Tovariš Golob, potrebujemo davek na brezposelnost, ne na premoženje

Značke

Astrid Linfgren, brezposelnost, davek, davek na nepremičnine, davek na premoženje, EU, nepremičnine, obdavčitev, robert golob, RTV prispevek, Slovenija, stanovanja, Vlada RS, Švedska

Politično nekorektno, a resnično. Vlada bi morala uvesti davek na brezposelnost. To bi brezposelne spodbudilo, da si poiščejo delo. Cena dela bi sprva sicer padla, a bi dolgoročno vse skupaj blagodejno vplivalo na gospodarstvo. Ali kot piše v malce starejšem zapisu bloger Šimun: »Stališče o upravičenosti pomoči brezposelnim izhaja iz nepoznavanja osnov ekonomije. Zdi se, da je pravilen postopek obraten: brezposelnost bi morala biti obdavčena.« Ampak gremo lepo po vrsti.

»Povedali smo, da bomo zmanjševali prispevne stopnje, davčne stopnje iz dela, in povečevali davčne stopnje iz premoženja,« je nadaljeval Golob in dodal, da govori o »vsem premoženju, ne zgolj o nepremičninah.« (MMC, 24. oktober 2022)

V odgovoru na poslansko vprašanje je predsednik vlade Robert Golob torej napovedal davčno reformo, ki ne bo obdavčila samo nepremičnine, ampak tudi celotno premoženje davčnega zavezanca.

Lahko ste prepričani, da večina Slovencev to podpira. To je presenetljivo, ker v več kot 80 odstotkov naseljenih nepremičnin (stanovanj) živijo njihovi lastniki (po tem smo Slovenci nad povprečjem EU in celo blizu svetovnega vrha), se pravi potencialni plačniki davka na nepremičnine (premoženje). Presenetljivo zato, ker v tem trenutku še ni popolnoma jasno, ali bo iz obdavčitve izvzeta nepremičnina (tako imenovana »prva nepremičnina«), v kateri živi lastnik. Gotovo je le, da bo Golobova vlada v davčno reformo zajela celotno premoženje. Kar pomeni, da bodo z davkom kaznovali ljudi, ki imajo lastnino in ljudi, ki investirajo, da povečajo svoje premoženje. Posledično to pomeni, da se ljudem ne bo splačalo več varčevati, ampak jih bo nov davek spodbudil, da prihodke sproti zapravijo in se potem priključijo na vlad socialnih dodatkov.

Predstavljate si dva moža. Recimo, da sta to Marjan in Tone. Imata lastniško stanovanje, relativno dobro zaslužita, na leto vsak privarčuje 5.000 evrov. Marjan rad potuje, si ogleduje svet, zato prihranke porabi za potovanja. Tone ne mara potovanj, zato s prihranki kupuje umetniška dela. Tako je z leta v leto. Lepega dve vlada napove davčno reformo, s katero bo obdavčila premoženje. Marjana novi davki ne prizadenejo. S prihranki si ni povečal premoženja, ker jih sproti zapravi za potovanja. Za razliko od Toneta, ki mu grozi, da bo izgubil premoženje. Za nakup umetniških del je v desetih letih porabil 50.000 evrov. Petina del je izgubila vrednost, ker se avtorji niso proslavili, trem petinam se vrednost ni spremenila, petini se je vrednost povečala, saj so slikarji postali slavni. Umetnostni zgodovinar je njegovo zbirko ocenil na 500.000 evrov. In če bo davek na premoženje 1-odstoten, bo moral vsako leto za zbirko umetniških del državi odšteti 5.000 evrov. Kar pomeni, da bo vse prihranke namenil za davek, novih umetnin pa ne bo mogel več kupovati. Če se bo medtem vrednost njegove zbirke še povečala, tudi njegovi letni prihranki ne bodo več zadostovali za plačilo davka na premoženje. Na koncu bo moral Tone prodajati umetnine, da bo lahko plačal davek. Kaznovan bo zato, ker je povečal svoje (zasebno) premoženje.

Podobno bi moralo biti z brezposelnostjo. Če lahko z davkom kaznujemo ljudi, ki povečujejo svoje premoženje in imajo več lastnine, ker so pač investirali in prihrankov niso porabili za potovanja (ali dobro počutje trebuha), bi morali kaznovati ljudi, ki ne delajo, pa bi lahko.

Večina Slovencev je do brezposelnih sočutna. Še posebej do tistih, ki so glasni. Med njimi je veliko šolanih umetnikov in drugih kulturnikov, največ je družboslovcev, ki bi radi odlično plačano in natanko tisto delo, za katero so opravili izobraževanje. Prava groza, res. Ljudje nasedajo in se izrekajo, naj jim država pomaga. Pri tem seveda ne pomislijo, da dajejo denar iz svoje denarnice. Ampak, saj veste, kar ne vidiš, ne boli. Denar gre iz njihove denarnice državi, od tam naprej do brezposelnih. Slednji ne proizvajajo ničesar, ker ničesar ne delajo. Ta odločitev je izključno njihova. Večina teh bi se lahko zaposlila, če bi sprejela katerokoli delo (na primer delo trgovca ali obiralca sadja), prav tako, če bi bila pripravljena delati za 500 ali 600 evrov na mesec. (Res je, da tukaj zadevo otežuje država z zakonsko določeno minimalno plačo, zato je treba minimalno plačo čimprej odpraviti.)

Ko se nekdo odloči, da bo brezposeln, povzroča škodo drugim, ki delajo. Ti ga morajo namreč preživljati. Ne govorim o brezposelnosti, ki je posledica trajne invalidnosti in s tem nezmožnosti za delo, govorim o brezposelnosti (in ta je v večini), ki je posledica ošabnosti in vzvišenosti izgovorov v smislu, to sem študiral ali za to sem izučen, zato mi pripada ta zaposlitev. In večina teh ima svoje lastne nepremičnine, običajno tudi podporo kakšne nevladne organizacije ali družine, zato jim ni treba sprejeti nobene zaposlitve ali dela. In če država že uvaja davek na (prazne) nepremičnine in premoženje, da bi, kot pravi, ljudi spodbudila, da bi z premoženjem nekaj naredili (ironija je, da je davek na nepremičnino, pri katerem ljudje ne morejo narediti ničesar, če se cene dvignejo in s tem poveča vrednost), je smiseln tudi davek na brezposelnost; da bi brezposelne spodbudili, da bi poiskali (kakršnokoli) zaposlitev. Tako pa gre Golob ravno v nasprotno smer. Ali kot je pred skoraj pol stoletja v satiričnem eseju v Ekspressnu zapisala slavna pisateljica Astrid Lindgren, ki jo je država tako obdavčila, da ni mogla dihati: da je bolje, da živi od socialne pomoči, kot da piše knjižne uspešnice. (To politično nekorektno in povsem »neoliberalno« misel boste zelo redko prebrali v biografijah slavne pisateljice.)

Kot pri vsakem davku, gre tudi pri napovedanem davku na premoženje za socialistično idejo o pravični prerazporeditvi bogastva na podlagi enakosti in socialne pravičnosti, kjer se morajo uspešnejši in bogatejši pod grožnjo s silo »solidarizirati« z manj uspešnimi, manj podjetnimi in revnejšimi sloji.

Da ponovim, kar sem večkrat zapisal. Dobrih in pravičnih davkov (še posebej, če so progresivni) ni. So le manj škodljivi (financiranje osnovnih funkcij države: varnost, javni red in mir, razsojanje o sporih), škodljivi (razna obvezna zdravstvena in pokojninska zavarovanja) in zelo škodljivi (obvezni RTV prispevek). Davek na premoženje bo spadal med zelo škodljive davke.

Za levičarje nezaslišano: Nemčija odpušča državne uslužbence

Značke

Angela Merkel, Branimir Štrukelj, brezposelnost, javni sektor, sindikati

Če bi se to zgodilo v Sloveniji ali na Balkanu, najbrž tudi v Italiji ali Franciji, bi bili sindikati javnega sektorja že na okopih. Že kar vidim, kako bi Branimir Štrukelj grozil s stavko, državljansko nepokorščino. Pa pustimo ob strani vprašanje, ali imajo javni uslužbenci sploh pravico do stavke, glede na to, da živijo na račun davkoplačevalcev realnega sektorja, poglejmo kaj so naredili v Nemčiji. Zaradi rekordno nizke brezposelnosti (http://www.tradingeconomics.com/germany/unemployment-rate; 4,8-odstotna) so čez noč odpustili 17.000 zaposlenih državnega zavoda za zaposlovanje (http://www.vecernji.hr/gospodarstvo/njemacka-odlucila-otpustiti-17000-radnika-zavoda-za-zaposljavanje-999150). Za države, kot je Slovenija, kjer prevladuje socialistična miselnost, da država najboljše poskrbi za posameznika (in ti posamezniki se ji kar prepuščajo, čeprav izgubljajo svobodo) in da večji državni aparat pomeni večjo gospodarsko rast (neumnost!), je ta poteza paradoksalna. Namreč, državi gre dobro, brezposelnost je nizka, v državnem proračunu ostaja vse več denarja, zakaj bi odpuščali državne uradnike, ko pa jih lahko z lahkoto plačajo.

No, za nas (neo)liberalce je paradoksalna le toliko, ker je nemška oblast sprejela zelo racionalno odločitev (hm, država se lahko obnaša racionalno, nekaj neverjetnega), vse drugo je logično. V kabinetu kanclerke Angele Merkel so se pač odločili, da je neracionalno in neodgovorno trošiti davkoplačevalski in dajati plačo tistim zaposlenim v javnem sektorju, ki nimajo nič za delati. In izračunali so, da je namesto 97.000 zaposlenih na zavodih za zaposlovanje, ki imajo 38 milijard evrov težak proračun, dovolj samo 80.000 ljudi. In pika.

Naši sindikalisti bi seveda skočili pokonci, češ da bo padla kvaliteta storitev, zanimivo pa je, da tega v Nemčiji sploh ni nihče omenil. Prav tako se niso oglasili njihovi sindikati in grozili, ampak so mirno sprejeli povsem normalno odločitev. Ob tem, da sploh nimajo težav z vprašanjem, kaj pa bodo ti ljudje zdaj delali. Nemški trg delovne sile je (še vedno) tako fleksibilen, da bo večina teh odpuščenih javnih uslužbencev prej ali slej našla zaposlitev v zasebnem sektorju. In ne bodo se branili niti dela v tovarnah ali delavnicah, čeprav so bili zdaj navajeni sedeti v pisarnah.

Cipras, Juncker in “nova” delovna mesta

Značke

Aleksis Cipras, brezposelnost, delovna mesta, demokratični socializem, Jean-Claude Juncker, Milton Friedman, zaposlovanje

Brezposelnost je sicer slaba stvar, toda alternativa, ko se na trg delovne sile vmeša država, je še slabša. Številne subvencije in spodbude, ki jih politika namenja za nova delovna mesta, sicer pripomorejo k zaposlovanju, ne pa k novim delovnim mestom. Vendar te razlike domači in tuji socialisti nikakor ne razumejo.

Grški predsednik Aleksis Cipras in prvi med evropskimi komisarji Jean-Claude Juncker sta se dogovorila za proces za pomoč Grčiji (vzporeden procesu evroskupine, ki je do Grčije bolj kritična), „da čim bolje izkoristi sredstva iz evropskih skladov s ciljem zagotavljanja rasti in delovnih mest ter reševanja humanitarne krize“. Povedano drugače: denar vseh evropskih davkoplačevalcev bo namenjen zagotavljanju delovnih mest za Grke. Vlada v Atenah naj bi to naredila s številnimi vladnimi programi, nekakšnimi javnimi deli, ki pa bodo bolj namenjeni ohranjanju socialnega miru in zadovoljevanju potreb politikov levičarske Sirize, ne pa potrošnikom na trgu. Najboljši program za ustvarjanje delovnih mest, in to je bilo v zgodovini večkrat dokazano, sta prosti trg in svobodna podjetniška pobuda, ki jih ustvarja.

Zadnje čase se znova pogosto omenja prigodo Miltona Friedmana, ki je sicer že zelo prežvečena, a kljub temu je vedno znova aktualna. Ko je potoval po Aziji, je pri gradnji nekega državnega projekta opazil, da delavci uporabljajo samo lopate in primitivno orodje, zato je vodjo gradbišča vprašal, zakaj ne uporabijo gradbenih strojev. Odgovor je Friedmana presenetil. „Zato ker gre za program ustvarjanja delovnih mest. Če bi imeli stroje, bi potrebovali manj delavcev in bi ustvarili manj delovnih mest,“ tako nekako je ameriškemu ekonomistu odgovoril vodja, na kar mu je Friedman cinično predlagal, naj delavcem rajši namesto lopat dajo žlice in bodo ustvarili še več delovnih mest. Če bi namreč držala ta socialistična teorija ustvarjanja delovnih mest, bi bilo vse zelo preprosto: odpravili bi vse stroje in druge tehnološke inovacije, tako da bi bilo čez noč potrebno za neko delo (v kmetijstvu, gradbeništvu, strojništvu in drugod) veliko ljudi. Nekaj takega smo v Sloveniji, ko smo bili še v Jugoslaviji, že doživeli. Bila je to doktrina samoupravnega socializma (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/28/levicarski-mit-o-uspesnosti-samoupravnega-socializma/). Skoraj vsi smo bili zaposleni in dobili plače, vendar z denarjem nismo mogli skoraj ničesar kupiti. Za razliko od delavcev v kapitalističnih državah, ki so si lahko privoščili marsikaj. Seveda, v socialističnih državah se ni ustvarjala nova vrednost, bogastvo posameznika se ni povečevalo. Zaposlenost ljudi je bila namenjena sama sebi, zato tudi ni bilo gospodarske rasti in blaginje, državljani so bili (z izjemo partijske elite) eni bolj, drugi manj revni. Večjo blaginjo omogočata samo podjetništvo in prosti trg.

Kljub temu se je (ne samo v Sloveniji, ampak tudi drugod po svetu) zasidrala keynesianistična miselnost o vsemogočni javni porabi, ki bo odrešila vse težave in tudi odpravila brezposelnost. Toda od kod denar za javno porabo? Prvi vir sredstev je lahko centralna banka, ki natisne nov denar, država pa ga porabi. Toda sveže natisnjeni denar, ki nima realnega kritja, pomeni spodkopavanje kupne moči, kar sčasoma privede do še večje brezposelnosti. Eden takih norih projektov evropskih birokratov in bančnikov v ECB je program kvantitativnega sproščanja (EQ) (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/23/keynesianisticna-orgija-ali-kako-bruseljski-psihopati-ponarejajo-denar/). Poleg tega tiskanje denarja ne pomeni, da se ustvarja nova vrednost, kot mislijo nekateri socialisti. V resnici pomeni prerazporeditev dohodka, in to od tistih, ki ustvarjajo realno vrednost k tistim, ki je ne ustvarjajo.

Drugi vir sredstev za javno porabo so davki. Čim višji so davki, manj sredstev ostane posamezniku. To pa posledično pomeni, da manj porabi za nakup dobrin in storitev. Manjše povpraševanje se odrazi v zasebnem sektorju, ki manj proizvede, s tem pa potrebuje manj delavcev. Kar pomeni, da mora zasebni sektor odpuščati. Tretji vir pa je zadolževanje, kar Slovenija zelo rada prakticira. Toda zadolževanje pomeni dvoje: še večjo obremenitev za posameznika in zmanjševanje cene sredstev. Država lahko s sposojenim denarjem zgradi nekaj tovarn, kupi stroje in sofinancira stanovanja, vendar s to nelojalno konkurenco prej ali slej povzroči manjše naložbe zasebnega sektorja.

Levičarski mit o uspešnosti samoupravnega socializma

Značke

brezposelnost, državna podjetja, Friedrich Hayek, Iskra, levičarji, privatizacija, produktivnost, socializem

Če bi se socialisti spoznali na ekonomijo in poslovne vede, bi bila rajnka Jugoslavija – poleg Severne Koreje, Kube, Sovjetske zveze, Romunije in Bolgarije – med najbogatejšimi in najbolj tehnološko naprednimi državami na svetu. Pa ni. Je razpadla, Slovenija pa gre gospodarsko po njenih poteh. Če bi družbena in državna lastnina delovali, potem največje globalne korporacije ne bi bile Apple, Walmart, BP, Toyota, Chevron in Shell, ampak Iskra, Mercator, EI Niš, Petrol, Pivovarna Union in Delikatesa. Pa niso. Če bi bila podjetja v večinski lasti države uspešna, potem bi imela v povprečju več sto milijonske dobičke. Pa jih nimajo. Če bi bila država dober gospodar svoje lastnine, potem bi imela proračunske presežke. Pa jih nima. Vsi odgovori so nikalni tudi in predvsem zato, ker so glavno besedo imeli socialistični ekonomisti mencingerjanskega tipa, ki so se napajali z marksistično ideologijo in keynesianistično doktrino. Danes še kako in še posebej velja tista, ki jo je izrekel Friedrich Hayek: »Če bi socialisti razumeli ekonomijo, ne bi bili socialisti.«

Ker je ne razumejo ali pa jo nočejo razumeti, so in ostanejo socialisti. Od tod tudi norije s Peticijo PROTI privatizaciji (po novem ji pravijo Peticija PROTI razprodaji: http://www.mladina.si/163842/protesti-proti-razprodaji-bodo-7-februarja/). Strašijo, da bo privatizacija premoženja v državni lasti neprostovoljna, nepoštena in nepravična. Zadeva ne zdrži resne kritike, o čemer sem že pisal, ko sem navajal, zakaj podpiram Peticijo ZA privatizacijo (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/16/zakaj-podpiram-peticijo-za-privatizacijo/) in jo lahko najdete in podpišete (http://za-privatizacijo.org/). No, ker vlada nadaljuje privatizacijske postopke, bodo zdaj levičarji organizirali proteste, ki jih pripravlja Facebook skupina Državljani proti razprodaji (https://www.facebook.com/drzavljaniprotirazprodaji). Seveda je profil prestreljen z gesli proti imperializmu, kapitalizmu, neoliberalizmu in ne vem s čim še vse. Po njihovo je državna lastnina vsemogočna, rešila bo vse težave (hm, čudno, da jih še ni), kot dokaz pa levičarji običajno navajajo prav nekdanjo socialistično državo Jugoslavijo, ki je delavskemu razredu zgradila tovarne (kot da jih zasebni lastniki, če bi jim bilo dovoljeno živeti in poslovati v komunizmu, ne bi) in poskrbela, da so bili vsi zaposleni. Povedano drugače. Brezposelnosti v Jugoslaviji ni bilo, kar je dokaz, da socializem deluje in je sistem s človeškim obrazom. Pustimo ob strani take zablode, saj je bila brezposelnost v Sloveniji v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v Sloveniji 5-odstotna, na Kosovu pa kar 57-odstotna. To pomeni, da je bila. Bila bi še večja, če Jugoslavija konec šestdesetih let ne bi odprla mej, da je lahko v naslednjih letih iz države na zahod s trebuhom za kruhom odšlo milijon ljudi. Pa jih diktator ni odprl zato, da bi mu bilo v resnici mar za življenje državljanov, ampak da bi ubil več muh na en mah. Prvič, Udba (Služba državne varnosti) je tako na zahodu dobila nove sodelavce, ki so zalezovali nadležno emigracijo, ki je zapustila socializem takoj po II. svetovni vojni. Drugič, zmanjšal je število brezposelnih, ki bi jih drugače moralo zaposliti skorumpirano socialistično gospodarstvo. Tretjič, socialisti so se odrešili ambicioznih, delovnih in produktivnih delavcev, ki so kvarili socialistično povprečje in iz njega izstopali, zato so bili družbi nevarni. In četrtič, čeprav so bili družbi nevarni, so bili na zahodu za Jugoslavijo koristni, saj so v državo prinašali prepotrebne devize. Skratka, bilo je daleč od tega, kot zdaj zadeve slikajo levičarji. Za ilustracijo, kakšen je bil poslovni model socialističnega gospodarstva, bom opisal lastno izkušnjo.

Bilo je pred dobrimi petintridesetimi leti, ko sem bil dijak na gimnaziji Bežigrad v Ljubljani. V 2. ali 3. letniku (ne spomnim se več natančno) smo imeli obvezno delovno prakso, da bi lahko v živo videli, kako deluje najboljši sistem (socialističnega samoupravljanja) na svetu, kjer delavci, ki imajo »usodo v svojih rokah«, združujejo delo. No, tako nekega dve pride v razred razredničarka in nam v nadvse svečanem tonu oznani, da bomo lahko socializem v praksi spoznavali v Stegnah, kjer je nekaj let prej nastal kompleks Iskra. Če preskočim njene hvalospeve, da nam to industrijsko območje »zavida cel svet«, da bo kmalu »prehitelo podobne zahodnoevropske komplekse« in da se v Stegnah učijo tudi Rusi, ki jih je označila za tehnološko najbolj napreden narod na svetu, se najbolj spomnim, da nam je dejala, da bomo nekaj tudi zaslužili, tisti najbolj delovni pa bodo dobili nagrado, kolikor več pač bodo naredili. Ta delovna praksa je trajala dva tedna (ali tri), vsako jutro pa smo morali biti ob 7. uri na »delovnem mestu«. Delal sem v neki ogromni hali (z mano še okoli 15 sošolcev), kjer je že bilo zaposlenih okoli 100 delavcev. Bilo je nekaj strojev. Sicer ne vem zakaj natančno so jih rabili, kajti ta skupina, kjer sem delal jaz, je potrebovala mizo in posebne klešče. Skratka, po prvem spoznavnem dnevu združevanja dela v pogojih socialističnega samoupravljanja, kar nam je razložil nekakšen politični vodja, direktor ali komisar (saj ni važno, kaj je bil), sem dobil mentorja, ki me je najprej naučil, kaj moram delati. Zato mu je pripadal nekakšen mentorski dan, ko mu ni bilo treba delati. No, zdaj pa k bistvu. Kaj sem delal? Dobil sem nekakšne izolirne žice (različno dolge), katerim sem najprej moral s posebnimi kleščami na vsaki strani v dolžini enega centimetra odstraniti ovoj, nato pa na obeh straneh natakniti nekakšen zatič (ne ubijte me, ker ne vem, kako se vse to imenuje) in ga s kleščami pričvrstiti na žico. Skratka, to sem se učil cel dan, mentor je gledal in konec dneva oznanil, da sem dovolj usposobljen, da bom sodeloval v delovnem procesu. In res, naslednji dan sem se počutil nekako »povišan«. In začel sem z delom, toda takoj naletel na težavo. Norma, na podlagi katere so potem ugotavljali, za koliko so povečali uspešnost in »produktivnost« (no, te besede niso uporabljali), je bila 100 uspešno opremljenih žic na dan, kar pomeni v 20 delovnih dneh 2.000. Če to pomnožimo s 100 delavci, ki so delali izključno samo to, 2,4 milijona kosov na leto. Ker sem, neumen najstnik kot sem bil, besede razredničarke, da bodo tisti, ki bodo več naredili več dobili, vzel preveč dobesedno, sem pohitel. Najprej sem se čudil, kako je lahko norma za opremljanje ene žice pet ali šest minut, ko pa to lahko sam naredim v 30 sekundah, nato pa zavihal rokave. V slabi uri sem jih naredil 100. Ob tem naj povem še to, da so ti žice zjutraj posebni delavci (delali so izključno to, da so žice nosili k mizam) prinesli, in sicer 100, kolikor si jim moral na dan opremiti. Da skrajšam. Mentor prileti k meni, pravi da moram biti bolj natančen, da naj si za vsako žico vzamem čas, da bo potem v redu. Ker mi je hotel pokazati, da jih nisem prav opremil, vsa šla na nekakšen poskusni stroj, a glej ga zlomka, vse je delalo. Povedano drugače, jaz kot dijak sem dnevno normo izpolnil v slabi uri, mesečno bi v dveh dneh in pol. Kar pomeni, da bi ob taki produktivnosti za izpolnitev letne norme zadostovalo 10 do 14 ljudi, tam pa jih je bilo 100! Samo zato, da so bili vsi zaposleni, pa ne glede na to, kaj so delali in koliko so naredili. V socializmu se je štelo, koliko ur si »delal«, ne pa koliko si v tem času naredil.

Ampak direktor, »generalni« so mu rekli, je bil zadovoljen. Imel je znane kupce (po Jugoslaviji), ki jih je določila politika. Tudi prodajal je po ceni, ki jo je določila politika. In vsi so bili »zadovoljni«. Celo izvažali so. Ja, ampak kako? Če poenostavim. Sto teh žic so denimo v Nemčijo prodali za pet mark, medtem ko je bila cena dela (in materiala) za opremljanje 100 žic recimo 30 mark. Iskra je šla pri 100 žicah v minus 25 mark, razliko v ceni (ker so bile devize zelo pomembne) so pokrili jugoslovanski kupci. Tako je bilo tudi z drugimi podjetji, potem pa ni čudno, da je bila posledično tudi v trgovinah »velika« izbira: imeli smo eno vrsto olja, eno vrsto sladkorja, eno vrsto jogurta, največ tri različne salame, mogoče dva različna higienska mila, tri različne zobne paste in tako naprej, kave in prave čokolade pa je tako ali tako ves čas primanjkovalo. Cene pa so bile kljub vsemu višje kot v sosednji Italiji. Povedano drugače. Socialistično gospodarstvo je zaposlovalo ljudi samo zato, da jih je zaposlovalo. Ni gledalo ne na produktivnost, ne dodano vrednost, dobiček je bila hudičeva, satansko imperialistična beseda. Ja, tole združevanje dela z delovno prakso je bila zame dragocena izkušnja.

O produktivnosti in cenah še tole. Kjer sem nekoč živel, je v isti ulici v vrstnih hišicah delal nek mizar. Skoraj cela ulica (in okoliš) je pri njem naročala pohištvo, še župnik bližnje fare, razen nekaj zadrtih komunistov. Pohištvo je bilo cenejše kot v socialističnih lesnih trgovinah. Ljudje so govorili, da je nekega dne k njemu prišla inšpekcija v spremstvu dveh uslužbencev Službe državne varnosti. Osumljen je bil, da spodkopava samoupravni socializem, organizacije združenega dela in socialistično gospodarstvo, poleg tega pa še izkorišča (pozor!) samega sebe. Delal je namreč po 12 ur na dan, na svetek in petek ter celo na dan, ko se je »rodil največji sin jugoslovanskih narodov in narodnosti«. Ko jim je lastnoročno pokazal, kako lahko naredi leseno klop v eni uri, niso mogli verjeti, saj sta bila po njihovih normativih za izdelavo te klopi potrebna dva delavca in dva dneva. Potem so ga sicer še sumili, da ga financirajo zahodni imperialisti in kapitalisti, toda pustili so ga pri miru. Vsaj na videz. Po bližnjih Mercatorjevih bifejih so hitro začele krožiti govorice, da je v okolišu mizar, ki dela za zahodne tajne službe in podobne traparije. Bilo je tipično udbovsko zastraševanje, nekateri so se ustrašili in pri njem niso več naročali pohištva.

Podobno je danes, ko Facebook skupina Državljani proti razprodaji zagovornike privatizacije, zasebne lastnine, prostega trga in svobodne pobude označuje za »sodelavce okupatorja«. Hm, katerega okupatorja?

Tukaj (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/02/16/zakaj-islam-ogroza-kapitalizem-ali-kako-so-socialisti-nasli-skupni-jezik-z-muslimani/) pa si lahko preberete, kako so (samoupravni) socialisti našli skupni jezik z islamisti.