Značke
cena izdelka, cene, Dejan Židan, Jože Podgoršek, Mercator, ponudba, povpraševanje, prosti trg, Silvester Šurla, socializem
Priznam. Ko sam kupujem hrano (kar je sicer redko, ker to počne kdo drug v imenu mene), jo kupujem v Mercatorju. Ne zato, ker bi bil najboljši ali najcenejši trgovec, ampak zato, ker mi je najbližje. A to je moja svobodna odločitev, čeprav s tem podpiram tudi kakšnega nekonkurenčnega pridelovalca hrane, ki bi moral po logiki trga že zdavnaj propasti. Tako pač je. Potrošnik se sam odloči, kje bo kaj kupoval, zakaj tako dela, je njegova stvar. Trgovci pa si prizadevajo, da bi potrošnike na tak ali drugačen način privabili, običajno z nižjimi cenami. Človek namreč na zadeve vedno gleda skozi denarnico, zato tiste pravljice, da je večina pripravljena več plačati za »slovenske izdelke«, kar pozabite. Nekateri res, toda večina ne.
In kako trgovec lahko ponudi nižjo ceno? Načinov je več, vendar običajno tako, da živilske in kmetijske proizvode kupi pri tistem dobavitelju ali proizvajalcu, ki je najcenejši. Toda ker trg ni nekaj statičnega, cena pa se oblikuje na podlagi ponudbe in povpraševanja, tudi najcenejši ponudnik lahko čez noč postane najdražji. Ker so pač drugi ponudniki znižali stroške prdelave, postali bolj konkurenčni in so zato trgovcu svoj proizvod ponudili po nižji ceni. Kaj zdaj?
Zamislite si, da imate svojo trgovino in v njej prodajate, recimo, tudi čebulo po 2 evra za kilogram. Kupujete jo pač pri nekem pridelovalcu, toda kmalu opazite, da je prodaja čebule v vaši trgovini drastično upadla. Po kratkem preiskovanju ugotovite, da jo okoliška konkurenca prodaja po 1,5 evra za kilogram. Ima drugega dobavitelja, ki čebulo uvaža. Ker niste ne Rdeči križ ali Karitas ne socialna ustanova ali Mati Terezija, imate dve možnosti: ali odpoveste pogodbo pridelovalcu ali mu ponudite, da jo pri njem še naprej kupujete, ampak po nižji ceni. Z izgubo pri prodaji trgovec pač res ne more prodajati, pa naj si bo ta čebula še tako »domača« ali »z dežele«. Zdaj ima tudi pridelovalec dve možnosti: ali ponudbo zavrne, češ bom že našel trgovca, ki jo bo kupil po taki ceni, kot si to jaz želim, ali pa pristane na nižjo odkupno ceno. Običajno se zgodi slednje.
Zdaj pa pozor. Na sejmu Agra (http://www.reporter.si/slovenija/na-agri-predstavili-program-razvoja-pode%C5%BEelja/54697) je varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano Jože Podgoršek (ja, tudi takega varuha imamo, ne boste verjeli) tak dogovor označil za nepošteno poslovno prakso (https://www.sta.si/2168399/na-agri-optimisticno-varuh-odnosov-v-prehranski-verigi-lahko-prepreci-nepostene-prakse). Takole je poročala STA (www.sta.si): »Kot primer je navedel jemanje denarja iz žepa dobaviteljev, ko eden od trgovskih sistemov zahteva od pridelovalca za 9,2 odstotka dodatnih popustov, kar lahko pri enem trgovcu znese pol milijona evrov, ki pridejo nazaj v trgovski sistem.« Zakaj pa? Pridelovalec ima vse možnosti, da trgovčevo ponujeno ceno z gnusom zavrne. Če bo lahko čebulo prodal drugemu trgovcu za višjo ceno, je to samo dobro zanj. Vendar to še ni najhujše. Dušan Pšeničnik z direktorata za trg na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo je rekel: »To, da smo v Sloveniji podpisali kodeks vseh deležnikov v prehranski verigi, je bil po njegovem mehek korak, ki pa ni dovolj, zato pozivajo k poštenemu delovanju na trgu in oblikovanju dobrih praks. Če tega ne bo, bo možno ukrepanje.«
Halo! Kaj to pomeni? A bo država zdaj trgovca prisilila, da čebulo odkupi po tisti ceni, ki jo bosta postavila pridelovalec in nek uradnik? Seveda so vsi birokrati, ki so se zbrali na Agri, imeli v mislih enega samega trgovca – Mercator. Od kar je v lasti Hrvatov, je vsem trn v peti, kar je odlično v uvodniku Reporterja (www.reporter.si) opisal tamkajšnji urednik Silvester Šurla. Žal njegovega komentarja še ni v celoti na spletu, samo povzetek na STA (https://www.sta.si/2168207/reporter-napoleon-iz-zivalske-farme-24-8). Takole je menil: »Pri socialistih je vedno problem, da eno govorijo, drugo pa delajo. Židan ne brani interesov državljanov, ampak interese privilegirane elite. Začel je žugati zasebni trgovski družbi v tuji lasti, ki menda slovenskim potrošnikom prodaja prevelike količine svinjine hrvaškega porekla (…) Takšne politične intervencije običajno nimajo uspeha. Potrošnik si zlepa ne pusti vzeti svobode, kaj lahko kupuje in česa ne. Če ni zadovoljen s ponudbo v eni trgovini, gre v drugo. Židan to dobro ve, zato se je spravil na samo enega trgovca. (…) Židan bi rad določal ponudbo svinjine v Mercatorju glede na poreklo mesa. Slovenska svinjina iz velikih industrijskih farm ni nič bolj kakovostna kot hrvaška, madžarska ali avstrijska, ima pa višjo ceno.«
Seveda, socialisti nikakor ne razumejo delovanja trga. Še več. Zanje je delovanje trga zlo neoliberalnega kapitalizma, čeprav gre za institut, kjer svobodni ljudje prostovoljno menjajo blago in storitve. Pridelovalca čebule nihče ne sili, da mora prodajati svoj pridelek pri točno določenem trgovcu, prav tako trgovca nihče ne sili, da nabavlja čebulo pri določenem pridelovalcu. Dokler se seveda ne vmešajo levičarji, birokrati, ki bi radi posegli v ta prostovoljni odnos in določali ceno blaga in storitev. Še več. Radi bi določali ceno, po kateri je trgovec prisiljen kupiti čebulo in ceno, po kateri jo lahko prodaja naprej. Zato ker je tako predpisala država, regulacijo pa ovila v »skrb za potrošnika«, ki je ena najbolj zlorabljenih besednih zvez. Kako je to potekalo v »uspešnem« samoupravnem socializmu, si lahko preberete tukaj: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/28/levicarski-mit-o-uspesnosti-samoupravnega-socializma/.
Pri levičarjih gre seveda za njihovo doktrino »pravične cene«, gre za njihovo prepričanje, da za vsako blago ali storitev (ne glede na povpraševanje, morebitno pomanjkanje te dobrine) obstaja »resnična«, »prava« cena. Torej ima tudi čebula svojo »objektivno«, »pošteno« ceno. Težava je le, da tako ceno ne določa trg, ampak jo določajo nekakšni modreci. Če oni rečejo: cena čebule je taka, po taki ceni jo mora Mercator odkupiti in pika. Seveda, modreci določijo tudi stroške pridelava, skratka vse, kar nadzoruje tako imenovani varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano. In zdi se, da je njegova funkcija točno ta – da birokratsko ovira svobodni trg ter prostovoljne poslovne odnose med trgovcem in pridelovalcem, sam pa je nek modrec.
Ceno nekega izdelka ali storitve določata ponudba in povpraševanje, njegova vrednost pa subjektivna presoja posameznika (potrošnika), ki tehta, ali bo nakup izdelka ali storitve zadovoljil njegove potrebe za ceno, ki je ponujena. Torej nekdo lahko kupi čebulo za dva evra, drugemu se bo zdela predraga. Ker je drugih več, bo trgovec nabavljal čebulo po nižji ceni in jo prodajal po 1,5 evra. Tako bodo zadovoljni tako tisti, ki so prej kupovali kilogram čebule po dva evra, kot tisti, ki se jim je zdelo 1,5 evra za kilogram predrago. Čebula namreč nima vrednosti zato, ker je pridelovalec vložil toliko in toliko dela v pridelavo, ampak zato, ker izpolnjuje in zadovoljuje želje in potrebe potrošnikov. Če pa se s planskim gospodarstvom vmeša država, te prostovoljne tržne odnose poruši. In verjemite – čebula bi se prodajala nekajkrat dražje.
Z napisanim se strinjam, problem pri nas so marže oz. domena ,,konkurenčnih,, trgovcev po koliko bodo prodajali čebulo…največkrtat je cena kot za 1. klaso, izdelek pa je žnj klase -čebula pa je po pri vseh trgovcih ista. Včasih sem bolj podrobno spremljala letake, ki ti jih zmašijo v kaselc in kmalu ugotovila, da je vzorec vedno isti, kdo ima kaj v akciji kar me je pripeljalo do sklepa, da je vse zmenjeno. Sama kupujem vedno iste artikle in sedaj že vem kje je kateri od njih cenejši in tako na dan nakupa obletam cca 5 različnih trgovin…res pa da imam vse na kupu.
Če se prav spomnim je bilo takrat enkrat, ko smo prešli na Evro in ko so se začele stvari dražiti na tv prikazano, da je marža za svinjsko meso 280% (odstopanj med trgovci skoraj ni bilo)…glede na to da je svinjina razmeroma poceni se res lahko vprašamo koliko sploh dobi tisti, ki prašiča futra, da raje ne ugibam s čim ga futra, da imam sploh kaj dobička.
Všeč mi jeVšeč mi je
Tule se v večini strinjam.Vendar moram opozoriti še na nekaj,nihče nebo plačeval ,več zaradi napisa “proizvedeno v Sloveniji” za višjo ceno to ni dovolj zaradi tega ne ker,se pri masovni proizvodnji po celi EU uprabljajo precej enake surovine.
Višjo ceno izdelka lahko opravičujemo le z višjo kvaliteto ali bio,pridelavo vendar pa pri masovni produkciji to odpade.
Raja kot ,da politični idioti stresajo neumnosti ljudem(Polaniča sta Židana nagnala,ker jima je naredil 2ali 3 miljone izgube) naj se raje ukvarjajo kako bodo pocenili državo,zmanjšali JS in davke in s temomogočili proizvajalcem konkurenčnejši nastop.Ne pa da nategujejo ljudi z puhlicami.
Glede kvalitete pa tole pri masovni pridelavi je kvaliteta malodane ista tako v Avstriji,Nemčiji,Češkem,Sloveniji ali na področju cele EU.
Rešitev za višje cene pa so nišni proizvodi višje kakovosti in višje dodane vrednosti in prepoznavnost marke-ta pa je zelo pomembna za prodajo izdelka.
Všeč mi jeVšeč mi je
Problem previsokih marž in stiskanja dobaviteljev – je neposredna posledica nacionalnega interesa. Država je dovolila, da Mercator pokupi vso slovensko konkurenco v državni lasti – niti Tuš ni mogel priti zraven itd…
In tako je ratal prevelik in s tem dobil moč. Ostali mu le sledijo. Ironija je, da je dobra stran tega nacionalizma ljudi, da nekateri zaradi tega kupujejo drugje – in se bodo tržni deleži bolj uravnotežili.
Všeč mi jeVšeč mi je
Tuš je isti problem.
Dejstvo je ,da Slovenija ni nikoli uredila trga nivojsko oz nišno in s term povečala izbiro,dvignila kvaliteto in nastavila cenovne razrede.
Težava je v tem ,da te nekdo v Mercatorju prepričuje ,da kupuj “dražje” slovensko enako v Tušu,med tem ,ko najdeš isti artikel v Hoferju,Lidlu ali celo Sparu cenejši.
Treba je predvsem razumeti nekaj da “slovensko”,avstrijsko” “nemško” ne pomeni vedno vrhunec ponudbe ampak jo določa kvaliteta znamke.
Seveda pa je neumnost negaj ,da ti bo nekdo proizvod istega cenovnega in proizvodnega ranga prelačal zato ker boš napisal da je slovenski-to je idiotizem.
Seeda pa Židan(če ga dobro pogledaš,že iz njegovega pogleda razbereš ,da z njim ni vse OK) ne razume ,da je dogovorne ekonomije konec in da gre samo v dve smeri ali nizke cene ali visoke kvalitete,vendar pa je v obeh primerih slovenskim proizvajalcem največja ovira ravno on,S in predraga in preobdavčena država.
Všeč mi jeVšeč mi je