Ko (tudi) športni komentatorji RTV SLO trosijo socialistične neumnosti

Značke

Grčija, olimpijske igre, RTV Slovenija, Sarajevo, socializem, Urban Laurenčič, Švica, šport

Slovenija spada med države, kjer se je do leta 1990 (v okviru Jugoslavije) eksperimentiralo z norimi idejami Karla Marxa, a tudi za zadnje četrt stoletja, od kar smo samostojni in država vsaj na deklarativni ravni priznava tržno gospodarstvo, ne moremo reči, da imamo ekonomsko svobodo brez državnega intervencionizma. Kar najbolj skrbi, je socialistična miselnost, ki je še vedno globoko zakoreninjena v (pod)zavesti. Če bi šlo za posamezne politike, bi človek še zamahnil z roko, češ da gre za eksotične komuniste; klovne pač rabi vsaka družba. Težava je, da ortodoksno levičarstvo širi tudi nacionalna televizija, in to med športnimi prenosi.

Nedvomno je Urban Laurenčič eden naboljših športnih komentatorjev v Sloveniji, v alpskem smučanju mu najbrž ni para, ampak, za božjo voljo, naj se drži rajši športa, kjer je prava enciklopedija, in naj ne deli nasvetov iz ekonomije, če je ne razume. S tem namreč zavaja gledalke in gledalce. Ne vem, če ste slišali, kaj je dejal tik pred začetkom veleslaloma v Kranjski Gori. Potem ko je razglabljal, kako gostoljubni so organizatorji Pokala Vitranc, ki so namestitev plačali vsem tekmovalcem, čeprav jim tega ne bi bilo treba, je za primerjavo dal Švico, kjer so stiskaški, saj tega nikoli ne bi naredila, čeprav je zelo bogata država. Seveda. Švicarji tega ne bi nikoli naredili. In ravno zato, ker so varčni in pri organizaciji takih ali drugačnih dogodkov gledajo na vsak frank, je Švica ekonomsko najbolj svobodna (neoliberalna) država v Evropi, po kupni moči na prebivalca pa zaostaja le za Lichensteinom, Luksemburgom in z nafto bogato Norveško. Povedano drugače. Ravno zaradi take miselnosti in ravnanja so bogata država.

A Laurenčič ni edini. Ko je slovenska rokometna reprezentanca pred meseci igrala prijateljsko rokometno tekmo na Nizozemske, je na stropu dvorane začelo puščati, tako da je kapljalo na parket. Tekma je bila prekinjena, organizator je težavo hitro odpravil. A komentator (mislim, da je bil Ivo Milovanovič) si ni mogel kaj, da se ne bi norčeval iz gostiteljev, češ kako bogata država je Nizozemska, pa nima zidane dvorane, ampak montažno. Seveda. Nizozemci živijo v skladu s svojimi zmožnostmi, presodili so, da ne potrebujejo zidane dvorane, ki je draga zaradi vzdrževanja, ampak da bodo naredili montažno. Za razliko od Slovenije, kjer je v „najlepši dvorani v Evropi“ v Stožicah (sredi „najlepšega mesta na svetu“) zazijala več sto milijonska finančna luknja. Ravno zato so Nizozemci bogati; ker so varčni in ne hazardirajo s financami kot v Sloveniji.

Kam pripelje socialistično razmetavanje z denarjem za športne prireditve, smo spoznali že v Jugoslaviji (a se očitno nismo ničesar naučili). Za športnimi objekti, kjer so bile olimpijske igre v Sarajevu, so ostale ruševine. Skakalnica, bob steza in drugi objekti so začeli razpadati takoj, ko je bilo tekmovanja konec. Tudi Grčije je organizirala olimpijske igre, čeprav tega ni bila zmožna. V Atenah so danes ruševine: stadion, olimpijski bazen, vstop v olimpijsko vas in drugo bolj spominjajo na stavbe v Bejrutu, kot pa na prizorišče, kjer so bile leta 2004 olimpijske igre. Podobno se že dogaja v Sočiju, kjer je Rusija leta 2014 organizirala zimske olimpijske igre in zanje zapravila na milijarde evrov – izključno zato, da bi svetu dokazala, da jih lahko. Danes je kraj, kjer je stala olimpijska vas, mesto duhov.

Če želi Slovenija postati bogata država, mora posnemati bogate države (tudi pri športnih dogodkih) in sprejeti njihovo miselnost, ne pa bolivarsko Venezuelo, komunistično Severno Korejo, socialistično Grčijo ali pa se ozirati nazaj k Jugoslaviji.

Zakaj se Bogdan Biščak in drugi levičarji motijo o Grčiji in zakaj spremembe niso mogoče na demokratičen način?

Značke

Bogdan Biščak, Delo, Gregor Golobič, Grčija, javna poraba, Justin Murray, Mises Institute, Sobotna priloga

»Je suis grecque – ta izjava ni le simbolna, je tudi realna: v resnici sem Grk. (…)In ko danes gledam to uničevanje Grčije in Grkov ter neusmiljeno (politično in medijsko sproducirano) evropsko javno mnenje, ki shylockovsko terja od njih še en funt mesa, se ponovno sprašujem, ali je ta delitev na »nas« in »njih« res tako nagonska, da ljudje izgubijo tisto spontano medčloveško sočutje, ki nas sicer prevzame ob ljudeh v nesreči.«

To (in še kaj) je v zadnji prilogi Sobotni prilogi Dela (http://www.delo.si/sobotna/jaz-sem-grk.html) zapisal Bogdan Biščak. Slednjega ni treba predstavljati: je nekdanji generalni sekretar LDS in Zares, desna roka Gregorja Golobiča, ki iz politike v resnici ni nikoli odšel (http://www.reporter.si/iz-tiskane-izdaje/golobi%C4%8D-bi%C5%A1%C4%8Dak-sestavljata-cerarjevo-koalicijo-v-lokalu-v-%C5%A1i%C5%A1ki/26567). Bistvo njegovega prispevka v Delu je, da je EU do Grčije krivična, da so Nemčija in njeni vazali brutalno ponižali Grčijo ter da so zgodbe o lenih in zapravljivih Grkih ideološko motivirana propaganda.

Na tem blogu sem že razbijal levičarske mite o Grčiji (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/07/11/13-levicarskih-mitov-o-grciji/), tokrat moram dodati, da Grki niso samo leni in zapravljivi, ampak so pravi paraziti. Justin Murray, profesor na Univerzi St. Gallen v Švici je analiziral 18 držav, da bi ugotovil stopnjo odvisnost državljanov od države in koliko ljudi vzdržuje vsak zaposleni. Po njegovih ugotovitvah je kar 67 odstotkov prebivalcev Grčije popolno odvisnih od državnih transferjev, vsak zaposleni pa vzdržuje še šest drugih oseb, ki niso družina.

Tekst si lahko preberete na spletnih straneh Mises Institute (https://mises.org/library/greece-reliance-public-funds-central-problem), zato samo še nekateri poudarki. Murray ugotavlja, da spada Grčija sicer med države, kjer zaposleni opravijo v povprečju največje število ur, na drugi strani pa je Nemčija, kjer zaposleni med analiziranimi državami opravi v povprečju najmanjše število delovnih ur. Vendar je bistvena razlika med nemškim in grškim delavcem: večina prvih je zaposlenih v ekonomsko produktivnih dejavnostih, večina drugih pa ne. Zato je dve tretjini Grkov odvisnih od države, medtem ko je takih Nemcev manj kot polovica. In še ena razlika je med Grki in Nemci. Slednji so veliko bolj produktivni.

Glede na rezultate Murrayeve analize ni čudno, da je Grčija tako zadolžena država in v tako brezizhodnem položaju. Spreminjanje »grškega sistema« je na demokratičen način skoraj nemogoče. Teh 33 odstotkov Grkov, ki preživlja 67 odstotkov parazitov, na volitvah nikoli in nikakor ne more zmagati. Paraziti bodo na volitvah vedno glasovali za tiste, ki jim obljubljajo, da bo tak sistem ostal. Le kdo neki bi se odpovedal.

The Game Is Over: Bruseljski Band Aid za Grčijo in teorija (socialistične) igre

Značke

Axel Kaiser, demokratični socializem, Grčija, Harry Markowitz, javni sektor, Jean-Claude Juncker, Jeroen Dijsselbloem, Nassim Taleb, Nobelova nagrada, William Sharp

Grki niso ne ponižani, niti niso izgubili dostojanstva. Preprosto so v noči z nedelje na ponedeljek ne samo trčili, ampak treščili ob kruto realnost, ta pa je, da ne bodo dobili programa pomoči, če ne bodo sprejeli nekatere pogoje upnikov. Grki namreč sprva niso ponudili nič drugega kot dobro voljo in obljube, tako pa se dogovori ali sporazumi ne sklepajo. Ampak Aleksis Cipras je imel izbiro, imel je možnost, da reče ne in popelje Grčijo iz evro območja, na svoje in po svoje. Nikakor pa ne more držati, da so finančne in evropske institucije Grčijo izsiljevale. Kdo je zmagovalec bruseljske nočne drame (Grki ali davkoplačevalci EU, ki bodo 86 milijard evrov nove pomoči Grčiji; http://www.bloomberg.com/news/articles/2015-07-13/eu-demands-tsipras-capitulation-as-bailout-costs-spiral-ic1mkgo3), bo pokazal čas, čeprav se zdi, da je Siriza pogoje sprejemala s figo v žepu in bo »zibelka demokracije« čez tri leta spet potrebovala izdatno pomoč. In to navkljub ostrim zahtevam posojilodajalcev, ki ga so ostra samo navidez. Kajti v resnici se je v Bruslju zgodil nič več in nič manj kot Band Aid za Grčijo, ob tem, da je Jean–Claude Juncker imel vlogo Boba Geldofa, Jeroen Dijsselbloem pa Bona. Po skupnem veseljačenju se ne bo zgodilo nič, prav nič, ne glede na to, ali bo na koncu Grčija ostala ali odšla iz evro območja.

Bodimo iskreni. Dostop do »no limit« količin (pre)poceni denarja so sanje vsake politične elite. Grčija ni pri tem nobena izjema, odstopa le po enormni javni porabi in vzdrževanju javnega sektorja, odpustkih in privilegijih, zato javni dolg, ki presega 180 odstotkov BDP. In grške socialistične vlade, ki so od leta 1981 več kot tri četrtine časa na oblasti, so to počele ves čas, EU pa mižala na obe očesi. Zgrešenost enotne monetarne politike, na katero so pristale vse članice evro območja, na eni strani in samostojnost fiskalne politike posameznih nacionalnih držav (davki, višina javne porabe) na drugi strani, se je najbolj pokazala na primeru Grčije. Projekt evra je bil političen projekt, zdaj bo to, če bo obstal, bolj finančni, ekonomski, če že hočete. Pa bi moral biti tak že od vsega začetka. Razlike med članicami so prevelike. Na primer med Avstrijo, Belgijo ali Finsko na eni in Grčijo na drugi strani. Prepad v odnosu do dela, porabe ali napredka med prvimi državami in Grčijo je skoraj nepremostljiv, skupno jim je le to, da so vse države imele dostop do poceni denarja. Ker pa so ga Grki zajemali preveč in mislili, da se »tiskarski stroji«, ki so bili neposredno povezani z »bankomatom«, ne bodo nikoli ustavili, bankomati pa ne spraznili (pred vstopom v evro območje se je Grčija zadolževala po obrestni meri 18 odstotkov, po vstopu v EU pa po 3-odstotni, zato je dolg od leta 2001 začel tudi skokovito naraščati), ni čudno, da se je s to sredozemsko državo obsijano s soncem zgodilo, kar se je. Vendar je zadeva dobra vsaj v eni točki: ves svet je videl, kam lahko socialisti pripeljejo neko državo, ko se jim pripre vstop v »tiskarno denarja«. Prazni bankomati, zaprte banke, prva pomanjkanja dobrin in življenjskih potrebščin, zaloge zdravil in goriva hitro kopnijo, torej se venezuelski scenarij lahko hitro zgodi tudi v Evropi 21. stoletja.

»Pet kratkih mesecev je potrebovala vlada Aleksisa Ciprasa, da je uničila napore zaradi svoje ideološke zaslepljenosti, nerazumevanja osnovnih zakonitosti ekonomije in pravil evro območja ter neodpustljive in navadne nesposobnosti,« je nedavno dejal ekonomist in nekdanji finančni minister Grčije George Papaconstantinou (http://www.nytimes.com/2015/07/02/opinion/the-decisions-that-greece-faces.html?_r=0). Seveda ob izdatni pomoči (zdaj že nekdanjega) finančnega ministra Janisa Varufakisa, ekonomista sicer po izobrazbi, ki pa se je najbolj posvečal teoriji iger (preučevanje matematičnih modelov konflikta in sodelovanja med racionalnimi odločevalci) in v zvezi s tem napisal več knjig. Vendar tega »znanja« seveda ni mogoče prenašati v resničnost, saj se je večkrat izkazalo, da modele tveganja pri teorijah iger, ki delujejo recimo v igralnici, ni mogoče enostavno prenašati zunaj igralnice, ki so praktično edini primer, pri katerem je verjetnost znana in preračunljiva. To je večkrat dokazal ameriški ekonomist in strokovnjak za finančno matematiko libanonskega rodu Nassim Taleb (https://en.wikipedia.org/wiki/Nassim_Nicholas_Taleb), še posebej v knjigi Črni labod (The Black Swan; http://www.goodreads.com/book/show/242472.The_Black_Swan). V igralnici je skoraj nemogoče, da bi se zgodili nepričakovani dogodki, kakršni opredeljujejo srečo v finančnem svetu (črni labodi). Nasprotno pa je verjetnost v resničnem svetu neznanka, viri negotovosti pa niso opredeljeni. In to je tisto, česar ne razumejo ne samo socialisti, ampak tudi ekonomisti na zahodu, ki ves čas vnašajo podatke v matematične modele, ki pa niso nič drugega, kot čarobne palice, ki delujejo samo v domišljiji ekonomskih šarlatanov, ki povrh vsega prejemajo Nobelove nagrade za ekonomijo.

Naj pojasnim. Taleb pravi, da so gospodarski modeli zasnovani na zmoti Gaussove krivulje, se pravi, da ne more biti prevelikih odklonov od domnev, ki so vključene v modele. Torej, ekonomisti pri matematičnih modelih računajo, da se bodo njihove napovedi izkazale za točne v sprejemljivem obsegu. Axel Kaiser (https://kavarnahayek.wordpress.com/tag/axel-kaiser/), pravnik in finančni kolumnist, v knjigi Pot v propad (http://www.hacer.org/book-inteventionism-and-misery-1929-2008-by-axel-kaiser/) opiše, da se je ta zmota pripetila Robertu Mertonu in Myronu Scholesu, ki sta za svoje matematične teorije prejela celo Nobelovo nagrado (http://www.nobelprize.org/nobel_prizes/economic-sciences/laureates/1997/press.html), podobne teorije pa sta razvila tudi Harry Markowitz in William Sharp (http://www.nobelprize.org/nobel_prizes/economic-sciences/laureates/1990/press.html). V devetdesetih letih sta ustanovila podjetje Long Term Capital Management, ki je zaposlovalo samo najboljše diplomante najboljših univerz v ZDA. Finančni svet s ključnimi ekonomisti tistega časa jih je imel za genija – do leta 1998, ko se več dogodkov ni ujemalo z njunimi modeli (med njimi je bil recimo propad ruskega gospodarstva). Podjetje, ki je prej odlično služilo, je šlo v stečaj, podporniki Mertona in Scholesa so bili zbegani. Kaiser je takole zapisal: »Na žalost programi študija MBA še zdaleč niso opustili Scholesovih, Mertonovih, Markowitzevih in Sharpovih psevdoznanstvenih idej, ampak so jih učili še naprej. Tako je finančni zlom leta 2008 presenetil vse tiste nosilce naziva MBA, ki so bili prepričani, da imajo njihovi investicijski portfelji optimalno raven upravljanja tveganja in da je ameriško gospodarstvo trdnejše kot kadarkoli.«

Ampak stvari v gospodarstvu se da predvideti brez matematičnih izračunov, zgolj na podlagi izkušenj in kančka zdrave pameti, kot to počne avstrijska ekonomska šola, ki je bila edina ekonomska šola, ki je predvidela tako Veliko depresijo leta 1932 kot globalno finančno krizo leta 2008 ter napovedala težave evro območja zaradi razlogov, ki sem jih navedel na začetku: enotna monetarna politika in različne nacionalne fiskalne politike ne gredo skupaj. Čeprav so matematični modeli potrjevali, da bo tovrstna politika kompatibilna, politična volja pa je tudi bila, je bilo jasno, da bo prej ali slej prišlo do grškega scenarija. Medtem ko se nekatere države držijo načela Benjamina Franklina (na žalost vse manj, EU vse bolj zajema socialistična norišnica), namreč da je »pot do bogastva odvisna od dveh besed, podjetnosti in varčnosti«, druge države prisegajo na etatizem in večjo (državno) potrošnjo. Če ne bo korenitega preobrata v smeri manjše javne porabe (ta pa je v državah EU vse večja tudi zaradi vse večjih stroškov za priseljence; https://kavarnahayek.wordpress.com/tag/posilstvo/), bodo vse države po malem začele stopati po poti Grčije. Socialisti vseh vrst se namreč po Evropi krepijo, zato je Grčija kot čas za streznitev prišla kot naročena. Da Evropejci vidijo, da levičarske ideje (ki se napajajo od Bismarckovega socialističnega modela o državi kot materi, ki skrbi za državljane od zibelke do groba, prek Leninovega kolektivizma do socialističnih norosti po 2. svetovni vojni) vodijo do roba, od tam naprej do padca v brezno pa je zgolj korak. Vsem tem idejam je skupno sovraštvo do (neoliberalnega) kapitalizma. Vendar o tem kdaj drugič.

13 levičarskih mitov o Grčiji

Značke

Angela Merkel, dolžniška kriza, EU, Grčija, humanitarna kriza, kriza, Mladina, neoliberalizem, Siriza, Thomas Piketty, Združena levica

Ob poplavi navdušenja, ko so Grki na referendumu rekli NE za varčevalne ukrepe (Luka Mesec je zapisal: »Čestitke tovarišem in tovarišicam v Sirizi, boj za novo Evropo se začenja!«; https://www.facebook.com/mesec.luka?fref=ts), pismu ekonomista Thomasa Pikettyja nemški kanclerki Angeli Merkel (http://www.thenation.com/article/austerity-has-failed-an-open-letter-from-thomas-piketty-to-angela-merkel/), neštetim opravičevanjem Grkov (niso sami krivi, krivo je toplo vreme, ki jim daje lahkoten življenjski slog; http://www.mladina.si/167825/zacne-se-pri-kumari/) in na koncu popuščanju Aleksisa Ciprasa (http://www.reporter.si/svet/grki-mo%C4%8Dno-popustili-reformni-predlogi-zelo-blizu-zahtevam-upnikov/53689) so o Grčiji levičarji izoblikovali nekatere mite, ki jih mediji nekritično povzemajo.

Mit številka 1: V Grčiji je humanitarna kriza

Ne drži, nikoli ni držalo. Mit je začel razširjati Guardian, britanski socialistični časopis (http://www.theguardian.com/commentisfree/2013/feb/11/greece-humanitarian-crisis-eu), pograbili so ga vsi evropski levičarji, nato še mediji, še posebej je mit izpostavljen v zadnjih dneh.

Humanitarna kriza po definiciji nastopi po izrednih dogodkih: naravnih nesrečah ali v vojnih razmerah. V Grčiji ni prišlo ne do naravne katastrofe ne do vojne. To, da v bankomatih zmanjka denarja zaradi vladnega nadzora kapitala, in da zato Grki ne morejo kupiti dobrin, ni humanitarna kriza. Govorimo lahko samo o finančni, gospodarski ali dolžniški krizi.

Po tej levičarski definiciji bi bili humanitarni krizi tudi Velika depresija leta 1932 ali globalna finančna kriza leta 2008. Ampak nista bili. Humanitarna katastrofa pomeni, da prebivalci nekega območja izgubijo vse. Grki pa niso oizgubili še ničesar: njihove domove ni porušil potres, niso bili raketirani. Torej imajo nek kapital. Naj ga prodajo, da bodo imeli za preživetje. Grki pa so humanitarno pomoč predstavljajo tako, da jim EU in drugi posojilodajalci oprostijo dolg.

Mit številka 2: Krizo v Grčiji je povzročil „austerity“

Austerity ne pomeni ne varčevanje ne zategovanje pasu. Pomeni preprosto to, da imaš uravnoteženo državno blagajno oziroma da porabiš toliko, kot imaš. Grčija tega nikoli ni imela, vedno je porabila več (in si sposojala), kot je imela. In če porabiš več, tudi dolgov ne moreš vračati. To lahko narediš samo tako, da zmanjšaš odhodke proračuna ali povečaš prihodke. Slednje je vedno povezano s povečevanjem davkov, kar ima vedno negativen vpliv na gospodarstvo. Davki so namreč legalna kraja zaslužka posameznikov ter so že po definiciji nemoralni in nesprejemljivi.

Najboljši model „austerity“ je, da država zmanjša porabo, hkrati pa zniža davke, vendar tako, da so prihodki večji od odhodkov. Sicer je Grčija lani dolgih letih imela proračunski presežek, vendar je te napore nato letos uničila levičarska Siriza.

Mit številka 3: Problem Grčije je socialen, ne gospodarski ali finančni

Težave Grčije so izključno gospodarske ali finančne, nikakor ne socialne. Državna poraba v Grčiji (gre za socialne transferje, šolstvo, zdravstvo) je nad povprečjem EU in znaša skoraj 50 odstotkov BDP (49,3 odstotka). Kljub tako nenormalno visoki stopnji v Grčiji prihaja do socialnih problemov. Primere sem že opisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/07/10/grki-mojstri-goljufij-na-zakintosu-je-kar-dva-odstotka-prebivalcev-slepih-zato-vsak-dobi-na-mesec-700-evrov-pomoci/).

Med levičarji kroži ideja, da bi morala Grčija še povečati državne izdatke za pomoč državljanom. Ampak koliko bi morali znašati. 60, 70 ali 80 odstotkov BDP? V zgodovini smo že zabeležili primere, ko so države v času miru porabile več kot 60 odstotkov BDP. To so bile skandinavske države v času socialističnih norosti, vendar je to pripeljalo do hude recesije, ki so jo nato reševale desničarske vlade. (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/02/mit-o-uspehih-skandinavskih-socialistov-le-mit-2/)

Mit številka 4: Grški dolg je neodplačljiv, zato ga je treba odpisati

Ne drži. Da se da dolg zmanjšati in tudi hitro odplačevati, dokazuje Islandija. Na začetku krize je javni dolg znašal 28,5 odstotka BDP, po finančnem zlomu in dodatnemu zadolževanje se je leta 2012 povzpel na 101 odstotka BDP. Že prej so Islanci sprejeli stroge varčevalne ukrepe, krepko znižali porabo. Rezultat je na dlani: konec leta 2014 je znašal dolg samo še 86,4 odstotka, kar pomeni, da je Islandija v dveh letih odplačala šestino svojega dolga. (http://www.tradingeconomics.com/iceland/government-debt-to-gdp)

Nujni ukrepi: odpraviti minimalno plačo, znižati pokojnine še za 30 odstotkov, privatizirati državna podjetja, odpraviti privilegije (na primer na otokih, kjer imajo velike davčne olajšave), zmanjšati socialne tranferje, šolstvo in zdravstvo prepustiti zasebnikom ter še kaj.

Mit številka 5: Krizo v Grčiji je povzročil neoliberalizem

Krizo v Grčiji so povzročili Grki sami, predvsem pa z veliko državno potrošnjo socialistične vlade od leta 1981 (tri četrtine časa do vladali socialisti). Če parafraziramo kitajski pregovor: Grki se niso naučili loviti rib, ampak so priakovali, da bo ribe za njih lob+vil kdo drug. (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/07/05/kako-bi-joze-p-damjan-grkom-se-naprej-dajal-ribe-ne-bi-pa-jih-naucil-tudi-loviti/)

Mit številka 6: Izstop Grčije iz evro območja bo povzročil globalno krizo

To je podobno, kot bi rekli, da bo Brazilija zmagala v finalu svetovnega prvenstva, ker je pri rezultatu 7 proti 0 za Nemčijo dosegla gol. Grčija predstavlja samo 0,3 globalnega bruto domačega proizvoda. V tem smislu, če gledamo stroko ekonomsko, je nepomembna, njeni proizvodi (razen oljčnega olja in ladjarstva) so na svetu popolnoma neprepoznavni (podobno kot slovenski), nobena država ni odvisna od grškega gpspodarstva (velja pa obratno), brez njih lahko svet brez težav preživi.

Mit številka 7: Grki so na referendumu izrazili svojo voljo, EU jih mora poslušati

Pa kaj še! Referendum je bil pomemben samo za Grke, ne pa tudi za druge državljane držav EU. Tudi drugi imajo pravico, da na referendumu odločijo (na demokratičen način, na katerega se sklicujejo Grki), ali bodo tej sredozemski državi pomagali ali ne. To so lepo povedali Latvijci (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/07/08/kaj-so-latvijci-napisali-grkom-v-imenu-evropske-solidarnosti-na-katero-se-sklicujete-dajte-nasemu-upokojencu-tretjino-vase-pokojnine/).

Zahteve Grkov, pri katerih se sklicujejo na jasno izraženo demokratično voljo na referendumu, ponazarja naslednji primer. Sredi ulice vas obstopi trojica in zahteva, da jim izročite mobilni telefone in denarnico. Vi se seveda temu upirate, češ to je moja lastnina, ne smete me oropati. Toda trojica glasuje, ali naj vas oropajo ali ne. Seveda se soglasno odločijo, da vas oropajo. Pa je to demokratično?

Mit številka 8: EU in kapital skušata vreči socialistično vlado

EU pozna in je poznal mnogo socialističnih, levih vlad (Francija, Italija, Švedska), toda nobena od teh se ni izogibala odgovornosti do posojilojemalcev, nobena od teh vlad mednarodne skupnosti ni nikoli označila za „teroriste“, kot sta to počela Aleksis Cipras ali Janis Varufakis.

Vse kar EU in posojilodajalci želijo, je, da Grčija poravna svoje obveznosti do mednarodne skupnosti. Kapitalu je popolnoma vseeno, ali je vlada desna ali leva, pomembno je, da dobi nazaj tisto, kar je posodil. Neplačani grški dolgovi so nekaj, česar si EU in kapital ne želita.

Mit številka 9: EU izsiljuje Grčijo

Ne drži. Grčije nihče ne izsiljuje. Odločiti se mora sama. Če želi ostati v evro območju, mora pač sprejeti nekatere zahteve, če noče, je v evro območju nihče ne bo zadrževal.

Grčija je suverena država in če presodi, da ne želi biti več članica evro območja, gre lahko ven, kadar hoče. Posledice bodo nosili Grki sami, ne pa državljani drugih držav evrskega območja.

Če bodo odšli, bodo lahko Grki svobodno uživali v svojem soncu ter se družili in dobro jedli, kar še kako znajo. Torej, nobenega izsiljevanja ne bo več. Vprašanje je, zakaj tega ne storijo.

Mit številka 10: EU je moralno obvezana, da Grkom odpusti dolg

EU je Grkom že prevečkra pogledala skozi prste: 2001, 2008, 2012. Tudi posoijilodajalci so jim odpustili že 100 milijard evrov dolga. Zdaj so rekli stop, še posebej, ker je vlada Sirize napovedala, da ne bo več varčevala (se pravi, vračala kreditov).

EU se zaveda, če popusti Grčiji, bo sledil „domino efekt“. Odpuste bo morala dati tudi Portugalski, Španiji in Italiji. V tem primeru bi denimo Nemčija izgubila ogromno denarja.

Ne gre torej samo za radikalno levičarsko Grčijo, ampak tudi za druge države EU, ki so v stiski, a redno poravnavajo svoje obveznosti. Odpusti Grčiji bi pomenili sporočilo: zapravljajte, zadolžite se, dolgov ni treba vračati.

Mit številka 11: Siriza je pokazala pot v prihodnost

No, Siriza je pokazala pot v pomanjkanje, v revščino, kar so Grki občutili v zadnjih dveh tednih: omejitev razpolaganja z denarjem, zaprte banke, prazne police v trgovinah, pomanjkanje zdravil, plačevanje bencina samo z gotovino, odganjanje turistov. Še malo, pa lahko postanejo Venezuela, kjer primanjkuje toaletnega papirja, nakup plenic je omejen, vrste pred trgovinami so dolge. (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/03/10/plenice-miha-kordis-in-venezuela/)

Ja, očitno si Grki tega res želijo.

Mit številka 12: Finančni terorizem je Grke prisilil v kapitulacijo

Ta mit razširja prvak Združene levice Luka Mesec (https://www.facebook.com/mesec.luka?fref=ts). Očitno je še zadrt socialist Aleksis Cipras spoznal, da brez pomoči EU in sprejetja reform Grčija ne bo preživela.

No, Grki so imeli možnost, da se odločijo sami. Nihče jih ni prisilil. Glej mit številka 9.

Mit številka 13: Za grško krizo je krivo mediteransko podnebje

Ta mit je eden tistih, za katerega človek ne ve, ali bi se ob njem jokal ali smejal. Govori namreč v tem, da imajo ljudje na severu boljše pogoje za delo, ker tam ni vroče in nimajo toplega morja, medtem ko Grkom ugoden vpliv Mediterana ne omogoča hitrega napredka, zato bi moral bogat sever Evrope z Grki deliti svoje bogastvo.

V zadnji Mladini ga je opisal kar urednik Grega Repovž. Takole gre: „Zabloda Evrope je, da lahko imenovalci postanejo enaki. Če si Evropa želi skupne prihodnosti, jo lahko najde le v priznavanju razlik. In te se začnejo že pri tem, da celotna območja že zaradi vremena delujejo drugače. Da eni jedo veliko polenovke. Da imajo na območjih, ki se razprostirajo v več državah, popolnoma drugačne navade in da je različnost tudi v tem, da ponekod niso zmožni napredka, ki ga narekujejo drugi. Ker preprosto njihov življenjski slog, magari tak zgolj zaradi vremena, tega ne dopušča.“ (http://www.mladina.si/167825/zacne-se-pri-kumari/)

Ta mit ne drži. Napredne in bogate so tiste države (ne glede na podnebje), ki imajo tržno gospodarstvo, kjer je večina gospodarstva v zasebni lasti, kjer država ne posega v zasebno sfero, kjer ne obstaja 580 poklicev (kot v Grčiji), ki omogočajo upokojitev že pri 50 letih, da ne naštevamo naprej. Po ekonomski svobodi je Grčija na repu EU, je med najbolj nesvobodnimi državami v Evropi (http://www.heritage.org/index/book/chapter-6).

Grki, mojstri goljufij: na Zakintosu je kar dva odstotka prebivalcev »slepih«, zato vsak dobi na mesec 700 evrov pomoči

Značke

dolžniška kriza, Grčija, James Angelos, Mladina, Siriza, Wall Street Journal, Združena levica

James Angelos ni ime, ki bi ga poznali. Starejši, ki se ukvarjajo z ekonomijo, se ga bodo mogoče spomnili kot dopisnika Wall Street Journala. Pred mesecem je izšla njegova knjiga Popolna katastrofa: Potovanje med novimi ruševinami Grčije (The Full Catastrophe: Travels Among the New Greek Ruins; http://www.amazon.com/The-Full-Catastrophe-Travels-Among/dp/0385346484), ki opisuje njegovo potovanje od Soluna do Aten, po gorskih vaseh in bolj ali manj oddaljenih otokih. Angelos, sin grškega emigranta, ki odlično govori grško in zadnje mesece kot svobodni novinar za različne medije poroča iz Aten, razkriva šokantne prevare povsem običajnih Grkov, ki so v veliki meri vplivale na veliko dolžniško krizo. Vse skupaj spominja na angleško serijo Samo bedaki in konji, kjer Del Boy in Rodney skupaj s stricem živita v občinskem stanovanju, sem in tja dobita socialno pomoč, oba sta po malem tihotapca, preprodajalca in utajevalca.

Angelos opisuje Zakintos, najbolj južen otok v Jonskem morju, kjer romatični odtenki zelene barve očarajo vsakega. Značilnost otoka je, da je posejan s številnimi nasadi oljk, agrumov, različnim cvetjem in vinogradi. Ima pa še eno posebnost. Dva odstotka domačinov je »slepih«. Ne zato, ker bi toliko delali z računalnikom, skupaj s turisti ves čas gledali v sonce, ampak zato, ker so sami tako želeli. Slepi so namreč samo na papirju. Takih je okoli 800, vsi prejemajo socialno pomoč v višini 700 evrov na mesec zaradi slepote ali slabovidnosti. Delež »slepih« je kar devetkrat večji od evropskega povprečja.

Angelos je na svoji poti prevaro razkril. Vse se je začelo pri edinem otoškem oftalmologu v edini javni bolnici na otoku. Oftalmolog je skupaj z direktorjem podpisoval potrdila o slepoti in slabovidnosti. Gre samo za eno v nizu masovnih goljufij, ki grški proračun leto stanejo na milijarde evrov. Razširjenost takih navad in pomanjkanje volje oblasti, da karkoli v zvezi s tem ukrenejo, sta poglavitni vzrok finančne stiske Grčije, piše avtor knjige. Samo zaradi izogibanja davkom grški proračun na leto izgubi 10 milijard evrov. Kakšen obseg ima ta »grški šport« pove podatek, da zasebni podjetniki dajejo več od 100 odstotkov prijavljenih prihodkov za potrošniške kredite. Kar je seveda nemogoče. Pomeni pa, da velik del prihodkov Grki sploh ne prijavijo. Eno najbolj »izvirnih opravičil« za Grke je dal urednik tednika Mladine (http://www.mladina.si/167825/zacne-se-pri-kumari/), češ da imajo Evropejci različne navade, da so različni: »In te se začnejo že pri tem, da celotna območja že zaradi vremena delujejo drugače. Da eni jedo veliko polenovke. Da imajo na območjih, ki se razprostirajo v več državah, popolnoma drugačne navade in da je različnost tudi v tem, da ponekod niso zmožni napredka, ki ga narekujejo drugi. Ker preprosto njihov življenjski slog, magari tak zgolj zaradi vremena, tega ne dopušča.« Skratka, za njihov življenjski slog prevar, davčnih utaj in razkošja prek njihovih zmožnosti je krivo vreme, je krivo sonce, mediteranska toplota.

Sicer Angelos navaja še več takih primerov, za katere je domnevno krivo »vreme«. Tako so na Pangajskih hribih (vzhodno od Soluna) decembra 2009 trije občinski povzpetniki ubili župana, ki je odkril njihove prevare v občinski blagajni. Seveda so jih ujeli in obsodili na dolgoletne zaporne kazni, ampak tisto, kar ob takih primerih sledi, ni ravno običajno: v Grčiji imajo zakon, ki ščiti delovna mesta, kar velja tudi za morilce. In trojica še danes na račun prejema občinske plače.

Ampak za večino levičarjev v Grčiji in drugod po Evropi (vključno z Združeno levico v Sloveniji) težava ni pri Grkih, ampak pri posojilodajalcih in v Bruslju, kjer jih ne razumejo.

Kaj so Latvijci napisali Grkom: v imenu evropske solidarnosti, na katero se sklicujete, dajte našemu upokojencu tretjino vaše pokojnine

Značke

Grčija, kriza, Latvija, Siriza

Na Facebook profilu Greek & Latvian Euro Solidarity (https://www.facebook.com/pages/Greek-Latvian-Euro-Solidarity/501456643350586?fref=photo) se je pojavilo pismo, ki je naslovljeno na Grke. »Mi, upokojenci, zdravniki, policisti, učitelji in drugi običajni evropski državljani Latvije smo veseli, ko slišimo, da ste zahtevali evropsko solidarnost,« se začenja zapis, češ da so tako v Latvijcih našli zaveznike, s katerimi bodo skupaj spremenili Evropo. Avtor pisma, ki je hitro zaokrožilo do družbenih omrežjih, nato navaja, da sta povprečna plača in pokojnina v Latviji nižja kot v Grčiji, poleg tega pa ta baltska država leži na severu, kjer imajo vsako leto obdobje, ki se imenuje »kurilna sezona«, ko se stroški življenja zaradi ogrevanja povečajo za 150 evrov na mesec.

»Torej, ali ne bi bilo čudovito, da bi vi z nami prijazno delili tretjino vaših pokojnin, davkov in plač? To je naša demokratična izbira, zato jo prosim spoštujte! Vsi to želimo. Konec koncev smo vsi ena evropska družina,« je zapisano v pismu, ki še opozarja, da so bili v slabšem položaju, ko so se otresli primeža socialistične Rusije oziroma vzhodnoevropske »solidarnosti«. V 50 letih so pozabili, kaj pomeni biti konkurenčen, kaj je prosti trg. A so se spet naučili, tako da jer Latvija danes eno najhitreje rastočih gospodarstev v EU. Latvijski dolg ni nikoli presegel 40 odstotkov BDP, javni dolg redno poravnavajo. Bilo bi bolje, če bi se vam dolg odpisal, toda to ni grška odločitev, ampak odločitev upnikov, ki jo mora Grčija spoštovati.

Celotno pismo objavljam v nadaljevanju (https://www.facebook.com/501456643350586/photos/a.501460190016898.1073741828.501456643350586/501477776681806/?type=1&theater):

»Dear people of Greece!

We, the pensioners, the doctors, the police officers, the teachers and your other ordinary fellow european citizens of Latvia are so delighted to hear that you demand european solidarity!

We’re sure that you’ll be happy to discover, that you’ve finally found new allies – us! So let’s change Europe together!

The average pension in Greece is €800. The average pension in Latvia is €300. The Average salary in Greece is €820 Netto, the average salary in Latvia is €600 Netto. And by the way, Latvia is a northern country, we have a thing called ‘heating season’ here, when temperatures fall below -10°C, and utility bills rise by €150 a month.

So, wouldn’t it be wonderful, if you could kindly share 1/3 of your pensions, taxes and salaries with us? It’s our democratic choice, so please respect it! We all want it. After all, we are one european family…

Except that we never borrowed the money that we couldn’t pay back to blackmail our creditors with suicide later, and to blame them for failed policies of our national government that we voted for. Our debt to GDP ratio doesn’t exceed 40%. During the financial crisis, we had managed to bail out our banks and return to pre-crisis levels after 4 years of “Troika-imposed” austerity, that helped us complete important structural reforms and get our economy grow faster than anywhere in Europe! And guess what, before we joined the European Union and the Euro, we were much poorer than we are today, because after 50 years of eastern european ‘”solidarity” in the USSR we forgot what it means to be competitive. We forgot how to manufacture anything that could compete in a free market, but we’ve learned. We’ve learned that you shouldn’t spend more than you earn. And if you need to borrow money, at least have the decency to admit that it’s not a gift and should be returned. We never lied about our public debt when we joined the Euro, and we never had the need to unpeg our national currency from the euro, before or after we joined it.

Get your act together. Have the decency to admit the mistakes of your democratically elected governments that they’ve been making for decades. Don’t blame Europe for not giving you free cash (writing off the debt). Yes, it would have been better if some debt were written off, but it’s not for the one who owes the debt to decide. And if you want your creditors to do more to help you – they will, if you’ll respect them, if you’ll recognize their free right to do so, and if you’ll show the results and the political will to change Greece to make it competitive and growing again.«

Kako bi Jože P. Damjan Grkom še naprej dajal ribe, ne bi pa jih naučil tudi loviti

Značke

Aleksis Cipras, Capital Group, Grčija, Iniciativa za demokratični socializem, Joerg Sponer, Jože P. Damjan, Margaret Thatcher, New York Times

Jožeta P. Damjana imam rad. Ko odprem njegov blog (http://damijan.org/), vedno izvem nekaj novega. Pravzaprav me tudi navdušuje (resnično in iskreno), kako ekonomist, ki je bil še pred desetimi leti ekonomsko prepoznaven kot liberalec, zapopade kolektivističnega (socialističnega) duha. V tem je neverjetno podoben Janezu Markešu, ki se je kot zaprisežen desničar in neumorni kritik komunizma (in Milana Kučana) prelevil v podpornika socialistične miselnosti. Seveda s to razliko, da skuša Damjan svoje teorije dokazati (včasih celo z matematičnimi formulami), za kolumnista Dela (www.delo.si) pa je empirično dokazovanje „španska vas“. Saj veste, natrosite kup neumnosti, ki so ljudem všečne, in ste opravili svoje.

No, zadnje dni se je Damjan zelo angažiral. Včeraj in danes je objavil deset tekstov, ki dokazujejo, da bi se morali Grki danes izreči proti, se pravi, da bi morali obkrožiti NE, s tem bi pokazali, da imajo dovolj bruseljskega (in drugega finančnega) terorizma (http://damijan.org/2015/07/04/nove-oblike-terorizma-financni/). O tem, da je to pač izključna pravica Grkov, da se odločijo, kot želijo, sem že pisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/07/04/cesa-socialisti-ne-razumejo/), tokrat bi se rad dotaknil nekaterih argumentov.

Ekonomist Damjan ima seveda prav, ko pravi, da krize v Grčiji ni povzročila Siriza (http://damijan.org/2015/07/04/za-grsko-katastrofo-ni-kriva-syriza-pac-pa-5-let-napacnega-zdravila/), vendar pozablja, da je krizo povzročil socializem oziroma socialistične vlade, ki so od padca vojaške hunte (takrat je bila Grčija zadolžena 20 odstotkov BDP) leta 1974 vladale do danes kar tri četrtine časa, zato je dolg narasel na 180 odstotkov BDP. Grki so preprosto ignorirali pregovor, da je boljše, da se naučijo loviti ribe, kot da jim ribe daje nekdo tretji. Prej ali slej pride račun. Kitajski pregovor namreč pravi: “Daj človeku ribo, nahranil ga boš za en dan. Nauči ga loviti ribe, prehranil ga boš za vse življenje.”

Te preproste lekcije (kot vsi kolektivisti in socialisti po svetu) niso vzeli dovolj resno. Grki so mislili, da bo denarja vedno dovolj, da se vedno najde nekdo, ki jim ga bo posodil. Če Velika Britanija ne bi imela pred desetletji Margaret Thatcher, bi bila na istem. Tudi skandinavske države recimo (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/02/mit-o-uspehih-skandinavskih-socialistov-le-mit-2/). Ampak vsi ti „zlobni neoliberalci“ so svoje države rešili pod potopom. Ker so sami sprevideli, da politika kolektivizma, množičnih socialnih pravic pelje v pogubo. V to jih nihče ni prisilil, sami so spoznali. Jože P. Damjan pa hoče prepričati (vse kar leze in gre), da Grki niso ničesar krivi, ampak zlobni kapitalisti, finančniki in bankirji v IMF, ECB in Bruslju (http://damijan.org/2015/07/05/obvezno-branje-kako-je-imf-zavajal-in-zavestno-ubijal-grcijo/).

Okey, tudi če sprejmemo njegovo tezo, za katero se sklicuje na The New York Times (ja, res verodostojen medij, ki med drugim podpira neskončno zapravljanje davkoplačevalskega denarja za Obamine dvomljive programe), moramo pogledati najmanj na čas, ko je postalo jasno, da bo Siriza na volitvah zmagala, se pravi novembra 2014. To so spoznali tudi posojilodalaci, ki so se v strahu za svoj denar sestali z ideologi Sirize, da jim povedo, kaj nameravajo po volitvah oziroma ali bodo, če zmagajo, vrnili sposojen denar. Tako sta se v londonskem Cityiju z „neolibneralci“ sestala dva izmed vodilnih članov Sirize Giorgos Statakis in Yiannis Milios (slednji je takrat veljal za tudi za glavnega »ekonomista« skrajnih levičarjev). Financial Times je o sestanku, o katerem sloveski mediji skoraj niso poročali, zapisal: »Vsi, ki prihajajo s sestanka, želijo prodati vse premoženje, ki ga imajo v Grčiji.« Nekaj ur po objavi pa so po spletu zaokrožile zabeležke s sestanka, med drugim tudi Joerga Sponerja iz Capital Group, ki je svojim nadrejenim sporočil, da se je treba takoj umakniti iz Grčije, če bo vlado oblikovala Siriza in: »Program Sirize je slabši od programa komunistov, ki imajo dobro razdelan načrt. Nastal bo kaos, če ga bodo začeli izvajati.« Kot je razvidno iz korespondence, ki jo je objavil Greek Reporter, je Sponer še zapisal, da so se lažje pogovarjali z levičarskimi radikalci iz nemške Die Linke ali španske Podemos, kot pa s Sirizo: »Sprva sem mislil, da je vse skupaj neslana šala, potem pa sem spoznal, da mislijo resno.«

Ključne točke programa, ki sta jih Statakis in Milios predstavila zasebnim vlagateljem, so po zapiskih analitikov Capital Group in Merrill Lynch:

1. Odpis grškega dolga do zasebnih vlagateljev, Evropska centralna banka pa naj odkupi preostali dolg.

2. Prekinitev varčevalnih ukrepov.

3. Proces privatizacije bo ustavljen.

4. Da bi se zmanjšala brezposelnost, bodo povečali število zaposlenih v javnem sektorju.

5. Da bi se končala socialna kriza, bo Siriza omogočila vsem potrebnim brezplačno domovanje, elektriko, hrano in zdravstveno oskrbo.

6. Plače so bodo dvignile na raven pred krizo.

7. Minimalna plača bo znašala 750 evrov na mesec in se bo izplačevala 14-krat na leto. (To pomeni, da bodo ljudje, ki prejemajo minimalno plačo, dobili še 13. in 14. plačo)

8. Minimalna pokojnina bo znašala 705 evrov in se bo izplačevala 13-krat na leto. (To pomeni, da bodo ljudje, ki minimalno pokojnino, dobili še 13. pokojnino).

9. Takoj bodo zamenjali vodstva treh največjih grških bank, ki morajo spet kreditirati ljudi in podjetja.

10. Vsi ti ukrepi bodo pripomogli k večji gospodarski rasti. Kako? S povečanjem števila zaposlenih v javni upravi, dvigom minimalne plače in minimalne pokojnine ter vrnitvijo plač na raven pred krizo bo večja potrošnja (potrošnjo bodo spodbudili tudi s povečanjem uvoza), s tem pa večja gospodarska rast.

11. Vsem se bodo znižali davki za 20 odstotkov, razen tistim z najvišjimi dohodki.

Ko so zasebni vlagatelji Statakisu in Miliosu že na sestanku povedali, da s takimi ukrepi Grčije ne bodo popeljali iz krize in ali imajo mogoče »načrt B«, če predlogov ne bodo sprejeli oziroma njihovi ukrepi ne bodo delovali, predvsem v delu o odpisu dolga pri zasebnih investitorjih, sta jima odvrnila, da obstaja samo »načrt A« in da je to njihov program. Da ima Siriza v načrtu še nacionalizacijo, ki bo izvedena, če bo potrebno. Za zdaj pa še vedno »spoštujejo« zasebno lastnino. Analitiki so komentirali: »Program Sirize se bere kot starogrška tragedija.«

Skratka, Siriza je že takrat vedela, da se s posojilodajalci ne bo pogajala oziroma da ne bo sprejela njihovih zahtev. Čeprav je v tistem času Grčija pod vlado Antonisa Samarasa dokaj dobro napredovala: proračunski primanjkljaj je od začetka krize leta 2009, ko je znašal skoraj 16 odstotkov BDP, konec leta 2013 spremenila v primarni presežek v višini 1,5 milijarde evrov oziroma 0,8 odstotka BDP. Javnofinančni primanjkljaj je sicer še vedno znašal 12,7 odstotka BDP, vendar je bil ta posledica plačila obresti (štiri odstotke BDP) in stroškov za stabilizacijo bank (9,5 odstotka BDP). So pa krepko oklestili javni sektor, saj so od leta 2010 odpustili petino zaposlenih, razpustili so tudi javno televizijo, ki je podobno kot slovenska RTV hujskala ljudi in jih strašila pred nekakšnim neoliberalizmom. Kakorkoli, napredek Grčije je zagotovo bil, čeprav so posledice precejšnje: brezposelnost se je povečala na prek 25 odstotkov, za četrtino je upadel tudi BDP.

Grki se zato danes odločajo, ali bodo sami lovili ribe ali ne. Drugi jih zanje zagotovo ne bodo več.

Levičarska pravičnost: pokrasti tistim, ki imajo, tako ali tako se bodo spet znašli

Značke

Aleksis Cipras, Grčija, Janis Varufakis, levičarji, Naomi Klein, neoliberalizem, pravičnost, Thomas Piketty, varčevanje

Kako si levičarji predstavljajo pravičnost, lepo kaže grška kriza. Grški premier Aleksis Cipras in finančni minister Janis Varufakis sta se razletela po Evropi in voditelje prepričevala, da država na Egejskem polotoku ne potrebuje denarja, ampak čas. Ali sta posnemala Alenko Bratušek ali ne, niti ni pomembno. Grki pa bi vseeno potrebovali še nekaj deset milijard evrov, da pridejo k sebi. K sebi pa bodo prišli tako, da bodo povečali javni sektor ter povišali plače in pokojnine, s tem spodbudili potrošnjo in gospodarska rast bo prišla (hm, sama od sebe). Seveda, predvsem Nemčija ni nasedla takim keynesianističnim zablodam, čeprav Grke podpira sam Nobelov nagrajenec Paul Krugman. Kar je seveda v državah, ki same varčujejo, delovalo ravno nasprotno. In zdaj vsi čakajo, kako se bo odločila Grčija: ali za podaljšanje sedanjega programa reform in vračanja dolga ali pa bo kmalu bankrotirala.

K navijaški histeriji, kakopak za Grčijo, se je pridružila tudi Slovenija. Da je zastavonoša tega boja za pravičnost Združena levica, ne more biti dvoma, od medijev pa prednjačita nacionalna televizija in tednik Mladina. Nemčija, ki ne popušča niti za ped, je zlobna, obnaša še kot nacisti, finančni trgi so nazadnjaški, nad Evropo se zbirajo temni oblaki, kriv je pohlepen neoliberalizem, lahko poslušamo ves čas. V uvodniku Mladine se celo sprašujejo, kam so izginili državniki, ki so zmogli razumeti svet zunaj štiriletnega proračunskega okvirja. Takole je zapisano: »Boleče grozljivo je opazovati današnje izživljanje nad Grčijo – pa ne le zaradi Grkov samih. Naj se izognemo tokrat tistemu, kar bode v oči; zdi se, da se trdo jedro evropske politike sploh ne zaveda razsežnosti svojega ravnanja. Danes smo priča arogantnemu poniževanju grške države, njenega vodstva in celotnega naroda, ki si ga v neki zvezi držav (zlasti pa ne v Evropski uniji) ne bi smeli nikoli privoščiti. To je dejansko že konec Evrope, kot smo si jo želeli – pa čeprav se tega morda še ne zavedamo.« (http://www.mladina.si/164324/drveti-naprej/) Skratka, krivi so tisti, ki Grčiji nočejo kar na lepe oči posoditi denarja svojih davkoplačevalcev. Ali še drugače. Če njihovi davkoplačevalci varčujejo, bodo tudi Grki. Ja, hudo je, seveda je grozno, ampak dovolj je bilo tega, da odhodki grške države niso usklajeni s prihodki. Zadeva je šla te dni tako daleč, da sami Grki ne verjamejo več Sirizi in so iz bank, ker se bojijo najhujšega, dvignili več dve milijardi evrov prihrankov. Seveda so voditelji Sirize povečali frekventnost pljuvanja po Nemčiji, od katere je najbolj odvisno, na kakšen način bodo pomagali Grčiji.

Ampak levičarji se še ne dajo kar tako ugnati v kozji rog. Mogoče so Grki res sami krivi, ker so živeli prek svojih zmožnosti, ampak v to so jih silili finančni špekulanti, trdijo tudi slovenski socialisti, ki na primeru Grčije vidijo svetovno zaroto proti gospodarsko šibkim in revnejšim državam. Od tod do sklepa, da je za vse pravzaprav kriv neoliberalizem globalnih razsežnosti, kot ga je opisovala Naomi Klein v Doktrini šoka, ki je za levičarje poleg Kapitala v 21. stoletju Thomasa Pikettyja nekakšen novodobni komunistični manifest, ni več daleč. Najrajši bi videli, da bi se dolg do Grčije odpisal, da bi potem vsem državam odpisali dolgove. Pa ne samo to. Ko bi jim to uspelo, bi začeli prerazporejati bogastvo – od bogatih k revnejšim.

Stanje duha levičarjev oziroma kako bi to naredili, najbolj pokaže komentar pod člankom na portalu Za-misli, kjer med kolumnisti najdemo celo Draga Kosa. Seveda je kolumna prestreljena s proti-nemškimi pamfleti in ganljivimi opozorili, češ da v Grčiji mnogi otroci hodijo lačni spat, mnogi ne morejo do zdravstvene oskrbe ter da zaposlovanje (v javnem sektorju), višje plače in pokojnine pomenijo večjo blaginjo in manj ali nič lačnih. To bi plačali drugi ali pa bi pravico na tem svetu vzeli v svoje roke in obračunali z bogatimi. Tako si to revolucijo predstavlja forumaš Jože: »Najbolj pravično je, da se vzame tistim, ki imajo, in da tistim, ki nimajo. Tisti, ki imajo, so itak pridni, in bodo delali, da nadomestijo zaplenjeno. Tistim, ki nimajo, pa lahko pomaga samo prerazporejanje.« Kaj je hotel osebek povedati? Sicer prizna, da so bogati pridni in da so si bogastvu prislužili z delom, vendar je to vseeno nepravično. Zato bomo bogate socialisti pač pokradli, jim vse vzeli ter nakradeno porazdelili. Bogati, vajeni trdo delati, bodo tako ali tako spet obogateli. In potem bomo vajo (najbrž) ponovili.

Ob takih idejah seveda človek ostane brez besed.

Mesčevo pismo Korinčanom po Marxu

Značke

Dušan Mramor, Grčija, Luka Mesec, Siriza, socialisti, socializem, Združena levica, človekove pravice

Ko že misliš, da so socialisti že zdavnaj zaužili vse neumnosti tega sveta in jih samo še ponavljajo, me vedno znova preseneti kakšen skrit as iz rokava. Njihova sposobnost obračanja besed in izkrivljanje dejstev je spretnost, ki me sicer vedno pusti odprtih ust, hkrati pa vse bolj utrjuje v prepričanju, da so sovražniki civilizacije in človeštva. Prepričujem se, da njihovi logiki, ki jim je zgolj samo okras, ne bodo nasedli niti tisti, katerih inteligenčni kvocient ne presega številko njihovih čevljev. Toda vedno se zgodi, da ideje socialistov padejo na plodna tla, čeprav je skoraj nemogoče, da bi se človek zavzemal za socializem, hkrati pa bi bil dosleden v logiki.

Tako na Facebook profilu Združene levice (https://www.facebook.com/zdruzenalevica/posts/462505060574725) berem sporočilo ob solidarnostni akciji v podporo Grčiji in Sirizi. Pustimo ob strani, da Grčija pač ni Siriza, čeprav ima večino v parlamentu, in tudi težave, ki jih ima njihovo gospodarstvo, katere pa so si zakuhali sami. Oglejmo si nekatere poudarke v zadnjem delu tega levičarskega pamfleta. Takole je zapisano:

»Ko izražamo solidarnost z grškim prebivalstvom, se obenem borimo proti varčevalnim ukrepom in privatizacijam pri nas. Grški politični boj pomembno prispeva k temu, da se olajša prisila k vedno večji produktivnosti in konkurenčnosti na račun delavskih pravic in javnega dobra, ki drži celotno Evropo v šahu že vsaj od izbruha svetovne gospodarske krize. Ne borimo se za ohranjanje neupravičenih privilegijev, borimo se proti sistemu, ki za reševanje lastne krize in povečevanje dobičkonosnosti ukinja mehanizme demokratičnega odločanja in za večino prebivalstva v 21. stoletju uvaja razmere 19. stoletja. Tako imenovano reševanje, ki ga danes Grčiji znova skušajo vsiliti finančni ministri evrskega območja, predvsem Nemčije in Francije, ni nič drugega kot ekonomski in socialni genocid nad grškim prebivalstvom zavoljo ohranjanja dobičkov peščice najpremožnejših!«

Kaj nam sporočata novi komunistični lider Luka Mesec in njegova škodljiva druščina?

1. Najprej je treba zagotoviti delavske pravice in javno dobro, šele potem za produktivnost in konkurenčnost. Seveda, najprej je treba trošiti, šele potem bomo razmišljali, kako bomo zaslužili. Resnica je ravno nasprotna: šele večja produktivnost in konkurenčnost gospodarstva bosta prinesla delavcem blaginjo in večje pravice. Te povsem enostavne lekcije socialisti nikakor ne dojamejo. Kar je razumljivo, ker niso spodobni videti razlike med prisilo in prostovoljnimi odnosi med ljudmi, ker ne dojamejo, da je pot v blaginjo za celotno družbo možna le, ko na prostem trgu ljudje prostovoljno stopajo v delovna razmerja in prostovoljno menjavajo dobrine in storitve. Ampak ne, za levičarje je družba (ali država) z reguliranim in instituncializiranim nasiljem pravičnejša (o regulaciji sem pisal tukaj: https://kavarnahayek.wordpress.com/tag/regulacija/), sami pa bi z navadnim ropom pridobljeno bogastvo delili. Pravzaprav si levičarji zavzemajo za obliko suženjstva, razlika je samo v različnih stopnjah prisile, zato lahko z vso odgovornostjo trdimo, da se socialisti zavzemajo za obliko državnega suženjstva, kjer bodo sami (in njihovi izbranci) odigrali vlogo vladarjev in tistih, ki se nikoli ne zmotijo.

2. Združena levica govori o socialnem in ekonomskem genocidu, ki ga EU izvaja nad grškim prebivalstvom. Finančni minister Dušan Mramor, s katerim se pogosto ne strinjam, je včeraj dobro povedal. Slovenija bo vztrajala, da Grčija poplača svoje dolgove. Namreč, če Slovenija varčuje in stiska pasove (kje to Mramor vidi, sicer ne vem), ne bo zdaj Grčiji odpustila del dolga, saj ta država po zmagi Sirize že povečuje plače in število zaposlenih v državni upravi. Skratka, je na poti nazaj v preobsežen državni aparat, ki je tudi eden od krivcev, da krizo v Grčiji. In Mesec to podpira, ker je logika socialistov, da lahko država ustvarja delovna mesta in blaginjo.

3. Ko Luka Mesec pravi, da se ne borijo »za ohranjanje neupravičenih privilegijev«, ampak proti sistemu, ki za reševanje lastne krize in povečevanje dobičkonosnosti ukinja mehanizme demokratičnega odločanja in za večino prebivalstva v 21. stoletju uvaja razmere 19. stoletja, se primite za denarnice. Ravno parlamentarna demokracija je Mescu in drugim osebkom omogočila, da so s ceneno socialistično retoriko na volitvah zavedli državljane. In ti ljudje, ki spadajo v tistih pet odstotkov najbolj bogatega svetovnega prebivalstva, seveda svoje ne bi dali, ne bi delili z drugimi, pač pa bi z davki kradli podjetnikom v gospodarstvu, ki edini ustvarjajo, da ta država sploh lahko še živi, in ti razporejali. Povedano drugače. Podjetniki (kapitalisti) bi delali, Združena levica (pa še marsikatera politična stranka) bi delila, prerazporejala (o neenakosti sem že pisal: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/19/nova-analiza-domnevne-globalne-neenakosti-in-kakopak-nova-histerija-levicarjev/).

4. Vse skupaj Združena levica začini z delavskimi pravicami (ki jih pohlepni in zli kapitalisti seveda ves čas kršijo), ki jih enači s človekovimi pravicami. Najprej: delo ali imeti delo ni človekova pravica. To smo razčistili, čeprav levičarji trdijo nasprotno. Tudi drugače socialisti s človekovimi pravicami zelo opletajo in z njimi prav perverzno manipulirajo (tukaj sem pisal o domnevni neenakopravnosti na trgu dela: https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/12/14/domnevna-neenakopravnost-med-spoloma-na-trgu-dela/). Vedno so jih polna usta in jih raztezajo do onemoglosti, tako da lahko poslušamo, da med človekove pravice spadajo pravica do poroke med istospolnimi partnerji (še za hetero spolne partnerje poroka ni človekova pravica), pravica do svojega stanovanja, avtomobila, televizorja, vodovoda, izobraževanja, malodane tudi iPhona in poceni dostopa do svetovnega spleta. Kar samo kaže, da levičarji nimajo pojma. Človekove pravice namreč pomenijo nekaj, na kar ima posameznik izključno pravico samo za to, ker obstaja, ker je živ, ker živi. Po logiki socialistov bi bil človek upravičen do vseh zgoraj naštetih stvari. Pa ni. In ne more biti. Vendar o človekovih pravicah ter razlikah, kako jih dojemajo socialisti in kaj so človekove pravice za liberalce, kdaj drugič.