Pravica do (rasne) diskriminacije

Značke

diskriminacija, Haley Bennett, Katkapital, Leslie Jones, levičarji, rasizem, svoboda, svoboda govora, človekove pravice

Priznam, naslov je provokativen. Besedi »rasne« v oklepaju bi se z lahkoto izognil. Pa tega nisem storil. Z namenom sem jo postavil tja, in to v povezavi z diskriminacijo. Zakaj?

Diskriminiramo vsak dan. Ko v trgovini vzamemo jogurt Ljubljanskih mlekarn, namesto tistega Celjskih mlekarn, diskriminiramo; če imamo rajši filme, kjer igra Haley Bennett kot pa Leslie Jones, diskriminiramo; če nam je nogomet ljubši od košarke, diskriminiramo; če dijak posodi učbenik Pirančanki in ne Ljubljančanki, diskriminira; če si človek za prijatelja izbere Evropejca in ne Arabca, diskriminira. In tako naprej. Načeloma je vsaka naša odločitev diskriminacija. In ravno zato je diskriminacija pravica, da se človek svobodno in brez prisile odloča. Torej, človek se svobodno odloča, s kom se bo družil in s kom ne, kaj bo kupil in kaj ne bo, komu bo dal prednost in komu ne. Diskriminacija je torej del vsakdanjika slehernika, ki lahko diskriminira na katerikoli osnovi. In tega ni dolžan nikomur pojasnjevati. Za razliko od države, ki ne more in ne sme diskriminirati nikogar, saj vladavina prava pomeni, da so vsi, ne glede na raso, veroizpoved ali spol, enaki pred zakonom. Državo poudarjam zato, ker sta za rasizem (kar naj bi rasna diskriminacija pomenila) potrebna sovraštvo in (politična) moč.

Težava je, to se je pokazalo tudi ob nedavnem svetovnem dnevu boja proti rasni diskriminaciji, da želijo levičarski aktivisti povsem pomešati sfero države s sfero zasebnikov in njihovih medsebojnih odnosov. Če morajo biti na ravni države pred zakonom vsi enaki, tega posamezniku v odnosu z drugimi posamezniki ni treba upoštevati. Lahko diskriminira. Če si nekdo prijatelje izbira med Slovenci izključno zato, ker ne mara Balkancev, črncev ali Arabcev, je to njegova diskrecijska pravica. In obratno. Ni sicer družbeno korektno in sprejemljivo, kar pa ne spremeni dejstva, da ima to pravico. Nihče namreč ne more nikogar prisiliti, da bi bil s kom prijatelj, če tega ne želi. A kljub temu ob levičarskih aktivistov dobi opazko, da je rasist. Zakaj že? Ker se ne mara družiti z nekom, ki mu ni všeč? Vsak človek ima pravico do tovrstne diskriminacije, kar izhaja iz temeljnih človekovih pravic, ki svobodnemu posamezniku omogočajo, da se svobodno odloči, s kom želi in s kom ne želi imeti opravka.

Zaradi demoniziranja pravice do diskriminacije pridemo lahko do absurdnih situacij. Predstavljate si, kot to dobro opisuje bloger KatKapital, da imate vrečko bonbonov. Vi ste jo kupili, zato so bonboni vaši. Odprete jo in bonbone ponudite nekaterim ljudem, drugim pa ne. Nekateri so vam antipatični, drugi imajo umazane roke, tretji niso vaše vere, četrti imajo od vas drugačno barvo kožo. Mogoče pa ste zjutraj le vstali z levo nogo, kar je vplivalo na to, da bonbonov ne razdelite vsem. Zdaj se postavlja vprašanje: Ali imate vi pravico, da z bonboni, ki ste jih kupili in so vaša lastnina, svobodno razpolagate in jih delite tako, kot se vam zdi prav? Predstavljate si, da oseba, ki ji niste dali bonbona, pokliče policijo, češ da jo diskriminirate. In ko pride policist, vas vpraša, zakaj ste nekaterim ponudili bonbone, drugim pa ne. Na podlagi vašega odgovora bo nato presodil, ali je vaša diskriminacija pravična (vstali ste v levo nogo) ali nepravična (bonbona niste dali črncu). Zaradi slednjega vas očitno lahko še strpa v marico in končate v zaporu. Se vam ne zdi tak scenarij popolnoma bizaren? Toda ravno tako razlikovanje zagovarjajo protirasistični aktivisti, namreč da se mora posameznik, če oni presodijo, da je nepravično diskriminiral, zagovarjati zaradi svojih povsem legitimnih odločitev.

Poglejmo si tržišče. Lastnik trgovine v črnski četrti kot prodajalca ne bo nikoli zaposlil belca. Zakaj? Ker črnci ne bodo več kupovali pri njem in bo propadel. Zato bo imel med zaposlenimi same črnce. In obratno. Lastnik trgovine v pretežno belski četrti ne bo nikoli zaposlil črnca. Ravna diskriminatorno? Seveda. Je rasist? Mogoče. Toda v medosebne odnose zasebnikov se država nima kaj vpletati, v primeru lastnikov trgovin v dveh različnih četrti bo presodil trg. Če bodo kupci menili, da je eden od lastnikov diskriminatoren, pri njem ne bodo več kupovali. Lastnik bo hitro prišel na slab glas in bo prisiljen, da nekaj spremeni. Če ne bo, bo propadel.

Če potegnem črto. Vsakdo ima pravico, da diskriminira. Gre za pravico, da človek svobodno odloča, s kom želi in s kom ne želi imeti opravka, s kom želi delati in s kom ne, komu bo dal bonbone in komu ne. In se za te odločitve nima komurkoli za karkoli opravičevati.

Razlika v plačah zaradi spola je mit

Značke

diskriminacija, dohodek, gender pay gap, plače, razlika med spoloma, razlike v plačah, Svetovni gospodarski forum, zasebna lastnina

Mediji so objavili alarmantno vest, da Svetovni gospodarski forum (WEF) opozarja, da se zmanjševanje razlik v plačah med spoloma »dramatično upočasnjuje« in da bi se glede na sedanjo dinamiko plače obeh spolov lahko izenačile šele v 170 letih. Svoje dodajajo še bruseljski birokrati, češ da kljub temu, da so ženske enako dobro ali bolje izobražene kot moški, se njihovo znanje pogosto slabše ceni in poklicno napredujejo počasneje. Posledično v Evropski uniji ženske v povprečju zaslužijo 16 odstotkov manj kot moški. Temu pravijo »gender pay gap«. Ženske so torej bolj sposobne, bolj produktivne in bolj izobražene, a so kljub temu slabše plačane od moških. Sandra Polanski, namestnica direktorja Mednarodne organizacije dela (ILO) je ta »paradoks« in razlike med plačami pred meseci pojasnila z diskriminacijo. V Nemčiji so naredili še korak naprej, saj so konservativci Angele Merkel in transformirani socialisti Socialdemokratske stranke (SPD) dosegli dogovor o zakonodaji, po kateri bi zasebnim podjetjem ukazovali, koga naj zaposlijo in koliko naj ga plačajo.

A evropski parlament je enkrat že zavrnil poročilo o enakopravnosti žensk in moških. Slovenski mediji so se takrat zgražali, češ da so bili nekateri slovenski poslanci proti večji enakopravnosti med spoloma. Bistveno se seveda izpustili. V poročilu je bil predlog spolne uravnilovke, ki bi morala veljati tudi za zasebna podjetja. Povedano drugače: slovenski medijski mainstream je bil zgrožen, ker lahko zasebnik sam določa, koliko bo koga plačal. Vprašanje je bilo zreducirano na človekove pravice, čeprav bi se moralo glasiti, ali ima človek pravico, da s svojo lastnino prosto razpolaga, da svoj denar da tistemu, kateremu želi, in da se pri tem nikomur ni treba opravičevati ali karkoli pojasnjevati.

Najprej razčistimo nekaj, kar je za večino (predvsem levičarjem) nedoumljivo. Lastnik oziroma delodajalec v zasebni družbi lahko zaposli kogar on hoče, plače mu da, kolikor on hoče. Lastnik lahko pri zaposlovanju in plačevanju diskriminira, če že hočete. Nekomu da lahko manjšo plačo izključno zato, ker je tisto jutro vstal z levo nogo, drugega lahko ne zaposli izključno zato, ker mu ni všeč njegova barva las, nohtov, kože ali čevljev. Plača je namreč dogovor med delodajalcem (lastnikom) in delojemalcem. Če prvemu niso všeč zahteve drugega, ga ne zaposli, če drugemu ni všeč ponudba prvega, poišče novega delodajalca ali pa ustanovi svoje podjetje, kjer se bo lahko igral enakost med spoloma in v prakso uvajal feministične ideje. Vmešavanje države na trgu dela ženskam lahko samo škoduje, kot je to škodovalo črncem v ZDA, ko je vlada uvajala razne ukrepe za njihovo izobraževanje in zaposlovanje. Če bi veljala ugotovitev, da ženske delajo več, so bolj izobražene in bolj produktivne, bi to pomenilo, da je uganka trga dela dokončno razrešena. Kapitalisti, ti zlobni neoliberalci, ki jim gre samo za dobiček, bi po tej logiki zaposlovali izključno ženske, saj so ob vseh prednostih, ki jih imajo pred moškimi, še cenejša delovna sila. Povedano drugače: ali bi vi kupili yugota, če za isti denar lahko dobite audija. Če bi držalo, kar trosijo od raznih agencij za enakost med spoloma do feminističnih gibanj, bi se po logiki tržnega gospodarstva povpraševanje po ženski delovni sili nenadoma povečalo, hkrati bi se povečala tudi cena ženske delovne sile. Ampak ne. Očitno je kapitalist mazohist, ki uživa, da sam sebi dela škodo in ima manjši dobiček, moške pa zaposluje izključno zato, da bi diskriminiral ženske. Kar pomeni, da podjetnik ne razmišlja, kako bi imel čim večji dobiček, ampak kako bi kar najbolj škodoval nasprotnemu spoul. Kar je popolni nesmisel. To, da so ženske manj plačane kot moški, namreč nima nikakršne povezave z diskriminacijo.

Ženske v svoji karieri v povprečju ne opravljajo »enaka« dela kot moški, v povprečju same izbirajo slabše plačana in manj zahtevna dela (moški več umirajo na delovnih mestih kot ženske), izobražujejo se za povsem druge poklice kot moški, delajo manj in so večkrat na bolniški kot moški. Ženska, ki se odloči roditi in gre na porodniško, kar običajno skupaj traja dve leti, ter je računalniška inženirka, ni več na tekočem, ko se vrne na delovno mesto. Računalniški programi, s katerimi se je ukvarjala, so po dveh letih že povsem zastareli. Po drugi strani bi se kot knjižničarka ali učiteljica po dveh letih odsotnosti lahko takoj vključila nazaj v delo. Gre za slabše plačana poklica kot računalniška inženirka.

Če upoštevamo vse to (porodniška, otroci, zakonska zveza, krajši delovni čas), razlike v plačah praktično izginejo. Še več, ženske so v prednosti, ugotavlja celo Wall Street Journal. V povprečju si poročena ženska z možem delo razdeli tako, da moški prevzame breme zaslužka, ženska več skrbi za dom, gospodinjstvo in otroke. Skozi zgodovino (kakopak je vse dogovor med partnerjema) se je taka delitev dela izkazala za najbolj učinkovito.

Zato je razlika v plačilu zaradi spola predvsem mit.

Se sploh lahko še svobodno odločamo?

Značke

diskriminacija, homoseksualci, prosti trg, Velika Britanija, zakon o zakonski zvezi

Aarona Kleina najbrž ne poznate. Tudi njegove žene Melisse ne. Po vsej verjetnosti še nikoli niste slišali zanju, niti za njuno slaščičarno Sweet Cakes by Melissa v mestecu Gresham v Oregonu, razen če redno ne berete portal Vatican Insider ali ameriške medije z zahodne obale. Pred mesecem dni sta bila kaznovana (http://www.oregonlive.com/business/index.ssf/2015/02/sweet_cakes_by_melissa_discrim.html) z 200 tisoč dolarji kazni, ker sta januarja leta 2013 zavrnila, da bi lezbijkama Rachel Cryer and Laurel Bowman spekla poročno torto. “Jaz enostavno ne delam poročnih tort za homoseksualne poroke,” je bil kratek gospod Klein in dodal, da mu vera tega ne dopušča. Zakonca Klein sta namreč katoličana, živita v skladu s svojimi prepričanji, vrednotami. Enako slabo jo je Novi Mehiki odnesel krščanski fotograf, ki je moral plačati 7.000 ameriških dolarjev kazni, ker ni želel fotografirati homoseksualno prireditev, vendar je njegova zadeva zdaj pred vrhovnimi sodniki.

V obeh primerih je šlo za klasičen ugovor vesti, ki ga oblasti niso priznale, ker naj bi bilo ravnanje trojice diskriminatorno. Homoseksualnost je imela večjo težo kot vera. Zakonca Klein sta že napovedala pritožbo, vendar bo njuno podjetje po vsej verjetnosti moralo v stečaj, ker je strošek kazni previsok, da bi ga zmogla. Zanimivo je, da sta bila Kleinova kaznovana, čeprav tamkajšnji zakoni zasebnikom nalagajo, da ne smejo zavrniti storitev na podlagi rase, spola, starosti, invalidnosti ali vere, o spolni usmerjenosti pa ni govora.

Vendar zdaj to ni niti toliko pomembno. Predstavljajte si naslednjo absurdno situacijo. V turistični agenciji plačate avtobusni izlet v Prekmurje, skupaj potujete z vam popolnoma neznanimi ljudmi. Ker se dobro pripravite, vzemete s seboj več hrane. Sami ste jo kupili, zato je vaša in z njo počnete, kakor želite. Ko avtobus ustavi na počivališču, nekaterim izletnikom ponudite svojo hrano, drugim pa ne. Kakšni so ti razlogi, je seveda vaša osebna stvar, ki je niste dolžni nikomur razlagati. Toda glede na ameriška primera se zastavlja vprašanje, ali lahko s svojo hrano svobodno razpolagate. Lahko se zgodi, da k vam pride eden od izletnikov, ki mu niste ponudili hrane, češ da ga diskriminirate. In ko vas vpraša, zakaj njemu niste ponudili sendvič ali banano, mu pač odvrnete, da je to vaša stvar, ki mu je niste dolžni razlagati. Tudi če bi bili tako nevljudni, da bi mu rekli, da mu niste ponudili hrane, ker vam pač ni všeč, ker vam njegovo obnašanje ni pogodu ali kaj tretjega, on pač nima pravice do vaše hrane, če mu je ne ponudite. Toda oseba je užaljena in pokliče policijo. Ta vas zasliši. Če ni zadovoljna z odgovori oziroma če presodi, da dotični osebi niste ponudili hrane zaradi diskriminacije, vas aretira, pelje v pripor in nato pred sodnika. Skratka, birazna situacija, ko moraš pred oblastmi opravičevati svojo povsem legitimno odločitev, zakaj si nekoga diskriminiral. In to je naravnost strašljivo, grozljivo. Vsaj posameznik ima (ali moral bi imeti) pravico, da se sam odloči, s kom bo sodeloval in s kom ne, komu bo kaj dal in komu ne. In pri tem ne potrebuje, da bi se za svoje zasebne in povsem legitimne odločitve komurkoli opravičeval.

In ravno svobodni posameznik je tisti, ki moti levičarje, da ne rečem socialiste. Oni bi namreč radi o vsem odločali, kar se vidi tudi na ravni države, ki posameznikom vse bolj jemlje, prerazporeja in deli. Podobno je s človekovimi pravicami, s katerimi levičarji manipulirajo, si jemljejo ekskluzivno pravico, da jih določajo in interpretirajo. Tudi o vlogi ženske bi radi, da obvelja njihova. Če ne, bi to naredili s silo, o čemer sem že pisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/02/23/babji-ravs-ali-zakaj-se-feministke-bojijo-zenstvenosti/). Tako lahko danes poslušamo, da je denimo človekova pravica tudi minimalna plača, izobraževanje, imeti lastno stanovanje ali hišo ter celo mobilni telefon. Enako je ob sprejemu novele zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ko so se vsuli komentarji, da bodo zdaj (po novem) homoseksualni pari enakovredni heteroseksualnim zakoncem, saj gre za človekove pravice. Ampak, ljudje božji, poroka (homoseksualna ali heteroseksualna, vseeno), imeti otroke ali posvojiti otroke nikakor niso človekove pravice. In zdaj pridemo do vprašanja, ali ima posameznik pravico, da ravna tudi diskriminatorno? Ali ima človek pravico, da zavrne, da bi dal otroka v posvojitev homoseksualnemu paru? Ali ima nekdo pravico, da zaradi verskega prepričanja zavrača homoseksualnost? Vprašano drugače: Ali ima posameznik kot zasebnik in svoboden človek pravico do diskriminacije. Oziroma glede na zgornji, izmišljen primer: Ali lahko samo nekomu ponudimo hrano, drugemu pa ne? Odgovor je – “da”.

Okolje hitro prepozna diskriminatorno ravnanje in v takih primerih je vmešavanje države povsem odveč. Tisti, ki diskriminira, bi se moral zavedati, da dober glas seže v deveto vas, slab pa še dlje. Pomislite, da bi zakonca Klein pekla samo čokoladne torte, sadnih pa ne. Hitro bi izgubila veliko kupcev, ker pač ne bi imela sadnih tort. Enako bi se zgodilo, če pek ne bi pekel žemljic, ampak samo kajzerice. In če gremo naprej. Če bi frizer strigel samo črnolaske, svetlolask pa ne, ker mu pač svetlolaske iz raznih razlogov niso povšeči ali jih celo diskriminira na podlagi barve las, bi bil hitro ob posel. Nihče, tudi črnolaske se pri njem ne bi več strigle, pač pa bi se skupaj s svetlolaskami pri konkurenci. Se pravi prosti trg in konkurenca bosta opravila ali izločila tiste, ki na trgu diskriminirajo. In ti bodo ali nehali z diskriminatornim ravnanjem ali pa bodo propadli. Lezbijki Rachel Cryer and Laurel Bowman bi šli po torto lahko h konkurenci in Kleinova bi hitro izgubljala stranke. Vendar je tukaj država posegla v svobodno odločitev posameznika, posegla je na področje svpobodne odločitve. Zakonca niso kaznovali zato, ker bi kršila osnovne zakone (ti omenjajo samo, kot smo videli, raso, spol, starost, invalidnost ali vero, ne pa spolne usmerjenosti), ampak ker naj bi domnevno ravnala družbeno nesprejemljivo, domnevno diskriminatorno. In tukaj so homoseksualna društva, združenja (ali ne vem kaj še) najbolj nasilna. Vsem skušajo vsiliti svoja prepričanja. Kdor jih ne sprejme, je v končni fazi avtomatično homofob, rasist, oseba, ki krši človekove pravice. Najprej zahtevajo tolerantnost, ki vodi do zahteve po enakosti in na koncu do sprememb zakonov, ki imajo stroge kazni za vse, ki se ne strinjajo s homoseksualnostjo.

V Veliki Britaniji so to občutile predvse, zasebne (katoliške) šole. Tamkajšnja članica vlade za izobraževanje Nicky Morgan je zagrozila vsem šolam z inšpekcijami, če ne bodo poučevali o homoseksualnosti kot pozitivnem pojavu (http://www.dailymail.co.uk/news/article-2929190/Now-Ms-U-turn-backs-Ofsted-gay-quiz-pupils-aged-ten-Unapologetic-Education-Secretary-shrugs-controversies-defends-English-Values-drive.html). Po takih grožnjah so mediji kmalu poročali, da so otroci prihajali domov jokajoči, saj so po šolah začeli hodioti šolski inšpektorji ter otroke zasliševati, “kaj je lezbijka”, “kaj si mislijo o homoseksualcih”. In to 10-letne otroke. “Tako zasliševanje je popolnoma neprimerno,” je zadevo komentirala 46-letna Lena, mati enega od otrok, ki je inšpektorju dal “napačen” odgovor.

O tem, da je šola prisila in oblika indoktrinacije otrok po okusu države, sem že pisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/07/bogokletna-misel-zakaj-je-osnovna-sola-sploh-obvezna/), tokrat samo naslednje. Od kod državi (ali kdorkomu) pravica, da staršem in otrokom grozi z uporabo sile, da otroka učimo tako, kot to odloči nek birokrat, ki mu za vrat diha neka skupnost, ki sliši na ime LBGT? Od kje ta pravica, da šole otroke vzgajajo tako, kot to želijo homoseksualci? Ampak, da ne bo pomote, to je postalo povsem normalno tudi drugje, ne samo v Veliki Britaniji, in ljudje so se kar sprijaznili s tem. Levičarjem ni zadosti, da posameznike, ki delajo, z davki kradejo in potem ta denar prerazporejajo, ni jim zadosti, da z zakoni ukazujejo, kaj naj človek dela in s kom naj posluje, zdaj indoktrinirajo naše otroke, dobesedno jih posiljujejo s homoseksualno ideologijo. Odgovor je spet preprost – zasebno šolstvo. Starši in otroci bodo lahko izbirali, ali bodo hodili v indoktrinirane javne šole ali zasebne šole, kjer je poudarek na učenju za življenje, ne pa ideologiji. Ampak to je že druga zgodba.

Domnevna neenakopravnost med spoloma na trgu dela

Značke

diskriminacija, neenakost, trg dela

Ker očitno nimajo pametnejšega dela in ker jih plačuje država, kar pomeni, da jih plačujemo vsi davkoplačevalci, se sociologi, psihologi, še posebej družboslovci, ukvarjajo tudi z enakostjo med spoloma. Ob tem zagotovo trčimo ob feminizem, ki je ena najbolj škodljivih ideologij. Vztraja namreč na ideji, da razlik med spoloma ni, ampak da so te razlike umetno ustvarjene – da so družbeni konstrukt. Pustimo take zamisli profesorjem in profesoricam filozofskih fakultet ali fakultet za družbene vede, saj nimajo niti malo veze z realnostjo, ampak poglejmo, kakšne raziskave delajo. Ena izmed takih je pred dnevi preplavila medije. Ali je bil kakšen svetovni dan enakopravnosti med spoloma ali ne, niti ne vem dobro, toda v osrednjih medijih smo lahko prebrali, da so ženske so „v mnogih državah po svetu bolje izobražene, bolj produktivne, imajo pa tudi več izkušenj kot njihovi moški kolegi – vendar so še vedno plačane manj.“ To naj bi odkrila nova raziskava o mezdah, ki jo je pripravila Mednarodna organizacija dela (ILO).

Kaj še pravi ILO? Povzemimo njihove ugotovitve. Po njihovo je največja razlika v plačah med spoloma med 38 raziskanimi državami v ZDA. Ženske tam zaslužijo 64 ameriških dolarjev za vsakih 100 dolarjev, ki jih zasluži moški. Raziskava sicer ugotavlja, da bi to lahko bila posledica faktorjev, kot so nižja izobrazba žensk ter manj izkušenj. „A to ne razloži, zakaj so plače žensk nižje tudi v državah, kjer so ženske bolj izobražene in produktivne,“ meni ILO in nadaljuje: „V 26 evropskih državah, ki so bile vključene v raziskavo, ženske zaslužijo v povprečju 18,9 procentov manj od moških na istem delovnem mestu, čeprav so bolj sposobne in produktivne in bi v skladu s svojimi kompetencami in izkušnjami morale zaslužiti 0,9 procenta več od moških.“ Zaključek namestnice direktorja ILO Sandre Polanski je „logičen“: »Eden izmed dejavnikov, ki razlagajo (razliko) je diskriminacija.«

Če upoštevam povsem kmečko logiko, lahko že (takole čez palec) rečem, da zadeva ne pije vode. Pa vendar se potrudimo in predpostavimo, da so raziskovanja točna, kar bi pomenilo, da je ILO razrešil celo uganko trga dela. Zakaj? Če bi bilo to res, kar trdijo rezultati raziskave, potem to pomeni, da na trgu dela obstaja cenejša in bolj produktivna delovna sila, kot pa so to moški. To bi pomenilo, da bi zli neoliberalni lastniki podjetij, ki jim gre izključno za dobiček (ena od ekonomskih kategorij, ki jo levičarji sovražijo), zaposlovali samo ženske, saj so cenejše in bolj produktivne. Povedano drugače: ali bi vi kupili avtomobil znamke Kia, če lahko za isti denar dobite znamko Marcedes. Ali še drugače: bi kdo kupil kilogram gnilih mandarin za 1,5 evra, če lahko za 1 evro dobil kilogram vrhunskih mandarin ekstra razreda.

Če bi obveljali rezultati raziskave in če bi podjetniki zaposlovali samo ženske, bi to pomenilo porast brezposelnih moških. Ti so namreč manj produktivni in manj izobraženi. Po logiki tržnega gospodarstva, ki temelji na ponudbi in povpraševanju, bi se cena ženske delovne sile zelo povečala.

Seveda gre za levičarje nerazumljive zadeve, čeprav za taka razmišljanja ne potrebujemo nikakršnih raziskav, preračunavanj ali ekonomskih modelov, še manj, da bi kaj takega znanstveno utemeljevali. Po logiki socialistov ima torej podjetnik zaposlene moške izključno zato, da bi diskriminiral ženske. S tem pa sam sebi dela škodo, ker ima manjši dobiček. Če tako razmišljamo, je podjetniku diskriminacija pomembnejša od dobička. Takih nesmislov, ki jih levičarski teoretiki lansirajo v javnost, je še nešteto. To, da so ženske manj plačane kot moški, namreč nima nikakršne povezave z diskriminacijo.