko se rodi kulturni marksizem in ko je proti njegovemu koncu francoski filozof Jacques Derrida postavil temelje destruktivizma, ki je pred dobre pol stoletja navdihnil hipijevsko gibanje. To je postmodernizmu dalo pravi obraz: uveljavljeno načelo, da je življenje tisto, kar želite, se je spremenilo v načelo, da življenje ni samo to, kar si želimo, da je, ampak karkoli si želimo, da življenje pomeni. S tem se je okužila kultura nasploh, zato ne čudi zagovarjanje »umetniških instalacij« v Fotopubu (gola telesa, zelenjava v genitalijah). Ideološko skrajno levo usmerjena Pravna mreža za varstvo demokracije je javno razkazovanje golote branila s citatom »umetnikov«:

»Dihanje je borba za življenje, borimo se za svoj obstoj, za svoj pomen, za svojo misel. Skozi (…) akcijo motrimo osnovno človekovo pravico do obstoja (…). Pustimo si dihati, pustimo dihati tudi drugim.«

Sprva se je zdelo, da bo modernizem, ki je rasel skupaj z industrijsko revolucijo, zgolj modna muha in alternativa nekega obdobja, da ga čaka gotovi konec, kot vse slabe, neokusne in neestetske stvari, ki jih je prinašal v svojem zrelem obdobju. Žal je bila to le utvara. Modernizem je temeljil na poveličevanju racionalnosti in razumu, transcendentno je bilo zaničevano kot znak ostanka preteklosti. Zato je (in še posebej postmodernizem) želel spremeniti svet z uničenjem vsega (materialnega in nematerialnega), kar je spominjalo na svet pred njim.

Klasični modernist Le Corbusier, arhitekt, je (karikirano) želel porušiti pol Pariza in ga zgraditi na novo. Njegova arhitektura, ki je temeljila na modernistični dogmi o socialni vlogi stavb in nujnosti odprtega prostora, je okužila kasnejše generacije arhitektov in »navdihnila« socialistično monumentalnost brezobraznega zidovja in sten. Corbusier je bil sodobnik začetnikov kulturnega marksizma, za seboj je pustil opustošenje in slab okus. V arhitekturi ga lahko imamo za enega (mogoče celo za nezavednega) od nosilcev socialističnega eksperimenta (ta je bil na zahodu drugačen kot na vzhodu), na čelu katerega so stali vojščaki kulturnega marksizma.

Podobno se je dogajalo v slikarstvu, literaturi, poeziji, glasbi, vse je bilo spodbujeno z vzponom socialno-demokratskih držav in politik. Meritokracija je na vseh področjih postajala vse bolj nezaželena, začelo se je obdobje, ko je bilo objektivno lepo in moralno relavitizirano, vrata klišejem in vsemu mogočemu kiču iz vseh mišjih lukenj so se na široko odprla. Ideje o Derridovem destruktivizmu so neposredna posledica tega in velikih sprememb v izobraževalnem sistemu po II. svetovni vojni. Ob napredku, ki ga je doživel zahod, so ljudi prepričali, naj se dokončno odrečejo Bogu in veri, če želijo uživati še večje blagostanje v kapitalizmu. Ob tem so se taisti preroki (kljub dokazanim totalitarnim metodam v socialističnih državah na vzhodu Evrope) odkrito in brez kančka sramu spogledovali s komunističnimi režimi (Rusija, Kuba), Engels, Marx, Lenin in Stalin so postali njihove avtoritete (ne samo politične). To »ljubezen« so prenašali na mlajše generacije, ki so začele častiti množičnega morilca Che Guevaro.

Malokdo se je zavedal nevarnosti modernističnega relativizma. Ena od teh je bila pisateljica Joan Didion, ki je umrla decembra lani. Za seboj je pustila knjigo (zbirko esejev iz National Review) Kolovratenje proti Betlehemu (Slouching Towards Bethlehem), ki je antropološki pogled na šestdeseta leta prejšnjega stoletja: zahodne kapitalistične države so bile v gospodarskem vzponu, gospodinjstva so uživala blaginjo kot nikoli prej, ljudje so bili svobodni, a se najde mladež, ki protestira. Po njeno takratno dogajanje ni bil tradicionalni generacijski upor otrok, katerim je bila zgodovina vedno priča, ampak posledica dejstva, da »smo tem otrokom nekako zanemarili razložiti pravila igre«. Ker je bilo to zanemarjeno, smo danes priča, da poskušajo postmodernistični otroci postavljati pravila igre celi družbi. Feministke iz Inštituta 8. marec so tipičen primer.

Postmodernizem je (ker se predvsem konservativni krogi niso ustrezno odzvali na nihilistične težnje) naredil korak dlje: osvoboditev od vsega. Veljala niso nobena pravila več, postalo je dovolj, da si se s prijatelji in somišljeniki vzajemno priznal, si tako ustvaril vtis pomembnosti in že si postal, kar si hotel. Ni bilo več pomembno, da si kot umetnik naredil nekaj (po objektivnih merilih) lepega, pomembno je bilo, da te je hvalil medijski mainstream. In naj so redki zdravorazumski kritiki še tako kričali, nič ni pomagalo. Zato je danes tolčenje po tleh s slovensko zastavo, vleka mrtve svinje po ulicah, žretje živega netopirja in vtikanje laserjev v ženske genitalije »priznana umetnost«, ki je zaplankani konservativci ne razumemo. Celo več. Zaplankani konservativci so sovražniki, ki so obtičali v temačnem srednjem veku (da je bil srednji vek temačen, je še en mit kulturnih marksistov več, a o tem drugič), zato jih je treba čimprej odstraniti z vseh vplivnih položajev. Tako imamo danes za ministra Luko Mesca in Asto Vrečko, dva, ki sta se dokazano družila in navduševala nad umetnostjo v Fotopubu. In zato urednik Mladine Grega Repovž zapiše, da je treba z RTV Slovenija odstraniti vse, ki ne sodijo v progresivno usmerjeno nacionalno televizijo (prav nacionalna televizija je največji propagandist sprevrženega postmodernizma). V tem pogledu je današnji postmodernizem podoben dekadenci starega Rima; zahodna civilizacija utegne razpasti (in je na dobri poti, da razpade) kot Zahodno rimsko cesarstvo.

Ta dekadenca svoj moralni in kulturni relativistični vrh dosega v sodobnih gibanjih: od LGBT in wokeizma do boja proti »sovražnemu govoru«. Brutalnost, s katero se lotevajo drugače mislečih, je nedoumljiva, v njihovih ravnanjih in življenjih ni prav nobene prepovedi ali znaka STOP. Skrb vzbujajoče je, da so se tej dirki na postmodernistični cesti v propad priključili (in v njej sodelujejo) na papirju ugledni znanstveniki, strokovnjaki, akademiki in drugi, ki bi v nekem drugem času in za normalne (bogaboječe) ljudi veljali za ugledne. Le redki danes še nasprotujejo (denimo) teoriji spolov, da je spolov več. Če bi se uprli sprevrženim teorijam, bi ostali brez služb in denarja. Tako zelo so jih od moralnega neodobravanja prebujeni ljudje prestrašili. Še najbolj osnovnih in dokazljivih dejstev si ne upajo več zagovarjati.

Eric Utter, kolumnist portala American Thinker, je dal odlično primerjavo, kam pelje osvoboditev od moralnih preprek in spolnih omejitev. Odzval se je za zapis Eli Erlick, ki se identificira kot »izjemno queer in neverjetno trans«. Takole piše Eli: »Trans ženske so naravne ženske. Trans ženske so normalne ženske. Trans ženske so biološke ženske. Trans ženske so rojene ženske. Trans ženske so ženske.« Iz te logike Utter izpelje, da imajo prašiči lahko krila, on pa je lahko nemški ovčar: »Mislim, trans ovčarji so naravni ovčarji. Trans ovčarji so normalni ovčarji. Trans ovčarji so biološki ovčarji. Trans ovčarji so rojeni ovčarji. Trans ovčarji so ovčarji. Edina inherentna razlika med trans ovčarji in normalnimi ovčarji je, da trans ovčarja veterinar ob kotitvi opredelil kot človeka. Trans je preprosto pridevnik, ki opisuje to poljubno dodelitev.«

Ni težko sprevideti, kam pelje ta spolna militantnost in odprta seksualna koda. Bosta potemtakem poligamija in incest čez nekaj let nova družbena norma? Skupaj z zoofilijo? V Nemčiji so zoofili že protestirali in zahtevali pravico, da jim je uradno dovoljeno ljubimkanje z živalmi, saj ljubezen ne pozna meja. Tudi v nikoli razčiščeni aferi z bulmastifi (Afera Baričević) je šlo za »ljubezen«, tudi tam (podobno kot pri aferi Smodej) so na plano pokukali bestialni politiki levega miljeja. Postmodernizem (in to je že kar mainstream) vsakemu dovoli, kdorkoli in karkoli želi biti. Omejitev ni več, moralni zadržki so ostanek patriarhalnosti, ki mora izginiti iz novega svetovnega reda.

Kakšna družba bo nasledila postmodernizem, je težko napovedati. Kot vse kaže, bo šlo le na slabše in postalo bo zelo grdo. Če bomo šli po sedanji poti, ki jo rišejo nova in nova družbena gibanja, ko se iz dneva v dan spreminjajo standardi in za seboj briše tradicija, utegnemo priti v tunel, ki na drugi strani nima izhoda. Bojim se, da smo že v tem tunelu, ker je sedanje življenje ob sodobnih gibanjih zelo temačno. Očitno je res nekdo pozabil zapreti vrata v hišo Oscarja Wilda.

P.S. Kot odgovor na postmodernizem sem lani na Novih obzorjih začel s projektom Galerije Fortunata Berganta, ki je poskus gradnje postmoderni umetnosti vzporedne likovne umetnosti, da se vrne k svojemu izvoru – k lepoti in lepemu. Kustos je nadarjen umetnik Lan Seušek.

Izobraževanje po levičarsko

Značke

brezplačno šolstvo, Grega Repovž, izobraževanje, Jernej Pikalo, Klemen Balanč, Lenart Zajc, levičarji, Mladina, neoliberalizem, ŠOS, šolstvo

Nekdanji šolski minister Jernej Pikalo je na nedavni okrogli mizi dejal, da je financiranje zasebnega šolstva korak k razgradnji javnega šolstva in da je javno izobraževanje temeljna človekova pravica. Pisatelj Lenart Zajc je bil še bolj odločen: »Zasebnemu šolstvu moramo reči ne in se mu upreti z vsemi štirimi.« Pustimo ob strani, da javno šolstvo ni temeljna človekova pravica, saj splošna deklaracija o človekovih pravicah ne govori o »javnem izobraževanju«, ampak o tem, da mora biti izobraževanje brezplačno vsaj na začetni stopnji, to kar skrbi je, da medijski mainstream, ki se ima za uglednega, nekritično povzema besede tovrstnih skrajnih levičarjev, ki očitno sploh ne razmišljajo o tistem, o čemer govorijo. Živ dokaz za to je izjava predsednika Študentske organizacije Slovenije (ŠOS) Klemna Balanča na isti okrogli mizi, češ da prevladuje trend, da je šolstvo namenjeno temu, da posameznik pridobi veščine, ki jih pozneje proda na trgu dela. »To je škodljivo, ker ohranja trenutna ekonomska in družbena razmerja ter zanemarja širši pomen izobraževanja.« Tako Balanč.

Ravno zaradi takega razmišljanja in klicanja politiki k reformi šolstva, ki bi povsem odpravila zasebno izobraževanje (namesto da bi šla v smeri, da se država in njeni »strokovnjaki« povsem umaknejo iz področja šolstva), je stopnja brezposelnosti (predvsem med mladimi) velika. Slovensko šolstvo namreč ustvarja veliko neravnotežje na trgu delovne sile zaradi inflacije brezkoristnih diplom, spodbuja pomanjkanje v ponudbi deficitarnih poklicev, hkrati pa ni sposobno, da bi ljudi po več kot desetih letih šolanja (s prisilno odvzetim denarjem davkoplačevalcem) usposobila z veščinami, da bi dobili delo. To, kar danes proizvaja slovenska izobraževalna shema, je zaposljivo samo v javnem sektorju. To je tisto, čemur levosučni Balanč, pravi »širši pomen izobraževanja« in prezira, da bi šole posameznika naučile, kaj delati in kako to prodati na trgu.

Država je seveda v resnici neumna in popolnoma nesposobna, saj niti ne zna, niti ne more vedeti, kaj in kako izobraževati mlade v šolah. Državni uslužbenci, celo taki, ki nikoli niso delali na izobraževalnih ustanovah, nimajo pojma, katera znanja so v določenem trenutku potrebna (in katera znanja bodo v prihodnosti), prav tako ne vedo, katere metode učenja so za to najboljše. Centralno načrtovanje, ki je skozi zgodovino padlo na celi črti (kljub temu se ga nekateri držijo kot pijanec plota), ni učinkovito in ne deluje nikjer, ne v gospodarstvu, tudi v šolstvu ne. Danes imamo v Sloveniji (in tudi v drugih evropskih državah) institucionaliziran model državnega monopola nad določanjem oblike in vsebine vzgojno-izobraževalnega procesa. Ker zasebna iniciativa nima nikakršnega vpliva, nosi šolstvo velik del odgovornosti za slabo gospodarsko politiko države. Danes je pomembnejša sociološka in filozofska pismenost, ekonomska pismenost je označena kot zla neoliberalna ideologija. Kako je že zapisal urednik Mladine Grega Repovž: »In kaj je danes? No, že tri vlade zapored – premierov Janše in Cerarja ter premierke Bratušek – v šole na vsak način poskušajo uvesti podjetništvo, ki ga razlagajo kot zavest posameznika, da je odvisen od sebe in da mora prevzeti odgovornost v svoje roke.« Točno to. Slovensko šolstvo uči dandanašnjo mladino, da bo za vse poskrbela država, da bodo zanje poskrbeli tisti neumni posamezniki, ki imajo v lasti proizvodna sredstva in ustvarjajo nove izdelke. Njih bodo prisilili, da jim bodo dali del svojega, njim bodo to ukradli. Tudi zaradi take miselnosti imamo vse večji državni aparat, vse strožje regulacije, centralno-plansko ekonomijo, vse manj osebne svobode. In ravno zaradi tega, če ne celo izključno zaradi tega, slovenski državljani plačujejo velikanski zapitek z nižjim življenjskim standardom. Prihodnost ni nič kaj bolj rožnata, še posebej zato, ker razni antifašisti, radikalni levičarji in antikapitalistični aktivisti tudi iz akademskih krogov trosijo neumnosti in prodirajo s svojimi idejami. Če ne gre drugače – s silo in grožnjami. In čeprav si Slovenija ne more več privoščiti podpiranja tovrstnih neumnosti, se dogaja ravno to, kar sem omenil na začetku: škodljive levičarske ideje kot prve (in pogosto edine) najdejo prostor v medijskem mainstreamu, čeprav se sami protagonisti očitno sploh ne zavedajo, niti ne vedo, kaj so sploh želeli povedati.

Zakaj levičarji ne marajo Robinzona C.?*

Značke

Daniel Defoe, Grega Repovž, Janko Lorenci, Luka Mesec, Marcel Štefančič jr., Matjaž Hanžek, minimalna plača, neoliberalizem, Robinzon Crusoe, Rok Novak, sindikati, Tanja Štumberger Porčnik, Walmart

Robinzon Crusoe se je po brodolomu znašel na osamljenem otočku. Če želi preživeti, mora na dan pojesti osem kokosov in štiri ribe. Da nabere kokose, potrebuje osem ur, da ulovi ribe, štiri ure, preostanek dneva počiva. Nato se domisli, žrtvuje šest ur prostega časa, izdela dolgo palico in teh osem kokosov sklati v štirih urah. Ker je povečal produktivnost in prihranil čas, splete še mrežo za ribolov in štiri ribe ulovi v dveh urah. Čas, ki ga potrebuje za preživetje, je skrajšal za polovico, zato si lahko z varčevanjem naredi zalogo za težke dni. Levičarji takega človeka označujejo za neoliberalca.

Liberalni ekonomisti in številni avtorji na primeru junaka romana Daniela Defoeja razložijo, kaj sploh je liberalizem. Crusoe, ki uživa absolutno intelektualno, družbeno in gospodarsko svobodo, je v vlogi tako proizvajalca kot potrošnika, njegov kapital je čas. Tega vloži, da izdela orodje, ki mu omogoči učinkovitejše pridobivanje dobrin. Rezultat je večja produktivnost, zato več proizvede in ima, če poenostavimo, dobiček. Z njim varčuje, saj ne ve, kdaj bo zbolel ali se bodo selile ribe oziroma, če prevedemo v ekonomski jezik, kdaj bo nastopila kriza. Na pomoč, ki bo, če bo, morebiti prišla, se tudi ni zanašati. Ampak levičarji ne razumejo ali pa so tako pokvarjeni, da nočejo razumeti, niti tako enostavnega primera, ki kot za telebane razloži kompleksnejšo liberalno ekonomijo, katere osnove so svoboda posameznika, prosti trg, zasebna lastnina, deregulacija in majhna javna poraba. In ker beseda liberalizem zveni nekako preveč prijazno, so si izmislili skovanko neoliberalizem, zmerljivko, ki so jo hitro povzeli tudi slovenski levičarski apologeti.

»Neoliberalizem je zločin proti človeštvu«, »Neoliberalci so slabi ljudje«, »Učinek neoliberalizma je globalni gospodarski kanibalizem«, »Neoliberalizem družbo in posameznike kvari« in »Neoliberalni kapitalizem dopušča, da bogati dobesedno kradejo življenje revnim« so strupene puščice, ki jih slovenski (običajno) družboslovni teoretiki streljajo proti zagovornikom osebne in ekonomske svobode, čeprav sploh ne znajo povedati, kaj neoliberalizem sploh je. Že od začetka krize, ki v Sloveniji še kar traja in traja, se pojavlja teza, da je neoliberalizem kriv za vse tegobe sodobnega sveta. Njeni zastavonoše, ki so našli svoj prostor v vseh prevladujočih medijih, vključno z nacionalno in komercialno televizijo, prepričujejo, da je ta satanska ekonomija povzročila brezposelnost, nižje plače, višje cene, zmanjšanje bruto domačega proizvoda, padec življenjskega standarda, tudi za daljše čakalne vrste v zdravstvenih ustanovah naj bi bili krivi neoliberalci. Prava vojna (domnevno) neoliberalcem je bila napovedana v času druge Janševe vlade, ko je Janko Lorenci, kolumnist Mladine, pozival, da jih je treba zaustaviti z vsemi (zakonitimi) sredstvi, da (neo)liberalni profesorji, ki jih je prepoznal kot mladoekonomiste, kvarijo slovensko mladež, poleg tega zagovornik neoliberalnih idej »ne more imeti lepega psihološkega profila«. In za konec: »Menda ne bomo dopustili, da nas ta pasma zmelje v safalado«.

Ampak, kot je običajno v navadi pri salonskih levičarjih – pa naj gre za javne uslužbence, vladne uradnike, politike, sindikaliste, novinarje, profesorje ali ekonomiste, ki so večinoma vsi po vrsti na varnem v državnih jaslih ali imajo koristi od državnih podjetij – njihovo govorjenje nima dosti veze z realnostjo. Resničnost je namreč popolnoma drugačna, diametralno nasprotna njihovim tezam: globalno krizo in večino tistega, kar je potegnila za sabo, je povzročilo ravno pomanjkanje liberalizma oziroma neoliberalizma, če že hočete. »Končne diagnoze tej krizi se bodo verjetno bolje postavljale z nekaj časovne distance, sicer pa se strinjam, da se je domino efekt pripravil s prav nič liberalnimi posegi ZDA na trg nepremičnin v letih pred krizo,« pravi Rok Novak, eden od tistih, ki po Lorencijevo spadajo v »pasmo mrzlih src«, sicer pa lokalni koordinator European Student for Liberty in soustanovitelj IBEX – mladi za svobodno prihodnost. Podobnega mnenja je tudi ekonomistka in politologinja Tanja Štumberger Porčnik, soustanoviteljica in predsednica društva Svetilnik, ki meni, da se država preveč vmešava v ekonomijo. »Če bi bilo tega manj (več liberalizma), bi se izognili krizi oziroma vsaj ne bi bila tako močna«. Ja, še ena mrzlosrčnica, bi rekel Mladinin kolumnist, ki skoraj ne napiše kolumne, ne da bi udaril po neoliberalcih.

»Neoliberalizem je postal priročna psovka, ki jo socialdemokrati in socialisti uperjajo zoper vse in vsakogar, ki jim ni všeč. Priročna pravim, ker je popularna prav zato, ker ne gre za jasno opredeljeno intelektualno tradicijo, ampak za konstrukt nasprotnikov liberalizma – za slamnatega moža torej,« razlaga Novak in se čudi, koga vse levičarji imajo za neoliberalce. Šef Združene levice Luka Mesec enkrat trdi, da je neoliberalec nekdanji predsednik SD Igor Lukšič, drugič so neoliberalci slovenski tajkuni. »Tretjič smo to tisti, ki se prištevamo med sodobno generacijo klasičnih liberalcev – ´klasičnih´ predvsem zato, ker so nam izraz liberalizem ukradli,« še meni in dodaja, da seveda današnji liberalizem ni isti kot v 18. stoletju, ker se tudi ideologije in ekonomije posodabljajo: »Stoji pa na istem temelju: zagovoru institucionalnega reda, ki omogoča svobodnega posameznika kot temelj uspešne in pluralne družbe. Na spoznanju, da je prostovoljno sodelovanje posameznikov boljši temelj napredku in zadovoljevanju potreb človeštva, kot prisila in centralno planiranje.«

Neoliberalizem, ki se je pojavil pred približno četrt stoletja, je bil odgovor na vse preveč potrošno in razbohoteno javno porabo, vse višje davke, vse bolj regulirane posamezne nacionalne trge, ki so ovirali hitro rastoče globalno trgovanje, željo predvsem social-demokratskih vlad, da bi posegala v zasebno lastnino in svobodo posameznika. Liberalni kapitalizem, ki je skozi poldrugo stoletje v zahodnih, demokratičnih državah akumuliral bogastvo, ki so ga leve vlade pridno zapravljale, je bil ogrožen. Njegovo osnovo, ki temelji na zasebni lastnini, kjer trg odgovarja na vprašanja, kaj, kako in za koga proizvajati, je vse bolj najedala socialistična misel, da lahko država poskrbi za državljane in da država najboljše ve, kaj, kako in za koga proizvajati. Neoliberalizem, ki se predstavlja kot brezčuten ekonomski model zlobnih multinacionalk, ki izkoriščajo delavce, da bi povečevale svoje dobičke, je postal psovka in kriv za vse. Še posebej so bile na udaru zlobne neoliberalne ZDA, kjer so pohlepni neoliberalci začeli globalno krizo. Ali res?

»Za finančno krizo je krivih nekaj dejavnikov. Med pomembnejšimi je kreditna in stanovanjska politika ZDA,« pravi Tanja Štumberger Porčnik. In res. Kreditna in stanovanjska politika čez lužo še nikoli v zgodovini te države ni bila tako socialistična, javna potrošnja še nikoli tako velika (pred 100 leti je bila pod 10 odstotkov BDP, danes se približuje 50 odstotkom), še nikoli ni bilo toliko javnih šol (90 odstotkov, kar je več od povprečja OECD), za regulacijo finančnega in bančnega sektorja samo Obamova vlada porabi 2,5 milijarde dolarjev na leto (še pred pol stoletja so porabili 200 milijonov dolarjev), danes je v ZDA na voljo prek 2000 raznih zveznih programov pomoči, pomoč za hrano prejema 50 milijonov Američanov, Obama je minimalno plačo dvignil na 7,25 dolarja na uro. Seveda, ZDA so nekaj povsem drugega kot Evropa in Slovenija, kljub temu se slovenski sindikalisti, ki jim pritrjujejo salonski levičarski teoretiki, zelo radi sklicujejo na ameriškega predsednika, predvsem kar zadeva minimalne plače, velikega dosežka levičarjev in sindikatov v boju proti neoliberalizmu.

»V zibelki neoliberalnega kapitalizma celo Barack Obama poziva k dvigu minimalne plače,« rad žlobudra izvršni sekretar Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) Goran Lukič. Seveda ob tem pozabi povedati, da se je brezposelnost v ZDA po dveh zaporednih dvigih minimalne plače podvojila ter prizadela predvsem mlade in težko zaposljive skupine ljudi. Podobno se je zgodilo v Sloveniji. Ko se je pred štirimi leti pod Pahorjevo vlado minimalna plača krepko povečala s 460 na 562 evrov neto, so sindikalisti, seveda popolni ekonomski analfabeti, govorili, da bo blagodejno vplivala na gospodarsko rast in celo zaposlovanje. In so se, kakopak, zmotili. Brezposelnost je po dvigu minimalne plače, podobno kot v ZDA, krepko poskočila, krivi pa so bili seveda neoliberalci. In multinacionalke. Brez njih ne gre. Vodijo pa jih, uganili ste, neoliberalci. Ne samo, da izkoriščajo delavce, slabe so tudi za potrošnike, saj naj bi dokazovale, da prosti trg ne deluje. »Kakšne možnosti pa imaš, ko se na istem trgu znajdeš z multinacionalko a la Walmart? Nikakršnih. In kakšno svobodo imaš? Nikakršne,« je v Nedeljskem dnevniku razlagal Marcel Štefančič jr., voditelj Studia city na nacionalni televiziji in avtor nove knjige »Kdor prej umre, bo dlje mrtev«, ki je pravzaprav kritika neoliberalizma. Ampak, ne boste verjeli, pred desetimi leti je bil prav Walmart, največji zasebni delodajalec v ZDA, tisti, ki je najbolj glasno podprl minimalno plačo. In se tako znebil konkurence. Kot velika trgovska veriga z velikim kapitalskim zaledjem je finančno zmogla dvig, manjši konkurenti na trgu pa ne. Povedano drugače. Neoliberalec je poslušal sočutnega levičarja, ga ubogal, sprejel njegov predlog, ko pa se je izkazalo, da se je brezposelnost povečala in da je mogočni Walmart pometel s konkurenco, je bil spet kriv – neoliberalizem. Kljub temu ostaja minimalna plača zelo čaščeni fetiš slovenskih sindikalistov, ob tem pa pozabijo povedati, da so si ga izmislili rasisti v ZDA in Južnoafriški republiki (JAR), da bi izrinili črnce in jih pahnili v še večjo bedo.

Prav vse zahteve sindikalistov so se zdaj izkazale za škodljive. Slovenske vlade so jim večinoma sledile, levičarji teoretiki in glasniki socialističnega sindikalizma pa so kljub temu vse glasneje govorili o neoliberalizmu, čeprav vsi finančni podatki pričajo o večji socialni državi. Pobrani prispevki za socialno varnost glede na globalno javno bilanco so se v dvajsetih letih povečali z 9,4 odstotka BDP (1,4 milijarde evrov) leta 1994 na 14,2 odstotka BDP (5,2 milijarde evrov) konec lanskega leta, transferi za posameznike in gospodinjstva, kamor sodijo razne oblike pomoči, so zrasli s 707 evra na prebivalca (leta 1994) na 3.058 na prebivalca konec lanskega leta, odhodki iz zdravstvene blagajne so se povečali z 252 na 1.116 na prebivalca, enako je s vsemi pobranimi davki, ki so pred dvema desetletjema znašali 22 odstotkov povprečnega BDP na prebivalca, konec lanskega leta pa skoraj 35 odstotkov. Povedano drugače: država vse bolj o vsem odloča, njena poraba se povečuje, trg je vse bolj reguliran, svoboda posameznika se krči, neoliberalizma v Sloveniji ni nikjer. To, čemur levičarji pravijo nebrzdani neoliberalizem, kot na primer zadevi s tajkuni in bančno luknjo, nima z (neo)liberalizmom prav nič skupnega. Od kod potem kritika neoliberalizma, če ga ni?

»To je tako, kot da verjameš, da hudič obstaja, pa čeprav ga nikoli nisi videl, doživel ali slišal,« meni Štumberger Porčnikova, Rok Novak pa: »Tisto, kar kritizirajo, je pogosto rezultat mehanizmov, ki jih oni sami zagovarjajo, liberalci pa jih skušamo odpraviti.« Novak se denimo strinja z Združeno levico (ZL), da je denimo problem državno reševanje bank in podjetij. »Vendar so prav oni tisti, ki zagovarjajo politiko državnih intervencij v gospodarstvo ali še raje kar podržavljenje – njihova kritika gre v smeri še večje kolektivizacije odgovornosti,« meni in dodaja: »Za Slovenijo se mi zdi bolj ključno, da razumemo, da naša kriza ni zgolj del globalne krize. Globalna kriza je le razgalila trhle temelje in nevzdržnost domačega sistema. Namesto, da se ukvarjamo z Američani in Nemci, se raje ukvarjajmo z odpravo primata države v slovenskem  gospodarstvu, z znižanjem davčnega bremena in reformo pokojninskega sistema. Pred domačim pragom je dela več kot dovolj, ukvarjanje z zunanjimi sovražniki je bolj znak politikantstva.«

Ampak ne. Matjaž Hanžek (ZL) še naprej govori o »uničevalskem neoliberalnem pogledu«, Mladinin urednik Grega Repovž pravi, da je neoliberalizem »v vseh porah slovenske družbe«, Delov novinar Boštjan Videmšek trdi, da je neoliberalizem »klasičen zločin proti človeštvu«, ekonomist Jože Mencinger govori o neoliberalizmu kot »slepi veri, da se vse lahko reši na trgu in s povečanjem konkurenčnosti«, pri tem pa se sklicujejo na tuje levičarske teoretike, kot je denimo lingvist in filozof Noam Chomsky, češ »neoliberalizem uničuje sistem«, ali pa ponujajo v branje Doktrino šoka Naomi Klein. In seveda, kot smo pri levičarjih navajeni, mogoče še znajo računati, ne spoznajo pa se na ekonomijo. In mislijo, da mora država v krizi povečevati davke in javno potrošnjo, ker bo tako spodbudila gospodarsko rast. Tako pridemo do klasičnega levičarskega nesmisla, ki ga resni ekonomisti imenujejo »zabloda razbitega stekla«, je pa domislica francoskega politika in ekonomista Feredica Bastiata, ki jo je opisal v eseju »Kaj se vidi in kaj se ne vidi«. Na kratko gre približno takole.

Trgovčev pomočnik razbije steklo. Vsi bi rekli, da je to nesreča in da morajo tudi steklarji od nečesa živeti. Recimo, da bi bila danes cena menjave stekla 100 evrov. Pride steklar, zamenja steklo, zaračuna trgovcu in je seveda hvaležen trgovčevemu pomočniku, da mu je omogočil delo, denar pa kroži na trgu. To je tisto, kar se vidi. Ne vidi pa se, kaj bi trgovec lahko naredil s sto evri, če pomočnik ne bi razbil stekla. Lahko bi si kupil novo obleko, privoščil tri, štiri večerje, lahko bi investiral v nov pult v trgovini. To pa je tisto, kar se ne vidi. Podobno sliko dobimo, če misel eseja prenesemo na nacionalno raven. Posebej združena levica rada govori, kako nam je bilo lepo v socializmu, da je država gradila tovarne, da so bili vsi zaposleni, da se je treba v ta sistem vrniti, ko je država poskrbela za vse. Ampak tovarne bi zgradili tudi brez vmešavanja države, enako je s cestami, samo s to razliko, da ne bi država (socialistična oblast) odločala kaj, kako in zakaj nekaj narediti, temveč bi to naredili zasebniki. Kaj prinese regulirano plansko gospodarstvo, smo lahko videli še pred 30 leti, ko smo imeli v bližini kapitalistično Italijo. Kave tam ni nikoli zmanjkalo, tudi pralnega praška ne. Lahko si izbiral med več vrstami sladkorja, olja, med vsemi svetovnimi znamkami oblačil. Tehnika je bila boljša in cenejša od Gorenjeve ali Iskrine, avtomobila nisi čakal šest ali devet mesecev, ampak si prišel, kupil in ga odpeljal. Ja, ampak to je bil gnili sistem, kjer je kapitalist izkoriščal delavca, v nekdanji jugo državi pa so bili delavci tega izkoriščanja osvobojeni.

Tudi danes bi levičarski teoretiki tako osvobajali ljudi, zato toliko opominov pred neoliberalistično pošastjo, da je neoliberalni ubijalski stroj na pohodu po vsem svetu, straši tudi v Sloveniji. Nad njim bentijo vsi. Celo govorniki na partizanskih proslavah. »Danes smo ujetniki neoliberalizma,« je letos v Dražgošah dejal Viktor Žakelj, potem ko nas je takratna premierka Alenka Bratušek z višjimi davki reševala pred neoliberalno Evropo, čeprav je pol leta kasneje kot evropska komisarka obrnila ploščo in evropskim poslancem dejala, da je pravzaprav Evropo reševala pred Slovenijo. Ali Vlado Miheljak, še eden od zastavonoš neizprosnega boja proti neoliberalizmu. »Alan Greenspan, eden največjih zagovornikov prostega trga, je s sklonjeno glavo priznal, da je bil štirideset let v zmoti, ker je verjel, da ´stvar deluje´, ter se je spokorjen pokesal in opravičil za zavajanje,« je zapisal pred nekaj leti, ko se je začela gonja proti neoliberalcem. »Vlado Miheljak nikoli ni imel predpogojev, da bi razumel sporočilo, ki ga je dal Alan Greenspan in se je nanašalo na učinek obrestne mere; in tudi v prihodnje takšne sposobnosti od njega ne gre pričakovati,« je Miheljakovo blodnjo pojasnil Tomaž Štih, libertarec in nekdanji svetovalec ministra Janeza Šušteršiča.

Seveda, razumevanja ekonomije od levičarjev ni mogoče pričakovati. Njihovo misel lahko strnemo v eno poved z dvema stavkoma: »Svet je od včeraj, konec ga bo jutri«. Zato ne čudi, da prihajajo do čudaških zaključkov. Če je svet od včeraj, ni nič privarčevanega. Ker ga bo jutri konec, nima smisla investirati in varčevati. Vse je treba sproti zapraviti, še manj sprejemati strukturne reforme. Ker bo sveta tako ali tako jutri konec. Ker pa za danes nimamo dovolj denarja, si ga izposodimo. Jutri bo namreč konec sveta, zato ga ne bomo vrnili. Če sveta slučajno jutri ne bo konec, ampak ga bo pojutrišnjem, si bomo denar jutri spet sposodili. In tako v neskončnost.

Apologeti boja proti neoliberalizmu

Za njih je boj proti neoliberalizmu malodane pomembnejši od boja proti terorizmu. Pravzaprav je tudi za terorizem kriv neoliberalizem. Med njimi so komentatorji, novinarji, politiki, ekonomisti, sindikalisti. Izbrali smo nekaj njihovih izjav, kako škodljiv naj bi bil neoliberalizem.

Lojze Ude (Delo, avgust 2012): »Predlog za vključitev zlatega fiskalnega pravila v ustavo predstavlja izkoriščanje gospodarske krize za ustavno uveljavitev neoliberalističnega ekonomskega sistema.

Janko Lorenci (Mladina, oktober 2012): »Najbrž lahko rečemo, da so neoliberalci slabi ljudje. (…) Zato je treba te gorečneže mrzlih src ustaviti z vsemi zakonitimi sredstvi.«

Luka Mesec (tribuna Slovenska kultura, Cankarjev dom, januar 2013): »Kriza se je začela z zlomom globalnih špekulativnih financ, vzroki zanjo pa so se kopičili skozi tri desetletja neoliberalnega nižanja davkov, plač, privatizacij javnih podjetij in deregulacij finančnega sektorja. Krizo so torej povzročila prav tista neoliberalna ´zdravila´, ki nam jih ponujajo domači kritiki ´slovenskega pajdaškega kapitalizma´.«

Boštjan Videmšek (Delo, maj 2013): »Neoliberalni koncept – klasičen zločin proti človeštvu – bo že v zelo bližnji prihodnosti zdravje in izobrazbo omogočal le še premožnim.«

Grega Repovž (Mladina, maj 2013): »Neoliberalizem je v slovenski zakonodaji, v davčnem sistemu, v gospodarskem pravu, v vseh porah družbe, v načinu, kako se navsezadnje obračunavajo zdravstveni prispevki.«

Jože Mencinger (Mladina, avgust 2013): »Gre za slepo vero, da se vse lahko reši na trgu in s povečanjem konkurenčnosti, ki jo spremlja popolna brezčutnost za socialne probleme, ki jih to ustvarja. Končni učinek je globalni gospodarski kanibalizem.«

Matjaž Hanžek (kongres ZL, marec 2014): »Poenotenemu uničevalskemu neoliberalnemu pogledu je nujno zoperstaviti nov razvojni model – Demokratični ekološki socializem.«

Dušan Semolič (RTV SLO, maj 2014): »Bruselj je še vedno prestolnica oziroma leglo neoliberalizma.«

Marcel Štefančič jr. (Nedeljski dnevnik, oktober 2014): »Z močno državo lahko dobimo več demokracije, ki se je neoliberalci najbolj bojijo, zato nas prepričujejo, da je demokracija le strošek, le nepotrebna komplikacija.«

*Tekst je bil objavljen v Reporterju, 27. oktobra 2014