Značke

, , , , , , , , ,

To smrtonosno igro so do konca izpilili Palestinci, njihov vodja Jaser Arafat, ta izmeček človeštva, je prejel celo nagrado za mir. Porivali so otroke v prve vrste pred puške, raketna izstrelišča postavljali na strehe šol, bolnišnic ali v bližino otroških igrišč. Ni bolj strahopetnega in bednega kot žrtvovati nedolžna in nevarovana drobna bitja, jih od granat razmrcvarjene z glasnim jadikovanjem držati v svojih rokah in se nastavljati objektivom. Slike potem ganejo občinstvo po celem svetu, zahodni civilizaciji budijo občutek skupinske krivde. In to sprevrženo taktiko uporablja roj ilegalnih muslimanskih migrantov pri invaziji na Evropo, zavestno jo brez kritične distance izkoriščajo mediji. Priznanja, kot ga je zmogel urednik nemške ARD, češ da manipulirajo s posnetki migrantov, saj v ospredje postavljajo ženske in otroke z velikimi očmi, so redka, sprememb ni. Vse se zdi naučeno, zaigrano po vnaprej napisanem scenariju, kot da bi vsi po vrsti v žepih imeli priročnik Noama Chomskyga o desetih strategijah manipulacije z ljudmi. Povem vam, bizarno do skrajnosti.

Kakšna žival moraš biti, da z dojenčkom zapustiš od vojne varno zatočišče v Turčiji in se odpraviš na nevarno pot proti Evropi? Ves čas obtožuješ Zahod, da ti ne pomaga, ob mraku moliš k Alahu, naj pobije nevernike. Če je potrebno, žrtvuješ lastnega otroka za dosego cilja. Tudi Ajlan Kurdi, čigar manipulativne fotografije so presunile svet, je bil taka žrtev. In ko prideš do meje suverene države, spet vzameš otroka v naročje, ga potiskaš proti policistom ter izpostavljaš solzivcu in vodnim topovom izključno zato, da bi fotografija z naslovnice zbudila sočutje. Kaj naj si mislimo o moškem, ki to počne? Kaj bo počel na cilju? Enako. Nič drugačen ne bo. Izsiljeval bo, bil še bolj agresiven. Ker natančno ve, na katero struno mora igrati v pomehkuženi Evropi: zaradi bojazni pred novim diktatorjem, ki ga lahko prinese demokracija, smo omejili svobodo govora in demokracijo; ker naj bi revščina pripeljala do fašizma in nacizma, je javna poraba strmo rasla; ker naj bi nacionalizem spodbujal vojne, je ljubezen do domovine postal rasizem; ker naj bi bila evropska kultura imperialistična, je bil sprejet multikulturalizem. Namesto da bi se temu uprli, zaščitili kulturo, jezik, družine, težko prisluženo blaginjo in svoje meje, se Evropejci še bojevati ne znamo več. Spet zaradi občutka krivde, da sta se svetovni vojni začeli na evropskih tleh. To samoponiževanje nas utegne drago stati.

Leta 1973 je Jean Raspail, zapostavljeni francoski pisatelj, v Taboru svetnikov opisal muslimansko prečkanje Sredozemlja. Knjiga je našla prostor na policah z znanstveno fantastiko. Danes so njegovi opisi realnost. Žal.

*Tabor svetnikov (ali svetnikov)

OPOMBA: Komentar je bil najprej objavljen v reviji Reporter, oktobra 2015.