Praznični premislek o konservativizmu in progresivnosti

Značke

American Thinker, enakost, gospodarska enakost, konservativci, konservativizem, migracije, osamosvojitev, progresivci, progresivnost, Slovenija, svoboda

V sodobni družbi se razlike med klasičnimi desnimi in levimi strankami brišejo. Vse se kot točke na navidezni premici (kontinuumu) pomikajo proti sredini. Desnica sprejema ideje levice in obratno. Delitve, kot smo jo poznali, skoraj ni več, vrednote, ki so ostro ločile ta dva pola, sprejemajo alternative, ki so označene za skrajne. Gre predvsem za razumevanje dveh idej razsvetljenstva: enakosti in svobode. Na portalu American Thinker je bil pred dnevi dober članek na to temo, zato bom povzel nekaj misli.

Ključni pojem levega progresivizma je enakost in prepričanje, da so vsi ljudje v osnovi enaki. Razlike nastajajo zaradi tradicionalnih načinom razmišljanj, zato menijo, da je država (vlada) poklicana, da poseže med posameznike in ustvari klimo enakosti. Ne gre samo za prebivalce ene države in enega naroda, ampak za cel svet. Zato progresivci menijo, da so meje nacionalnih držav krive za nacionalizme, ki so povzročili vojne, rasizem, trpljenje. V svojo sredino sprejmejo vsakega in vsako kulturo, prepričani so, da ima vsakdo pravico ne samo do osnovnih, življenjsko potrebnih dobrin, kot so voda, hrana in streha nad glavo, ampak tudi do zdravstvene oskrbe, visoke izobrazbe, televizorja, klimatske naprave, iPhona oziroma do vsega, kar progresivizem opredeli kot napredno in nujno potrebno oziroma ne glede na človekov prispevek k družbi. Glavna ovira je zahodni konservativizem, ki jim stoji na poti do popolnega sveta. Slednji je kriv, da se ljudje ločijo po rasah in kulturah, progresivci so prepričani, da je zahodna civilizacija vzcvetela in rastla zato, ker je bela zahodna civilizacija ropala in kradla nezahodnim kulturam in ljudstvom. In prej bo ta krivica odpravljena in bolj se bodo rase med seboj mešale, lepše bo vsem na planetu. Ključno vlogo pri tem igra država, cena za izgubo osebne svobode ne bo pretirana. Meje svobode posameznika po mnenju progresivcev namreč določa država.

Konservativizem je nekaj povsem nasprotnega. Če boste kakšnega „desničarja“ vprašali, kaj je po njegovo bistvo konservativizma, vam bo najbrž odgovoril, da je to svoboda (posameznika), v katero se država nima pravice vmešavati. Konservativci želijo, da jih vlada pusti pri miru pri odločitvah, kaj bodo naredili s svojim zaslužkom, kaj s svojim premoženjem. Verjamejo sicer, da vojska, policija in pravosodje ne morejo biti zasebna podjetja, da mora država poskrbeti za ceste, nikakor pa ne pristajajo na vlogo države pri popravljanju socialnih krivic, skrbi za zdravje in izobraževanje. Prepričani so, da je vsaj posameznik uspešen toliko, kot je sposoben, in da je vsaj posameznik odgovoren za svojo usodo. Priznavajo sicer, da so v družbi posamezniki, ki zaslužijo pomoč, toda to je stvar dobrodelnosti posameznikov, ne pa države. Ne verjamejo, da bi lahko država s prerazporejanjem zagotovila ekonomsko enakopravnost, glede enakosti pa priznavajo enakost pred zakonom. Gre za vladavino prava, pravno enakost, ki pomaga ščititi posameznika pred drugimi posamezniki in plenilsko naravo države. Gospodarska enakost in socialna pravičnost so za konservativce kolektivistični kategoriji, ki dajeta privilegije določeni skupini ljudi na račun drugih.

Konservativizem in progresivizem sta si izvorno torej povsem nasprotna. Če jih gledamo v luči migracij, se konservativci upirajo uničenju nacionalne identitete, progresivci pa ne prenašajo idejo nacionalne države. Že glede samostojne Slovenije se razlikujejo. Medtem ko konservativci menijo, da je osamosvojitev Slovenije kot nacionalne države nekaj, kar je treba braniti in gojiti, bi progresivci imeli Slovenijo (in Evropo) za multikulturni laboratorij brez kakršnekoli tradicije slovenskega naroda.

Je sploh še možen kompromis?

Svoboda kot jo razume Društvo novinarjev Slovenije

Značke

begunci, DNS, Društvo novinarjev Slovenije, Eamonn Butler, islam, ksenofobija, liberalizem, migranti, muslimani, Petra Lesjak Tušek, priseljenci, progresivnost, rasizem, svoboda

Večina (klasičnih) liberalcev ob besedni zvezi »biti liberalen« pomisli na besedno zvezo »biti svoboden«. Svoboda pa, kot vemo, pomeni več kot zgolj to, da nisi zaprt ali zasužnjen, kot bi rekel Eamonn Butler, ampak pomeni, da imaš pravico delovati, govoriti in misliti, kot želiš, ne da bi ti drugi, tudi tisti na oblasti, vsiljevali omejitve. Povedano drugače: svoboda je odsotnost sile in prisile. Zato bi človek od ljudi, ki se imajo za liberalne in zagovarjajo pravice homoseksualcev in drugih manjšin, pričakoval (še posebej od urednikov in novinarjev), da se bodo z vsemi sredstvi borili za svobodo govora. Vendar sem očitno zelo naiven, očitno pričakujem preveč, očitno je moj pogled na liberalizem zastarel, nekako konservativen, da ne razumem »novega« pogleda na liberalnost. Poglejmo samo zadnji javni poziv Društva novinarjev Slovenije (DNS).

Upravni odbor DNS najprej na široko poziva, kako moramo biti do množičnih migracij liberalni. »Lahko sicer gledamo stran, se pretvarjamo, da težav ni, iščemo izgovore, zakaj ti ljudje ne bi smeli biti upravičeni do naše pomoči. Njihovo pot lahko prekinemo z ograjo, jih pustimo na nikogaršnji zemlji, na (ne)milost mraza, dežja, blata, lakote in bolezni. Imamo tudi drugo možnost: da pokažemo svoj človeški obraz, da stopimo skupaj in jim – pomagamo. Ne le s hrano, vodo, zdravniško oskrbo, začasnim zatočiščem in prevozom, ampak tudi s tem, da jim vrnemo del dostojanstva, ki so ga bili na tej poti že zdavnaj prisiljeni izgubiti. Da jim pokažemo, da se v Sloveniji, do katere so prišli po poti smrti in strahu, nimajo česa bati,« so zapisali, na koncu pa: »In prav zato moramo vsi, ki živimo v tej državi, najprej reči odločen ´ne´ vsem vrstam sovražnega in nestrpnega govora, ki ustvarja umetne delitve in piha na dušo najbolj primitivnim (ne)človeškim vzgibom. (…) Naša skupna dolžnost je, da kot družba ustvarimo prostor ničelne tolerance do nehumanega, fašistoidnega, ksenofobnega in militantnega izražanja.«

Zanimivo, ni kaj. Ste razumeli? Najprej novinarsko združenje poziva k odprtosti do migrantov, k liberalni politiki sprejemanja, na koncu pa DNS moti, da v Sloveniji obstajajo tudi mediji in novinarji z drugačnim pogledom na krizo ter do migrantov kritična javnost, zato bi se nadnje spravila s silo (policijo, tožilci in z vsem represivnim aparatom) in jih prisilila, da razmišljajo tako kot oni. Še prej pa bi v DNS očitno prepovedali vse tekste, ki niso naklonjeni migracijam.

Očitno sem res malo zarjavel, da ne razumem novega pogleda na liberalnost, ki je očitno svetovni nazor, katerega značilnost je, da je istočasno progresiven in represiven (do tistih, ki ne delijo vrednote progresivnih). Na to kaže tudi njihova priljubljena krilatica: Sem strpen, vendar nestrpen do nestrpnih. Ali če prevedemo: Če ne sprejmete naših vrednot, jih vam bomo vsilili, vas bomo v njih prisilili. Ko želijo v ZDA pokazati tako dvoličnost, običajno povedo anekdoto, ki naj bi bila resnična. Nekako takole gre. Zavzet socialist je med obema vojnama na Times Squaru novačil delavce za socialistično revolucijo. Po hvalospevih Leninu in Stalinu, komunizmu in socializmu, jim je obljubil: »Ko bo revolucija, boste vsi jedli breskve in smetano«. Pa mu eden od poslušalcev odvrne: »Jaz ne maram breskev in smetane.« Boljševiški revolucionar se malo zamisli in reče: »Ko pride revolucija, tovariš, boste vsi imeli radi breskve in smetano.«

Skratka, to kar počne DNS je tipičen primer tako imenovanega kulturnega marksizma, o katerem sem že pisal. In to nima prav nikakršne veze z liberalizmom. Ravno nasprotno. Zato ni čudno, da druščina, ki jo vodi Petra Lesjak Tušek, bolj razpravlja o sovražnem govoru, kot pa o svobodi govora.