Besedi »moški« in »ženska« bi morali postopoma opustiti, ker napeljujeta na prepričanje, da je spol binaren, pravijo »znanstveniki«, poroča britanski Telegraph.
»Znanstveniki«? Vsekakor je treba biti previden, kdo so ti »znanstveniki«. Noben od njih ni znanstvenik. So aktivisti, ki se oglašajo v medijih in promovirajo idejo, da biološki spol ne obstaja.
»Raziskovalce, ki preučujejo ekologijo in evolucijsko biologijo, bi bilo treba spodbujati k uporabi izrazov, kot so ´proizvajalec sperme´ ali ´proizvajalka jajčec´ ali ´XY/XX posameznik´, da bi se izognili ´poudarjanju hetero-normativnih izrazov´,« pravijo strokovnjaki.
»Strokovnjaki«? Spet. Noben od njih ni strokovnjak za področje, o katerem govorijo. So aktivisti. To je treba znova in znova ponavljati.
Čeprav je zadeva komična, nikomur ni do smeha. Zanikanje znanosti in bioloških razlik je prekleto nevarno, še posebej, če nas v to prepričujejo levičarski aktivisti. Tisti, ki verjamejo, da je hetero-normativnost realna znanost, so izpostavljeni napadom. Ampak ne glede na vse (in kolikor se igrate z besedami), transspolna ženska ne bo nikoli »proizvajalka jajčen«, ampak bo vedno moški. On obratno. Transspolni moški ne bo nikoli »proizvajalec sperme«, ampak bo veno ženska.
Sicer aktivisti pravijo, da tudi koncepta »preživetja najmočnejšega« ne bi smeli več uporabljati, ker diskriminira invalide.
»Večinoma si starši ne želijo, da bi njihovi sinovi postali hčere in da bi njihove hčere postale sinovi. To ni stvar, o kateri večina staršev sanja, ko imajo otroke. Starši, ko imajo otroke, imajo upe in sanje za svoje otroke in njihovi upi in sanje običajno vključujejo stvari, kot so poroka, vnuki. To so stvari, ki si jih želijo za svoje otroke. V proces spremembe spola pa so starši prisiljeni, ker jim je rečeno, da se bodo njihovi otroci ubili, če se ne bodo strinjali. (…) Ti ljudje, ki jih prepričujejo, se ´igrajo´ z zdravjem drugih otrok. To je ta čustvena manipulacija, to je to izsiljevanje. (…) Običajno gre za reševanje resnih težav z duševnim zdravjem, ki niso povezane z vprašanji spola.«
To je v intervjuju dejal Jay P. Greene, višji znanstveni sodelavec in raziskovalec v Centru za izobraževalno politiko Heritage Foundation.
Postmodernizem je prinesel neka povsem nova pojmovanja, s katerimi znanost nima prav nikakršne povezave, ampak vse temelji na ideološki psevdoznanosti, kjer so vodilni »strokovnjaki« postali progresivni družboslovci (družboslovci denimo poganjajo tudi industrijo zastraševanja pred podnebnimi spremembami). Med temi je transspolnost priljubljena tema, razširilo se je mnenje, da je v sodobnem času pomembna »skrb, ki potrjuje spol«, saj zmanjšuje možnost samomora med mladimi. Povedano drugače: če otroku ne ugodimo, da spremeni spol, zapade v depresijo, kar lahko vodi v samomor. Pri tem se sklicujejo na »znanstvene dokaze« in »raziskave«.
»Ti znanstveni ´dokazi´ so smeti,« pravi Jay Greene, ki je ugotovil, da so obstoječe raziskave na temo zdravljenja transspolnih oseb in duševnega zdravja najstnikov »tako pomanjkljive, da so ničvredne«. To, da mladoletnikom olajšamo medspolne medicinske posege, dejansko vodi do višjih stopenj samomorov med mladimi.
Nasprotno pa nove raziskave kažejo, da so najstniki, ki pogosto iščejo potrditev, identiteto in pozornost ter se zato (ali oni ali njihovi starši) odločijo za spremembo celotne identitete, pogosto avtistični.
Nova raziskava dr. Steva Stagga, objavljena v European Psychiatry, je ugotovila, da je »14 odstotkov transspolne in nebinarne skupine imelo diagnozo avtizma, medtem ko je nadaljnjih 28 odstotkov te skupine doseglo mejno točko za diagnozo avtizma, kar kaže na veliko število potencialno nediagnosticiranih posameznikov. Te številke so temeljile predvsem na ženskah, kar podpira dokaze o veliki populaciji nediagnosticiranih žensk z motnjo avtističnega spektra. Ocenjuje se, da avtizma v splošni skupnosti ni več kot 4 odstotke, zato je 14 odstotkov pomembno in veliko«. Raziskava je odkrila tudi »višje ravni sistematiziranja (nagnjenost k analizi, nadzoru in uporabi sistemov, ki temeljijo na pravilih) in nižje ravni empatije med transspolnimi in nebinarnimi skupinami; značilnosti, ki jih pogosto najdemo pri posameznikih z motnjo avtističnega spektra«.
Patty Knap na portalu American Thinker piše, da prijateljičina nečakinja obiskuje program za osebe z avtizmom. »Večkrat je prišla domov in nenadoma oznanila, da je morda res fantek, kar je bila tema v njenem programu, ki ga vodijo ´progresivni´. Seveda soglasje staršev ni vedno potrebno, kar si prizadevajo v trans gibanju. V teh primerih so starši nemočni pred navalom pohval in pritiskov na svojega otroka. Odvisno od države starši ne smejo v sobo z otrokom pri zdravniku ali terapevtu, tako da ne vem, o čem se razpravlja. Medtem ko se navdušuje nad novo identiteto, zaradi katere se bo oseba počutila ´celo´ in ´tako, kot naj bi bila´, se resna tveganja operacije zamenjave spola povečajo. Med njimi so bolezni srca, povečano tveganje za raka, izguba kostne gostote in seveda izguba plodnosti.«
Spodbuda k ´tranziciji´ lahko pride od transspolne osebe ali celo od nekoga, ki ima od procesa koristi. Po prvem predlogu sledi opogumljanje in to pritegne veliko pozornost ´dobronamernih´ ljudi, ki govorijo o najstnikovem pogumu, da »bodi to, kar v resnici si«. Pohvale in aplavz so natanko tisto odobravanje, po katerem hrepenijo ti pogosto osamljeni otroci. Drugi odrasli in študentje, ki so bili leta hranjeni z nebinarnim pranjem možganov, se strinjajo. Močno gibanje za enakost spolov vztraja, da je otrok, ki trdi, da mu je namenjeno biti v telesu drugega spola, ni v nevarnosti samomora. Nove raziskave kažejo ravno nasprotno. Kot poroča National Review zdaj obstajajo »trdni dokazi, da olajšanje mladoletnikom, da opravijo medspolne medicinske posege, verjetno vodi do višjih stopenj samomorov med mladimi.«
Mediji (predvsem konservativni, ker progresivni o tem ne pišejo) v zadnjem času vse več poročajo o ljudeh, ki se odločijo za ´re-tranzicijo´. Se pravi o tistih, ki so prestali prehod spola in so se po velikem obžalovanju vrnili k svojemu biološkemu spolu. Vse več zdravnikov to spodbuja, ker ugotavljajo, da operacija in terapije spreminjanja spola prinašajo znatna tveganja; in ni dokazov o izboljšanju rezultatov duševnega zdravja. Na primer, Allie, 22-letnica, ki je prenehala jemati testosteron po letu in pol, je povedala, da je sprva začela prehod, ko je poskušati ugotoviti, zakaj se ne more identificirati z ženskami ali se spoprijateljiti z njimi; večkrat je bila v družbi fantov in so jo bolj zanimale tradicionalno moške dejavnosti. Allie je imela tudi več poskusov samomora in veliko primerov samopoškodb. Ko se je odločila za prehod, je odšla na zasebno kliniko in po samo polurnem pogovoru prejela medspolne hormone. »Ni bilo nobene raziskovalne terapije,« je dejala in dodala, da ji nikoli niso postavili uradne diagnoze spolne disforije.
Stvari so se začele razpletati, ko je obiskovala univerzo in je poskušala narediti samomor. Šele ko je socialna delavka prepoznala njene simptome, ki se pojavljajo že od otroštva, kot avtizem, se je odločila, da preneha s tranzicijo.
Limpida, star 24 let, je rekel, da se je počutil prisiljenega v tranzicijo. Pri 15 letih se je identificiral kot trans in je leta poskušal biti ženska, vendar se je zaradi tega počutil bolj nesrečnega. Ko je pri 21 letih odšel na kliniko zaradi estrogena, se je počutil, kot da osebje zaničuje njegove pomisleke glede duševnega zdravja – vključno s tem, da je samomorilno nagnjen, zlorablja snovi in je hudo depresiven. Rekli so mu, da je »popoln kandidat« za tranzicijo. Ker se je leto kasneje počutil slabše, se je odločil za opustitev tranzicije. Šele kasneje so mu diagnosticirali avtizem.
Transspolne osebe, ki se odločijo za tranzicijo in so potem nesrečne, za svojo slabo počutje velikokrat (in s pomočjo progresivnih medijev) obtožujejo družbo, ki jih ne sprejema. Toda težave so običajno (in praviloma) posledica tranzicije. Vendar to nikogar ne zanima, saj so ti ljudje plen dobičkonosne in nemoralne industrije spolov: tem hujša je nočna mora oseb v tranziciji, več hormonskih terapij prodajo in večji je njihov zaslužek.
Prej ali slej se je moralo tudi to zgoditi. In prej ali slej se bo zgodilo tudi v Sloveniji.
Škot, ki se identificira kot ženska, se je pred kratkim na isti dan dvakrat pojavil na sodišču. Soočil se je z obtožbami za dva spola. Ampak, ostanite z mano, ker zadeva zdaj postane zapletena. Ali pa tudi ne. In morda boste želeli vse skupaj pozabiti, ko boste končali z branjem, piše Lincoln Brown v PJ Media.
Petdesetletni Alan/Alannah Morgan, ki ga (jo) časnik Scottish Sun označuje za »utripajočega«, je bil pred kratkim na sodišču obsojen na tri mesece »omejene svobode«.
V redu, si pripravljen? Poskusimo to rešiti. Potem pijača za vse! Verjemite mi, potrebovali jo boste.
No, Morgan, ki se je pojavila kot Alannah, je priznala, da je na cesti Happyhillock Road ravnala na »nevaren ali žaljiv način«. To se je zgodilo februarja lani. Imela je tudi nož in je verbalno napadla drugo osebo. Istega meseca se je tudi Alan žaljivo obnašal. Kričal je, metal rezine pice po tleh in uriniral v javnosti. Ste razumeli. Najprej je ženska Alannah kršila javni red in mir, isti mesec tudi Alan. Gre za isto osebo, le da se en dan pojavlja kot moški, drugi dan kot ženska. Scottish Sun navaja, da je Alan (oziroma Alannah) nagnjen k »asocialnemu vedenju«.
Njegov odvetnik (oziroma njen odvetnik) je na sodišču povedal, da ima Alan Morgan zdravstvene težave, zaradi katerih ni primeren za družbenokoristno delo, in prosil, naj ga ne zaprejo, ker je bil ob misli na prestajanje kazni zelo vznemirjen. Po drugi strani pa bi kot Alannah očitno lahko preživela v ženskem zaporu. No, na koncu je bil obsojen na različico hišnega pripora. Vsak dan mora biti v zaprtih prostorih od 7. ure zvečer do 7. ure zjutraj.
Morgan ima lahko zelo resne težave z duševnim zdravjem in tudi če zapor ni rešitev, nekdo s to stopnjo nepovezanosti potrebuje resen nadzor. Po drugi strani pa je Morgan morda nezrel, kreten in prestopnik, ki je ugotovil, kako prelisičiti sistem.
Kakor koli že, to bo nekoč prišlo v sodno dvorano blizu vas, če še ni. Že imamo moške prestopnike, ki se identificirajo kot ženske, da prestajajo kazen v ženskih zaporih, še piše Lincoln Brown.
Nedavno nazaj sem pisal o novih uredniških smernicah revije Nature, da ne bo objavila tistih znanstvenih člankov, ki bi lahko škodili določeni (ranljivi) skupini ljudi. No, revijo ima v lasti založniška hiša Springer Nature, ki je tudi lastnik dokumentarnih oddaj in revije Scientific American. In ta je poskrbela za novo norost.
Najstarejša ameriška poljudnoznanstvena revija, ki jo kot učni pripomoček uporabljajo tudi najstniki v srednjih šolah, v drugi epizodi dokumentarne serije »Vprašanje spola« trdi, da ženske do pred koncem 18. stoletja niso obstajale. »Zahodna znanost je priznavala le en spol – moški – in je žensko telo obravnavala kot manjvredno različico tega. Premik, ki ga zgodovinarji imenujejo ´model dveh spolov´, je služil predvsem za krepitev spolnih in rasnih delitev,« trdijo v Scientific American.
Ta trditev je absurdna, skrb vzbujajoče je, da jo uporabljajo v šolah in celo na univerzah. Tako kot kritična rasna teorija temelji na akademskih delih, ki so v zadnjih treh desetletjih vztrajno pridobivali na vplivu, medtem ko je le malo resnih in zdravorazumskih akademskih krogov opazilo normalizacijo te teorije, pravi Daniel Greenfield. Tako na univerzi Johns Hopkins najdete predavanja na temo ´Spolna binarnost in ameriški imperij´. Predavanje izhaja iz trditve, da »je spolna binarnost nastala zaradi kolonializma in državnega obrtništva; zlasti skozi ameriški imperializem«. In medtem, ko je zahodna kultura priznavala samo en spol (moškega), so na vseh celinah in »v vsej zapisani zgodovini cvetoče kulture priznavale, spoštovale in integrirale več kot dva spola«.
Gre za transspolni zgodovinski revizionizem, ki ni omejen samo na šole in predavalnice. Na antropologe pritiskajo, naj prenehajo identificirati trupla v grobnicah kot moške ali ženske. Zgodovinske osebnosti, kot je Ivana Orleanska, so posmrtno redefinirane kot transspolne. Glavni cilj je ponovno zamisliti in osmisliti zgodovino, v kateri moški in ženske niso obstajali, dokler jih niso ´izumili´ imperialistični zahodnjaki, da bi zatirali nezahodnjake, ki so jih kolonizirali.
Najhujša obrobna rasna in spolna norčija iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja 70. let je že zdavnaj postala akademska doktrina, piše Greenfield v tekstu z naslovom Transspolni zgodovinski revizionizem. To je zmagoslavje kulturnih marksistov, ki so izkoristili politiko identitete za strmoglavljenje zahodne civilizacije in vrednot
Intersekcijska revizionistična zgodovina je argument za svet, v katerem Zahod nikoli ni obstajal. Od najzgodnejših socialističnih besedil do najnovejših tvitov Bernieja Sandersa navajajo svoj argument proti ZDA in Zahodu s predvidevanjem izmišljenih utopij prihodnosti. Toda intersekcijska revizionistična zgodovina ne gleda več v namišljeno prihodnost, ampak v preteklost. Kot večina zgodovinskih poražencev fantazira o povrnitvi izgubljenega sveta, ki nikoli ni obstajal. Skromen predlog transspolne revizionistične zgodovine je, da bi večino človeške zgodovine ločili od korenin in jo ‘dekolonizirali’. In to zahteva pretvarjanje, da moški in ženske niso obstajali do 18. stoletja. In to zahteva obsojanje ´iznajdbe žensk´ kot zarote zahodnega kolonializma proti nezahodnim družbam.
Marksizem se je predstavljal kot progresiven, vendar so bile njegove družbe, ko so imele priložnost, vedno reakcionarne fevdalne diktature, meni Greenfield. Sodobni marksizem se je celo nehal pretvarjati, da je karkoli drugega kot reakcionaren, ki hrepeni po idealizirani rasni ali spolni preteklosti, ne pa prihodnosti. Tako kot islamisti, s katerimi je povezan, ne uničuje več zahodnega sveta, da bi zgradil boljšo prihodnost, ampak da bi ponovno izumil temno preteklost.
Kako je biti transspolni nogometaš, se sprašuje spletni portal nizozemske javne radiotelevizije VPRO. Očitno lepo. »To je najboljše darilo, ki sem ga dobila,« je dejal(a) Marjolein Schepers (31), potem ko je Kraljeva nogometna zveza (KNVB) dovolila, da si kot biološki moški lahko deli garderobo z najstnicami.
Schepers, rojeni moški, ki si je neznano kdaj začel domišljati, da je ženska, ima rad nogomet. Po hudih »bojih« je dobil potrdilo, da je ženska in pot v amatersko nogometno kariero mu je bila odprta. Toda tip ni hotel igrati z ženskami, ki so njegovih let (v zgodnjih tridesetih), ampak z najstnicami.
Ker mu tega v domači ekipi v Westerborku pač niso dovolili, so bili do njega bolj sočutni v Lisseju, kjer je začel igrati z mladoletnicami in uporabljati tudi njihovo garderobo za preoblačenje. »To so najlepši dnevi mojega življenja,« je povedal in dodal: »To je najboljše darilo, ki sem ga dobila.«
Scheper je celo igral v nogometnem finalu proti 16-letnim dekletom. Nekatere so se pritožile, a jim je Twitter blokiral račune. Oglasila se je sicer zveza KNVB in tipa suspendirala. Ne zato, ker je moški, ampak ker kot 31-letnik ne bi smel igrati proti igralkam, ki so mlajše od 20 let.
To je Scheper užalostilo in tudi razjezilo. »Stara sem 31 let, a se ne počutim tako. Polna sem hormonov in počutim se kot 15-letna punčka,« je povedal(a) za BPRO. »KNVB se boji, da sem premočna, da bi igrala z in proti mladim dekletom. To ni tako in tega oni ne morejo soditi s stola v Zeistu.«
Kakopak. Če si človek lahko domišlja, da je ženska, si lahko domišlja tudi, koliko je star. In to morajo drugi upoštevati. In pika. »Pridite me pogledati. Videli boste, da najsrečnejše dekle na svetu igra lepo igro nogometa s svojo ekipo,« je še dejal ali dejala Scheper(jeva).
Afera Smodej je tipična posledica sprevrženega postmodernizma, ki je zavrgel vse etične in moralne meje spodobnosti. V središču je vplivni hedonistični posameznik z dobrimi političnimi povezavami, ki cilja predvsem na dobro osebno počutje in zadovoljstvo. Ker mej ni, saj je postmodernizem umetnost »osvobodil« od pravil estetike, je legitimen tudi kakršenkoli življenjski slog umetnika.
Tovrstni ekscesi so vse pogostejši (afera z bulmastifi) in postajajo družbena norma, nekakšen mainstream ne samo na področju tistega, čemur pravimo pop kultura, ampak tudi v politiki, znanosti, arhitekturi.
Korenine segajo v modernizem (čeprav je bilo seme zla posejano že prej), ko se rodi kulturni marksizem in ko je proti njegovemu koncu francoski filozof Jacques Derrida postavil temelje destruktivizma, ki je pred dobre pol stoletja navdihnil hipijevsko gibanje. To je postmodernizmu dalo pravi obraz: uveljavljeno načelo, da je življenje tisto, kar želite, se je spremenilo v načelo, da življenje ni samo to, kar si želimo, da je, ampak karkoli si želimo, da življenje pomeni. S tem se je okužila kultura nasploh, zato ne čudi zagovarjanje »umetniških instalacij« v Fotopubu (gola telesa, zelenjava v genitalijah). Ideološko skrajno levo usmerjena Pravna mreža za varstvo demokracije je javno razkazovanje golote branila s citatom »umetnikov«:
»Dihanje je borba za življenje, borimo se za svoj obstoj, za svoj pomen, za svojo misel. Skozi (…) akcijo motrimo osnovno človekovo pravico do obstoja (…). Pustimo si dihati, pustimo dihati tudi drugim.«
Sprva se je zdelo, da bo modernizem, ki je rasel skupaj z industrijsko revolucijo, zgolj modna muha in alternativa nekega obdobja, da ga čaka gotovi konec, kot vse slabe, neokusne in neestetske stvari, ki jih je prinašal v svojem zrelem obdobju. Žal je bila to le utvara. Modernizem je temeljil na poveličevanju racionalnosti in razumu, transcendentno je bilo zaničevano kot znak ostanka preteklosti. Zato je (in še posebej postmodernizem) želel spremeniti svet z uničenjem vsega (materialnega in nematerialnega), kar je spominjalo na svet pred njim.
Klasični modernist Le Corbusier, arhitekt, je (karikirano) želel porušiti pol Pariza in ga zgraditi na novo. Njegova arhitektura, ki je temeljila na modernistični dogmi o socialni vlogi stavb in nujnosti odprtega prostora, je okužila kasnejše generacije arhitektov in »navdihnila« socialistično monumentalnost brezobraznega zidovja in sten. Corbusier je bil sodobnik začetnikov kulturnega marksizma, za seboj je pustil opustošenje in slab okus. V arhitekturi ga lahko imamo za enega (mogoče celo za nezavednega) od nosilcev socialističnega eksperimenta (ta je bil na zahodu drugačen kot na vzhodu), na čelu katerega so stali vojščaki kulturnega marksizma.
Podobno se je dogajalo v slikarstvu, literaturi, poeziji, glasbi, vse je bilo spodbujeno z vzponom socialno-demokratskih držav in politik. Meritokracija je na vseh področjih postajala vse bolj nezaželena, začelo se je obdobje, ko je bilo objektivno lepo in moralno relavitizirano, vrata klišejem in vsemu mogočemu kiču iz vseh mišjih lukenj so se na široko odprla. Ideje o Derridovem destruktivizmu so neposredna posledica tega in velikih sprememb v izobraževalnem sistemu po II. svetovni vojni. Ob napredku, ki ga je doživel zahod, so ljudi prepričali, naj se dokončno odrečejo Bogu in veri, če želijo uživati še večje blagostanje v kapitalizmu. Ob tem so se taisti preroki (kljub dokazanim totalitarnim metodam v socialističnih državah na vzhodu Evrope) odkrito in brez kančka sramu spogledovali s komunističnimi režimi (Rusija, Kuba), Engels, Marx, Lenin in Stalin so postali njihove avtoritete (ne samo politične). To »ljubezen« so prenašali na mlajše generacije, ki so začele častiti množičnega morilca Che Guevaro.
Malokdo se je zavedal nevarnosti modernističnega relativizma. Ena od teh je bila pisateljica Joan Didion, ki je umrla decembra lani. Za seboj je pustila knjigo (zbirko esejev iz National Review) Kolovratenje proti Betlehemu (Slouching Towards Bethlehem), ki je antropološki pogled na šestdeseta leta prejšnjega stoletja: zahodne kapitalistične države so bile v gospodarskem vzponu, gospodinjstva so uživala blaginjo kot nikoli prej, ljudje so bili svobodni, a se najde mladež, ki protestira. Po njeno takratno dogajanje ni bil tradicionalni generacijski upor otrok, katerim je bila zgodovina vedno priča, ampak posledica dejstva, da »smo tem otrokom nekako zanemarili razložiti pravila igre«. Ker je bilo to zanemarjeno, smo danes priča, da poskušajo postmodernistični otroci postavljati pravila igre celi družbi. Feministke iz Inštituta 8. marec so tipičen primer.
Postmodernizem je (ker se predvsem konservativni krogi niso ustrezno odzvali na nihilistične težnje) naredil korak dlje: osvoboditev od vsega. Veljala niso nobena pravila več, postalo je dovolj, da si se s prijatelji in somišljeniki vzajemno priznal, si tako ustvaril vtis pomembnosti in že si postal, kar si hotel. Ni bilo več pomembno, da si kot umetnik naredil nekaj (po objektivnih merilih) lepega, pomembno je bilo, da te je hvalil medijski mainstream. In naj so redki zdravorazumski kritiki še tako kričali, nič ni pomagalo. Zato je danes tolčenje po tleh s slovensko zastavo,vleka mrtve svinje po ulicah, žretje živega netopirja in vtikanje laserjev v ženske genitalije »priznana umetnost«, ki je zaplankani konservativci ne razumemo. Celo več. Zaplankani konservativci so sovražniki, ki so obtičali v temačnem srednjem veku (da je bil srednji vek temačen, je še en mit kulturnih marksistov več, a o tem drugič), zato jih je treba čimprej odstraniti z vseh vplivnih položajev. Tako imamo danes za ministra Luko Mesca in Asto Vrečko, dva, ki sta se dokazano družila in navduševala nad umetnostjo v Fotopubu. In zato urednik Mladine Grega Repovž zapiše, da je treba z RTV Slovenija odstraniti vse, ki ne sodijo v progresivno usmerjeno nacionalno televizijo (prav nacionalna televizija je največji propagandist sprevrženega postmodernizma). V tem pogledu je današnji postmodernizem podoben dekadenci starega Rima; zahodna civilizacija utegne razpasti (in je na dobri poti, da razpade) kot Zahodno rimsko cesarstvo.
Ta dekadenca svoj moralni in kulturni relativistični vrh dosega v sodobnih gibanjih: od LGBT in wokeizma do boja proti »sovražnemu govoru«. Brutalnost, s katero se lotevajo drugače mislečih, je nedoumljiva, v njihovih ravnanjih in življenjih ni prav nobene prepovedi ali znaka STOP. Skrb vzbujajoče je, da so se tej dirki na postmodernistični cesti v propad priključili (in v njej sodelujejo) na papirju ugledni znanstveniki, strokovnjaki, akademiki in drugi, ki bi v nekem drugem času in za normalne (bogaboječe) ljudi veljali za ugledne. Le redki danes še nasprotujejo (denimo) teoriji spolov, da je spolov več. Če bi se uprli sprevrženim teorijam, bi ostali brez služb in denarja. Tako zelo so jih od moralnega neodobravanja prebujeni ljudje prestrašili. Še najbolj osnovnih in dokazljivih dejstev si ne upajo več zagovarjati.
Eric Utter, kolumnist portala American Thinker, je dal odlično primerjavo, kam pelje osvoboditev od moralnih preprek in spolnih omejitev. Odzval se je za zapis Eli Erlick, ki se identificira kot »izjemno queer in neverjetno trans«. Takole piše Eli: »Trans ženske so naravne ženske. Trans ženske so normalne ženske. Trans ženske so biološke ženske. Trans ženske so rojene ženske. Trans ženske so ženske.« Iz te logike Utter izpelje, da imajo prašiči lahko krila, on pa je lahko nemški ovčar:»Mislim, trans ovčarji so naravni ovčarji. Trans ovčarji so normalni ovčarji. Trans ovčarji so biološki ovčarji. Trans ovčarji so rojeni ovčarji. Trans ovčarji so ovčarji. Edina inherentna razlika med trans ovčarji in normalnimi ovčarji je, da trans ovčarja veterinar ob kotitvi opredelil kot človeka. Trans je preprosto pridevnik, ki opisuje to poljubno dodelitev.«
Ni težko sprevideti, kam pelje ta spolna militantnost in odprta seksualna koda. Bosta potemtakem poligamija in incest čez nekaj let nova družbena norma? Skupaj z zoofilijo? V Nemčiji so zoofili že protestirali in zahtevali pravico, da jim je uradno dovoljeno ljubimkanje z živalmi, saj ljubezen ne pozna meja. Tudi v nikoli razčiščeni aferi z bulmastifi (Afera Baričević) je šlo za »ljubezen«, tudi tam (podobno kot pri aferi Smodej) so na plano pokukali bestialni politiki levega miljeja. Postmodernizem (in to je že kar mainstream) vsakemu dovoli, kdorkoli in karkoli želi biti. Omejitev ni več, moralni zadržki so ostanek patriarhalnosti, ki mora izginiti iz novega svetovnega reda.
Kakšna družba bo nasledila postmodernizem, je težko napovedati. Kot vse kaže, bo šlo le na slabše in postalo bo zelo grdo. Če bomo šli po sedanji poti, ki jo rišejo nova in nova družbena gibanja, ko se iz dneva v dan spreminjajo standardi in za seboj briše tradicija, utegnemo priti v tunel, ki na drugi strani nima izhoda. Bojim se, da smo že v tem tunelu, ker je sedanje življenje ob sodobnih gibanjih zelo temačno. Očitno je res nekdo pozabil zapreti vrata v hišo Oscarja Wilda.
P.S. Kot odgovor na postmodernizem sem lani na Novih obzorjih začel s projektom Galerije Fortunata Berganta, ki je poskus gradnje postmoderni umetnosti vzporedne likovne umetnosti, da se vrne k svojemu izvoru – k lepoti in lepemu. Kustos je nadarjen umetnik Lan Seušek.
Kavarna Hayek 