Nevladne organizacije kot tihotapske združbe*

Značke

begunci, Carmelo Zuccaro, Gefira, George Soros, Italija, migranti, nevladne organizacije, NGO, NVO, Sredozemsko morje, tihotapci

Pred tedni je sicilijanski tožilec Carmelo Zuccaro napovedal preiskavo več nevladnih organizacij (NVO). Od septembra 2016 do danes se namreč ob obalah od Katanije do Pozzalla zadržuje vse več ladij, ki so v lasti ali najemu nevladnih organizacij. Opremljene so z brezpilotnimi letali in vrhunsko pomorsko tehnologijo. Tožilca zanima, kdo jih financira, sploh delujejo zakonito in ali mogoče ne pomagajo pri tihotapljenje ljudi iz Afrike v Italijo. Pljujejo namreč pod zastavami miniaturnih eksotičnih držav, ki so znane kot pralnice denarja.

Preiskovalci Gefire, organizacije za strateške študije iz Nijmegena na Nizozemskem, so oktobra in novembra lani z odprtimi usti nejeverno zrli v računalniške ekrane. S pomočjo programske opreme za satelitsko sledenje ladij (AIS), uradnih sporočil Urada visokega komisarja Združenih narodov za begunce (UNHCR) in poročil novinarjev so ugotovili, da najmanj osem nevladnih organizacij, kot so Moas, Zdravniki brez meja, Rešimo otroke, fundacija Bootvluchting ali Odprte roke, ne rešujejo migrantov iz razburkanega Sredozemskega morja, ampak uporabljajo svoje ladje za čarterske ladijske prevoze večinoma črncev iz obal Afrike v Italijo. »Bili smo priča veliki prevari in tihotapljenju ilegalnih migrantov,« so pri Gefiri zapisali v poročilu na svoji spletni strani in objavili podrobno dokumentacijo. Dodali so, da so NVO navadne tihotapske združbe, ki s pomočjo mafije, v španoviji z Evropsko unijo (EU) in dogovorov z italijansko obalno stražo pod pretvezo reševanja ljudi na staro celino pošiljajo na tisoče ilegalnih migrantov.

»Donator« Soros

Poročilo Gefire seveda ni prišlo v mainstream medije (MSM), saj bi pokvarilo podobo požrtvovalnih in sočutja polnih aktivistov. Preiskavo so objavili samo alternativni mediji, kar je bilo dovolj, da je prišla na ušesa tožilcu Carmelu Zuccaru. Pravzaprav je samo potrdila njegove sume, da se za delovanjem NVO, ki dobivajo donacije tudi od fundacij Georga Sorosa in Hillary Clinton, skriva zloben načrt. Kot je pred dnevi razlagal medijem (potem ko so ga NVO obtožile blatenja njihovega dobrega imena), obstajajo namigi, da morajo migranti za prevoz nevladnikom plačati, da se NVO dogovarjajo s kriminalnimi združbami o nezakonitem delu črncev na poljih ali rastlinjakih, najbolj pa Zuccara skrbi, da se število smrtnih žrtev ali pogrešanih migrantov kljub »nesebični pomoči« NVO ne zmanjšuje. Izrekel sicer ni, a sicilijanskega tožilca je bilo razumeti, da obstajajo utemeljeni sumi, da so nekateri migranti, ki jih zavedli kot »pogrešane«, prodani naprej mafiji.

Organizacija Gefira je ugotovila, da so samo ladje NVO, ki so jih lani dva meseca spremljali, prepeljale iz Afrike v EU vsaj 39.000 ilegalnih migrantov. To je več kot petina vseh, ki so dosegli Italijo (po podatkih 181.436, letos že nekaj manj kot 25.000). A če vemo, da je Gefira ladje spremljala samo dva meseca in da je Zuccaro izjavil, da so se NVO začele množiti konec poletja lani, lahko z zagotovostjo trdimo, da so nevladniki pod krinko humanitarnosti mimo šengenskih pravil na staro celino uvozili več kot 100.000 tujcev, večinoma, če sledimo podatkom UNHCR, mladih črncev iz Gvineje, Nigerije, Gambije, Slonokoščene obale, Senegala in Malija. Kako to tihotapljenje poteka.

Od Libije do Italije

Petnajst ladij, ki so jih spremljali preiskovalci Gefire, so bile običajno zasidrane ob obalah Malte ali Sicilije. Od tam so se odpravile na »reševanje«. Toda ne na odprto morje, ampak so opravile okoli 275 navtičnih milj proti jugu, kjer so se zasidrale osem do 12 navtičnih milj od libijske obale in čakale na velike gumijaste čolne polne migrantov, ki so jih nato naložile na svoje ladje. Od tam so odplule nazaj na Sicilijo in migrante ob velikem medijskem pompu, češ da so jih rešile zanesljive smrti, običajno izkrcale v štirih mestih: Kataniji, Siracusi, Pozzallu in Marsali. Nato so se vrnili k libijski obali in »reševanje« ponovile. To so lahko počele v dogovoru z italijanskimi oblastmi, kar je posredno priznal tudi eden od »reševalcev«, češ da »reševanje« usklajeval poseben reševalni center v Rimu. Ladje so namreč krenile proti obalam Libije deset ur prej kot so tihotapci z migranti v gumijastih čolnih zapustili libijsko obalo. Kar pomeni, da so tihotapci povezani z centrom v Rimu.

Motiv nevladnih organizacij pri tem za staro celino škodljivem početju ni jasen. Za organizacijo Moas pravijo, da dela po naročilu malteške vlade, saj ne želi, da Malta postane migrantski žep, zato prevažajo migrante iz Libije mimo Malte neposredno v Italijo. Nekatere nevladne organizacije delajo za denar, druge spet v povezavi s politiko. A ker je tovrstno »reševanje« zelo drago in ker do končnega naročnika lahko prideš samo, če slediš denarju, želi tožilec Zuccaro stvari priti do dna.

Pomaga celo Bruselj

Nevladne organizacije, ki se ukvarjajo s takim tihotapstvom ljudi, so se že vse užaljene oglasile. Po njihovo migranti bežijo pred vojno, zato so jim dolžni pomagati, ker bi tako ali drugače skušali prečkati Sredozemsko morje. Toda zakaj NVO migrantov, ki jih rešijo pred libijsko obalo, ne vrnejo nazaj v Afriko (v bližnjo Tunizijo), ampak naredijo 275 navtičnih milj dolgo pot nazaj v Italijo. In zakaj italijanska obalna straža skupaj s Frontexom (evropska agencija za mejno in obalno stražo) to dopušča in celo sama pomaga reševati migrante ob afriški obali? Krši se ne samo Šengen, ampak tudi pomorsko pravo.

Res je morska migrantska pot od Libije v Italijo trenutno največja in najbolj nevarna pot, kar pa ne pomeni, da je treba Afričanom z organiziranimi čarterskimi ladijskimi prevozi pomagati pri ilegalnih vstopih v EU. Črnci namreč dobesedno derejo v Evropo. Če jih je med letoma 2009 in 2013 s plovbo prek Sredozemlja v povprečju na leto prišlo okoli 40.000, jih je lani že več kot 180.000, kar pomeni, da je številka že tretje leto zapored presegla 150.000, med njimi je po zadnjih podatkih UHHCR 71,2 odstotka moških. Pri tej invaziji tujcev pomaga Bruselj, ki je nevladne organizacije, ki se zdaj kažejo kot navadne kriminalne tihotapske združbe, celo zaščitil pred kazenskim pregonom. V posebnih pravilih, ki so jih sprejeli poslanci evropskega parlamenta je namreč zapisano, da zasebniki in nevladne organizacije pri iskanju in reševanju na morju ne smejo tvegati kazni. Kar drugimi besedami pomeni, da NVO lahko nekaznovano tihotapijo ljudi v EU.

Velika flota NVO

Flota NVO pa je res impozantna. Sestavljena je iz več deset dobro opremljenih ladij. Izstopa Topaz Responder, 51 metrov dolga ladja Moasa, ki je registrirana na Maršalovih otokih. Naenkrat lahko prevaža po več sto, ljudi. Aquarius je ena od številnih ladij humanitarne organizacije Zdravniki brez meja. Registrirana je na Gilbratarju. Golfo Azzurro pljuje pod panamsko zastavo in deluje v okviru nizozemske humanitarne organizacije Begunski čoln. Ladja Vos Hestia pljuje za organizacijo Rešimo otroke, deluje v okviru italijanske obalne straže. Organizacija Odprte roke ima v lasti ladjo Astral. Bila je največkrat opažena ob libijski obali, po razkritju afere je nenadoma izginila. Ladjo Sea-Watch I upravlja nemška organizacija, ki je blizu militantnemu združenju Odprimo meje. Brez odgovora je vprašanje, kako lahko taki skrajni organizaciji, ki se zavzema za odpravo mej in ki sodeluje pri nasilnih protestih, sploh dovolijo pluti, če je že vnaprej jasno, da ne rešujejo, ampak samo prevažajo tujce na staro celino.

»Dnevni izdatki za Aquarius, s katerim upravljajo Zdravniki brez meja, so okoli 11.000 evrov, vzdrževanje Moasovih ladij Topas Respondeer in Phoenix stane po 0,4 milijone evrov na mesec za vsako,« ugotavlja tožilec Zuccara. To je veliko denarja, kdo jih iz ozadja financira, ni jasno. Dodaja, da bo preiskavo nadaljeval kljub nasprotovanju in grožnjam s strani NVO.

Kratek filmček preiskave Gefire si lahko ogledate tukaj.

*Tekst je bil prvič objavljen v reviji Reporter.

S tujim po koprivah: proračunska humanitarnost in dobrodelnost

Značke

Ajpes, dobrodelnost, humanitarnost, IEA, javni sektor, Kristian Niemietz, NGO, paraziti, Rdeči Križ, Slovenska filantropija

Kristian Niemietz je raziskovalec londonskega Inštituta za ekonomske zadeve (IEA). Spremljam ga že kar nekaj časa in, kar mi je pri njem všeč, je to, da piše razumljivo in preprosto. Tak je tudi njegov najnovejši članek z naslovom »To ni obdobje neoliberalizma. To so leta hiper statizma.«

Niemietz seveda piše o Veliki Britaniji, kjer levičarji podobno kot v Sloveniji za vse tegobe današnjega sveta krivijo neoliberalizem. Piše o tem, da se je država razbohotila najbolj v svoji zgodovini, da v Veliki Britaniji javna poraba ni bila še nikoli tako visoka, da živijo v vse bolj centralizirani državi in da država odriva vse drugo. Pravzaprav ni napisal nič novega, kar zdravorazumski ljudje ne bi vedeli že prej, in česar levičarji nikakor nočejo doumeti, zato ga na tem mestu ne mislim povzemati (vsak si lahko prebere sam). V oči mi je padel stavek, ki je pomemben tudi za Slovenijo. Nanaša se na delovanje dobrodelnih in humanitarnih organizacij, ki sta jih razbohoten javni sektor in vsemogočna država z levičarskimi paraziti povsem uničila.

Niemietz piše za Veliko Britanijo, da so bile na »otoku« dobrodelne organizacije nekoč zelo močno, da so bile zasebne in resnično humanitarne na način, da so bili njihovi donatorji zasebniki, ki so donirali iz tistega, kar so sami zaslužili, danes pa so se tega dobrodelnega sektorja polastile aktivistične skupine, ki so se zajedle v javno porabo. Povedano drugače: humanitarne in dobrodelne organizacije zahtevajo (in tudi dobijo) denar davkoplačevalcev, da se potem »igrajo« dobrodelnost in humanitarnost. Običajno delujejo tako, da denar, ki ga dobijo od države, najprej razporedijo za svoje plače (se pravi plače aktivistov), kar ga ostane, namenijo za tiste, ki so potrebni humanitarnosti in dobrodelnosti. To pa pomeni, da so v resnici del javnega sektorja, del države, čeprav jim pravijo nevladne organizacije (NGO). Finančno so namreč skoraj popolnoma odvisne od proračunskega denarja.

Po podatkih Ajpesa je bilo v Sloveniji uradno registriranih 732 prostovoljnih, neprofitnih organizacij, od tega 254 humanitarnih organizacij, ki sta jim status podelili ministrstvi za zdravje ter za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Te nepridobitne organizacije oziroma vse NGO so lani dobile iz proračuna skoraj 180 milijonov evrov, kar je denimo 70 milijonov več kot pred desetimi leti. Čeprav imajo v svojih statutih vse te organizacije, združenja ali inštituti zapisano, da lahko sredstva pridobivajo tudi drugače, se pravi na trgu (recimo s prodajo majic in podobno) ali z zasebnimi donacijami, se velika večina zajeda izključno v denarnice davkoplačevalcev. Človek bi najmanj pričakoval, da se bodo ti krvodajalci, humanitarci in dobrodelneži, ki te dni vse drugače misleče zmerjajo z nacisti, rasisti in ksenofobi, potrudili vsaj toliko, da bi zbrali polovico ali vsaj tretjino sredstev od zasebnih donatorjev. Pa se ne.

Poglejmo nekatere:

SLOVENSKA FILANTROPIJA – ZDRUŽENJE ZA PROMOCIJO PROSTOVOLJSTVA

Po podatkih Ajpesa je imela lani 935.421 evrov prihodkov. Od tega je na trgu (s pridobitno dejavnostjo) dobila 4,3 odstotka, od pravnih in fizičnih oseb pa 29,3 odstotka (ob tem je treba opozoriti, da so tukaj šteta tudi državna podjetja, kot denimo Telekom). To pa je več kot znašajo stroški dela, ki presegajo 50 odstotkov prihodkov. Ampak Slovenska filantropija je še kar »dobra«, druge zberejo še manj zasebnih sredstev.

DRUŠTVO KLJUČ – CENTER ZA BOJ PROTI TRGOVINI Z LJUDMI

Po podatkih Ajpesa je imelo društvo lani 141.230 evrov prihodkov. Na trgu je društvo zaslužilo 1,99 odstotka, od drugih pravnih in fizičnih oseb (šteta so tudi državna podjetja) 24,6 odstotka vseh prihodkov. Stroški dela znašajo nekaj manj kot 90.000 evrov.

DRUŠTVO SOS

Po podatkih Ajpesa je imelo lani 528.168 evrov prihodkov, od tega so na trgu zaslužili 3,1 odstotek, od drugih pravnih in fizičnih oseb (šteta so tudi državna podjetja) 14,5 odstotka vseh prihodkov. Stroški dela za 14 zaposlenih znašajo več kot 350.000 evrov.

RDEČI KRIŽ SLOVENIJE

Po podatkih Ajpesa je imel Rdeči križ Slovenije lani (brez Mladinskega zdravilišča Debeli rtič) 2,79 milijona evrov prihodkov. Zanimivo je, da je največja slovenska humanitarna organizacija od podjetij in fizičnih oseb uspela zbrati 7,9 odstotka sredstev. Celotno revidirano poslovno poročilo je tukaj. Stroški dela znašajo 407.000 evrov.

To so samo štirje primeri, verjemite pa, da drugod ni nič drugače. Humanitarnost in dobrodelnost morata temeljiti na prostovoljstvu, prav tako bi morale te organizacije denar zbirati od podjetij in ljudi, ne pa se financirati iz proračuna. Proračun se namreč polni z davki, davki pa so prisila, neke vrste kraja. To pomeni, da vsi humanitarci in dobrodelneži, ki se financirajo iz proračuna, to počno z denarjem davkoplačevalcev. To pa nima prav nikakršne veze več s humanitarnostjo in dobrodelnostjo. To ima povezavo samo s parazitstvom.