Vladna uvedba dvojnega režima cen naftnih derivatov je še slabša od regulacije, saj poleg posega na trg nekatere poslovne subjekte privilegira, druge diskriminira

Značke

bencin, naftni derivati, regulacija, robert golob, Vlada RS

Da smo si na jasnem – vsaka regulacija je slaba. Številni vladni ukrepi dajejo potrošnikom izkrivljene signale in privedejo do napačne razporeditve virov na trgu. Na koncu vse skupaj pripelje v gospodarsko katastrofo, in to nekaj, kar bi (če bi pustili trgu, da opravi svoje) bilo sicer kratkotrajno. Primer naraščajočih cen nafte in posledično pogonskega goriva za potrošnike je dobra lekcija iz ekonomije.

Leta 2020 je Janševa vlada končno sprostila cene naftnih derivatov. To je bilo dobro, čeprav so bila goriva še vedno obremenjena s številnimi dajatvami. Letos smo zaradi naraščajočih cen nafte spet dobili regulacijo cen, včeraj je premier Robert Golob sporočil, da bo uvedel prav poseben režim: uvedli bodo regulacijo trgovskih marž zunaj avtocest in sprostili cene na avtocestah. To pomeni, da bo cena bencina na avtocestah višja in nižja zunaj avtocest.

Popolna regulacija cen je slaba (čeprav kratkotrajna), a dvojnost cen, kjer nekatere postaviš v privilegiran položaj, je še slabša. Ne samo, da posežeš na trg, ampak subjekte na trgu neenako obravnavaš. Kar je zagotovo kršitev ustave, saj dvojnost cen pomeni dajanje prednosti enim in diskriminacijo drugih. Če bi se trgovci z naftnimi derivati kot zasebniki odločili, da bodo bencin na avtocestah prodajali po eni, zunaj avtoceste po drugi, ne bi bilo prav nič narobe, ker gre za svobodno odločitev, kako bodo nastopali na trgu. Če država samovoljno določi, da lahko eni trgovci prodajajo gorivo po ceni, ki jo oblikuje trg, drugi pa po tisti, ki jo določi oblast (politika), avtomatično prve postavi v privilegiran položaj.

Vlada pravi, da se je za ukrep odločila tudi zaradi tožb, ki so jih od trgovcev prejemali zaradi reguliranih cen. Tožbe bodo tudi zdaj, in to še hujše. Ne samo, da so cene zunaj avtocest regulirane, oblast subjekte na trgu obravnava neenako, še posebej, če vemo, da imata veliko večino bencinskih servisov na avtocestah Petrol in OMV ter bosta zato imela prednost na trgu.

Sedanje cene na trgu nafte so stvar spreminjanja dinamike ponudbe in povpraševanja, nanjo sta vplivala tako pandemija kitajskega virusa kot sedanje geopolitično tveganje zaradi napada Rusije na Ukrajino. Tokrat cene ne naraščajo zaradi trgovcev in špekulantov, ki sledijo hitremu zaslužku (kar se je v zgodovini že dogajalo). Zato bi morali naftne derivate prepustiti trgu.

Kaj se lahko zgodi? Bencinski servisi na avtocestah bodo lahko prosto oblikovali cene bencina in jih naravnali tako, da bodo imeli dobiček in ne izgube. Cena bo višja. Ker bo cena zunaj avtocest nižja, se bodo potrošniki (ne samo domači, ampak tudi tujci) selili tja, kar bo povzročilo dolge vrste pred temi servisi. Ti servisi, ki ne bodo mogli oblikovati cene glede na stroške, bodo z vsakim prodanimi litrom goriva imeli izgubo. Več bodo prodali več, večja bo izguba, kar lahko pripelje do tega, da se bodo nekateri servisi zunaj avtocest (začasno) zaprli, cena goriva na avtocestah pa bo še bolj poskočila.

Kljub temu, da na sedanjo energetsko krizo vplivajo geopolitični dejavniki, bi morali naftne derivate prepustiti trgu. Ko naraste cena bencina, je na svobodnih trgih povpraševanje po njem manjše. Ker je povpraševanje manjše, se kmalu zniža tudi cena bencina. Na ta način se trg glede na ponudbo in povpraševanje uravnoteži. Gre za eno temeljnih ekonomskih pravil, ki jo žal vse več vlad rado (namerno) spregleda. Posegi oblasti na trg sicer prinesejo kratkoročne koristi, imajo pa dolgoročne škodljive posledice, trg pa potrebuje dalj časa, da se spet uravnoteži. Zadeva je toliko slabša, če vlade z regulacijami določene poslovne subjekte postavijo v privilegiran položaj, kot je to storila Golobova vlada.

Portugalska je deregulirala in dekriminalizirala droge. Kaj se je zgodilo?

Značke

dekriminalizacija, deregulacija, droge, Joao Goulao, Portishead, Portugalska, promet, regulacija, Spiegel, Transform

Da je deregulacija vedno boljša od regulacije oziroma da je svoboda vedno boljša od represije, je sicer pokazal že preprost primer v Portisheadu, ko so v mestu zahodno od Bristola na glavni prometnici Postishead High Street za štiri tedne ugasnili semaforje. Rezultat je bil presenetljiv: zabeležili niso nobene nesreče, pretočnost prometa se je krepko povečala. Izkazalo se je, da so ljudje postali drug do drugega bolj odgovorni in previdnejši, če so v prometu bolj svobodni, če jim država ni ukazala, kako se morajo obnašati.

Nekaj podobnega se je zgodilo na Portugalskem, ki je imela do začetka tisočletja velike težave z drogami in kriminalom, saj je bil denimo od heroina odvisen kar en odstotek prebivalstva. Poleg tega je država imela največjo stopnjo smrtnosti v Evropi zaradi aidsa, povezanega z odvisnostjo od drog. Kljub velikemu številu policistov in kriminalistov, ki so preganjali dilerje in uživalce drog, so bile razmere iz leta v leto slabše. Do leta 2001, ko je vlada dekriminalizirala uporabo in posedovanje vseh vrst drog. Droge sicer še naprej niso bile legalne (vsaj uradno ne), toda nihče ni bil več kaznovan, če so ga prijeli pri uživanju ali preprodaji, piše spletna stran Transform. »Preganjanje odvisnikov očitno ni delovalo, zato smo razmišljali o najboljšem načinu, da rešimo težavo,« je za Spiegel leta 2013 dejal tvorec reforme Joao Goulao.

Danes se je na Portugalskem smrtnost zaradi aidsa, povezanega z drogami, zmanjšala za 90 odstotkov in je druga najnižja v Evropi, zaradi predoziranja umrejo samo trije na milijon prebivalcev, medtem ko je evropsko povprečje 17 na milijon prebivalcev. Zmanjšalo se je število odraslih, ki so poskusili droge, delež mladih, ki uživajo sintetične droge je najnižji med državami EU. Prav tako so se zmanjšale druge oblike kriminala, kot so umori in posilstva, tako da je danes Portugalska na lestvici svetovnega miru (meri tudi kriminal, uživanje drog, samomore in podobno) na 3. mestu (za Islandijo in Novo Zelandijo).

Čeprav imam do dekriminalizacije vseh vrst drog resne pomisleke, primer kaže, da je pot svobodne odločitve posameznika, ali bo užival droge ali ne, boljša in bolj učinkovita od večje represije države ter pošiljanje odvisnikov in preprodajalcev v zapor.

Luka Mesec in Timmy iz South Parka

Značke

liberalizem, Luka Mesec, regulacija, South Park, svoboda, svobodna družba, taksi, Uber, Združena levica

Združena levica je na svojem Facebook profilu zapisala: „Prekarno delo, izigravnanje zakonodaje in dumpinške cene v Italiji kot kaže nimajo mesta. Enako bi moralo biti v Sloveniji.“ Zapisano se je nanašalo na odločitev italijanskega sodišča, ki je prepovedalo obratovanje Uberja v državi, saj naj bi ta ponudnik prevozov prek mobilne aplikacije predstavljal nepošteno konkurenco tradicionalnim taksijem.

No, mineva skoraj natanko dve leti in pol od ene boljših epizod ameriške risane serije South Park. Gre nekako takole. Timmy Burch, okoli katerega se vrti zgodba, je hendikepiran deček. Zbira denar za poletni tabor, zato na svoj invalidski voziček priklopi prikolico, nanjo nalepi napis Handicar in začne prevažati ljudi. Poleg tega, da je prevoz drugačen in cenejši, ga lahko naročiš po pametnem telefonu. Timmy je zelo uspešen, kar seveda ni všeč vsem: Nathanu, ki ne želi na poletni tabor, njegovemu neumnemu pomočniku Mimsyju in taksistom.

Taksisti opazijo, da se jim prihodki zaradi odličnega poslovanja Timmyja hitro zmanjšujejo. Ker jim na trgu nikakor ne uspe premagati Timmyja, se zatečejo k tipično levičarskim obtožbam, zato bodo storili vse, da bi onemogočili cenejšo konkurenco. Za njih niso krive njihove previsoke cene taksi prevozov ali dotrajani avtomobili, ne obnašanje do potnikov, ampak je krivec izključno Timmy, ki je cenejši in zato predstavlja nelojalno konkurenco, poleg tega lahko parkira na parkiriščih za invalide. Vso zadevo zameglijo s svojo skrbjo za potrošnike.

Taksisti skličejo sestanek, na katerem ugotovijo, da Timmy odžira kruh poštenim taksistom. Ker je hendikepiran in ker lahko parkira na parkiriščih za invalide, ima prednost. No, oglasi se neumni Mimsy in taksistom predlaga, naj svoje avtomobile bolj temeljito očistijo ali jih drugače očedijo, potem pa bodo lahko tekmovali s Timmyjem. A Nathan pravi, češ Mimsy je tako ali tako mentalno zaostal, zato naj ga ne poslušajo. Toda Mimsy se ne da. Pravi, zakaj bi reševali posel taksistov, če niso konkurenčni. Nathanu je zdaj dovolj, Mimsyju prisoli močno klofuto in mu ukaže, naj utihne, češ „taksisti so ljudje, ki skrbijo za svoj poklic“. Zgodba gre naprej in zgodi se, kar je v svobodni družbi neizbežno. Ker je Timmyjev posel zelo dobičkonosen, ga drugi posnemajo in v South Parku je vse več Handicarjev. Zgodba se konča srečno: pravice za Handicar kupi Tesla.

Satira se je seveda nanašala na Uber, ki s pomočjo mobilne aplikacije poveže tiste, ki prevoz iščejo, s tistimi nepoklicnimi vozniki, ki prevoz ponujajo. Srečen konec pa je lahko samo v pravljicah (risankah) ali v resnično svobodnih družbah (teh je vse manj), kjer posameznik lahko kjerkoli in kadarkoli začne s katerimkoli poslom ali delom, ne da bi ga pri tem ovirale številne državne regulacije (dovoljenja, pregledi, licence in še tisoč zadev) ali privilegirani ceh. Slednjih je tudi v Sloveniji dovolj: od notarjev in odvetnikov do taksistov in dimnikarjev. V svobodnih družbah bi posameznik, ki bi imel Timmyja za konkurenta, imel tri možnosti: prvič, začel bi ga posnemati, ker bi drugače tvegal, da ga bo posnemal kdo drug; drugič, izboljšal bi svoje poslovanje in pocenil svojo storitev; in tretjič, preprosto bi opustil posel in začel na drugem področju, kjer bi bil konkurenčen. A to se v realnem svetu skoraj ne zgodi. Privilegirani cehi namreč menijo, da je liberalizacija tržišča na njihovem področju nepravična, da bodo izgubili delo in ne bodo mogli nahraniti svojih družin. In trdijo, da je njihova storitev optimalna in cena edina poštena, saj jo določa pravilnik. Cenejše naj ne bi šlo. Seveda, kam bi pa prišli, da bi posameznik sam določal ceno, način dela in delovni čas, mar ne?

Preveč ali premalo regulacije?

Značke

Alan Greespan, centralna banka, ECB, globalna kriza, Milton Friedman, neoliberalizem, regulacija, tiskanje denarja, zakonodaja, ZDA

Pred dnevi je Anže, eden od obiskovalcev tega bloga, zapisal takole: „Zdravo, imam eno vprašanje: kako pojasnjujete zadnjo finančno krizo v ZDA, ki je bila v največji meri posledica premalo regulacije ameriških bank? Če prav razumem, je v skladu s Hayekovo filozofijo manj regulacije dobra stvar, a tu kot kaže ni bila …“

O globalni finančni krizi sem že pisal, zato strnjeno in na kratko: do finančne krize je prišlo ravno zaradi prevelike regulacije. To, da so bančni sistemi deregulirani in da je finančno področje prepuščeno prostemu trgu, je mit. Če pogledamo Slovenijo, ima ta ravno finančno področje najbolj regulirano. Trenutno je v veljavi 192 finančnih zakonov (to je skoraj četrtina vseh veljavnih zakonov v Sloveniji) in 1.082 podzakonskih aktov s področja financ (vseh veljavnih podzakonskih aktov v Sloveniji je 18.017. (http://www.tax-fin-lex.si/VeljavnaZakonodajaRs.aspx). V ZDA, kjer je leta 2007 izbruhnila finančna kriza, je še slabše. V začetku leta sta profesorja Patrick A. McLaughlin in Richard Williams iz Mercatus Centra z univerze George Mason seštela vse federalne restruktivne regulacije in jih do leta 2012 naštela 1.040.940 (http://mercatus.org/publication/why-we-need-regulatory-reform-two-charts?utm_source=facebook&utm_medium=macro&utm_campaign=fbpage).

Regulacija dokazano ne deluje. Že Milton Friedman je pojasnil in tudi dokazal, da je bila za tako imenovano veliko recesijo pred osemdesetimi leti kriva ravno vse bolj obsežna zakonodaja na področjih, ki jih je obvladovala država. Enako je bilo s finančno krizo v prejšnjem desetletju. Vlade namreč ne morejo ustvarjati blaginje, vmešavanje države in vse večja regulacija, ki smo ji priča tudi na globalni ravni, ustvarja bedo in vodi v propad. Zadnjo finančno krizo je povzročil intervencionizem vlad in centralnih bank, kar nima nikakršne veze s kapitalizmom oziroma neoliberalizmom, kot stanje poimenujejo levičarji. Izvirni greh je bila odločitev ameriške centralne banke (potem ko se je razpočil napihnjen balon s tehnološkimi podjetji oziroma podjetij dot.com) leta 2000, da umetno in krepko zniža obrestne mere. Guverner Alan Greespan je med letoma 2000 in 2004 znižal obrestno mero s šestih odstotkov na nekaj več kot en odstotek. V tistem času je bila obrestna mera celo nižja od inflacije, kar pomeni, da so bile obrestne mere negativne. Povedano še drugače: banke so plačevale dolžnikom, ker so si izposodili denar, ne pa obratno, namreč da dolžnik plačuje bankam.

Greenspan je kasneje pred ameriškim kongresom dejal: “Sodim, da so svobodni trgi najboljši način organizacije ekonomije. V preteklosti smo jih poskušali regulirati. A to ni delovalo.” Levičarji po vsem svetu so te besede napačno razumeli. Greenspan se ni opravičil ameriški in svetovni javnosti, češ da je kriza pokazala, da kapitalizem (neoliberalizem, če hočete) ne deluje, ampak zaradi obrestnih mer. Toda Greenspanu v zagovor je treba povedati, da je do njegovih napačnih odločitev prišlo tudi zaradi napačnega izračuna inflacije v ZDA. Tamkajšnji urad, ki je zadolžen za izračun, je za ceno nepremičnin – povedano povsem preprosto – jemal povprečno prodajno in najemno ceno. Nepremičninski bum, ki je takrat potekal v ZDA, torej v ceni inflacije ni bil realno zajet. Uradna inflacija je takrat znašala med 2 in 2,5 odstotka, čeprav je bila v resnici 6-odstotna. Greenspan je dejal, da obrestnih mer zagotovo ne bi tako znižal, če bi poznal pravo inflacijo.

Skratka, ob nepoznavanju pravih številk so ljudje pri bankah začeli najemati posojila, s katerimi so začeli kupovati hiše. Kupovali so vsi – tako tisti, ki so si lahko privoščili, kot tisti, ki si jih pod nobenim pogojem ne bi mogli, če ne bi država silila banke, da dajejo hipotekarna posojila tudi ljudem, ki niso imeli nikakršnega realnega kritja. K temu pa so banke silile vlade, ki so tiskale denar brez kritja in tako umetno (s poceni denarjem skušale) doseči gospodarsko rast. In, ne boste verjeli, za svojo politiko so najemale celo aktiviste, ki so hodili okoli bankirjev. Med temi je znana Madeline Talbott, ki je bankam s svojim obiskom prinašala boljše bonitetne ocene. Ne, ni bila revizorka in ni izdelovala ocen, bila je (in je še) gospodinja in (večinoma od vlade plačana) aktivistka za človekove pravice združenja ACORN. Od šefov čikaških bank, pri katerih je za depozite jamčila zvezna vlada, je zahtevala podeljevanje visoko tveganih posojil revnim, etničnim manjšinam in deprivilegiranim, kajti ameriški sen je še vedno, da ima vsak državljan svojo hiško. Vse na podlagi zakona o ponovnem vlaganju v skupnosti, ki ga je do ludistične skrajnosti dopolnil Bill Clinton. Čim več posojil posameznikom z nizkimi dohodki so banke odobrile, boljšo vladno oceno (CRA) so dobile. In to po programih Fannieja Maeja in Freddieja Maca, dveh institucij, ki jih je ustanovil kongres. Epilog takšnega socialnega inženiringa je znan – zaradi poskusa vladnega urejanja trga je počil nepremičninski balon, svet je padel v globalno finančno krizo. »Talboti«, ki so čez lužo postali sinonim za škodljivce, Madeline je že zdavnaj utihnila, v Sloveniji (in najbrž še kje) pa še vedno prevladuje mišljenje, da je krizo povzročil premalo reguliran trg.

Torej, vse to je povzročilo, da je počil nepremičninski balon. Epilog je znan. Težave so nastale, ko je začela rasti inflacija oziroma ko so izračunali realno inflacijo. Centralne banke so dvignile obrestne mere in zmanjšale količino denarja v obtoku. Ljudje, ki so jemali posojila, jih zaradi višjih obrestnih mer niso mogli več vračati. Zato so jim banke zaplenile hiše in jih prodale na trgu. Ker pa cena prodanih hiš ni bila tako visoka, kot so banke predvidevale, so imele izgube tudi banke. Zato ni drugega zdravila, kot je to varčevanje. Skratka, zadnjo krizo ni povzročil kapitalizem, ampak ravno pomanjkanje kapitalizma. In vlade so se na krizo spet odzvale napačno. ZDA so spet tiskale denar, podobno je v EU s tako imenovanim kvantitativnim sproščanjem (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/23/keynesianisticna-orgija-ali-kako-bruseljski-psihopati-ponarejajo-denar/), ki je regulacija. In kaj se bo zgodilo? Svež denar, ki nima realne osnove in je pravzaprav »ponarejen«, bo vložen v odpiranje delovnih mest in dodatno proizvodnjo dobrin. Sprva se bosta (najbrž res) povečala povpraševanje in potrošnja, sledile bodo višje cene in inflacija (tudi te si ECB želi), vendar bo vse skupaj zelo kratkega veka. Zelo kmalu bo ponudba močno presegla povpraševanje, cene se bodo spet znižale. Spet bodo brezposelni, spet bo veliko stečajev, država bo spet pahnjena v krizo. Seveda bo morala ECB »vajo« ponoviti. In potem še enkrat in še enkrat. Dokler se ne bo povsem zalomilo in zlomilo tako, da niti multiplicirani keynesianistični ukrepi ne bodo pomagali. Račun za zapitek bomo seveda plačali davkoplačevalci – če bomo seveda sploh preživeli.

Kako bi Rosvita Pesek rada v prometu še več državne represije, a jo raziskave demantirajo

Značke

Ivan Kapun, promet, prometna varnost, regulacija, represija, Rosvita Pesek

Človek ne more verjeti, kako se tudi nekateri novinarji, ki bi morali biti prvi braniki liberalizma, ki bi se že po definiciji morali zavzemati za svobodo, trudijo, da bi bila država še bolj represivna in še bolj omejevala ljudi. V takih primerih obnemijo celo predstavniki države. Še več. Celo represivni aparat, v našem primeru policija, je bolj svobodoljubna od novinarjev. Če ste gledali včerajšnje Odmeve na TV Slovenija (http://4d.rtvslo.si/arhiv/odmevi/174354331; od 15:00), kjer je beseda tekla tudi o poslabšani cestno-prometni varnosti, ste lahko opazili, da se je voditeljica Rosvita Pesek na vse pretege trudila, da bi ji njen gost, Ivan Kapun, vodja Sektorja prometne policije v UUP GPU, pritrdil in rekel, ja, potrebujemo še strožje predpise, potrebujemo še več policije na cestah, potrebujemo še več omejitev.

Ena od tez Peskove je bila, da bi morali radijskim postajam prepovedati, da svojim poslušalcem sporočajo, kje ob cesti jih čaka policija z radarji. Očitno je pričakovala, da ji bo Kapun pritrdil, a je bila zelo presenečena, ko ji je odvrnil, da (zasebnim) radijskim postajam pač ne morejo ukazati, kaj naj oddajajo, zato jim tudi ne morejo prepovedati, da poslušalcem sporočajo, kje ob cesti so radarji. Tudi njena zahteva, da bi morali imeti avtocestno policijo, ni naletela ravno na odobravanje Kapuna. Že zdaj s patruljami nadzirajo promet, da pa avtoceste sploh niso toliko problematične, ji je odvrnil, saj so še vedno bolj varne kot kakšne druge ceste. Skratka, voditeljica je zahtevala več represije in regulacije, policist se z njo ni (najbolj) strinjal.

Peskova seveda ni edina, ki meni, da bi morala država še bolj posegati v vsakdanje življenje posameznika. Pogosto slišim mnenja, da je promet ena od stvari, kjer mora biti regulacija, drugače bi prišlo do kaosa. Samo pomislite, kaj bi se zgodilo, če bi na kakšni mestni vpadnici on prometni konici prenehali delati semaforji, pravijo in dodajajo, da bi promet kolapsiral, prihajalo bi do prometnih nesreč. No, tako so sprva mislili tudi prebivalci britanskega mesteca Postishead, ki leži zahodno od Bristola. Bili so priča eksperimentu (organizirala ga je pobuda Equality Streets; http://www.equalitystreets.com/), saj so na glavni prometnici Postishead High Street za štiri tedne ugasnili semaforje. Rezultat je bil presenetljiv: zabeležili niso nobene nesreče, pretočnost prometa se je krepko povečala. Kratko reportažo si lahko ogledate tukaj: https://www.youtube.com/watch?v=lwHfibl1AoI. Kaj se je zgodilo?

Za etatiste, ljubitelje kolektivizma, zagovornike države, ki se mora vmešati v vse pore življenja posameznika in ga urejati, nekaj nerazumljivega: udeleženci v prometu (pešci, kolesarji, avtomobilisti) so vzeli odgovornost v svoje roke. Razmišljanje voznikov se je spremenilo. Zdaj niso več pritiskali na plin skozi zeleno luč, zdaj so ravnali odgovorno, saj niso vedeli, kdaj bo pešec stopil na cesto in jo prečkal. Vozniki, kolesarji in pešci so uporabljali kombinacijo zdrave pameti in vljudnosti. Nihče ni več mislil, da ima prednost, ker bi mu tako kazal semafor, vsi so vozili počasneje in bolj previdno (http://www.equalitystreets.com/wp-content/uploads/2014/02/TEC-Award-truth-final.pdf). Izkazalo se je, da so ljudje drug do drugega bolj odgovorni in previdnejši, če so v prometu bolj svobodni, če jim država ne ukaže, kako se morajo obnašati. To pa je nekaj, kar etatisti, ljubitelji represije, ne razumejo. Ali pa nočejo razumeti.

Socialistična devetdnevnica

Značke

1. maj, davki, javna poraba, Josip Broz Tito, minimalna plača, regulacija, socializem, Venezuela, Združena levica

Združena levica, svobodi zagotovo najbolj nevarna politična druščina, ki je mesto pod soncem našla celo v parlamentu, je socialistično devetdnevnico začela s 1. majem, nadaljevala z obletnico smrti komunističnega diktatorja Josipa Broza, končala jo bo najbrž 9. maja, ko so v glavno mesto Slovenije pred 70. leti vkorakale revolucionarne čete in zapečatile usodo slovenskega naroda za naslednjih 45 let. Bom preskočil vse nedoslednosti in neumnosti, ki so jih zapisali na svojem Facebook profilu (https://www.facebook.com/zdruzenalevica?fref=ts) in se bom ustavil le pri tistem prvem, ki je bil objavljen 1. maja, čeprav bi bilo lahko tudi na Dan norcev (1. aprila).

Takole gre del, ki opisuje današnje razmere: »Slovenija (…) Socialna država je v ruševinah, življenje delovnih ljudi vedno bolj spominja na 19. stoletje. Delovna mesta usihajo, prekarnost je v skokovitem porastu. Varčevalni ukrepi, ukinjanje demokracije, davčni odpustki kapitalu in privatizacija delovne ljudi pospešeno porivajo v brezperspektivnost, državo pa na evropsko obrobje. Siromaštvo in brezpravnost narašča iz dneva v dan, medtem ko bogati postajajo še bogatejši. Razmere terjajo, da več kot stoletje po dogodkih, ki jih obeležuje prvi maj, delavsko gibanje ponovno postavi zahtevo po krajšem delovnem času. In prav zato moramo danes, bolj kot kadarkoli prej, socialisti zahtevati borbeni praznik dela in pridobitve, ki si jih je nekdaj ljudstvo z visokim krvnim davkom že izborilo. (…) Naj praznik dela spet postane to, kar je nekoč že bil: upanje in grožnja. Upanje za tisto ogromno večino, ki si služi svoj vsakdanji kruh v potu lastnega obraza, v razmerah izkoriščanja in krivic. Grožnja maloštevilni eliti, ki tepta in ožema delovne ljudi. Živel prvi maj, strah in trepet gospodarjev, poguba izkoriščanja in grobar kapitalizma! Živel praznik dela, živel socializem!«

Borbeno, ni kaj. In, kot je pri levičarjih običajno, zavajajoče.

Živimo v državi, kjer so podjetja v državni lasti v zadnjih sedmih letih državljane prikrajšala za 36 odstotkov BDP, kjer so samo v obdobju med 2007 in 2014 ta podjetja povzročila za 6600 evrov ekonomskih stroškov na državljana (http://www.vecer.com/clanek/201503186103478), kjer država delavcu pobere polovico zaslužka. Ta država je po lestvici ekonomske svobode (koliko je Slovenija neoliberalna) na 88. mestu (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/30/kje-za-bozjo-voljo-slovenski-levicarji-vidijo-zlobni-neoliberalizem/), Slovenija ima javni dolg, ki je že blizu letnemu BDP, javna poraba pa skoraj dosega 50 odstotkov BDP, tako osovraženi kapitalisti (neoliberalci) pa s svojim kapitalom bežijo iz Slovenije. In naprej. Šolstvo in zdravstvo je v državni lasti, samo osnovna regulacija je dobila biblijske razsežnosti (v veljavi je 800 zakonov in prek 18.000 podzakonskih aktov; https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/04/26/vec-regulacije-pomeni-manj-svobode/), večina poklicev je regulirana (Cerarjeva vlada sicer obljublja deregulacijo za nekatere poklice), zakon določa maksimalni delovni čas (ki je med najkrajšimi v Evropi) in čas za počitek, sindikati so dosegli enormno zvišanje minimalne plače (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/03/levicarske-blodnje-o-minimalni-placi/) in še bi radi spremembe (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/03/31/sindikalisticna-obsedenost-z-minimalno-placo/).

In Združena levica se bori proti kapitalizmu. Za božjo voljo, kje neki ga vidi? Slovenija je po večini kriterijev globoko v socializmu, ampak še ne dovolj. Hm, očitno bi radi tisto, kar je venezuelski predsednik Nicolas Maduro obljubil svojim državljanom za 1. maj (http://www.news24.com/World/News/Venezuela-to-nationalise-food-distribution-20150502).

Več regulacije pomeni manj svobode

Značke

Alenka Bratušek, birokracija, Friedrich Hayek, levičarji, Maynard Keynes, regulacija, socialisti, svoboda, Thomas Sowell, zakonodaja

Predsednica ZaAB Alenka Bratušek je nedavno na nacionalni televiziji razlagala in se hvalila, da je njena stranka, čeprav je majhna, vložila v parlamentarno proceduro malodane več zakonov, kot je to storila vladajoča SMC. In da ne bo pomote. Tudi druge stranke se hvalijo, koliko novih zakonov so predlagale. Torej, če prav razumem parlamentarne stranke, uspešnost njihovega dela se meri po tem, katera bolj zagreni in omeji življenje državljanov, če razumemo zakon kot represivni ukrep. Povedano drugače. Uspešnost njihovega dela bi morali meriti po tem, koliko škodujejo prebivalcem Slovenije. Vsak zakon je namreč škodljiv, saj prinaša vse večjo regulacijo in omejuje tako svobodo posameznika kot svobodno poslovanje podjetij. Na današnji dan je v Sloveniji v veljavi kar 798 zakonov in 18.371 podzakonskih aktov (http://www.tax-fin-lex.si/VeljavnaZakonodajaRS.aspx). Samo za primerjavo. Pred 20 leti je imela Slovenija veljavna 502 zakona in samo 4.070 podzakonskih aktov.

Kljub tem grozljivih številkam nas skušajo razni levičarski, socialistični aktivisti, vsi večinoma financirani iz državnega proračuna, prepričati, kako živimo v svetu podivjanega neoliberalizma, dereguliranega kapitalizma (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/04/20/kako-levicarji-ne-razumejo-potvarjajo-zgodovino/), čeprav je odnos med državo in posameznikom kot partija pokra, kjer vse več pravil postavlja država in si jih sproti izmišljuje (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/04/25/odnos-z-drzavo-je-prirejena-partija-pokra/). Ampak ne, levičarji pravijo, da je ravno pomanjkanje pravil povzročilo krizo, da je ravno deregulacija vzrok, da slovensko gospodarstvo še ni zadihalo s polnimi pljuči (a sploh kdaj je?). Enako je drugod po svetu. Profesorji Mercatus centra na univerzi George Mason (GMU) so nedavno prešteli skupno število zakonov z omejitvami, pod besedo regulacija pa so razumeli zakon, ki želi spremeniti obnašanje ljudi in podjetij, da bi prišli so pričakovanega rezultata (http://mercatus.org/publication/why-we-need-regulatory-reform-two-charts?utm_source=facebook&utm_medium=macro&utm_campaign=fbpage). Recimo prepoved kajenja, da bi zmanjšali število kadilcev, podražitev bencina, da bi povečali število električnih avtomobilov in podobno. Šteli so zakone, ki vsebujejo besede za restriktivnost: must, required, should. Rezultat je bil grozljiv – eno samo neskončno omejevanje, in to v državi, ki naj bi bila najbolj svobodna država na svedtu. Število restriktivnih regulacij se je v poldrugem desetletju povečalo z 834.469 na 1,04 milijona, torej za več kot 20 odstotkov. Ampak gre samo za zvezne zakone, ki veljajo po vseh ZDA. Sem niso šteli regulacij posameznih zveznih držav, niti regulacij posameznih mest, recimo New Yorka, kjer se je javnosti ne sme kaditi in kjer so prepovedali prodajo sladkih pijač v velikih steklenicah. In to v velemestu, enem najbolj oboževanih mest na svetu in kjer je stoji svetovno znani Kip svobode. Zakaj že? Skratka, če je tako v ZDA, ki veljajo za deregulirane, za zibelko neoliberalizma in prostega trga, kjer zlobni kapitalisti počnejo kar hočejo, kako je potem šele v državah, ki jih imamo za regulirane.

Kakšne zakone in pravilnike imamo vse v Sloveniji? A je mogoče potreben poseben zakon, ki nalaga „obvezen počitek mobilnih delavcev“, ali pravilnik, koliko dolga mora biti vrvica, na katero je privezan pes, ali kdo lahko kaj dela, kakšne reference moraš imeti za opravljanje nekega poklica (frizer ali pek na primer) in tako naprej. Eden najbolj simptomatičnih zakonov, ki jasno kaže, da poklicnim birokratom ni veliko mar za državljane, ampak jih zanima predvsem nadzor nad njimi, je zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, ki omejuje plačevanje z gotovino na 5.000 evrov (http://www.siol.net/novice/slovenija/2014/03/drzavni_zbor_seja.aspx?hide_hf=1&mob=1). Nemogoče je, da bi recimo kupili avtomobil z gotovino, kot je to pred dnevi storila Kitajka, ki je v salon z avtomobili prinesla kup denarja in se odpeljala (http://www.scmp.com/news/china/society/article/1772697/chinese-woman-stuns-dealership-heavyweight-payment-new-car). In to na Kitajskem, ki jo imamo za zelo regulirano državo. In zanimivo. Če bi državo res skrbela davčna disciplina, potem v zakon ne bi dala tudi terorizem, ki ni nič drugega, kot zastraševanje. Ali če poenostavimo s pogledom birokratov. Če ne boš dal državi tistega, kar ji pripada, nisi samo v prekršku, ne kršiš samo zakon, ampak si terorist. Čeprav ravno država s takimi zakoni zganja nad državljani terorizem. Torej, skoraj je nemogoče najti neko stvar, s katero bi se lahko ukvarjali in služili denar, ne da bi za to zadevo obstajala neka omejitev, ne da bi vam država gledala pod prste.

Za vse te omejitve moramo državi še plačati. Pozor! Državljan, ki dela v realnem sektorju, državi plačuje zato, da ga omejuje in ropa. Karkoli kupiš, moraš plačati 22-odstotni DDV, ko zaslužiš plačo, ti država vzame skoraj polovico zaslužka, če ima podjetje dobiček, si birokrati od tega utrgajo 17 odstotkov, s tem, da se država še zadolžuje, javni dolg pa znaša že 80 odstotkov BDP. Ob vsem tem bi socialisti še bolj zaostrovali, še bolj regulirali ter tako onemogočali podjetniške pobude. Že Friedrich Hayek je rekel, če bi se socialisti spoznali na ekonomijo, ne bi bili socialisti. Nekaj desetletij kasneje je ekonomist Thomas Sowell (potem ko je spoznal, da levičarstvo ne vodi nikamor, zato so ga ameriški ekonomski analitiki označili za „ozdravljenega socialista“, saj je na začetku veljal za gorečega pristaša Maynarda Keynesa) dejal nekako takole: Najbolj temeljno dejstvo je, da ideje levice ne delujejo v praksi. Zato nas ne sme presenetiti, da so levičarji skoncentrirani v institucijah, kjer niso potrebne prave ideje, da bi preživeli.

Hotel je povedati, da je največja gostota levičarjev (ali socialistov, če hočete) v javni upravi, kjer ni nikakršne odgovornosti, kjer dobiš plačo, če narediš škodo ali pa ne. Ali kot smo rekli na začetku: levičarji razmišljajo, kako bi drugim naredili škodo, kako bi druge oropali, kako bi živeli na njihov račun. Torej, ni težava socialistov, da ne bi razmišljali, niti to, da ne bi znali ali hoteli razmišljati, ampak to, da zdravo pamet mešajo s čustvi, na katera igrajo, ko prepričujejo množice. Kdo bi se namreč lahko uprl ideji živeti v rajskem parku, kjer ne bi bilo potrebno delati in kjer bi bilo vse brezplačno. In vsi bi hodili v belih oblačilih po nežni jutranji travi prekriti z roso. Kar je seveda često „sajenje rožic“, daleč od realnosti, vendar sprejemljivo za večino državljanov, ki svoje življenje vse bolj polagajo v roke državi, čeprav so zato vse bolj nesvobodni.

Nenasitni levičarji bi državo še bolj regulirali

Značke

levičarji, Milton Friedman, regulacija, socializem, svoboda

Regulacija dokazano ne deluje. Že Milton Friedman (o njem imam sicer mešane občutke) je lepo pojasnil in tudi dokazal, da je bila za tako imenovano veliko recesijo pred osemdesetimi leti kriva ravno vse bolj obsežna zakonodaja na področjih, ki jih je obvladovala država. Enako je bilo s finančno krizo v prejšnjem desetletju. Kljub temu levičarji zahtevajo še več regulacije: treba je še bolj regulirati prosti trg (Hm, a obstaja?), banke, šolstvo in zdravstvo (da ja ne bi primata prevzele zasebne šole ali zasebne zdravstvene ustanove, ki so prav tako dokazano boljše kot javne), najnovejša domislica je, da bi predpisali ženske (spolne) kvote v upravah in nadzornih svetih podjetij, in to po zgledu Nemčije, ko bo s 1. januarjem 2016 moralo 100 največjih podjetij imeti v nadzornih svetih najmanj tretjino žensk. Skratka, že tako regulirano državo (trenutno je v veljavi 800 zakonov in prek 18 tisoč podzakonskih aktov) je potrebno še bolj regulirati, uvesti še več prisile. Vse seveda izhaja iz marksistične oziroma socialistične predpostavke, da mora država z zakoni predvideti vse mogoče (negativne) situacije, ki jih je treba sankcionirati. In če le pride do »napake«, se zakon dopolni. In tako naprej v nedogled, samo da bodo državljani bolj varni, še posebej pred pohlepnim neoliberalizmom, kapitalizmom, podjetništvom, se pravi pred zlodjem in sovražnikom sodobnega malega človeka.

Seveda je občutek varnosti, ki ga posamezniku daje tak centralistični etatizem, lažen. Kljub temu nas skuša država vsak dan znova prepričati, da je nepokvarjena, da je ona najboljša v vsem, tudi pri vodenju ali upravljanju premoženja. Zato je najboljše, pravijo socialisti, da se prepustimo v varno naročje matere države, da se ne obremenjujemo z odločitvami, saj bodo to namesto nas naredili birokrati, naj ji kar slepo zaupamo, kajti država je v službi malega človeka. Se pravi, na področju, ki ga je država regulirala, ni bojazni, da bi bilo kaj narobe. In ker je reguliran skoraj da že vsak del našega življenja, ker zato skrbi država, je skoraj nemogoče, da bi v trgovini kupili pokvarjeno salamo ali gnilo sadje, v belem kruhu je natanko toliko bele moke, kot je predpisano, vina, ki mu je dodana voda, skoraj ne moreš kupiti. Skratka, tam kjer ima prste vmes država, je vse najboljše in predpisane kakovosti, tam ljudje živijo v blaginji.

Seveda je resnica ravno nasprotna, kar se je pokazalo pri kreditih – se spomnite – v švicarskih frankih. Kako je mogoče, da se lahko zgodi taka »krivica« na področju, ki je tako regulirano? Preprosto. Ljudje so podpisovali pogodbe, ne da bi jih natančno prebrali, niso se pozanimali o tveganjih, ki so bila vidna z Marsa. Ali so se sploh vprašali, zakaj je kredit v švicarskih frankih tako ugoden? Zadeva je podobna ponudbam, ki vabijo naivneže, da bodo donosi za vloženi denar kaj 50, ampak 100-odstotni. Ampak ne, ker država bdi nad bankami, je zagotovo vse v redu. Kaj takega se na prostem trgu, v dereguliranem okolju skoraj ne bi moglo zgoditi. Ljudje bi z banko sklenili pogodbo na lastno odgovornost, ne bi se zanašali na državo, mogoče bi povprašali za nasvet finančnega strokovnjaka. Povedano drugače. Regulacija je slaba in vsak nov zakon zadevo še poslabša. Državljani se sploh ne odločajo več samostojno, ampak vse prepuščajo državi, da naredi namesto njih, kakor pravi levičarska agitacija. Kar pa Slovenijo zelo, zelo drago stane. Kako deluje regulacija v “sodobnem” socializmu in kam pripelje, dokazuje Venezuela, ki je slovenski združeni levici zelo pri srcu. Po novem je treba ob nakupu otroških plenic predložiti celo vrsto dokumentov. Katere, si lahko preberete tukaj (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/03/10/plenice-miha-kordis-in-venezuela/).

 

Peticija ZA privatizacijo

Značke

peticija, privatizacija, prosti trg, regulacija, svoboda

Znanstveniki so nekaj sto prostovoljcem postavili preprosto nalogo in vprašanje. Dejali so, naj si zamislijo, da njihovo hišo zajame neurje in da grozijo poplave. Lahko se rešijo, a s seboj lahko vzamejo eno samo stvar. Za katero bi se odločili: za stare fotografije ali štruco kruha. Velika večina bi se odločila za stare fotografije, samo nekaj odstotkov za štruco kruha, čeprav bi hrana v ekstremnih razmerah lahko pomenila preživetje. Znanstveniki so odgovore sicer razložili s teorije mejne koristnosti, saj so fotografije redke in edinstvene ter imajo večjo mejno koristnost kot kruh, ki ga je v sodobnem svetu relativno v izobilju. Toda večina ljudi je izhajala iz predpostavke, da bi jih tako ali tako kmalu rešili reševalci, ki jih bi tudi nahranili. Torej so se v tem primeru zanašali na državo, ki jim bo pomagala. Odgovori pa so kljub temu presenetili raziskovalce, saj so na podobno nalogo prostovoljci nekaj desetletij nazaj odgovarjali drugače. Tako so prišli do sklepa, da kolikor bolj je država regulirana in se vmešava v življenje posameznika (pred nekaj desetletji je bilo to minimalno), toliko bolj posamezniki svoje odločitve prepuščajo državi. Pravzaprav v državne roke polagajo svoja življenja. Kar pa ni dobro in pravzaprav vodi k vse manj svobodnemu posamezniku.

Enako je v gospodarstvu, kjer v Sloveniji velja levičarsko prepričanje, da je država vsemogočna ter da lahko rešijo delovna mesta in prinesejo splošno blaginjo samo državna podjetja. Tako marksistično razmišljanje je prineslo tudi peticijo PROTI privatizaciji (http://www.mladina.si/162913/peticija-preprecite-razprodajo/), danes pa je luč sveta ugledala peticija ZA privatizacijo (http://za-privatizacijo.org/).

Objavljam jo v celoti (tukaj lahko preberete, zakaj jo podpiram: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/16/zakaj-podpiram-peticijo-za-privatizacijo/).

ZA privatizacijo,

ZA depolitizacijo gospodarstva!

Predsednik Vlade Republike Slovenije, ministri, poslanci Državnega zbora Republike Slovenije, pozivamo vas, da na seznam prodaje podjetij v državni lasti uvrstite vsa podjetja, ki delujejo na konkurenčnih trgih in katerih lastnica je država. Odrecite se želji po obvladovanju podjetij v državni lasti. Kot edini kriterij za prodajo postavite najvišjo ponujeno ceno!

Celotno slovensko gospodarstvo nazaduje, ker so nekatera njegova največja podjetja politično vodena in klientelistično izkoriščana. Slovenija ima enega izmed najvišjih deležev državnega lastništva podjetij med državami članicami OECD in enega izmed najnižjih deležev neposrednih tujih investicij v EU. Tako je zaradi interesa politike, da po podjetjih pod svojim vplivom plačuje zasluge prijateljem in po teh podjetjih obvladuje tudi druge dele gospodarstva. Ceno za to z visokimi davki, razvojnim zaostajanjem in širjenjem kulture klientelizma že plačujemo vsi državljani. Še bolj pa bodo za to plačevale generacije, ki šele vstopajo v odraslo življenje ali se sploh še niso rodile.

Politika je kriva, da je Slovenija izgubila korak s primerljivimi državami EU. Zato sporočamo: »Razjahajte tega konja, razjahajte gospodarstvo!«

Vrnite nam našo deželo, kjer se z odgovornostjo, poštenjem in trdim delom pride dlje kot s političnimi poznanstvi. Omogočite zdravo gospodarstvo, ki v poštenem tekmovalnem okolju, brez vmešavanja politike, ustvarja delovna mesta in blaginjo za vse.

****************

Podpisnice in podpisniki Peticije za privatizacijo ugotavljamo, da državno lastništvo podjetij ne zagotavlja blaginje ljudem – nasprotno, državno lastništvo preprečuje, da bi se hitreje otresli gospodarske krize. Zaradi državnega lastništva je slovensko gospodarstvo talec politike. Slovenska podjetja v večinski državni lasti so po vseh pomembnih vidikih poslovanja mnogo slabša od primerljivih zasebnih podjetij. Slovenija se po tem močno razlikuje od svojih gospodarskih zgledov in tekmecev. Ima enega izmed najvišjih deležev državnega lastništva podjetij med državami članicami OECD. In enega izmed najnižjih deležev neposrednih tujih investicij v EU. Tak model v praksi ne deluje v nobeni od razvitih zahodnih držav, niti v primerljivih vzhodnih državah.

Podpisnice in podpisniki peticije vemo, da model političnega podjetništva in centralnega planiranja ne bo kar čudežno začel delovati, če bomo le nastavili »prave« ljudi. Prepričani smo, da težava niso ljudje, ampak sistem. Zato nobeni parlamentarni stranki – vključno s tisto, ki jo je vsak izmed nas volil in jo sicer podpira – ne zaupamo, da bo v prihodnje državno premoženje upravljala bolje od zasebnih lastnikov. Ti v podjetja vložijo svoj lastni denar, zato zanj skrbijo bolje kot politiki skrbijo za tuji denar.

Z opozarjanjem, da sta kadrovanje v državna podjetja in s tem povezana korupcija rakava rana celotne slovenske politike, ne želimo enačiti vseh strank kot enako slabih. Niti ne trdimo, da nekatere političnemu podjetništvu niso bolj naklonjene od drugih. Poudarjamo le naš skupni problem in utemeljujemo, zakaj menjava oblasti zanj ni zadostna rešitev.

Presežena delitev planeta na socialistični in svobodni svet je v praksi pokazala, ekonomska znanost pa ugotovila, da sta zasebna podjetniška pobuda in prosti trg učinkovitejša od političnega podjetništva in uradniškega centralnega planiranja. Vodita k večji blaginji za vse. Slovenke in Slovenci, državljanke in državljani za neupoštevanje te temeljne lekcije iz zgodovine plačujemo previsoko socialno in gospodarsko ceno.

Izogibanje izstopu politike iz gospodarstva je povzročilo veliko gospodarsko škodo, spodbujalo za Slovenke in Slovence, državljanke in državljane tuje vrednote in prakse, ki jih v celoti zavračamo:

• »kulturo« političnega komisarstva v gospodarstvu;

• strankarske bližnjice v uprave in nadzorne svete;

• od državnih podjetij financirane fiktivne raziskave z vnaprej dogovorjenimi rezultati;

• poslovne ugodnosti za dosežene strankarske čine in ideološko kompatibilnost;

• vpliv na poslovanje zasebnih podjetij s političnim ali klientelističnim izbiranjem poslovnih partnerjev zasebnih podjetij;

• medijsko kritje tega početja z oglaševalskimi proračuni državnih podjetij, vključno z brutalnimi medijskimi umori.

Če se temu ne bomo uprli, bomo Slovenke in Slovenci, državljanke in državljani oropani tradicionalnih vrednot – odgovornosti, poštenja in trdega dela – torej identitete, s katero nas že stoletja enačijo in zaradi katere nas spoštujejo naši sosedje.

Podpisniki peticije ugotavljamo, da svobodni posameznik, odprta družba, zasebna pobuda in prosti trg niso problem, ampak rešitev. Slovensko politiko zato pozivamo, naj se postavi na pravo stran zgodovine v boju med nazadnjaškim in naprednim; med uničevalnim šovinizmom in ustvarjalno odprtostjo Slovenije za vse, ki dobro v srcu mislijo; med težnjo skrivanja za obzidji preteklosti in željo, da naposled zaživimo v normalni državi.

Skupna donosnost državnih podjetij je manjša, kot če bi politika iz gospodarstva izstopila in denar od prodaje ves čas varno hranila v banki. Od začetka krize je velik del vrednosti državnih podjetij izpuhtel. Tiste interesne skupine, ki danes pozivajo k zaustavitvi prodaje, ker njihova vrednost upada, so v dobrih časih prodaji nasprotovale z argumentom, da se podjetij ne prodaja, ko njihova vrednost raste. Zaradi te zmote smo bili vsi oškodovani za boljše ceste, železnice, šole, bolnišnice in zdravo strukturo gospodarstva.

Prepričujejo nas, da bomo bolj suvereni, če si bomo – tudi zato, da politiki ne bo treba izstopiti iz gospodarstva – denar izposojali v tujini. Po višji obrestni meri, kot je donos premoženja, ki ga lahko prodamo. Za tiste, ki to trdijo, in so že v letih, morda to celo velja. Nikakor pa to ne velja za večino ljudi, ki bomo morali zaradi slabega upravljanja tega premoženja vrniti mnogo več dolgov, kot znaša skupna vrednost vseh državnih podjetij. Suverenosti na tuje kredite ni.

Tiste, ki jih je strah, da bi Slovenija brez gospodarstva v državni lasti postala periferija razvite Evrope, naj spomnimo, da v preteklih sedemdesetih letih eksperimentiranja s političnim podjetništvom nismo postali razvita evropska država, ampak ravno nasprotno! In da je najboljši in najzanesljivejši način, da svoj položaj še naprej poslabšujemo – še sedemdeset let političnega podjetništva. Tako ne gre več naprej. Spremembe niso potrebne, ker smo jih obljubili Bruslju, ampak zaradi nas!

Državno lastništvo podjetij, ki delujejo na konkurenčnih trgih, doslej narodu ni prinašalo nobenih koristi, ki mu jih ne bi mogli zagotavljati zasebni lastniki. Vseskozi je bilo zgolj vir ugodnosti za maloštevilne, ki pa smo ga vsi drugi zelo drago plačevali. Nazadnje takrat, ko smo že drugič od osamosvojitve sanirali izgube državnih bank. Če bomo tudi tretjič krenili po isti poti, nas bo ta zelo verjetno tudi tretjič pripeljala na isti kraj. Zato se nikakor ne strinjamo s tistimi, ki verjamejo, da nas bo iz današnjega položaja bolnika Evrope v razvito evropsko Slovenijo preobrazilo to, da bodo pri nas podjetja vodile politične stranke in uradništvo. Politično kadrovanje vodstev podjetij kot mehanizem vladanja in družbene kontrole nikoli ne bo mogel nadomestiti primanjkljaja pravne države, zmerne javne porabe, spodbudne davčne politike in podjetništvu naklonjenega okolju.

Maloštevilnim, ki so imeli od političnega podjetništva na račun vsega naroda osebne koristi, sporočamo: »Razjahajte tega konja! Razjahajte gospodarstvo.« Zdaj je čas, da politika naposled izpolni obljubo in se umakne iz gospodarstva. Slovenke in Slovenci, državljanke in državljani si zaslužimo hitreje rastoče gospodarstvo, ki ustvarja več priložnosti in več delovnih mest. Zaslužimo si v evropske in globalne integracije vpeta podjetja. Zaslužimo si prenos znanja, izkušenj in tehnologij iz razvitejših okolij. Pričakujemo menedžment, ki ni voden, ampak vodi.

Podpisniki tega pisma si od privatizacije obetamo naslednje koristi: politično stabilnost, gospodarsko rast in splošno blaginjo. Podpiramo jo, ker vemo, da je dolgoročno dobra za Slovenijo. Zavedamo se, da za pojmom strateških podjetij ni nobene resne strategije, ampak zgolj želja politike po nadzorovanju maloštevilnih državnih podjetij, ki še imajo močan denarni tok in preusmerjanje tega denarja v »prave žepe«. Vlado Republike Slovenije in poslance Državnega zbora Republike Slovenije zato pozivamo, naj sklep prejšnjega sklica parlamenta o prodaji petnajstih podjetij razširijo na vsa podjetja v državni lasti, ki delujejo na konkurenčnih trgih. Prodajo naj jih tistim ponudnikom, ki zanje ponudijo najvišjo ceno. V transparentnih postopkih in brez postavljanja poslovno neutemeljenih dodatnih pogojev, ki pomenijo držanje fige v žepu in škodijo našemu dobremu imenu. Kar nam ga je zaradi takšnega obnašanja v preteklosti še ostalo.

To peticijo pošiljamo predsedniku vlade, ministrom in poslancem državnega zbora.

Mladi za spremembe

Evropska Slovenija

Svetilnik

IBEX – mladi za svobodno prihodnost

Misli svobodno

Peticijo ZA privatizacijo kot edino rešilno bilko za Slovenijo lahko podpišete tukaj: http://za-privatizacijo.org/.