Značke

, , , , , , , , ,

Priznam. Ko sam kupujem hrano (kar je sicer redko, ker to počne kdo drug v imenu mene), jo kupujem v Mercatorju. Ne zato, ker bi bil najboljši ali najcenejši trgovec, ampak zato, ker mi je najbližje. A to je moja svobodna odločitev, čeprav s tem podpiram tudi kakšnega nekonkurenčnega pridelovalca hrane, ki bi moral po logiki trga že zdavnaj propasti. Tako pač je. Potrošnik se sam odloči, kje bo kaj kupoval, zakaj tako dela, je njegova stvar. Trgovci pa si prizadevajo, da bi potrošnike na tak ali drugačen način privabili, običajno z nižjimi cenami. Človek namreč na zadeve vedno gleda skozi denarnico, zato tiste pravljice, da je večina pripravljena več plačati za »slovenske izdelke«, kar pozabite. Nekateri res, toda večina ne.

In kako trgovec lahko ponudi nižjo ceno? Načinov je več, vendar običajno tako, da živilske in kmetijske proizvode kupi pri tistem dobavitelju ali proizvajalcu, ki je najcenejši. Toda ker trg ni nekaj statičnega, cena pa se oblikuje na podlagi ponudbe in povpraševanja, tudi najcenejši ponudnik lahko čez noč postane najdražji. Ker so pač drugi ponudniki znižali stroške prdelave, postali bolj konkurenčni in so zato trgovcu svoj proizvod ponudili po nižji ceni. Kaj zdaj?

Zamislite si, da imate svojo trgovino in v njej prodajate, recimo, tudi čebulo po 2 evra za kilogram. Kupujete jo pač pri nekem pridelovalcu, toda kmalu opazite, da je prodaja čebule v vaši trgovini drastično upadla. Po kratkem preiskovanju ugotovite, da jo okoliška konkurenca prodaja po 1,5 evra za kilogram. Ima drugega dobavitelja, ki čebulo uvaža. Ker niste ne Rdeči križ ali Karitas ne socialna ustanova ali Mati Terezija, imate dve možnosti: ali odpoveste pogodbo pridelovalcu ali mu ponudite, da jo pri njem še naprej kupujete, ampak po nižji ceni. Z izgubo pri prodaji trgovec pač res ne more prodajati, pa naj si bo ta čebula še tako »domača« ali »z dežele«. Zdaj ima tudi pridelovalec dve možnosti: ali ponudbo zavrne, češ bom že našel trgovca, ki jo bo kupil po taki ceni, kot si to jaz želim, ali pa pristane na nižjo odkupno ceno. Običajno se zgodi slednje.

Zdaj pa pozor. Na sejmu Agra (http://www.reporter.si/slovenija/na-agri-predstavili-program-razvoja-pode%C5%BEelja/54697) je varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano Jože Podgoršek (ja, tudi takega varuha imamo, ne boste verjeli) tak dogovor označil za nepošteno poslovno prakso (https://www.sta.si/2168399/na-agri-optimisticno-varuh-odnosov-v-prehranski-verigi-lahko-prepreci-nepostene-prakse). Takole je poročala STA (www.sta.si): »Kot primer je navedel jemanje denarja iz žepa dobaviteljev, ko eden od trgovskih sistemov zahteva od pridelovalca za 9,2 odstotka dodatnih popustov, kar lahko pri enem trgovcu znese pol milijona evrov, ki pridejo nazaj v trgovski sistem.« Zakaj pa? Pridelovalec ima vse možnosti, da trgovčevo ponujeno ceno z gnusom zavrne. Če bo lahko čebulo prodal drugemu trgovcu za višjo ceno, je to samo dobro zanj. Vendar to še ni najhujše. Dušan Pšeničnik z direktorata za trg na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo je rekel: »To, da smo v Sloveniji podpisali kodeks vseh deležnikov v prehranski verigi, je bil po njegovem mehek korak, ki pa ni dovolj, zato pozivajo k poštenemu delovanju na trgu in oblikovanju dobrih praks. Če tega ne bo, bo možno ukrepanje.«

Halo! Kaj to pomeni? A bo država zdaj trgovca prisilila, da čebulo odkupi po tisti ceni, ki jo bosta postavila pridelovalec in nek uradnik? Seveda so vsi birokrati, ki so se zbrali na Agri, imeli v mislih enega samega trgovca – Mercator. Od kar je v lasti Hrvatov, je vsem trn v peti, kar je odlično v uvodniku Reporterja (www.reporter.si) opisal tamkajšnji urednik Silvester Šurla. Žal njegovega komentarja še ni v celoti na spletu, samo povzetek na STA (https://www.sta.si/2168207/reporter-napoleon-iz-zivalske-farme-24-8). Takole je menil: »Pri socialistih je vedno problem, da eno govorijo, drugo pa delajo. Židan ne brani interesov državljanov, ampak interese privilegirane elite. Začel je žugati zasebni trgovski družbi v tuji lasti, ki menda slovenskim potrošnikom prodaja prevelike količine svinjine hrvaškega porekla (…) Takšne politične intervencije običajno nimajo uspeha. Potrošnik si zlepa ne pusti vzeti svobode, kaj lahko kupuje in česa ne. Če ni zadovoljen s ponudbo v eni trgovini, gre v drugo. Židan to dobro ve, zato se je spravil na samo enega trgovca. (…) Židan bi rad določal ponudbo svinjine v Mercatorju glede na poreklo mesa. Slovenska svinjina iz velikih industrijskih farm ni nič bolj kakovostna kot hrvaška, madžarska ali avstrijska, ima pa višjo ceno.«

Seveda, socialisti nikakor ne razumejo delovanja trga. Še več. Zanje je delovanje trga zlo neoliberalnega kapitalizma, čeprav gre za institut, kjer svobodni ljudje prostovoljno menjajo blago in storitve. Pridelovalca čebule nihče ne sili, da mora prodajati svoj pridelek pri točno določenem trgovcu, prav tako trgovca nihče ne sili, da nabavlja čebulo pri določenem pridelovalcu. Dokler se seveda ne vmešajo levičarji, birokrati, ki bi radi posegli v ta prostovoljni odnos in določali ceno blaga in storitev. Še več. Radi bi določali ceno, po kateri je trgovec prisiljen kupiti čebulo in ceno, po kateri jo lahko prodaja naprej. Zato ker je tako predpisala država, regulacijo pa ovila v »skrb za potrošnika«, ki je ena najbolj zlorabljenih besednih zvez. Kako je to potekalo v »uspešnem« samoupravnem socializmu, si lahko preberete tukaj: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/28/levicarski-mit-o-uspesnosti-samoupravnega-socializma/.

Pri levičarjih gre seveda za njihovo doktrino »pravične cene«, gre za njihovo prepričanje, da za vsako blago ali storitev (ne glede na povpraševanje, morebitno pomanjkanje te dobrine) obstaja »resnična«, »prava« cena. Torej ima tudi čebula svojo »objektivno«, »pošteno« ceno. Težava je le, da tako ceno ne določa trg, ampak jo določajo nekakšni modreci. Če oni rečejo: cena čebule je taka, po taki ceni jo mora Mercator odkupiti in pika. Seveda, modreci določijo tudi stroške pridelava, skratka vse, kar nadzoruje tako imenovani varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano. In zdi se, da je njegova funkcija točno ta – da birokratsko ovira svobodni trg ter prostovoljne poslovne odnose med trgovcem in pridelovalcem, sam pa je nek modrec.

Ceno nekega izdelka ali storitve določata ponudba in povpraševanje, njegova vrednost pa subjektivna presoja posameznika (potrošnika), ki tehta, ali bo nakup izdelka ali storitve zadovoljil njegove potrebe za ceno, ki je ponujena. Torej nekdo lahko kupi čebulo za dva evra, drugemu se bo zdela predraga. Ker je drugih več, bo trgovec nabavljal čebulo po nižji ceni in jo prodajal po 1,5 evra. Tako bodo zadovoljni tako tisti, ki so prej kupovali kilogram čebule po dva evra, kot tisti, ki se jim je zdelo 1,5 evra za kilogram predrago. Čebula namreč nima vrednosti zato, ker je pridelovalec vložil toliko in toliko dela v pridelavo, ampak zato, ker izpolnjuje in zadovoljuje želje in potrebe potrošnikov. Če pa se s planskim gospodarstvom vmeša država, te prostovoljne tržne odnose poruši. In verjemite – čebula bi se prodajala nekajkrat dražje.

Advertisements