Značke

, , , , , , , ,

Zgodilo se je neizogibno in pričakovano, Evropi se je zgodil Brexit. Skorumpiranemu Bruslju, od koder so zadnja leta prihajale najbolj nore neosocialistične ideje, so Angleži, največji tradicionalisti v Evropski unije, obrnili hrbet.

Ljudje, ki imajo radi svobodo, ki je v resnici sploh ne poznamo več, kot bi dejal direktor inštituta Adama Smitha Eamonn Butler, bi morali biti veseli. Vprašanje je seveda, kaj bi se zgodilo s Slovenijo, če ne bi bila v EU oziroma če bi tudi sama šla po poti Velike Britanije, toda glede na to, da so se članstvu v Natu in EU najbolj upirali ravno komunisti, je to dovolj velik znak, da bi bilo Slovencem brez članstva v EU (vsaj od kar imamo svojo državo) še slabše (v nekaterih primerih mogoče res boljše).

Prihodnost Evrope, če želi ohraniti in obraniti svojo bit, kulturo, zgodovino in napredek, je v močnih in suverenih nacionalnih državah. Nekakšen pol-federalizem, ki so si ga zamislili bruseljski birokrati in ga prek mnenjskih voditeljev v posameznih državah (z obljubami po dobro plačanih službah na sedežih raznih vseevropskih agencij, organizacij in političnih institucij) propagirali po članicah, je vodil do vse večje centralizacije in regulacij, ki so dušile tako ekonomsko svobodo kot svobodo posameznika. Samo spomnite se številnih neumnosti: od tega, da so bruseljski pokvarjenci začeli določati dovoljeno ukrivljenost kumar ali ljudem začeli ukazovati, kakšen štedilnik lahko kupijo in kakšnega ne, do nekakšnega svežnja ukrepov za odpravo brezposelnosti. Evropska unija ni nikoli spregovorila o tistem, kar res teži Evropejce (previsoki davki, obsežne regulacije, odpravi državnih monopolov na primer na področju izobraževanja in podobno), je pa zato denimo omejevala Googlovo ali Microsoftovo poslovanje z Evropo, slovenski evropski komisarki Violeti Bulc je pa pomembnejša cena vode na letališčih, kot pa kaj drugega.

Skratka, svobodne in suverene evropske državo s prosto trgovino med njimi in celinami, ne pa neka centralno-planska kolektivna pošast. Saj veste kako gre: pot v pekel je vedno tlakovana z dobrimi nameni. Internacionalizacija upravljanja posameznih nacionalnih držav je vedno in v vsakem primeru v konfliktu s svobodo. In glede na to, da so za izstop Velike Britanije iz EU glasovali predvsem starejši volivci iz podeželja, to pomeni, da odločitev za Brexit ni bila sprejeta v imenu ksenofobije, temveč v imenu tradicionalnih načel prostega trga, svobode posameznika in anglosaksonske ustavne tradicije, ki so jo želeli bruseljski birokrati ne samo v podrejenem položaju, ampak so jo želeli uničiti.

Leta 1944 je avstrijski ekonomist z britanskim državljanstvom Friedrich A. Hayek objavil knjigo Pot v hlapčevstvo. Zapisal je, da se Evropa ne sme osvoboditi le od nacizma, ampak tudi od socializma. Evropa že dolgo stopa po poteh socializma (uspešna je še vedno, ker bruseljski birokrati še niso povsem uničili kapitalizma), Velika Britanija gre z izstopom iz EU korak stran ter bo tako zelo omejila področja, na katerih mora nujno doseči soglasje s celinskimi državami.

Ali kot je zapisal ekonomist Tomaž Štih: »Brexit je majhen zdrs za Veliko Britanijo in velik padec za Evropo. V nasprotju s splošnim prepričanjem preostanka EU se večina Britancev zaveda kratkoročnih negativnih posledic brexita, ki se danes že kažejo na svetovnih trgih, vendar se je izkazalo, da so dovolj pogumni, da so jih pripravljeni sprejeti in preživeti. Toda – ali se jih zaveda večina Evropejcev? Brexit bo sprožil plaz teženj po razdružitvi “politične skupnosti EU” v korist evropske ekonomske cone – z manj Bruslja in več svobodne trgovine. Na Nizozemskem se že dogaja nexit.«

Advertisements