Dnevnikova novinarka pravi, da je »utemeljitve rasizma« (skrajne) desnice »enostavno ovreči«; tukaj je nekaj primerov razkrinkanega in ovrženega rasizma

Značke

cesta, desnica, Dnevnik, George Floyd, golf, mleko, progresivnost, rasizem, seksizem, spalnica, supremacizem, Tanja Lesničar Pučko, Titanie McGrath

»V čem je problem skrajne desnice? V tem, da svojih stališč ne more razumsko utemeljiti. Njene ‘utemeljitve’ rasizma, seksizma, zanikanja človekovih in demokratičnih pravic so tako kilave, tako enostavno jih je ovreči s splošnim znanjem, univerzalno humanostjo in vsakomur dostopnimi informacijami, da jih ne more prodati kot resnico. Zato jih vsiljuje s silo. Sila je govorica, ki nastopi tam, kjer demokracija nima državljanstva.« (Tanja Lesničar Pučko, Dnevnik, 27. oktobra 2022)

Toliko, da veste, da je (skrajna) desnica rasistična in seksistična, ne zna utemeljiti svojega početja. Zato imajo ljudje, kot je Dnevnikova novinarka in cela vrsta progresivnih ´intelektualcev´ lahko nalogo, da »s splošnim znanjem, univerzalno humanostjo in vsakomur dostopnimi informacijami« ovržejo njihove poglede na svet. Čudno je le, da se zatekajo k omejevanju svobode govora, če lahko javnost brez večjega truda prepričajo v svoj prav. Dve ali tri besede Lesničar Pučkove in ljudje bodo spoznali resnico.

Da bomo vedeli, o čem govorimo, si oglejmo nekaj primerov, kjer mora vsak človek s »splošnim znanjem« prepoznati rasizem in seksizem. Da ne bom odkrival tople vode, si bom sposodil del dolgega seznama »primerov rasizma« Titanie McGrath, ki je v svojih razmišljanjih zelo podobna Dnevnikovi novinarki, saj si kot »pogumna aktivistka za socialno pravičnost«, kot opisuje sebe, »neumorno prizadeva razkrinkati vse rasistične elemente v naši družbi«. In argumenti so tako ´tehtni´, da (skrajna) desnica resnično ostane odprtih ust in brez besed.

Here we go!

Spalnica

Če spalnico, kjer spita starša, poimenujemo »glavna spalnica« v stanovanju«,je to rasistično, saj spominja na odnos med gospodarjem in sužnjem na plantažah.

Šah

Šah je, brez kančka dvoma (kdo zdravorazumsko razmišlja, a ne Lesničar Pučkova) rasistična igra, saj imajo bele figure prednost pred črnimi. Toda šah je tudi seksističen: ključna figura je kralj, ne kraljica.

Klimatska naprava

Ko smo že pri seksizmu, ki ga omenja tudi Dnevnikova novinarka, klimatska naprava predstavlja seksizem. In to namenoma, saj naj bi bili »sistemi za nadzor klime v pisarnah zasnovani za hitrost presnove in telesno temperaturo 40-letnega moškega, zaradi česar sodelavke zebe«.

Mleko

Mleko je simbol belega supremacizma. Zakaj? Ker so na nekem srečanju leta 2017 »beli nacionalisti« pili mleko.

Ploskanje

Ploskanje izraža socialno izključevanje; predvsem tistih, ki ne morejo ploskati. Zato socialni pravičneži priporočajo »znakovno ploskanje«.

Matematika

Matematika se »napačno dojema kot nevtralen prostor zunaj dosega strukturnega rasizma in nacionalnih zgodovin« in je »spomenik beli nadvladi«.

Tišina belcev

Ko so šli črnci v primeru smrti kariernega kriminalca Georga Floyda na ulice, je bila večina belcev tiho. To je bil očiten primer rasizma.

Semafor

Semafor je rasističen, ker je narisan pešec na lučeh bel.

Rasistični so še golf, ceste, Jezus, riž, medicinske sestre, maslo, zobna pasta, biološki seks, kolesarstvo, podeželje, sol, potresi, konjske dirke, prijaznost, botanika, ženske. In tako naprej in tako naprej. McGrathova je z ´zdravo progresivno pametjo´ odkrila vsaj 120 primerov, kot bi rekla Lesničar Pučkova, s strani (skrajne) desnice utemeljenega rasizma in seksizma. Ampak ne skrbite, ta rasizem je tako ´kilav´, da se s splošnim znanjem in univerzalno humanostjo enostavno ovrže.

Bo mučeniška smrt 12-letne Lole zbudila Francoze ali bodo še naprej ostajali pri svečkah in plišastih medvedkih?

Značke

Alžirija, Aylan, Emmanuel Macron, Evropejci, George Floyd, George Soros, Ghofrane Haddaoui, ilegalne migracije, Levica, Lola, Marc Baudriller, Marine Le Pen, migracije, OQTF, Pascale Clark, Politika, posilstvo, umor

Zapomnite si. Njeno ime je Lola. Sredi Pariza so jo mučili, posilili in umorili. Preiskava je pokazala, da se je upirala. Bojevniško. Kot hčer Evrope. Žal je bila prešibka. Njeno truplo so dali v kovček. Bila je razčlovečena. Imela je 12 let. Storilka in pomočniki storilke so stari med 24 in 43 let. In niso Francozi. Niti Evropejci. So iz Severne Afrike.

Če ne bi bilo družbenih omrežij ter redkih desnih in alternativnih medijev, bi umor 12-letne Lole Daviet obtičal v črnih kronikah in šel mimo kot nebodigatreba in dodatna novica. A kaplja je šla tokrat čez rob. »Francozi tokrat ne bodo ostali pri plišastih medvedkih in svečkah,« je zapisal Marc Baudriller, novinar portala Boulevard Voltaire.

Tri dni po posilstvu, mučenju in umoru Lole ni bilo vidnejšega francoskega politika, ki bi se odzval. Notranji minister se tri dni sploh ni odzval, ko se je, je opravičeval morilko, češ da je trpela nasilje v družini. Molčal je tudi predsednik Emannuel Macron. Rajši se je na družbenem omrežju Twitter spomnil na brutalno zadušen protest Alžircev leta 1961, ni pa zmogel obsoditi zločina nad deklico, ki se je zgodil nekaj ur prej. Očitno je temu vzrok, da so osumljeni Alžirci. Poleg tega, da Macron ne odstopa od načrta, da prelepo francosko podeželje poseli z migranti iz tretjega sveta.

Niso bili pa tudi novinarji in uredniki medijskega mainstreama, ki so desnico brž obtožili, da umor izkorišča za protimigrantsko retoriko. Zaradi krutosti umora bi morala desnica držati jezik za zobmi, je zapisala radijska voditeljica pri radiu France Inter Pascale Clark. Pravzaprav je prav ona zamudila priložnost, da bi bila tiho. Spomnimo se, v kakšnem transu je bila levica, ko so našli trupelce Aylana ali kaj vse so počeli po smrti kariernega kriminalca Georga Floyda. Oba primera sta postala globalna. Ne samo to. Postala sta globalni problem. Hkrati je bil organiziran lov na (skrajno) desnico, prišlo je do medijske noči dolgih nožev.

Lola je bila svetlolasa deklica in Francozinja. Bila je belka. Osumljeni umora so Alžirci. Prav ženska, ki je zvabila Lolo v klet in jo umorila, je bila 21. avgusta obravnavana kot OQTF (oseba, ki ji je odrejeno, da mora zapustiti ozemlje Francije, ker nima veljavnega dovoljenja za bivanje). In namesto, da bi mainstream povprašal oblasti, kako je mogoče, da se uresniči le 5,7 odstotka odredb po OQTF, rajši napada desnico, ki opozarja na odpiranje vrat zakonitim in nezakonitim migracijam kot še nikoli prej.

Vprašajte se rajši, kaj bi Sorsovi aktivisti in levičarski politiki počeli, če bi bila zadeva obrnjena, če bi štirje avtohtoni Francozi posilili in brutalno umorili Alžirko? Noreli bi, umirali, zahtevali bi najmanj prepoved desnih političnih strank. Le prava kombinacija mora biti. Leta 2004 je morala na obrobju Marseilla umreti Tunizijka. Ghofrane Haddaoui ji je bilo ime. Nobenega kravala ni bilo. Veste, zakaj? Ker ni bila prava kombinacija. Tunizijsko so ubili Tunizijci. Kamenjali so jo. To je bil prvi uradno zabeležen umor po šeriatskem pravu na tleh Evropske unije.

Tudi slovenska policija je dolgo skrivala, kako je umrl policist Damir Golobič. Izkazalo se je, da je bil tisti »nemški državljan« Pakistanec in da je policista pokončal z mačeto. Če bi bilo obratno, bi policijo pribijali na križ do onemoglosti.

Očitno je, da so se globalistične elite odločile, da mlade Evropejke žrtvujejo na oltarju množičnih (ilegalnih) migracij, da je to najhitrejša pot do zamenjave avtohtonih evropejskih narodov. Marine Le Pen je zapisala, da je ob umoru Lole treba iti do konca. Po njeno ni dovolj, da se odkrijejo samo neposredni krivci, preganjati je treba tudi politike, ki take zločine omogočajo.

»Po tolikih islamističnih zločinih, po tolikih gnusnih zločinih in prekrških, povezanih z obnorelim priseljenstvom, je Lolino mučeništvo nedvomno le kaplja nedolžne krvi. Vendar ta kapljica tvori potrpljenje in strah, ki ovirata Francoze, da kaj ukrenejo. Lola bo to spremenila. Dame in gospodje, člani vlade, dovolj je,« je še zapisal Marc Baudriller.

Tekst je bil najprej objavljen na portalu revije Demokracija (18. oktober 2022).