Če malo pregledate medije ali družbena omrežja, boste prej ali slej zasledili zapise kot: »Dobro ustno zdravje je temeljna človekova pravica.«, »Trajnostni razvoj bi morala biti temeljna človekova pravica.«, »Zdravje je človekova pravica.«, »Stanovanje je človekova pravica.«, »Dostojno delo je človekova pravica.«, »Človekova pravica je tudi socialna varnost.«, »Pravica do zdravstvenega varstva je človekova pravica.«, »Pravica do splava je temeljna človekova pravica.«, »Delavske pravice so človekove pravice.«, »Pitna voda je človekova pravica.«, »Izobraževanje je človekova pravica.«.

Človekove pravice so postale ena najbolj zlorabljenih besednih zvez, skupine in posamezniki jih imajo polna usta, o njih govorijo arbitrarno, ne da bi v resnici vedeli in razumeli, kaj človekove pravice (svoboščine) sploh so in kaj pomenijo. O njih sem večkrat pisal na blogu Kavarna Hayek, zato ne tem mestu ne želim vsega ponavljati, osredotočil se bom na domnevno človekovo pravico, ki je ta čas zelo aktualna – pravica do zdravja oziroma zdravstvenega varstva. Ampak najprej razčistimo, kaj človekove pravice sploh so in kaj niso. Videli boste, da prav nič od zgoraj naštetega ni človekova pravica (svoboščina).

Kaj so človekove pravice?

Človekove pravice so neodtujljive pravice, ki jih je drugi (tudi država) dolžan brezpogojno izpolnjevati že zato, ker nekdo obstaja. So neposredno izvršljive pravice. Če bi bile na začetku omenjene pravice res človekove pravice, potem bi jih morali nekomu izpolniti. Ja, lahko mu jih sicer izpolni, toda vedno s tem, da prikrajša nekoga drugega. To niso potem več temeljne človekove pravice, ampak tako imenovane pozitivne pravice, ki so pravzaprav želje posameznikov, da nekaj ima. Torej, pozitivne pravice zahtevajo dejavnost drugega, temeljne človekove pravice, ki so tako imenovane negativne pravice, pa neaktivnost oziroma pasivnost druge strani. Zato so temeljne človekove pravice (svoboščine) predvsem pravice posameznika (človekove pravice se vedno nanašajo izključno na posameznika, nikoli na skupino) do svobode brez prisile. Povedano drugače. Temeljne človekove pravice do svobode v pravem in absolutnem pomenu besede: svoboda govora, pravica do zasebne lastnine, pravica do nedotakljivosti življenja. Te pravice niso in ne morejo biti v nasprotju druga z drugo. Če so, potem niso človekove pravice. Pozitivne pravice, kot so denimo pravica do stanovanja, zdravstvenega varstva, dostojnega dela ali izobraževanja, so uresničljive le, če nekomu nekaj vzameš in daš (omogočiš) drugemu. To pa je v neposrednem nasprotju s pravico do svobode brez prisile, ki vedno pomeni tudi možnost izbire.

Tudi pravica do splava ni človekova pravica. Če bi bila to temeljna človekova pravica (svoboščina), potem bi moralo biti tudi moškim neposredno in brezpogojno omogočeno, da zanosi in (če potem želi) tudi splavi. Ker je to nemogoče in je nosečnost božja roka omogočila le ženskam, splav ni temeljna človekova pravica. Temeljne človekove pravice (svoboščine) se, kot smo že ugotovili, nanašajo na vse – moške in ženske. Oboji so ljudje.

Pravica do zdravja ni temeljna človekova pravica

Enako pravica do zdravja ni človekova pravica. Če bi to bila, bi morali nekomu, ki ima neozdravljivo bolezen, omogočiti in zagotoviti zdravje. Kaj takega ni zapisanega niti v Ustavi RS. 51. člen ustave govori le o pravici do zdravstvenega varstva, se pravi, da mora država zagotoviti možnost zdravljenja. A tudi to ni temeljna človekova pravica. Pravica posameznika na svobodo brez prisili nikomur ne nalaga stroškov, medtem ko pravica do zdravstvenega varstva (po slovenskem zdravstvenem sistemu) nalaga stroške. Se pravi, nekoga moramo prisiliti, da nekaj plača ali da denar, da lahko nekomu drugemu zagotovimo zdravstveno varstvo. To pomeni, da nekomu s silo posežemo v njegovo lastnino, da drugemu nekaj omogočimo. Temu se sicer reče progresivna solidarnost, ki pa je v direktnem nasprotju s temeljnimi človekovimi pravicami.

Vse te pozitivne pravice, ki se jih posamezniki, skupine in države sproti izmišljujejo, imajo ceno, ki jo na koncu nekdo (prisilno) plača. Če da država, denimo, denar Inštitutu 8. marec ali Mirovnemu inštitutu, pomeni, da je država nekaj dala nekomu, ki za to ni delal, vzela pa je nekomu del tega, za kar je delal. Zato take nevladne organizacije označujemo za parazite, država, ki financira njihovo dejavnost, pa krši temeljne človekove pravice drugim.

Omejitve v času izrednih zdravstvenih razmer

Toliko za začetek, zdaj pa k bistvu in osnovnemu vprašanju: Kako je s temeljnimi človekovimi pravicami (svoboščinami) v času kitajskega virusa? Nesporno je, da kitajski virus obstaja in da ljudje zaradi okužbe (tudi) umirajo. Kako je do virusa sploh prišlo, so teorije različne, a o njih na tem mestu ne bomo ugibali. V tem trenutku ni več pomembno, ali je do pandemije prišlo namerno (zlonamerno) ali po naključju. Ostanimo pri vprašanju boja proti virusu.

Za moj okus in po mojem razumevanju svobode je slovenska vlada za zdaj delovala v mejah sprejemljivega in dopustnega. V primerjavi z državami z daljšo demokratično tradicijo, v Sloveniji nismo imeli pretirano omejevalnih ukrepov, ki bi močno posegali v temeljne človekove pravice (svoboščine).

Oblast lahko omeji svoboščine v času izrednih razmer. In epidemija kitajskega virusa so izredne razmere. Zapovedana nošnja zaščitne maske, socialna distanca in razkuževanje predvsem na javnih prostorih je povsem logičen in sprejemljiv ukrep. S takim ukrepom je bila pred sto leti premagana španska gripa. Tudi začasni in kratkotrajni »lockdown« je ukrep, ki je (po mojem prepričanju) s stališča svobode dopusten. Enako je s PCT pogojem, saj posamezniku še dopušča možnost izbire. Res je, da je država posameznim zasebnim lastnikom lokalov, prodajaln in drugih prostorov predpisala, koga lahko spustijo notri in mu postrežejo, ampak ta ukrep ni trajen, je začasen, še sprejemljiv in kratkotrajno posega v lastninsko pravico. Zato so lastniki upravičeni do (delnega) povračila s protikoronskimi ukrepi (PKP). Za razliko od zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov iz leta 2007, ki je po mojem mnenju eden najbolj grobih in nasilnih poosamosvojitvenih posegov države v zasebno lastnino ter pomeni neposredno hudo kršitev temeljne človekove pravice do prostega razpolaganja z zasebno lastnino. Enako je s predpisom, ki proizvajalcem tobačnih izdelkov nalaga, kaj imajo lahko napisano na škatlici cigaret. To je neposredni napad na zasebno lastnino. Država se je sicer sklicevala na zdravje in ogrožanje zdravja drugih oseb. Toda nekadilci bi lahko izbrali nekadilski lokal, kadilci pa kadilskega. Te možnosti država lastnikom lokalov ni dala in je v mirnodobnem času sprejela ukrep, ki pomeni hudo kršitev in grob poseg v zasebno lastnino. Poleg tega država ni dolžna (niti si ne sme jemati pravice), da skrbi za zdravje ljudi. Za svoje zdravje je odgovoren posameznik sam.

Kaj lahko zahteva vlada?

Najprej se ustavimo pri zahtevi vlade, da se morajo vsi zaposleni v državni upravi cepiti. Če izhajamo iz lastninskih pravic in proste človekove volje ter dejstva, da vlada nastopa kot delodajalec zaposlenih v državni upravi, potem ta zahteva ni sporna. Delodajalec je tisti, ki določa, pod katerimi pogoji bo koga zaposlil. In »biti cepljen« je lahko pogoj. Zaposleni ima dve možnosti: ali sprejme ta pogoj ali službo poišče tam, kjer to ni pogoj. Biti uslužbenec v državi upravi ni nikakršna pravica, ni nekaj, kar imaš doživljenjsko. Tudi zasebno podjetje ima pravico, da kot pogoj za zaposlitev zahteva cepljenja. Lahko bi dalo pogoj, da morajo vsi zaposleni imeti za vratom zelen šal. Če delojemalcu to ni všeč, delo pač poišče drugje.

Povsem nekaj drugega bi bilo, če bi država predpisala obvezno cepljenje za splošno populacijo ali del splošne populacije. S tem bi, po mojem mnenju, prekoračila mejo dopustnega. Ampak zanimivo je, da celo nekateri pravniki pravijo, da bi tak odlok prestal ustavno presojo. Zgodil bi se zanimiv paradoks. Ustavno sodišče je menilo, da je odlok o PC pogoju za državno upravo v neskladju z ustavo, odlok o PC pogoju za splošno populacijo (ali del splošne populacije) pa bi bil v skladu z ustavo. Povedano drugače: ustavno sodišče bi ščitilo državo pred državo (uslužbenci v državni upravi so del države), v drugem primeru ne bi ščitilo posameznikov pred posegom države. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da imamo ustavo zato, da ščiti posameznike (zasebnike) pred samovoljnimi posegi države (oblasti). Tudi če se pri tem kdo sklicuje na stroko ali znanost. Odločitev bo vedno (že po definiciji) politična. In politiko (vlado) imamo zato, da v času mandata upravlja z državo, hkrati je tudi nekakšen ščit pred pretiranimi ukrepi stroke. Če bi odločitve v času kitajskega virusa v celoti prepustili stroki, bi danes imeli tako obvezno cepljenje, da bi necepljene policija lovila po cesti in jih prisilno cepila. Stroka in znanost nista nezmotljivi.

Primera stroke in »stroke«

Spomnimo. Znanost je v začetku tega tisočletja previdela, da bodo zaradi globalnega segrevanja nekatere obale (deli kopnega) poplavljene. No, taisti deli obale so še vedno kopna zemlja. Pozor, to so zatrjevali vrhunski in vodilni znanstveniki, prave avtoritete na svojem področju. Torej, znanstvenikom ne gre slepo zaupati.

In naprej. Mogoče se kdo spomni vrhunskega strokovnjaka, kirurga, akademika, znanstvenika in izumitelja Paola Macchiarinija. O njegovi metodi presajanja sapnikov ni smel nihče dvomiti, hvalila sta ga revija Lancet (v to ameriško akademsko revijo se nikoli ne dvomi, mar ne) in Karolinški inštitut (ta javna švedska medicinska univerza je v sami svetovni špici). No, Macchiarini danes greje zaporniško klop v Italiji. Ko bo odslužil to kazen, mu bodo sodili tudi na Švedskem. Njegova revolucionarna metoda presajanja sapnikov, kar je bil eden »največjih dosežkov znanosti na začetku tisočletja«, je namreč za seboj pustila kopico trupel. Samo toliko, kar namreč danes pravita stroka in znanost, se lahko jutri izkaže za katastrofo. Zato bi bil jaz zelo previden pri sklicevanju na stroko in znanost, bolj bi se zanašal na zdravo (kmečko) pamet (kmetje z dolgo družinsko tradicijo še danes boljše napovedujejo vreme, kot katerikoli vrhunski meteorolog z najbolj popolnim modelom za napovedovanje vremena).

Kaj pravi zdrava (kmečka) pamet?

Meni zdrava (kmečka) pamet v zvezi s kitajskim virusom, PCT pogojem in obveznim cepljenjem pravi takole.

Prvič, »panika« v zvezi s kitajskim virusom je bila na začetku krize povsem upravičena. Nihče ni namreč vedel, s čim se soočamo in kakšne so lahko posledice (še posebej zaradi posnetkov in Kitajske in tudi ponekod iz Evrope, ko so ljudje kolapsirali kar sredi ulice). Zato so bili ukrepi vlade na začetku krize (vključno z lockdownom) primerni. Tudi vsi naslednji ukrepi do danes se mi zdijo še sprejemljivi in v mejah dopustnega, kakor jaz razumem svobodo oziroma temeljne človekove pravice in svoboščine (kar sem razložil že na začetku teksta).

Drugič, na hitro razvito cepivo je obetavno. Lahko se izkaže za eno največjih dosežkov tega stoletja. A ker smo šele na začetku, si ne upam izreči dokončne sodbe. Sodbo bo izrekel čas, bo izrekla zgodovina. Res je, so tudi smrti zaradi cepljenja, a kot vsako cepivo ali zdravilo ima tudi cepivo proti kitajskemu virusu stranske učinke. Popolne varnosti ni nikoli in nikjer. Tudi najmanjši in povsem rutinski poseg v telo pomeni tveganje. Pogrešam pa pogum znanstvenikov, kot ga je denimo imel britanski pediater sredi prejšnjega stoletja David Morley, ki je v preizkusno študijo cepiva proti ošpicam (sev oslabljenega živega virusa ošpic) vključil svoje štiri otroke. Se pravi, tvegal je življenja svojih družinskih članov, da bi preizkusil cepivo, ki je kasneje reševalo na tisoče življenj. Nikjer nisem zasledil, da bi vodilni znanstveniki (ali menedžerji farmacevtskih podjetij), ki so dokončno razvili cepivo mRNA, to preizkušali najprej na svojih družinah in tako zmanjšali dvome o (ne)varnosti cepiva. Po samo letu dni a priori trditi, da je cepivo »tisto pravo«, je najmanj neodgovorno. Največ, kar lahko o tem cepivu (kot laik) rečem, je, da je obetavno in da, kot zdaj kaže, lajša potek bolezni, ki jo povzroča kitajski virus.

Tretjič, med nekaterimi prevladuje mnenje, da je PCT pogoj prisila, ki naj bi ljudi spodbudila k cepljenju. Cepljenje je za zdaj prostovoljno, vlada ga za zdaj priporoča, na človeku posamezniku pa je, ali priporočilo upošteva ali ne. Posameznik ima še vedno izbiro, ali se bo cepil ali ne. Glede omejitev (PCT pogoj) naslednje. Ker menim, da kitajski virus prinaša izredne razmere (nekateri menijo, da ne, ampak mnenja so pač različna in vsako je povsem legitimno), so potrebni izredni ukrepi. Ti morajo biti kratkotrajni in časovno omejeni. Omejitve so bile tudi v času španske gripe pred 100 leti, ko so bili ljudje veliko bolj svobodni. Za okužene so na primer imeli posebna taborišča oziroma karantene (z zdravniškim osebjem), s tem so preprečili širjenje okužbe. Tisti, ki so ozdraveli, so lahko odšli. S PCT pogojem so sicer začasno omejene svoboščine, vendar nobeno življenje ni ogroženo. Kdor se ne želi ne cepiti, ne testirati, ima še vedno dostop do nujnih življenjskih potrebščin (nakup avtomobila, pohištva ali obleke to ni).

Obvezno cepljenje je prisila

Četrtič, predstojnica infekcijske klinike Tatjana Lejko Zupanc je pred dnevi (ko je oznanila, da infektologi podpirajo uvedbo obveznega cepljenja) dejala, da obvezno cepljenje ni prisilno cepljenje. Ne bi mogel biti bolj nasprotnega mnenja. Če je nekaj obvezno, je za neizpolnjevanje tega »obveznega« predvidena kazen. V Avstriji bo predvidena kazen (če bo zakon o obveznem cepljenju sprejet) za necepljene 600 evrov vsake tri mesece. Če kazni ne plačaš (in tako je povsod), sledi opomin. Če še vedno ne plačaš, ti država lahko pobere iz tvojega transakcijskega računa. Če na računu nimaš denarja, ti lahko rubijo nepremičnine. Če teh nimaš, te lahko pošljejo v zapor. In če se temu upiraš, lahko država uporabi (fizično) silo, na koncu tudi strelno orožje. Vse to je prisila. Kot prisilno plačujemo davke in RTV prispevek, bo tudi obvezno cepljenje prisila.

Petič, Slovensko zdravniško društvo je v pozivu vladi, naj uvede pogoj PC, med drugim poudarilo, da cepljenje lajša potek bolezni in da je svoboda posameznika omejena s svobodo soljudi. »Necepljeni ogrožajo že cepljene, a imunološko krhke posameznike, kar ni etično. Kot edini uspešni ukrep ponuja medicinska znanost cepljenje,« so še zapisali v društvu. Prav tako lahko slišimo stroko, ki pravi, da bodo necepljeni krivi za kolaps v zdravstvu, saj necepljeni, ki so na intenzivni negi, zasedajo prostor drugim bolnikom, pojavljajo se ideje, da bi necepljeni sami plačali zdravljenje.

Začnimo na koncu. Če država želi, da necepljeni sami plačajo zdravljenje, mora najprej spremeniti sistem zdravstvenega zavarovanja. Glede na to, da vnaprej in prisilno plačujemo visok obvezen (prisilni) prispevek, mora država vsakemu zagotoviti zdravljenje – cepljenim in necepljenim. Zato kaj takega ne pride v poštev, ker zdravljenje bolnikov s kitajskim virusom krije obvezno (prisilno) zdravstveno zavarovanje. Če bi se to zgodilo (a upam, da se nikoli ne bo in da bomo prej spremenili sistem zdravstvenega zavarovanja), bi morali zdravniki necepljenega bolnika pred sprejemom v bolnišnico opozoriti, da mu bodo po zdravljenju izdali račun (po nekaterih izračunih je cena okoli 47 tisoč evrov). Če se bolnik s tem ne strinja, ga morajo pustiti, nikakor ga ne smejo prisilno zdraviti in mu nato izdati račun. Če ga bolnica samovoljno in brez njegove privolitve zdravi, pomeni, da zdravniki prevzamejo tudi odgovornost za plačilo zdravljenja.

Druga teza je, da bodo necepljeni krivi za kolaps v zdravstvu. Za kolaps v zdravstvu ne bodo krivi ne cepljeni, ne necepljeni, ampak sistem zdravstvenega zavarovanja, kakršnega imamo in sistem zdravstva na splošno (imamo skoraj izključno državno zdravstvo, javnega in zasebnega v manjši meri). Prelagati krivdo na eno skupino ljudi je zavržno. Še posebej zato (in smo pri tretji oziroma začetni tezi), ker zdravi necepljeni (tisti, ki se strogo držijo enostavnih ukrepov: maske, socialna distanca, razkuževanje in redno testiranje) ne ogrožajo nikogar.

Sicer tudi skupina pravnikov malo prehiteva s pozivom vladi, naj ne uvede obveznega cepljenja, saj politika o tem (sodeč po izjavah) ne razmišlja. Tudi če bi razmišljala, to še ne pomeni, da bi v resnici uvedla obvezno cepljenje. Predsednik vlade Janez Janša je nedavno dejal (in s tem se je treba samo strinjati), da epidemija ni samo zdravstveni problem, zato poslušajo (ne pa nujno upoštevajo) tudi druge stroke. In tako je tudi prav.

Razgibajmo možgane z detektivsko zgodbo: Kdo je kriv, da se je nekdo okužil in umrl?

Šestič, stroka (in znanost) meni, da »cepljeni, tudi če se slučajno okužijo, nikakor ne širijo virusa v tolikšni meri kot necepljeni«. Ni razloga, da bi dvomil o tem. Prepričan sem celo, da to drži. Ampak naletimo na resno težavo, če uporabimo samo kanček zdrave (kmečke) pameti. Da razložim na podobnem primeru. Bruselj in nevladne organizacije trdijo, da je le zanemarljivo majhen delež borcev, ki se vrne nazaj v Evropo, zagreši teroristično dejanje. No, najboljši odgovor na tako razmišljanje je dal poslanec SDS Branko Grims na srečanju OVSE na Dunaju. Tako je odgovoril navzočim: »Pravite, da le majhen del terorističnih borcev, ki se vrne domov, zagreši zločine in da to ni težava. Res ne? Torej bom vzel škatlo bonbonov, v katero bom dal le nekaj odstotkov tablet s cianidom in jo ponudil vsem med vami, ki tako govorijo. Jih boste pojedli? Če jih ne boste, nimate pravice ponujati takšnih škatel s tujimi terorističnimi borci narodom evropskih dežel.«

Sedmič, razmigajmo možganske celice in igrajmo se detektive. Hipotetična detektivska zgodba gre takole. Šest oseb (Andraž, Mojca, Tone, Tamara, Franc in Lojzka), ki imajo različen PCT status, se odloči, da bo obiskalo vedeževalko, kjer velja PCT pogoj. Vedeževalka po nekaj dneh zboli (kitajski virus), sprejmejo jo na intenzivno nego, kjer umre. V pravnih in svobodnih državah se ne bi zadovoljili z odgovorom, češ dobila je virus in umrla, ampak bi poiskali krivca in ga, če je šlo za namerno ali nenaklepno povzročitev smrti druge osebe, tudi primerno ali pogojno kaznovali.

Za primer vedeževalke zadolžijo detektiva Jako Dolinarja. Ta ugotovi naslednje. Andraž je bil necepljen in ni bil testiran, a ker ni izpolnjeval PCT pogoja, sploh ni mogel stopiti v prostor in s tem v stik z vedeževalko. Trije (Mojca, Tone in Tamara) so bili pred vstopom testirani, a so imeli različen status: Mojca je bila necepljena, Tone je bil prebolevnik, Tamara pa je bila cepljena. Franc in Lojzka sta izpolnjevala PC pogoj: prvi je bil cepljen, Lojzka je bila prebolevnica. Ugotovil je tudi, da je vedeževalka v zadnjih dneh imela stik le s petimi osebami.

Nato je detektiv Dolinar stopil do strokovnjakov, ki so mu povedali troje: prvič, prenašalci virusa so lahko cepljeni, prebolevniki in necepljeni; drugič, cepljeni, prebolevniki in necepljeni imajo lahko zdelo blage ali celo nikakršne znake bolezni, pri čemer je večja verjetnost, da so znaki bolj izraziti pri necepljenih; tretjič, test je (čeprav ni 100-odstoten) zelo zanesljiv znak, ali je oseba okužena ali ni. Vprašanje za vas: Če bi imeli te informacije kot detektiv, koga (ali več njih) bi izločili kot osumljenca in kdo (ali več njih) bi postal glavni osumljenec.

Kaj hočem povedati z zgodbo? Nič drugega, kot da ponovim izjave stroke: cepivo (ali prebolevnost) lajša potek okužbe, ne more pa popolnoma zaščititi pred okužbo ali preprečiti, da ta oseba ne bi okužila druge. Sicer tudi test ni zanesljiv pokazatelj (imaš virus, pa se pri testiranju to še ne pokaže), kljub temu je redno testiranje očitno najbolj zanesljiva obramba pred tem, da ne okužiš drugega.

Manjka sodna praksa

Pogrešam sodno prakso (v pravnih državah spore ali kazniva dejanja, naj si gre za rope, goljufije in tatvine ali pa za namerno škodovanje, umor ali zadajanje poškodbe, rešujejo na sodiščih), ki bi kaznovala tiste, ki vedo, da so okuženi (in bi morali biti v samoizolaciji), pa zaradi blagih ali nikakršnih simptomov veselo skačejo na okoli in »razdajajo« kitajski virus drugim. Tukaj lahko govorimo o naklepnem dejanju, pa naj gre za necepljene, cepljene ali prebolevnike. Dogaja se namreč, da so cepljeni tako »samozavestni«, da so v zaprtih prostorih (dvigala, hodniki) brez maske ali se jim zdi »brez veze«, da se v trgovini razkužijo roke in držijo 1,5 metra razdalje do drugega kupca. Tako razmišljanje je spodbujeno s strani stroke, saj si mislijo, tudi če dobim virus, obstaja zelo velika verjetnost, da ga bom z lahkoto prebolel. Taki cepljeni so po mojem mnenju veliko bolj neodgovorni (veliko bolj ogrožajo zdravje in življenje drugih ter so veliko bolj nevarni za razpad zdravstvenega sistema) od tistih necepljenih, ki se držijo ukrepov: maske, socialna distanca, razkuževanje in testiranje.

So bile do zdaj človekove pravice (svoboščine) ogrožene?

Po mojem mnenju (in imejte v mislih, da imamo globalno zdravstveno krizo) nobena od temeljnih človekovih pravic (svoboščin) ni bila ogrožena, so samo začasno omejene. Gremo po vrsti.

Svoboda govora ni bila ogrožena. Vsakdo lahko še naprej svobodno širi informacije, mnenja in stališča. Zaradi tega med krizo nobenemu ni bila odvzeta prostost, nihče ni bil obsojen zaradi izražanja mnenj. Res je, spremljamo lahko »obmetavanje« med cepljenimi in necepljenimi, ampak temu rečemo – svoboda govora. In za to, da lahko nekdo brez bojazni pred pregonom izreče svoje mnenje, se moramo boriti. Zoran Stevanović in Zlatko Čordić med (neprijavljenimi) protesti nista bila priprta zaradi svojih protivladnih ali anticepilskih stališč, ampak zato, ker sta ovirala prosto gibanje drugim osebam. Če namreč namenoma blokiraš cesto, drugim onemogočaš gibanje. Ravno to je bistvo predpisa, da morajo biti taki shodi ali protesti prijavljeni. Da organizator prevzame odgovornost za morebitne nerede ali nasilje ter da drugi ljudje, ki ne pridejo na shod, vedo, kdaj in kje bo njihovo gibanje na prostoru, ki ga je za protest določila ali odobrila upravna enota, oteženo ali onemogočeno. In še nekaj. Zoran Stevanović je bil ovaden zaradi hujskanja k uporu (nasilnemu rušenju demokratičnih institucij) in spodbujanja uničevanja lastnine. Tožilstvo je to ovadbo zavrglo. Kar je zanimivo, saj pri obtožbi in obsodbi nekaj članov Štajerske varde ni imelo pomislekov. Bila je tudi pomembna razlika. Štajerska varda se je »urila« na zasebnem zemljišču in ni uničevala lastnine drugih ljudi, medtem ko je bilo početje Stevanovića na javnem prostoru. Dvom v poštenost in pravičnost slovenskega pravosodnega sistema je zaradi takih razlik povsem upravičen.

Nedotakljivost človeškega telesa in življenja. Dosedanji ukrepi vlade so to človekovo pravico (svoboščino) upoštevali. Vlada nikogar ni ogrožala ali ni škodovala njegovemu telesu ali zdravju. Tudi če kdo meni, da je cepljenje poseg v njegovo telo (tehnično in pravno gledano je to res), še vedno velja, da je cepljenje prostovoljno, vlada ga zgolj priporoča. PCT pogoj je za te izredne razmere še dopusten in sprejemljiv, prav tako bi bil sprejemljiv tudi PC pogoj, vendar z dvema predpostavkama: prvič, da ne velja za trgovine z živili, lekarne ali obisk pri zdravniku (da se z onemogočanjem dostopa do nakupa osnovnih življenjskih potrebščin ali zdravnika ne ogrozi življenje), in drugič, da se še bolj ne poseže v zasebno lastnino (test kot pogoj za vstop v restavracijo ali drug lokal, ki nudi storitve, je v teh razmerah sprejemljiv).

Pravica do zasebne lastnine in prostega razpolaganja z njo. PCT pogoj jo resda omejuje, saj lastnikom zasebnih lokalov pod grožnjo s silo nalaga, da lahko v prostor vstopijo le osebe s PCT pogojem. A ker imamo izredne razmere, je tak (kratkotrajen in omejevalen) ukrep po mojem mnenju še dopusten, vsekakor pa je na meji sprejemljivega. Vsak nadaljnji poseg v zasebno lastnino in prostega razpolaganja z njo bi bil s stališča človekovih svoboščin zelo vprašljiv. Čeprav je res, da so te pravice že s protikadilskim zakonom kršene v najbolj grobi obliki. Ironično je, da takemu ukrepu (PCT pogoju) danes nasprotujejo tudi tisti, ki so protikadilski zakon pozdravljali in slavili.

Pravica do prostega gibanja državljanov. S tako imenovano »policijsko uro« in omejitvijo gibanja na svojo občino je bila ta pravica omejena. Ampak ker so bile izredne razmere, je taka omejitev še sprejemljiva. Ta omejitev je bila tudi hitro odpravljena. Omejitev števila ljudi pri zbiranju na javnih krajih je zaradi preprečitve širjenja virusa povsem logična in sprejemljiva. Tudi za to omejitev velja, da je kratkotrajna in bo odpravljena.

Za konec

Če potegnem črto. Ja, v času izrednih razmer (vojne, zdravstvene krize) se hitro prestopi rubikon dopustnega in še sprejemljivega. A dosedanji vladni ukrepi so po mojem mnenju in prepričanju še stran od rubikona, kar zadeva spoštovanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Sedanja vlada, ki ima težko nalogo, za zdaj dobro upravlja s krizo. In želim si, da pri tem tudi ostane.