Značke

, , , , , ,

Norostim progresivcev ni videti ne konca ne kraja. Zadnja prihaja iz Združenih (socialističnih) držav Amerike. V eni izmed srednjih šol v Chicagu so dali prav dijaku, ki je sicer izgledal kot fant, govoril kot fant, imel penis kot fant, torej bi moral biti po neki logiki moškega spola, toda ker se je počutil kot dekle, je zdaj ženska. Penis je seveda obdržal, o ne, tega ni žrtvoval, pač zase meni, da je ženska in zato je ženska in pika. Temu je pritrdila vlada, zato se bo od zdaj najstnik preoblačil v dekliški (ženski) garderobi. To njegovo pravico, da se ima za žensko, čeprav njegov spol jasno definirajo struktura kromosomov, reproduktivnih človeških organov in endokrini sistem, zagotavlja zakon o državljanskih pravicah. In kdor zdaj misli drugače, je nazadnjaški, kdor to negira, je neveden, umsko zaostal in nevaren.

Spol torej vse bolj uradno postaja družbeni konstrukt, postaja kulturni konstrukt. Na določitev spola na podlagi spolnih organov torej postaja nazadnjaško, nekakšen ostanek preteklosti, podlaga za družbeno neenakost, določitev spola mimo bioloških značilnosti pa znak za napredek, progresivnost. Ker je spol družbeni konstrukt in ker lahko družbene konstrukte po želji odpravljamo, pomeni, da lahko odpravimo tudi spol: če misliš, da si ženska, si ženska, čeprav vse naravne danosti nakazujejo na to, da si moški. O tem je dobro razpravo pred dvema letoma napisal Branko Cestnik, zato ne mislim ponavljati, dejstvo pa je, da je teorija spolov (gender theory) radikalno nadaljevanje izjemno škodljivega feminizma. Očitno se je klasični feminizem izpel, zato je bilo treba storiti korak »naprej«. Dobro jih je opredelil bloger N – Reakcije, ki pravi, da gre večinoma za grde, zafrustrirane in zakompleksane ženske: »Zakaj so feministke grde, je preprosto, vendar zapleteno vprašanje. Predvsem niso feministke grde ženske, a so grde ženske feministke.. Feminizem je bolečina ljubosumja in zavisti, ki se racionalizira skozi protislovne in nedorečene neumnosti, prek medijev se razglaša kot preprosta resnica.« Ogledate si lahko dve vodilni feministki, opis pa si sposodimo pri omenjenem blogerju:

Masha Gessen je okostnjak, ki je nekaj vmes med Woodyjem Allenom in ciganom iz filma »Ko to tako peva«. Znana je postala po izjavah, da je treba uničiti tradicionalni zakon in družino.

Andrea Dworkin je po »avanturi« s prostitucijo po vrnitvi iz Nizozemske v ZDA postala ikona radikalnega feminizma ter avtoriteta na vseh mogočih področjih. Od kriminala in politike in odnosov med moškim in žensko.

Več si lahko preberete tekstu omenjenega blogerja Feminizem kot gibanje grdih žensk in uživajte v fotografijah feministk.

Advertisements