Značke

, , , , , , , , , , , , , , ,

Multikulturalizem je tisti, ki vodi k separatizmu. Pridemo namreč do svojevrstnega paradoksa. Medtem ko je poudarjanje multikulturnosti politično korektno, češ da je družba raznolika, se ta multikulturnost običajno konča na robu družbe oziroma, če gledamo geografsko, na robu velikih mest, kamor se običajno zatekajo priseljenci. Ko so nedavno Švedski demokrati (desno usmerjena politična opcija) organizirali gay parado v dveh četrtih Stockholma, kjer muslimanski priseljenci predstavljajo več kot 75 odstotkov vsega prebivalstva, so organizatorji med drugim kot razlog za parado v tem delu švedske prestolnice navedli, da so tam različne manjšine, ki niso muslimanske, ogrožene (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/07/30/narobe-svet-levicarji-gay-parado-oznacili-za-rasisticno/). Torej, muslimani, ki od družbe na splošno zahtevajo multikulturnost, se v svojih sredinah, kjer živijo, obnašajo izrazito proti multikulturno. V svojem okolju, kjer imajo domove, želijo versko in kulturno enotno in zaokroženo celoto. In pri tem jim pomagajo zagovorniki multikulturalizma, ki pogosto prezrejo konflikte znotraj takih skupnosti. Rezultat tega je politični, družbeni in medijski molk o tovrstnih skupnostih. Obstajajo samo statistični podatki lokalnih policij, ki beležijo nadpovprečno stopnjo kriminala v takih kulturno enoznačnih četrtih. Vendar to zagovornikov multikulturnosti ne odvrne od zagovarjanja svojih zelo izmuzljivih teorij. Še naprej trdijo, da je multikulturalizem, kot politična nadgradnja multikulturnosti, edini način strpnega in demokratičnega sobivanja. Preprečeval naj bi konflikte med različnimi kulturami. Zagovorniki multikulturalizma namreč menijo, da konflikte povzroča ravno poskus, da se postavijo neke univerzalne norme, ki jih prepogosto vodijo zahodnoevropske vrednote. Enako velja tudi za države kot geografsko zaokrožene enote: medkulturne konflikte naj bi povzročal prav poskus, da država kot nacionalna tvorba skuša določiti skupne vrednote. To pa vodi, kot pravijo multikulturalisti, k rasizmu, ksenofobiji in raznim drugim fobijam. Zato je treba, da se različne kulture zaščitijo, javno pritrjevati drugim, manjšinskim kulturam. Vsi ljudje so namreč kljub različnosti enaki, zatrjujejo, in različne skupine imajo različne kulture, ki so med seboj enakopravne.

Tla so pri tovrstnih razpravah zelo spolzka, saj si lahko hitro obtožen rasizma, fašizma, ksenofobije, in to samo ob misli, da mogoče zagovorniki multikulturnosti nimajo prav. Kako nevarno je karkoli reči proti drugi kulturi ali veri, je pred dnevi občutil nizozemski politik Geert Wilders. Ta je bil marca letos na Dunaju. V svojem govoru je Koran primerjal s Hitlerjevo knjigo Mein Kampf in za konec dejal: »Evropa je v vojni z islamom.« (http://www.dutchnews.nl/news/archives/2015/07/austria-investigates-geert-wilders-for-incitement-during-speech/). Zaradi tega ga avstrijsko tožilstvo preganja, saj naj bi šlo za sovražni govor. In samo medklic. Dunaj je sicer znano finančno središče islama. Na številnih donatorskih konferencah razni arabski šejki in kralji delijo ogromna sredstva raznim muslimanskim društvom po Evropi, ki se skrivajo za pridevniki, kot so »humanitarno«, »dobrodelno« ali »človekoljubno«, obveščevalne službe pa neredko odkrijejo, da denar po različnih kanalih konča pri do evropskih tradicionalnih vrednot izrazito nenaklonjenih muslimanih oziroma pri teroristih. Drugi primer prihaja s Švedske, kjer so z univerze v Malmölju odpustili asistenta, ker je kritiziral multikulturnost (http://swedishsurveyor.com/2015/07/03/assistant-professor-at-malmo-university-criticized-multiculturalism-promptly-fired/).

Vse to prihaja zaradi nerazumevanja oziroma sprevrženega razumevanja kulture. Ideja o enakopravnosti kultur (v nasprotju z enakostjo med ljudmi) zanika ključne značilnosti življenja in zgodovine človeštva, pravi Kenan Malik, v Indiji rojeni angleški pisatelj (https://en.wikipedia.org/wiki/Kenan_Malik). Multikulturnost zanika različno sposobnost različnih kultur za socialni, moralni in tehnološki napredek. Različne kulture imajo različno sposobnost za inovacije in transformacije, za ideje in proizvodnjo različnih dobri. In ne gre le za različnost, temveč za sposobnost posamezne kulture, da je iz generacije v generacijo boljša in naprednejša. Zato ni naključje, da je sodobni svet oblikujejo ideje in tehnologije, ki so se pojavile z renesanso in razsvetljenstvom, meni Malik. Gre za znanstveni pristop in metode, demokratizacijo politike ter koncept univerzalnih vrednot.

To je tisto, kar želijo zagovorniki multikulturalizma uničiti. Da bi bila drugačnost smiselna, da bi multikulturnost (nikakor pa ne multikulturalizem) pripomogla k napredku družbe (in nacionalne države), mora vendarle temeljiti na nekih skupnih vrednotah, skupni morali. Medkulturni dialog ni samo v soočenju in poudarjanju različnosti, temveč tudi v tem, da se najdejo skupne točke, da ima enaka načela. V zahodni civilizaciji ta načela temeljijo na Rechtsstaat (vladavina prava), krščanski tradiciji in človekovih pravicah. Vse to je boljše od nezahodnih kultur in vrednot, pravi nizozemski pravnik in filozof Paul Bernard Cliteur (https://nl.wikipedia.org/wiki/Paul_Cliteur). Če bi bile podlage za medkulturni dialog različne, lahko to privede (kar se že dogaja) do ideologije kulturnega relativizma in sprejemanja nezahodnih barbarskih praks. Cliteur našteva detomor, mučenje, suženjstvo, zatiranje žensk, homofobijo, rasizem, antisemitizem in drugo.

John F. MacArthur, znani ameriški katoliški pridigar, opozarja na pranje možganov z multikulturnostjo in izginjanje klasičnega izobraževanja z ameriških šol, ki so zdaj v rokah »socialističnih inženirjev«. Ti levičarski akademiki in profesorji, ki imajo oporo pri ameriških demokratih, črtajo iz učnih načrtov zgodovino zahodne civilizacije, angleško literaturo, ameriško književnost in vse oblike ameriškega načina življenja, ki je temeljilo na svobodi in ki je Ameriko proslavilo kot najbolj uspešno državo na svetu. Američani so postali uspešni zaradi pluralizma, ne pa multikulturalizma. Priseljenci, ki so prihajali, so sprejeli ameriške zakone, jezik in običaje nove države, danes priseljenci prihajajo pod krinko multikulturalizma z drugačnimi cilji – v imenu človekovih pravic in še česa želijo v novih državah uveljaviti običaje, ki so bili značilni za države, od koder prihajajo. To pa, prosto po Maliku, pomeni, da skušajo dokazano neuspešne modele življenja in kulture prenašati v novo okolje. In ne samo prenašati, ampak celo zahtevajo od vlad držav, kamor se priselijo, naj jim pri tem pomagajo. In tudi jim, drugače so od levičarskih aktivističnih skupin, ki s pomočjo Rusije (Rusi si nasploh želijo oslabiti zahodno civilizacijo) in Sorosove fundacije obvladujejo mednarodne agencije in organizacije, kot je denimo Unicef, obtoženi rasizma in ksenofobije.

Multikulturalizem je pravzaprav obuditev marksističnega internacionalizma ali, še boljše, ideologija marksističnega kulturizma oziroma tako imenovanega (Gramscijevega) kulturnega marksizma. Za razliko od klasičnega marksizma, ki je videl vzroke v neenakosti v razredni razčlenjenosti družbe, marksistični kulturizem vidi vzroke za družbeno neenakost v kulturi. Največ moči je pridobil po padcu berlinskega zidu, potem ko se je socializem, ki se je napajal v marksistični ekonomski misli, izkazal pa povsem napačnega in se povsem osramotil. Za seboj je pustil genocid, revščino, pomanjkanje, gospodarsko nerazvitost in razpad vrednot. Levičarji so zato začeli preusmerjati pozornost in začeli iskati »kulturne« rešitve za svoje zblojene teorije.

Marksistično idejo o internacionalni brezrazredni družbi je zamenjala ideja o multikulturnosti, ki naj bi odpravila neenakosti, a je veliko bolj nevarna marksistične ekonomije. Nekoč so trdili, da so razredi (proletariat na eni in izkoriščevalska buržoazija na drugi strani) družbeni konstrukt, danes so levičarji stvari pripeljali tako daleč, da trdijo, da so recimo razlike med spoloma družbeni konstrukt. Sicer priznavajo nekatere fizične razlike med moškim in žensko, to pa je tudi vse. Če kdo misli drugače, je fašist, rasist in ne vem, kaj še vse. Povedano drugače: razlikovanje med spoloma je klero-fašistična doktrina. Podobno je z različnimi narodi in kulturami. In kdor temu nasprotuje, je rasist. Pravzaprav ima Jean-Paul Sartre prav, ko je zapisal, da je marksizmu uspelo vzpostaviti sistem, po katerem se presoja, kaj je prav in kaj ne, kaj je napredno in kaj ne. Enako je z multikulturalizmom, ki postaja edina zveličavna ideologija, edina napredna misel. To je utemeljevala tudi ljubljenka levičarjev Naomi Klein, aktivistka, v resnici pa kaviar levičarka. Ona trdi, da je vzrok islamskega terorizma rasizem zahodne civilizaciji. Celo več. Rasizem je spodbujen s kapitalizmom. Pravi problem ni preveč multikulturnosti, trdi Kleinova, ampak premalo multikulturnosti. Torej, multikulturnost je edina alternativa kapitalizmu, boj proti kapitalizmu je boj proti rasizmu in boj za multikulturalizem je bolj za pravično in enakopravno družbo. Poenostavljanje do skrajnosti, ni kaj. In take teorije je sprejel tudi slovenski medijski mainstream: od Dela in Dnevnika prek Mladine do Studia City na nacionalni televiziji.

Ampak, kot smo pri levičarjih navajeni, njihove teorije nimajo nikakršne povezave z realnostjo. Zato so Kleinovo številni avtorji s svojimi kritikami dobesedno osmešili, med drugim Robert Bruce Spencer, ameriški pisatelj in bloger, Paul Lawrence Berman, ameriški pisatelj, ali Alain Finkielkraut, francoski filozof in esejist. Kleinovi so očitali pomanjkanje osnovnega zgodovinskega znanja in poznavanje islama kot takega. Islam je bil namreč že od vsega začetka nasilna religija, nikoli se ni sekulaliziral, džihad obstaja že tisoč let. Medtem ko je v večini držav zahodne civilizacije vera ločena od države že več kot sto let, je za muslimane islam še vedno najpomembnejši. Ko so v Veliki Britaniji priseljence, ki so že imeli britansko državljanstvo, spraševali, kaj so, je 81 odstotkov vprašanih muslimanov odgovorilo, da so najprej muslimani, šele nato britanski državljani. Temu levičarji rečejo multikulturnost, ki jo je po Kleinovi očitno premalo. Ampak v resnici je multikulturalizem velika nevarnost za zahodne civilizacije in njihove narode, kot je bil fašizem, nacizem in komunizem, a so ga preživeli. Kakor se sliši paradoksalno, je res – multikulturnost ne priznava kultur. Vendar gre za veliko bolj zahrbtno stvar. In če bodo vlade držav zahodne civilizacije še stale križem rok, utegne biti prepozno. Z multikulturnostjo bo izginila kultura.

Advertisements