Zakaj je dobro, da Slovenija še nima (nove) medijske strategije?

Značke

Barbaro Verdnik, Hugo Chavez, Liberal, Madison Avenue, mediji, medijska strategija, medijska svoboda, Miro Cerar, Monthly Review, Nataša Pirc Musar, novinarstvo, Robert W. McChesney, Sandra Bašič Hrvatin, svoboda, Venezuela, Wall Street

Nedavno je časnik Večer svojim bralcem, kolikor jih še ima, razkril še en velik neuspeh vlade Mira Cerarja. V članku z naslovom Še en neuspeh Cerarjeve vlade? Medijske strategije ni na vidiku se avtor zgraža, da vlada (kljub koalicijskim zavezam) še ni sprejela medijske strategije. Pravzaprav je neverjetno, da si mediji, ki bi morali biti v prvih vrstah, ko gre za obrambo svobode govora in izražanja, medijske svobode ter svobode nasploh, tako želijo nekega vladnega dokumenta, ki bi jih reguliral, ki bi usmerjal njihovo delo in delovanje. V svobodnih državah si novinarji, uredniki in lastniki medijev nikakor ne želijo, da bi se aktualna oblast kakorkoli vmešavala v njihovo delo. A Slovenija očitno ni svobodna država, njeni novinarji so slejkoprej ostali v času družbenopolitičnih delavcev, ki bijejo in nadaljujejo razredni boj proti osovraženemu kapitalizmu.

Pozoren bralec je seveda opazil, da se v analizi z naslovom Izhodišča za osnutek medijske strategije, ki so ga po naročilu ministrstva za kulturo napisali znani slovenski levičarski medijski kruhoborci in kruhoborke, med katerimi najdemo Sandro Bašič Hrvatin, Natašo Pirc Musar ali Barbaro Verdnik, pogosto kot referenca in tisti, ki ga je potrebno citirati, pojavi ameriški profesor Robert W. McChesney. Zanimivo je, da so se nanj sklicevali tudi hrvaški medijski strategi, o čemer izvrstno piše bloger Liberal, od katerega povzemam glavne poudarke delovanja McChesneya.

Torej, kdo je človek, ki je očitno zelo navdihujoče deloval na pisce medijskih izhodišč?

Robert W. McChesney je goreč marksist. Kot profesor na univerzi Urbana-Champaign v Illinoisu v ZDA je ustanovil organizacijo Free Press, ki si prizadeva za medijsko reformo. Hkrati je direktor Monthly Review, ki izdaja istoimenski marksistični časopis (nekakšna ameriška različica Mladine) in ki ima v podnaslovu napisano, da gre za „neodvisno socialistično revijo“. V njej je napisal članek z naslovom Novinarstvo, demokracija in razredni boj in zapisal:

„Naša naloga je, da izvedemo medijsko reformo kot del našega širšega boja za demokracijo, socialno pravičnost in, če lahko tako zapišem, socializem. Nemogoče je, da svet naredimo boljši z medijskim sistemom, ki je pod Wall Streetom in Madison Avenue, se pravi pod nadzorom lastniškega razreda.“

McChesney je tudi človek, ki je leta 2007 zelo hvalil venezuelskega predsednika Huga Chaveza. Razglasil ga je za „prvaka medijske svobode“, venezuelske medije, ki so pod vplivom bolivarske republike, pa primer medijev, po katerih bi se morali vsi zgledovati. Dve leti kasneje je izjavil, da mora biti „reforma medijev del revolucionarnega programa, s katerim bo kapitalistični sistem zavržen, (…) družba pa se mora na novo postaviti na načelih socializma“.

Po njegovo mediji ne smejo oglaševati kapital, zavračati morajo oglase podjetij, ki delujejo po kapitalističnih načelih. „Narediti moramo vse, kar je mogoče, da omejimo kapitalistično propagando, jo preuredimo, minimaliziramo in celo popolnoma uničimo. Samo vlada lahko implementira politike in spodbude, da se omogoči institucionalni okvir za kvalitetno novinarstvo,“ je zapisal v Monthly Review.

Vam je zdaj jasno, kje so dobili navdih slovenski medijski strategi? Pri človeku, ki se zavzema za socializem, ki mu je socialistična revolucija navdih, uničenje kapitalizma cilj. Ta človek si želi državni nadzor nad mediji, meni, da mora država usmerjati delovanje medijev in ga regulirati po vzoru venezuelskih medijev. Zato tudi nervoza in neučakanost slovenskega medijskega mainstreama, ki bi jim taka regulacija prinesla tudi ugodnejše življenje v državnih jaslih. Tovrstni mediji so vendarle javni interes, mar ne?

Zame osebno „zavlačevanje“ sprejema medijske strategije ni Cerarjev neuspeh, ampak uspeh. Čimmanj se bo država vmešavala v medije, boljše bo, večja bo medijska svoboda. In obratno. Toda bojim se, da bo vlada, kot že ničkolikokrat doslej, popustila pritiskom medijskih ekstremistov, med katerimi so najbolj glasni predstavniki tako imenovanih nevladnih organizacij, katerih cilj ne popolna regulacija medijev. Prej ali slej bo vlada na tak ali drugačen način dodatno (so)financirala njihovo socialistično propagando, saj je očitno, da je so brezkompromisna protikapitalistična stališča medijev danes družbeno sprejemljiva in pogoj za prejem sredstev davkoplačevalcev.

Globalni resničnostni šov: propadanje socializma v Venezueli v živo

Značke

Hugo Chavez, inflacija, komunisti, Laura Saravia, Michigan, nafta, Nicolas Maduro, Petra Cahill, socializem, Venezuela

Svet nima prav pogosto priložnosti v živo spremljati propad socialističnega gospodarstva, kot je to primer Venezuele. Propad države, ki je imela lani 800-odstotno inflacijo in ki ji za letos napovedujejo 2.200-odstotno inflacijo, katere BDP je lani padel za 18,6 odstotkov in ki trpi hudo pomanjkanje, se je začel natanko takrat, ko je oblast leta 1999 prevzel Hugo Chavez. Bilo je to v času največjega padca cen nafte v sodobni zgodovini (podoben se je zgodil ob naftni krizi v sedemdesetih letih), Chavez pa je prišel na oblast z obljubo, da bo delil naftno bogastvo države z revnimi.

Ko so se cene nafte približale 100 dolarjem na sodček, je povsem izgubil razum. Država, ki ima največje zaloge nafte na svetu in ki 95 odstotkov proračuna napolni z nafto, je sprejela več ukrepov, namenjenih prerazporeditvi bogastva. Nacionalizirala je skoraj vse sektorje gospodarstva – od naftnih ploščadi in telekomunikacijskih podjetij do bank. To je skoraj vse velike tuje korporacije, ki so dajale delo deset tisočim Venezuelcem, pognalo v beg iz socialistične države. Težava, ki je nastala, je bila nepremostljiva, usoda propada neizbežna. Odšel je zasebni inženirski kader, bolivarski prisledniki pa seveda niso imeli pojma o črpanju nafte, ki je bila pomembna zato, ker so z naftnimi dolarji uvažali hrano. Padec cen nafte, ki je sledil v tem desetletju, in prevzem vodenja države s strani Nicolasa Madure, je državo dokončno zlomil.

Posledice si lahko preberete v dobri reportaži Petre Cahill in Laure Saravie.

In samo mimogrede. Vsak poskus, da bi karkoli zasnovali na marksističnem oziroma socialističnem vzorcu, je vnaprej obsojeno na neuspeh. To so spoznali tudi marksisti v Michiganu, ki so odprli restavracijo in jo upravljali po socialističnih manirah. Kako se je končalo, preberite v tekstu Komunisti v šoku: marksistična restavracija v Michiganu zaprla vrata.

Če želimo postati Švica, moramo posnemati Švico, ne bolivarsko Venezuelo

Značke

Hugo Chavez, Lawrence W. (“Larry”) Reed, Lenin, Miha Kordiš, Slovenija, socializem, Sovjetska zveza, Stalin, Tko je John Galt, Venezuela, Švica

Malo starejši se boste spomnili, kako smo Slovenci vedno sanjali, da bo Slovenija postala „nova Švica“, da bo postala „mala Švica“, da bomo Slovenci ne samo dohiteli, ampak tudi prehiteli Avstrijo. Te želje so se po osamosvojitvi še okrepile. No, niso bile samo želje, prevladalo je prepričanje, da bomo sen (skoraj) vsakega Slovenca uresničili. In ker naj bi bili Slovenci pridni in delavni, to naj ne bi bilo težko. Celo radikalni levičarji, ki sami sebe, kot denimo Miha Kordiš, razglašajo za socialiste, bi si najbrž želeli, da ima majhna in mlada država na sončni strani Alp tako visok standard in tako blaginjo, kot jo imajo Švicarji, tak povprečen BDP na prebivalca in tako povprečno plačo, kot jo imajo prebivalci države v samem osrčju Alp. Težava je le, da nihče od tovarišev socialistov ne ve, kaj pomeni postati podoben Švici.

Gre za temeljno nerazumevanje, če želimo postati enaki Švici (ali jo celo prehiteti), se moramo začeti obnašati kot Švica, ne kot Venezuela. To pomeni: zmanjšanje javne porabe (švicarska javna poraba je nekaj čez 30 odstotkov); odpraviti proračunski primanjkljaj (Švica ga je imela v zadnjem desetletju sam,o dvakrat, pa še takrat je znašal med 0,1 in 0,2 odstotka BDP); odpraviti 1000 + 1 socialni transfer; zmanjšati obvdavčitev (čeprav ima Švica progresivno davčno lestvico, je najvišja stopnja na zvezni ravni 13,2 odstotka); zmanjšati javni dolg (v Švici znaša 34 odstotkov BDP, kar je manj od večine članic EU); privatizacija (v Švici je sistem zdravstvenega zavarovanja v popolnosti v zasebnih rokah, a glej čudo čudno, nihče ne umira na ulicah, Švicarji so med najbolj zdravimi prebivalci na svetu, povprečna življenjska doba je med najdaljšimi na svetu, njihove bolnišnice in klinike ne poznajo izgub); življenjski stroški se v Švici vztrajno nižajo, imajo deflacijo, pa si nihče ne beli glave, da bo deflacijska spirala smrti uničila gospodarstvo; nezaposlenost je na ravni naravne nezaposlenosti, se pravi do 5 odstotkov; Švicarji imajo veliko svobode, regulacij ima veliko manj, kot je povprečje EU; zakoni o nošenju orožja so med najbolj liberalnimi na svetu in spet pridemo do novega čudesa: čeprav so Švicarji med najbolj oboroženimi prebivalci na svetu (količina orožja na prebivalca), je Švica ena najbolj varnih držav na svetu in ima eno najnižjih stopenj umorov ali ubojev na svetu; zmanjšati subvencije za podjetja in posameznike; Švicarji na referendumih odločajo o vseh vprašanjih in brez omejitev, kar pomeni, da se politiki z javnim sektorjem bojijo državljanov in ne obratno.

Skratka, Švica je država (o njej velikokrat piše odličen bloger Tko je John Galt, zato sem si nekaj misli sposodil od njega), ki jo levičarji označujejo kot neoliberalno, jo prezirajo kot deželo brutalnih kapitalistov, kjer tisti prebivalci, ki imajo več, tega nočejo deliti s tistimi, ki imajo manj, je tisto bruno v očesu levih radikalcev, ki ruši socialistične mite, ker kaže, da je realnost deluje diametralno nasprotno od njihovih prepričanj in želja. Zato še enkrat: če želi Slovenija postati kot Švica, se mora tako tudi obnašati in delovati. Levičarji pa mislijo in si domišljajo, če se bodo obnašali in delovali kot bolivarska Venezuela, bomo postali Švica. Na žalost posnemanje Venezuele pelje lahko samo do venezuelskega scenarija. Kakšen je ta, vidimo in spoznavamo vsak dan znova.

Kako levičarji razmišljajo, je nedavno odlično opisal Lawrence W. (“Larry”) Reed iz Foundation of Economic Education. Nekako takole gre. Reed pravi, da je lažje postrgati betonsko steno z nohti, kot pa razumeti levičarje ali obrazložiti, kaj je socializem, ki je v resnici neskončno se premikajoča tarča.

1. Znano je, da je na celi črti pogorela Marxova teorija, ki predvideva odpravo zasebne lastnine in državno lastništvo produkcijskih sredstev (temu so rekli celo znanstveni socializem).

   „Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ pravijo sedanji socialistični sanjači.

2. Ko je Lenin ustanovil socialistično Sovjetsko zvezo, ko je država skrbela „za dobro ljudi“, in je Stalin dejal, da je sovjetski socializem raj za delavce, se je po nekaj desetletjih izkazalo, da gre za pekel na zemlji, kjer so bili umori in pokoli političnih in razrednih nasprotnikov del v vsakdana.

   „Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ pravijo sedanji socialistični sanjači.

3. Hitler je izhajal iz socializma, njegova delavska stranka je temeljila na socializmu.

   „Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ pravijo sedanji socialistični sanjači.

4. Po propadu Sovjetske zveze je nekaj na novo nastalih držav (denimo Belorusija) razglasilo, da bodo še naprej predani socializmu.

   „Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ pravijo sedanji socialistični sanjači.

5. Jugoslovanski eksperiment s samoupravnim socialističnim gospodarstvom je privedel do bankrota države.

   „Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ pravijo sedanji socialistični sanjači.

6. Na ducate afriških in azijskih držav se razglaša za socialistične. Vse po vrsti trpijo pomanjkanje, vladajo jim tirani.

   „Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ pravijo sedanji socialistični sanjači.

7. Ko je v Venezueli prevzel oblast Hugo Chavez in Venezuelo razglasil za socialistično državo, so se veselili vsi socialisti po svetu. Izvedel nacionalizacijo številnih podjetij, dal „oblast ljudstvu“, preziral in obtoževal kapitalistične države, ja, takrat so levičarski sanjači končno dahnili: „To je tisto, kar mislimo.“ Danes, ko je Venezuela utrpela pomanjkanja, ko se je socializem še enkrat v praksi izkazal za zgrešen sistem, smo slišali znan levičarski refren:

   „Ampak to ni tisto, kar mi mislimo.“

8. Levičarji se ozirajo po skandinavskih državah, celo Bernie Sanders je dejal, da bo ZDA ustrojil po skandinavsko. „To je tisto, kar mislimo!“ so spet dahnili socialisti, tokrat v ZDA. Ampak ko so podrobneje pogledali v drobovje teh držav, so videli, da tam nimajo predpisov o minimalni plači, da imajo nižje davke na dobiček podjetij, da imajo več izbire pri izobraževanju, da njihova trgovina temelji na globalizaciji, da skoraj nimajo industrije v državni lasti.

   „Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ so si premislili socialistični sanjači.

Ja, kaj za vraga sploh mislite? Levičarji so intelektualno tako izmuzljivi, da jim je težko slediti. Pravijo, da bi bilo v puščavi pomanjkanje peska, če bi tam uvedli socializem. Mogoče je prehuda primerjava, a ni daleč od resnice. Socialisti želijo v Sloveniji, ki je ena najbolj vodnatih držav na svetu, pravico do vode zapisati v ustavo. Če bodo levičarji prevzeli nadzor nad vodo, vam povem, da jo bo kmalu zmanjkalo. V socializmu molža krave poteka nekako takole: v kravo nameriš s puško in rečeš, naj da mleko ali jo ustreliš. Za socialiste je za pomanjkanje vedno krov nekdo drug. Če krava ne da mleka, je kriva krava, kakopak. Razlog je, da levičarji ne marajo osebne odgovornosti, da ne želijo prevzeti osebno odgovornost.

Zato tudi sami natančno ne vedo, kaj socializem sploh je. Poglejte samo, kako različni slovarji opredeljujejo socializem. Običajno tako: Socializem kot „politični in ekonomski sistem, se zavzema, da so sredstva za proizvodnjo, distribucijo in menjavo v lasti celotne skupnosti“. Navidez zelo natančna opredelitev ali ne? Preberite še enkrat in skušajte zdaj razumeti. Kaj natančno pomeni last celotne skupnosti? A to pomeni, da celotna skupnost glasuje, kaj bo in kaj ne na policah v trgovini? A to pomeni, da celotna skupnost glasuje, kaj bo neka tovarna proizvajala in kaj ne? In kaj sploh je celotna skupnost? Prebivalci ene občine ali kar cele države? Ampak na koncu pride vedno do tega, da odloča peščica ljudi s politično močjo.

Švedska, Norveška in Danska so države, ki s svojo socialno demokracijo res spominjajo na socialistične države. Uspešne niso zato, ker imajo socializem, ampak zato, ker kapitalizem še ni uničen. Kaj pomeni socializem, ko se ga gredo levičarji na polno, je dovolj zgovoren primer Venezuele. Ali še huje: Severne Koreje.

Plenice, Miha Kordiš in Venezuela

Značke

Hugo Chavez, Miha Kordiš, socializem, Venezuela, Združena levica

Pretekli teden je (socialistično) Delo v spomin na smrt venezuelskega predsednika Huga Chaveza objavilo oglas ambasade Bolivarske republike Venezuele. Citiran je bil kar sam največji sin bolivarske revolucije: »Namen našega dosedanjega boja, ki je zgodovinskega pomena za revolucijo venezuelskega ljudstva, je odpraviti vsakršno obliko sodobnega suženjstva. Tega mračnega in prikritega jarma, ki ne uporablja več biča, železna in spon, marveč nevidne verige brutalnih in izrojenih mehanizmov kapitalističnega izkoriščanja, kot so osamitev, nadvlada, odtujitev, zatiranje in komercializacija medčloveških odnosov.« Osrednji časopis nekdanje SZDL se je obnašal tržno. Objaviš pač oglas tistega, ki ti plača, kljub temu, da so v oglasu napisane popolne neumnosti. Ampak, resnici na ljubo, Venezuelci dnevnega časopisa, ki bi jim bil ideološko bližje, v Sloveniji res niso mogli najti.

No, najnovejša pridobitev socialistične vlade v Caracasu je pomanjkanje otroških plenic. Navadili so se, da v tem raju na zemlji, ki dobesedno leži na nafti in ki ga je pred dvema mesecema obiskal operativec Združene levice Miha Kordiš (https://kavarnahayek.wordpress.com/tag/venezuela/) – seveda je bil navdušen nad tamkajšnjo »neposredno demokracijo« – manjka toaletni papir, krompir v McDonald’su, za kar so seveda krivi zlobni kapitalisti. Tokrat je zmanjkalo plenic. Hej, ni jih ravno zmanjkalo, toda ne more jih dobiti vsak. Pravzaprav jih niti kupiti ne more toliko, kot bi si želel. Na prodajnih policah, ki so tako ali tako prazne, je pri otroških plenicah opozorilo, kdo lahko kupi plenice in kaj mora imeti s seboj (http://america-retail.com/industria-y-mercado/venezuela-si-un-cliente-quiere-comprar-panales-necesitaria-estos-documentos).

Če hočeš postati srečni kupec in lastnik plenic, moraš najprej pokazati originalno potrdilo o rojstvu otroka, se pravi rojstni list. Kupec se mora nato identificirati z osebno izkaznico ali drugim veljavnim dokumentom. Ampak to ne more narediti vsak – kupec mora biti tudi ali oče ali mati otroka, za katerega plenice kupuje. Kar pa še ni vse. Če je ženska noseča in bi rada plenice kupila vnaprej, mora prodajalki dokazati, da je res noseča. To lahko naredi izključno z originalno ultrazvočno sliko otroka. Seveda je Carlos Osorio, minister za hrano, katerega običajno oblačilo je trenirka (hm, očitno je trenirka del oblačil železnega repertoarja levičarjev; se jih spomnite, kako so kot norci v njih skakali po Prešernovem trgu), zanikal in dejal, da v Venezueli ni prav nobenega pomanjkanja. No, številne fotografije na družbenih omrežjih dokazujejo nasprotno, čeprav bolivarski revolucionarji pravijo, da gre za kapitalistično, zlobno propagando.

Ampak, pomislite, da so fotografije resnične, da je ob nakupu plenic res treba predložiti omenjene dokumente. Zadeva je nekako logična. Zakaj bi vsak, ki ima pet minut časa ali kakšen prihranek in ne ve, kako bi zapravil denar, lahko kupoval plenice? Kam bi pa prišli, če bi vsak posameznik lahko v vsakem trenutku šel v trgovini in kupil, kar bi hotel? Ni šans. To je popolna anarhija. Taki pomisleki bolivarske vlade so v tej luči zelo tehtni, ni kaj. Zavladal bi kaos, če bi bilo drugače. Očitno gre za zadnjo stopnjo prehoda iz kapitalizem v socializem. Ali kot je dejal Miha Kordiš o razmerah v Venezueli: »Imajo nekaj težav, pa ne zato, ker so v socializmu, ampak ker so še vedno v kapitalizmu. Ni pa tako dramatično, kot slikajo zahodni mediji.« To stopnjo je lepo opisala že Ayn Rand (https://kavarnahayek.wordpress.com/tag/ayn-rand/), češ da gre za stopnjo, kjer se državljani lahko odločajo le z dovoljenjem in, recimo, kupujejo tisto, kar jim dovoli država. Samo s to razliko, da je Randova mislila na stopnjo, ki dokončno odpravi svobodo posameznika, socialisti pa v tem vidijo tisto končno razsvetljenje, kjer bo človek, osvobojen ne samo dela, ampak tudi razmišljanja. In da ne bo pomote. Tudi v Evropi gremo z vse več omejitvami za posameznika in številnimi regulacijami po poti Venezuele. (Socialistične) države Evropske unije namreč zdaj že ukazujejo, kako naj ljudje kuhajo (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/02/23/socialisticna-eu-zdaj-ze-ukazuje-kako-naj-kuhamo/). Korak od tod do predpisa, kaj naj kuhamo, sploh ni tako velik, kot bi se nam zdelo.